Jedro

Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da gre za posredno diskriminacijo, če se pri ugotavljanju presežnih delavcev kriterij doseganja delovnih rezultatov uporabi tako, da se pri delavcih, ki so bili v ocenjevalnem obdobju odsotni zaradi porodniškega dopusta oziroma dopusta za nego in varstvo otroka, upošteva nevtralna ocena delovne uspešnosti v višini količnika 1, saj takšen delavec ni v enakopravnem položaju z delavci, katera delovna uspešnost je bila ocenjena na podlagi dejanskega opravljanja dela.

Tožena stranka bi ravnala pravilno, če bi v zvezi z oceno delovne uspešnosti za tožnico upoštevala zgolj obdobje, ko je bila na delu, in so ocene temeljile na dejanskem opravljanju dela.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 558,76 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 3. 9. 2013 nezakonita in jo je razveljavilo. Ugotovilo je, da je tožnica še naprej zaposlena pri toženi stranki, toženi stranki pa je naložilo, da jo ponovno pozove na delo, ji vzpostavi vse pravice iz delovnega razmerja ter jo prijavi v obvezno matično evidenco zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ji plača vse zapadle plače v višini 1.106,88 EUR ter na navedeni znesek obračuna dodatek za delovno dobo, od tako obračunanega bruto zneska obračuna in plača vse davke in prispevke in tožnici plača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska, ter ji povrne stroške postopka. Sodišče prve stopnje je takšno odločitev sprejelo na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka presežne delavce določila ob uporabi kriterijev, pri čemer je pri kriteriju delovne uspešnosti upoštevala oceno delovne uspešnosti, ki je sicer namenjena določanju stimulacije plače. Tožnica je bila v ocenjevalnem obdobju treh let tretjino časa odsotna z dela zaradi porodniškega dopusta in dopusta za nego in varstvo otroka. V tem času ji je bila dodeljena nevtralna ocena, to je količnik 1. Sodišče je ocenilo, da takšna uporaba navidez nevtralnega kriterija pomeni posredno diskriminacijo tožnice zaradi njene odsotnosti z dela na podlagi porodniškega dopusta oziroma dopusta za varstvo in nego otroka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s stališčem, da je tožena stranka s tem, ko je pri kriteriju doseganja delovnih rezultatov upoštevala tudi čas tožničine odsotnosti zaradi porodniškega dopusta, tožnico postavilo v manj ugoden položaj v primerjavi z ostalimi delavci, ki takšnega dopusta niso imeli.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da o neenakem obravnavanju tožnice ni možno govoriti, saj je bila ocenjena na enak način kot ostali zaposleni, ki so bili del ocenjevalnega obdobja odsotni. Sodišče tudi ni upoštevalo, da oceni delovne uspešnosti ni mogoče pripisati takšne teže, da bi bila tožnica zaradi upoštevanja teh ocen postavljena v manj ugoden položaj, saj se je pri kriteriju doseganja delovnih rezultatov upoštevala ne le ocena delovne uspešnosti, temveč tudi karierne stopnice, razen tega ta kriterij predstavlja le 35 % v strukturi vseh kriterijev. Vsako drugačno ocenjevanje odsotnega delavca bi sicer v neenak položaj postavilo preostale zaposlene. Glede na Direktivo 76/207/EGS v konkretnem primeru sploh ni mogoče govoriti o posredni diskriminaciji, saj predpis oziroma merilo objektivno temelji na zakonitem cilju in so sredstva za dosego tega cilja ustrezna in potrebna. Tudi sicer je tožnici bila dodeljena ocena, ki je v celoti skladna z ocenami, ki jih je tožnica pridobila v prejšnjih ocenjevalnih obdobjih, kar še dodatno kaže na to, da tožnica z uporabo kriterija delovne uspešnosti ni bila diskriminirana. Tožena stranka je bila dolžna uporabiti Pravilnik za določanje dela plače za delovno uspešnost, kot podlago v primeru ugotavljanja oziroma določanja presežnih delavcev, zato je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da so te določbe bile pravilno uporabljene v zvezi z določanjem stimulacije odsotnih delavcev, da pa jih ni možno uporabiti v postopku določitve presežnih delavcev. Stališči sodišč prve in druge stopnje bi privedli do situacije, da tožena stranka ne bi mogla odpovedati pogodbe o zaposlitvi nobenemu delavcu, ki je bil znotraj posameznega ocenjevalnega obdobja kadarkoli odsoten z dela zaradi izrabe starševskega dopusta ali bolniškega staleža. Kriterij delovne uspešnosti je bistven pri določanju presežnih delavcev, zato je zmotno stališče sodišča, da bi bilo ta kriterij mogoče uporabiti le v zvezi z ocenjevalnim obdobjem, v katerem nihče izmed zaposlenih ne bi bil odsoten.

