14. 11. 2017

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila Annemarie Urdl, Republika Avstrija, ki jo zastopa Dušan Ludvik Kolnik, odvetnik v Mariboru, na seji 14. novembra 2017

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 487/2013 z dne 13. 1. 2015 se sprejme v obravnavo.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 63/2015 z dne 20. 5. 2015 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo zoper odločbo, s katero je upravni organ prve stopnje odpravil odločbo o denacionalizaciji premoženja, ki je bilo podržavljeno pritožničinima pravnima prednikoma na podlagi Odloka o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45 – v nadaljevanju Odlok AVNOJ), in zahtevo za denacionalizacijo zavrnil. Sodišče je pritrdilo presoji, da pritožnica skladno z drugim odstavkom 10. člena v zvezi z 12. členom Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000 – v nadaljevanju ZDen) ni upravičena do denacionalizacije, ker sta imela njena pravna prednika za odvzeto premoženje pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije na podlagi Pogodbe o poravnavi škode izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj s socialnega področja (t. i. Finančna in izravnalna pogodba – v nadaljevanju FIP),[1] ki sta jo 27. 11. 1961 sklenili Zvezna republika Nemčija (v nadaljevanju ZR Nemčija) in Republika Avstrija, ter zakonov, ki jih je na podlagi te pogodbe sprejela Republika Avstrija (v nadaljevanju izvedbeni predpisi).[2] Po mnenju sodišča namreč podlago za odškodovanje v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen pomeni tudi bilateralna pogodba, ki je ni sklenila FLRJ oziroma SFRJ (v nadaljevanju nekdanja Jugoslavija) ali ta k njej ni pristopila, če je imel razlaščenec na njeni podlagi možnost v tuji državi pridobiti odškodnino, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v nekdanji Jugoslaviji. Taka pogodba je po oceni sodišča tudi FIP, ki sta jo državi pogodbenici sklenili z namenom ureditve odprtih finančnih vprašanj v zvezi s časovnim obdobjem od 13. 3. 1938 do 8. 5. 1945, s katero je bila vzpostavljena pravna podlaga za ureditev odškodnine za premoženjsko škodo, ki je v tem obdobju nastala osebam, opredeljenim v Prilogi 1 FIP. Republika Avstrija je odškodovanje teh oseb (v okviru kriterijev, ki so zamejevali s FIP dogovorjeno odškodninsko zavezo ZR Nemčije) v polju svoje proste presoje uredila z zakoni, ki jih je sprejela za izvedbo FIP. Za presojo, da sta imela pritožničina pravna prednika pravico dobiti odškodnino na podlagi FIP in izvedbenih predpisov, zadošča že, da sta spadala med pregnance in priseljence z območja nekdanje Jugoslavije, tj. v krog oseb, ki so bile v Prilogi 1 FIP določene kot upravičenci do odškodnine na podlagi FIP. Ker opredelitev predmeta podržavljenja v določbah Odloka AVNOJ, ki so bile v obravnavanem primeru podlaga za podržavljenje, kaže na reparacijski značaj tega predpisa, FIP z izvedbenimi predpisi pomeni pravni vir, ki je urejal odškodnino za premoženje, ki je bilo podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ. Pri presoji z vidika drugega odstavka 10. člena ZDen upravni organ ni bil dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi šle upravičencema po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po tujih predpisih, kar pa presega odločanje o zahtevkih na podlagi ZDen. Upravni organ tudi ni bil dolžan upoštevati v postopku predloženega potrdila Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije, da pritožničina pravna prednika za podržavljeno premoženje nista dobila ali imela pravice dobiti odškodnine od Republike Avstrije, saj gre za potrdilo o tujem pravu v smislu 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Uradni list RS, št. 56/99 – ZMZPP) oziroma 7. člena Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu (Zakon o ratifikaciji Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu, Uradni list RS, št. 20/98, MP, št. 4/98 – MEKOTP). To potrdilo lahko potrjuje le obstoj FIP in izvedbenih predpisov kot veljavne pravne podlage za pridobitev odškodnine od Republike Avstrije, kar je upravni organ v obravnavni zadevi upošteval, kolikor pa potrjuje neobstoj pravice do odškodnine na podlagi teh pravnih aktov, to potrdilo pomeni le mnenje, na katerega upravni organ ni bil vezan.

2.Vrhovno sodišče je pritožničino revizijo zoper sodbo Upravnega sodišča zaradi neizkazanih uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 in 109/12 – ZUS-1) zavrglo kot nedovoljeno. Ker izpodbijana odločitev upravnega organa o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo ne pomeni odločitve o pritožničini pravici ali obveznosti, ki bi bila izražena v denarni vrednosti, po presoji revizijskega sodišča ni izpolnjen vrednostni pogoj za dovoljenost revizije, zgolj s sklicevanjem na zavrnitev pričakovane pravice do vrnitve podržavljenega premoženja pa pritožnica ni izkazala niti uveljavljanega pogoja zelo hudih materialnih posledic, ki naj bi jih imela zanjo v upravnem sporu izpodbijana odločitev.

