Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da predmetne pogodbe ni mogoče razvezati, in sicer ne iz razloga neznosnosti skupnega življenja, kot tudi ne iz razloga neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti po drugem oziroma tretjem odstavku 561. člena OZ (razvezna razloga sta enaka tudi pri pogodbi o preužitku po 568. členu OZ). Glede prvega je zaključilo, da zatrjevane neznosne razmere med tožnico in tožencem same po sebi niso razvezni razlog, stranki pa ne prebivata skupaj oziroma skupno življenje v pogodbi ni bilo dogovorjeno. Takšno stališče je najti tudi v sodni praksi Vrhovnega sodišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, sklenjene 15. 10. 2012 med tožnico in A. A. kot preživljancema in tožencem kot preživljalcem (I. točka izreka). Tožnici je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženca (II. točka izreka).

2. Tožnica v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP1. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi najprej povzema ugotovitve in obrazložitev odločitve sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa navaja razloge, zaradi katerih naj bi bila pogodba nična. Nemoralno in v nasprotju s prisilnimi predpisi je po mnenju pritožnice določilo pogodbe, da se preživljanca zavežeta prepustiti nepremično premoženje v last preživljalcu po smrti prvega preživljanca. Iz vsebine pogodbe je razvidno, da je bilo preživljalcu znano, da je bil preživljanec ob sklepanju pogodbe tako bolan, da ne bo preživel tožnice. Ker je bilo predmet pogodbe skupno premoženje tožnice in pokojnega prvega preživljanca, bi morala pogodba določati, da se po smrti prvega preživljanca preživljalcu prepusti v last le polovica premoženja, druga polovica pa po smrti tožnice. S smrtjo A. A. v decembru 2015 pa so bile vse nepremičnine izročene v last toženca in je njegova obveznost iz pogodbe povsem odpadla. Predmetna pogodba je nemoralna tudi iz razloga, ker je odplačna in so z njo pogodbeniki obšli druge dediče. Dalje trdi, da je ravnanje toženca, ki je polovico (predčasno) prejetega premoženja prepisal na svojo ženo, sodišče zmotno štelo kot izvrševanje njegove lastninske pravice. S tem je odtujil pričakovano dediščino po materi še v času njenega življenja, kar je neveljavno. Ponavlja, da ni imela namena skleniti pogodbe s takšno vsebino. Sodišču očita, da nekritično sledi pričam, ki jih je predlagal toženec, in ki so njegovi ožji družinski člani ter zato zainteresirani za izid pravde. Sodba bi se morala ukvarjati z razlogi za tožničino odklanjanje pomoči in stikov s tožencem. Predmetno pogodbo je tožnica sklenila zato, da bi si zagotovila socialno varnost, dosmrtno skrb in varovanje ter pomoč, kar izhaja iz vsebine pogodbe in toženčeve izpovedbe, od leta 2015 dalje pa dela, ki bi jih moral opravljati toženec, opravljajo drugi. Gre za pomemben obseg neizpolnjevanja s pogodbo prevzetih obveznosti. Razlogi sodbe glede odločilnih dejstev so v nasprotju z izpovedbami strank in prič, zato je podana bistvena kršitev določb postopka. Sodba bi se morala izjasniti tudi glede kršitve načela enake vrednosti dajatev oziroma načela vestnosti in poštenja v pogodbi o dosmrtnem preživljanju, saj je preživljanec po njeni sklenitvi živel samo dva meseca, premoženje, ki je prešlo v last toženca, pa je bilo vredno 120.000 EUR.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med tožnico in njenim pokojnim možem A. A. kot preživljancema na eni strani ter njunim sinom, tožencem, kot preživljalcem na drugi strani je bila 15. 10. 2012 sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju, s katero se je toženec zavezal, da bo staršema pomagal pri vzdrževanju hiše in vsakodnevnih opravilih ter za njiju primerno (tudi finančno) skrbel glede na njuno zdravstveno stanje in potrebe, če oziroma ko tega zaradi onemoglosti ali bolezni sama ne bi več zmogla, preživljanca pa sta se zavezala sinu po smrti preživljanca A. A. prepustiti v last delež nepremičnin v k. o. X in k. o. Y, ki v naravi zajema tudi hišo na naslovu ..., v kateri sta dotedaj živela, ter premičnine in inventar, ki se nahajajo na domačiji, in so prav tako v posesti staršev preživljalca. V pogodbi je bila med drugim dogovorjena osebna dosmrtna služnost brezplačnega stanovanja v hiši na navedenem naslovu v korist tožnice. Po smrti preživljanca A. A. v decembru 2012 se je toženec vpisal v zemljiško knjigo kot lastnik vseh nepremičnin, ki so bile predmet obravnavane pogodbe.