4. Tožnica je odgovorila na revizijo. Prerekala je revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. V skladu s tretjim odstavkom 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) posredna diskriminacija zaradi osebne okoliščine obstaja, kadar je oseba z določeno osebno okoliščino bila, je, ali bi lahko bila zaradi navidezno nevtralnega predpisa, merila ali prakse v enakih ali podobnih situacijah in pogojih v manj ugodnem položaju kot druge osebe, razen če ta predpis, merilo ali praksa objektivno opravičujejo zakoniti cilj, in če so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna in potrebna.

8. Revizijsko sodišče je vezano na naslednje dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje glede odločilnih dejstev v zvezi z zatrjevano posredno diskriminacijo tožnice v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga: - tožena stranka je izvedla reorganizacijo dela uslužbencev v A.., zaradi česar je prenehala potreba po delu več delavcev na delovnih mestih poštnega uslužbenca I in poštnega uslužbenca II; - tožena stranka pri določitvi presežnih delavcev sicer ni bila dolžna upoštevati kriterijev, saj ni šlo za večje število presežnih delavcev; - tožena stranka je kljub temu presežne delavce določila s pomočjo naslednjih kriterijev: doseganje delovnih rezultatov (35 % delež v strukturi vseh kriterijev), funkcionalna znanja (25 % delež), delovna doba (20 % delež) in socialni status delavca (20 % delež); - kriterij doseganja delovnih rezultatov je tožena stranka uporabila tako, da je pri vseh zaposlenih na delovnih mestih poštnega uslužbenca I in poštnega uslužbenca II v A. upoštevala ocene delovne uspešnosti za čas od 1. 7. 2011 do 31. 6. 2014, to je dve šestmesečni oceni in osem trimesečnih ocen, upoštevala pa je tudi karierne stopnice; - za delavce, ki so bili v posameznih ocenjevalnih obdobjih odsotni zaradi bolezni, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka, so bile upoštevane ocene delovne uspešnosti v višini količnika 1, kar pomeni oceno, da so rezultati v skladu s pričakovanji; - delovna uspešnost delavcev, ki so bili na delu prisotni, je bila ocenjena na podlagi pravilnika za določanje dela plače za delovno uspešnost, po katerem je količnik delovne uspešnosti lahko znašal od 0,90 do 1,20. 9. Tožena stranka pri individualnih odpustih, za kakršne je šlo v konkretnem primeru, ni dolžna uporabiti kriterijev za določitev presežnih delavcev, če pa jih uporabi, mora to storiti na način, ki ne pomeni diskriminacije. V dokumentu „kriteriji pri individualnih odpustih iz poslovnega razloga“ z dne 26. 3. 2014 (priloga B8) tožena stranka tudi sama navaja, da kriteriji nikakor ne smejo biti diskriminatorni. V skladu s 6. členom ZDR-1 pa sta prepovedani tako neposredna kot posredna diskriminacija.

10. Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da gre za posredno diskriminacijo, če se pri ugotavljanju presežnih delavcev kriterij doseganja delovnih rezultatov uporabi tako, da se pri delavcih, ki so bili v ocenjevalnem obdobju odsotni zaradi porodniškega dopusta oziroma dopusta za nego in varstvo otroka, upošteva nevtralna ocena delovne uspešnosti v višini količnika 1, saj takšen delavec ni v enakopravnem položaju z delavci, katera delovna uspešnost je bila ocenjena na podlagi dejanskega opravljanja dela.