3.Pritožnica nasprotuje stališču, da pomeni FIP pravni akt, na podlagi katerega so imele v njem določene osebe pravico dobiti oziroma zahtevati odškodnino za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije. Navaja, da je FIP dvostranska mednarodna pogodba, ki skladno s 26. in 34. členom Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb (Uradni list SFRJ, MP, št. 30/72, in Uradni list RS, št. 35/92 – v nadaljevanju Dunajska konvencija)[3] zavezuje le državi pogodbenici, tretji državi pa brez njene privolitve ne nalaga nikakršnih obveznosti oziroma ne daje nobenih pravic. Ker naj bi učinkovala le inter partes, naj FIP ne bi pomenila pravnega vira, na podlagi katerega bi bilo mogoče posameznikom priznati odškodnino. V FIP navedeni kriteriji, kaj je pravno priznana škoda (2. člen FIP) in kdo so upravičenci do povračila škode (Priloga 1 FIP), naj bi zamejevali le pogodbeno zavezo ZR Nemčije do Republike Avstrije, nikakor pa naj ne bi mogli služiti organom, ki odločajo o denacionalizaciji, pri ugotavljanju okoliščin iz drugega odstavka 10. člena ZDen. Namen FIP naj bi bil, da ZR Nemčija (kot pravna naslednica nemškega rajha) Republiki Avstriji (kot žrtvi nacističnega nasilja) nadomesti del stroškov, ki jih je ta imela s pribežniki. Zaradi izpolnitve v FIP dane zaveze naj bi ZR Nemčija nakazala Republiki Avstriji sredstva, ki naj bi jih ta (skladno s predpisi, ki jih je sprejela na podlagi FIP) razdelila med pribežnike kot socialno pomoč za nadomestitev najnujnejših gospodinjskih potrebščin in predmetov za opravljanje obrti oziroma kot denarno socialno pomoč tistim, ki so ostali brez virov preživljanja. Republika Avstrija naj bi bila odškodnino za škodo zaradi podržavljenja premoženja dolžna plačati le na podlagi Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije z dne 15. 5. 1955 (Uradni list FLRJ, MP, št. 2/56 – v nadaljevanju ADP) in še to le osebam, ki so bili avstrijski državljani že pred letom 1938 in so v aprilu 1945 to zopet postali. Stališče, da FIP in izvedbeni predpisi urejajo odškodnino za premoženje, ki ga je podržavila nekdanja Jugoslavija, naj bi bilo zato pravno nevzdržno. Izvrševanje FIP naj bi Republika Avstrija skladno z 2. členom FIP regulirala z lastnimi predpisi, katerih je za izplačilo odškodnin v polju svoje proste presoje določila tudi različne kriterije, tako subjektivne narave (kdo je oškodovanec in kdo upravičenec tudi z upoštevanjem dohodkovnega cenzusa) kot objektivne narave (kaj je pravno priznana škoda, za katero je bilo sploh mogoče dobiti odškodnino). Prav vprašanje izpolnjenosti teh kriterijev naj bi bilo pomembno za presojo, ali je izpolnjen izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen. Ker naj organi odločanja izpolnjenosti teh kriterijev glede pritožničinih pravnih prednikov sploh ne bi ugotavljali, naj bi stališče, ki pritožnici odreka status denacionalizacijske upravičenke zgolj zato, ker sta njena pravna prednika (kot pregnanca iz nekdanje Jugoslavije, ki sta imela na dan podpisa FIP avstrijsko državljanstvo in na dan 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Republiki Avstriji) spadala v krog oseb, določen v Prilogi 1 FIP, pritožnico glede uveljavljanja pravice do denacionalizacije postavljalo v neenak položaj v primerjavi s tistimi upravičenci, ki jim ZDen priznava upravičenje do denacionalizacije. To stališče naj bi kršilo pritožničino pravico do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave iz enakih razlogov, kot jih je glede stališča o upoštevanju pravic iz ADP Ustavno sodišče navedlo že v odločbi št. Up-547/02 z dne 8. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03, in OdlUS XII, 106). Zaradi neupoštevanja potrdila Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije, iz katerega naj bi bilo razvidno, da pritožničina pravna prednika in njuni pravni nasledniki za izgubo premoženja v nekdanji Jugoslaviji niso prejeli odškodnine od Republike Avstrije niti do nje niso bili upravičeni, naj bi bila pritožnici kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ker sta sodišči z izpodbijanima odločitvama pritožnici odrekli status denacionalizacijske upravičenke in s tem pravico do denacionalizacije podržavljenega premoženja, naj bi ji kršili tudi pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in 1. člena Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94).

4.Senat je ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča sprejel v obravnavo (1. točka izreka).

5.Senat ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) (2. točka izreka).