6. Sporna pogodba je bila naslovljena kot pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki jo OZ2 ureja v 557. do 563. členu. Bistveno za to pogodbo je, da je v delu, kjer je dogovorjena bodoča obveznost preživljanja, po svoji naravi tvegana (aleatorna), kar pomeni, da stranke pogodbe ob sklenitvi še ne vedo, kakšne in kolikšne bodo njihove medsebojne obveznosti. Prav zaradi te lastnosti take pogodbe ni mogoče presojati po načelu enake vrednosti dajatev. Obveznosti, kot so nega in pomoč, so tudi neločljivo povezane z medsebojno emocionalno pripadnostjo in zaupanjem strank, in se ne dajo izraziti v denarju, kar dodatno onemogoča čisti ekonomski obračun vrednosti pogodbenih zavez. Pritožbeni očitki v tej smeri so zato neutemeljeni. Ob tem velja poudariti, da iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi bilo tožencu ob sklenitvi pogodbe znano, da bo oče zaradi hude bolezni umrl v naslednjih dveh mesecih, česar ne zatrjuje niti pritožba. Ne glede na to pa se ocena aleatornosti pogodbe po stališču Vrhovnega sodišča RS3 vedno nanaša na koristi in obveznosti, ki jih imata pogodbeni stranki z njeno sklenitvijo in tveganje ni odvisno samo od predvidljivosti nastopa smrti (pri čemer je ta tudi sicer v primerih ocenjenega preostanka življenjske dobe še vedno relativno negotovo dejstvo), temveč tudi od vsebine in narave prevzetih obveznosti.

7. Po prvem odstavku 557. člena OZ je v pogodbi o dosmrtnem preživljanju izročitev premoženja odložena do smrti preživljanca. Na pritožbene navedbe, s katerimi pritožnica zatrjuje, da je nično pogodbeno določilo, ki prehod (nepremičnega) premoženja na preživljalca (toženca) odlaga (le) do smrti prvega preživljanca, ne pa (tudi) do smrti tožnice kot druge preživljanke, pritožbeno sodišče odgovarja, da pogodbe ni mogoče vedno presojati le po njenem naslovu, temveč je treba pri razlagi pogodbe vselej upoštevati namen pogodbenih strank. Iz ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da sta se preživljanca vse svoje premoženje, ki je (bilo) predmet pogodbe, zavezala prepustiti v last preživljalcu po smrti preživljanca A. A. Po svoji pravni naravi gre torej za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, vsaj v razmerju do prvega preživljanca, v razmerju do tožnice pa gre dejansko za preužitkarsko pogodbo (prvi odstavek 564. člena OZ) oziroma za pogodbo o dosmrtnem preživljanju z elementi preužitka,4 saj je do prenosa lastninske pravice na nepremičninah prišlo že oziroma še v času življenja tožnice kot druge preživljanke, kar pa na veljavnost pogodbe ne vpliva in ta zaradi tega ni nična.