11. Uporaba ocen delovne uspešnosti, kot kriterija za določitev presežnih delavcev, je navidez nevtralna, saj so se za vse delavce uporabile ocene delovne uspešnosti za celotno tri letno ocenjevalno obdobje. Vendar pa takšen način ugotavljanja kriterija doseganja delovnih rezultatov, v slabši položaj postavi odsotne delavce, saj dodeljena ocena v višini količnika 1 za obdobje, ko niso delali, ni odvisna od njihovega prizadevanja in dejanskega doseganja delovnih rezultatov, temveč jim je bila določena po avtomatizmu. Delavci, ki so v istem obdobju opravljali delo, so s svojim prizadevanjem lahko vplivali na višino ocene delovne uspešnosti in s tem tudi na število doseženih točk v postopku ugotavljanja presežnih delavcev.

12. Tožnica je tako bila zaradi svoje odsotnosti z dela zaradi porodniškega dopusta oziroma dopusta za nego in varstvo otroka postavljena v manj ugoden položaj v primerjavi z delavci, ki takšnega dopusta niso imeli in katerih delovna uspešnost v ocenjevalnem obdobju je bila ugotovljena na podlagi dejanskega opravljanja dela. Navedeno pomeni, da je bila tožnica diskriminirana zaradi osebne lastnosti materinstva oziroma starševstva, zaradi katerega je izrabila porodniški dopust in nato dopust za nego in varstvo otroka in je bila zaradi te okoliščine postavljena v manj ugoden položaj v primerjavi z delavci, ki takšnega dopusta niso imeli.

13. Ni mogoče slediti revizijskemu zatrjevanju, da stališče sodišča druge stopnje pomeni, da delavcu, ki bi bil znotraj ocenjevalnega obdobja odsoten zaradi izrabe starševskega dopusta ali bolniškega staleža, sploh ne bi bilo mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka bi ravnala pravilno, če bi v zvezi z oceno delovne uspešnosti za tožnico upoštevala zgolj za obdobje, ko je bila na delu, in so ocene temeljile na dejanskem opravljanju dela.

14. Na toženi stranki je bilo dokazno breme glede tega, da bi bila tožnica za presežno delavko določena tudi v primeru, če bi tožena stranka kriterij doseganja delovnih rezultatov uporabila na način, ki tožnice ne bi postavil v manj ugoden položaj v primerjavi z delavci, ki v ocenjevalnem obdobju niso bili odsotni. Vendar pa tožena stranka niti ni postavila trditev, da bi bila tožnica med presežne delavke uvrščena tudi v primeru, če bi tožena stranka pri točkovanju upoštevala samo ocene delovne uspešnosti v času, ko je bila tožnica prisotna na delu.

15. Revizija se neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi iz Direktive 76/207/EGS izhajalo, da v konkretnem primeru sploh ni možno govoriti o posredni diskriminaciji, saj predpis oziroma merilo objektivno temelji na zakonitem cilju in so sredstva za dosego tega cilja ustrezna in potrebna. Gre za test sorazmernosti, kakršen je sicer predviden tudi v petem odstavku 6. člena ZDR-1. Če delodajalec v postopku določanja presežnih delavcev na podlagi posredne diskriminacije v manj ugoden položaj postavi delavce, ki so nastopili porodniški dopust oziroma dopust za nego in varstvo otroka, ni mogoče šteti, da gre pri tem za zasledovanje zakonitega cilja in da gre za sorazmerni ukrep. Že zgoraj je razloženo, da bi tožena stranka v tako dolgem obdobju za katerega se je ugotavljala delovna uspešnost (tri leta), zakonite cilje lahko dosegla na povsem nediskriminatoren način, tako da bi upoštevala zgolj tisto obdobje, ko so te osebe delale in je njihova ocena delovne uspešnosti dejansko temeljila na opravljenem delu.

16. Odločitev sodišča je povsem skladna z odločitvijo Sodišča EU v zadevi Nadežda Riežniece proti Zemkopibas ministrija, Lauku atbalsta dienests (C-7/12 z dne 20. 6. 2013), na katero se sodišče tudi povsem pravilno sklicuje.

17. Vrhovno sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljeni razlog ni podan, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

18. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, tožnici dolžna povrniti stroške odgovora na revizijo.