8. Ne glede na sámo poimenovanje sporne pogodbe so se pogodbene stranke, vključno s tožnico, s tako vsebino pogodbe strinjale in jo podpisale, tožničina pravica uveljavljati razveljavitev pogodbe zaradi napak volje pa je glede na triletni prekluzivni rok, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, že prenehala. Pritožbene navedbe, s katerimi smiselno zatrjuje napake v volji pri sklenitvi sporne pogodbe, so zato nerelevantne oziroma neutemeljene. Iz istih razlogov je neutemeljeno pritožbeno poudarjanje, da bi morala pogodba določati, da se po smrti prvega preživljanca preživljalcu prepusti v last le polovica premoženja, druga polovica pa šele po smrti tožnice, saj je bilo predmet pogodbe skupno premoženje obeh preživljancev. V skladu z načelom prostega urejanja obligacijskih razmerij sta zakonca v predmetni pogodbi razpolagala s svojim premoženjem na način, kot je to razvidno iz sáme pogodbe, pri čemer je bilo v pogodbi tudi izrecno pojasnjeno, da gre za skupno premoženje obeh (ki je bilo v zemljiški knjigi sicer vpisano le na ime prvega preživljanca), da pa se na toženca prenese ob smrti prvega preživljanca. Glede razlage pogodbe oziroma razumevanja pogodbenih določil se zato pritožbeno sodišče sklicuje na razloge izpodbijane sodbe, ki jim ni kaj dodati. Prav tako so neutemeljene pritožbene trditve, da so obveznosti toženca s smrtjo očeta povsem odpadle. Toženec se je namreč zavezal na zgoraj opisani način skrbeti oziroma pomagati obema staršema do njune smrti. Dejstvo, da je svoje obveznosti v razmerju do tožnice po smrti prvega preživljanca tudi v resnici (vsaj določen čas) izpolnjeval (kar bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju), pri čemer je bila v korist tožnice ustanovljena tudi osebna dosmrtna služnost brezplačnega stanovanja v hiši, ki je bila do pokojnikove smrti v lasti in posesti obeh preživljancev, in v kateri tožnica še vedno prebiva, pa izhaja tudi iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe. Glede na pritožbene navedbe je še dodati, da za veljavno sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju ali pogodbe o preužitku skladno z določbami OZ sodelovanje oziroma soglasje ostalih dedičev preživljancev ni (bilo) potrebno. Izročilna pogodba, ki takšno soglasje sicer zahteva (547. člen OZ), pa v obravnavanem primeru ni bila sklenjena. Odgovor na pritožbene očitke o nemoralnosti pogodbe zaradi toženčevega nadaljnjega razpolaganja s prejetim premoženjem pa je že zajet v razlogih izpodbijane sodbe.

9. Tožnica je svoj zahtevek na razvezo sklenjene pogodbe gradila na trditvah, da je bila v sklenitev pogodbe s takšno vsebino zavedena, da se je njen odnos s tožencem že v letu 2013 omajal do te mere, da je njuno razmerje oziroma skupno življenje postalo neznosno, kar je utemeljevala s posameznimi dogodki, ki naj bi kazali na nemoralna ravnanja toženca, ter da toženec ne izvršuje svojih pogodbenih obveznosti.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da predmetne pogodbe ni mogoče razvezati, in sicer ne iz razloga neznosnosti skupnega življenja, kot tudi ne iz razloga neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti po drugem oziroma tretjem odstavku 561. člena OZ (razvezna razloga sta enaka tudi pri pogodbi o preužitku po 568. členu OZ). Glede prvega je zaključilo, da zatrjevane neznosne razmere med tožnico in tožencem same po sebi niso razvezni razlog, stranki pa ne prebivata skupaj oziroma skupno življenje v pogodbi ni bilo dogovorjeno. Takšno stališče je najti tudi v sodni praksi Vrhovnega sodišča5. V pritožbi tožnica tem razlogom argumentirano ne nasprotuje, vztraja pa pri trditvi, da so razlog za zahtevano razvezo nemoralna ravnanja toženca. Na te navedbe je sodišče prve stopnje že odgovorilo, in sicer, da takšnih nemoralnih ravnanj, s katerimi je tožnica zatrjevala omajanost njunega medsebojnega razmerja, ne glede na zgornje pravilno materialnopravno izhodišče, ni dokazala. S pavšalnimi pritožbenimi očitki, da je dokazna ocena v tem delu napačna, ne more biti uspešna.

11. Glede na v postopku ugotovljeno dejansko stanje, v katerega pritožba ne uspe vnesti dvoma, je sodišče pritrdilo tožencu, da mu tudi ni mogoče očitati odgovornosti za neizpolnjevanje obveznosti po sklenjeni pogodbi. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost dejanskih ugotovitev, relevantnih za presojo izpolnjevanja pogodbe s strani toženca. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna, natančna in prepričljiva ter skladna z določilom 8. člena ZPP. Čeprav so priče, ki so potrdile ugovorne navedbe, da je toženec svoje obveznosti po obravnavani pogodbi izpolnjeval, s tožencem sorodstveno povezane, to še ne pomeni, kot je zapisalo že sodišče v izpodbijani sodbi, da so zato pristranske oziroma neverodostojne. Izpovedbe vseh prič so tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno ocenjene v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi. Razlogi o tem, zakaj in v kakšnem obsegu jim je sodišče verjelo, ki jih je podalo v 10. točki obrazložitve, so prepričljivi in jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilne ter se nanje sklicuje. Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev, da je toženec staršema pomagal še pred sklenitvijo sporne pogodbe, pa vse do leta 2015, ko je tožnica njegovo pomoč začela odklanjati in se je zato obseg njegove pomoči zmanjšal, ki jih pritožnica ne uspe izpodbiti oziroma jim argumentirano niti ne nasprotuje, celo nasprotno, tudi sama priznava, da njegovo pomoč in stike odklanja, pritožbeno sodišče soglaša s pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, da se tožnica neutemeljeno zavzema za razvezo pogodbe iz razloga neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti. O tem se je že izrekla tudi sodna praksa6. Ob navedenem pravnem izhodišču so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi toženec kljub tožničinemu odklanjanju pomoči določena opravila v okviru dogovorjenega vseeno lahko opravljal. Pa vendar je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je toženec tudi potem, ko je tožnica njegovo pomoč že začela odklanjati, zanjo oziroma pri njej postoril določena opravila ali ji pomagal. Glede na takšne ugotovitve, zlasti ob dejstvu, da je toženec ves čas pripravljen svoje obveznosti izpolnjevati, za kar je (vsaj v določeni meri) nujno tožničino sodelovanje, ter upoštevajoč tudi, da je tožnica po lastnih navedbah še vedno v veliki meri sposobna skrbeti sama zase, so te pritožbene navedbe pravzaprav nerazumljive oziroma same s seboj v nasprotju.

12. Uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani, prav tako pa tudi ne kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, odgovor toženca pa ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP. 2 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ. 3 Glej npr. sodbi VS RS II Ips 249/2017, II Ips 244/2010. 4 Gre za vrsto pogodbe o dosmrtnem preživljanju, pri kateri prehod preživljančevega premoženja ni odložen do njegove smrti. Z njo se preužitkar zavezuje, da bo na prevzemnika prenesel lastninsko pravico na nekaterih svojih nepremičninah, prevzemnik pa se zavezuje, da bo preužitkarju do njegove smrti nudil nekatere dajatve in storitve (prvi odstavek 564. člena OZ). Poslovna podlaga pogodbe je zagotovitev dosmrtnega preživljanja v zameno za premoženje. 5 Glej sodbo VS RS II Ips 311/2012. Prim. tudi sodbo VS RS II Ips 50/2015. 6 Npr. sodbe VS RS II Ips 50/2015, II Ips 904/2008, II Ips 990/1994. Glej tudi sodbo VSL II Cp 4831/2008.