6.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Jadranka Sovdat. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Špelca Mežnar Predsednica senata

[1]Vertrag zwischen der Republik Österreich und der Bundesrepublik Deutschland zur Regelung von Schäden der Vertriebenen, Umsiedler und Verfolgten, über weitere finanzielle Fragen und Fragen aus dem sozialen Bereich (Finanz- und Ausgleichsvertrag, BGBl, št. 76/62).

[2]Sodišče se v zvezi s tem sklicuje na Zakon o razširitvi področja uporabe Zakona o povračilu škode zaradi okupacije z dne 13. junija 1962 (Erweiterung des Anwendungsbereiches des Besatzungsschäden- und des Kriegs- und Verfolgungssachschädengesetz, BGBl, št. 176/62), Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem z dne 13. junija 1962 (Umsiedler- und Vertreibenen- Entschädigungsgesetz, BGBl, št. 177/62) in Zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona z dne 14. decembra 1961 (Anmeldegesetz, BGBl, št. 12/62).

[3]Nov prevod Dunajske konvencije je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 87/11, MP, št. 13/11.

Sodba Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 487/2013 z dne 13. 1. 2015 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo zoper odločbo, s katero je upravni organ prve stopnje (v zvezi z odločbo upravnega organa druge stopnje) odpravil svojo odločbo o denacionalizaciji premoženja, ki je bilo podržavljeno pritožničinima pravnima prednikoma, in zahtevo za denacionalizacijo zavrnil. Sodišče je pritrdilo presoji, da pritožnica skladno z drugim odstavkom 10. člena v zvezi z 12. členom Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000 – v nadaljevanju ZDen) ni upravičena do denacionalizacije, ker sta imela njena pravna prednika za odvzeto premoženje pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije na podlagi Pogodbe o poravnavi škode izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj s socialnega področja (t. i. Finančna in izravnalna pogodba – v nadaljevanju FIP),[1] ki sta jo 27. 11. 1961 sklenili Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija, ter zakonov, ki jih je na podlagi te pogodbe sprejela Republika Avstrija (v nadaljevanju izvedbeni predpisi).[2] Tudi po mnenju sodišča namreč ti pravni akti urejajo odškodnino za premoženje, ki je bilo podržavljeno na območju nekdanje Jugoslavije, in zato pomenijo pravno podlago za odškodovanje v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Po oceni sodišča za presojo, da sta imela pritožničina pravna prednika pravico dobiti odškodnino na podlagi FIP in izvedbenih predpisov, zadošča že, da sta spadala v krog oseb, ki so bile v Prilogi 1 FIP določene kot upravičenci do odškodnine na podlagi FIP. Upravni organ zato ni bil dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi šle upravičencema po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po tujih predpisih, kar pa bi presegalo odločanje o zahtevku, vloženem na podlagi ZDen. Vrhovno sodišče je pritožničino revizijo zoper sodbo Upravnega sodišča s sklepom zavrglo kot nedovoljeno.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi, s katero izpodbija odločitvi obeh sodišč, zatrjuje kršitev pravic iz drugega odstavka 14. člena, 22. in 33. člena Ustave ter 1. člena Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94). Nasprotuje stališču, da pomeni FIP pravni akt, na podlagi katerega so imele v njem določene osebe pravico dobiti odškodnino za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije. Pritožnica meni, da pri presoji, ali so izpolnjene okoliščine iz drugega odstavka 10. člena ZDen, ni mogoče upoštevati le s FIP določenih kriterijev, ki opredeljujejo pravno priznano škodo (2. člen FIP) in krog upravičencev do njenega povračila (Priloga 1 FIP), temveč tudi pogoje, ki jih je za priznanje odškodnine Republika Avstrija določila v izvedbenih predpisih. Ker naj upravni organ izpolnjenosti teh pogojev glede pritožničinih pravnih prednikov sploh ne bi ugotavljal, naj bi stališče, ki pritožnici odreka status denacionalizacijske upravičenke zgolj zato, ker sta njena pravna prednika spadala v krog oseb, določen v Prilogi 1 FIP, kršilo pritožničino pravico do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, saj naj bi jo glede uveljavljanja pravice do denacionalizacije postavljalo v neenak položaj v primerjavi z upravičenci, ki jim ZDen priznava upravičenje do denacionalizacije. Pritožnica je ustavno pritožbo dopolnila z vlogo, ki jo je vložila 17. 3. 2016.

3.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-476/15 z dne 14. 11. 2017 ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča sprejel v obravnavo (1. točka izreka sklepa). O tem je na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) obvestil Upravno sodišče in upravna organa, skladno z drugim odstavkom navedenega člena ZUstS pa tudi nasprotnega udeleženca iz denacionalizacijskega postopka s pozivom, da se izjavi o ustavni pritožbi.

4.Slovenski državni holding, d. d., Ljubljana, v odgovoru na ustavno pritožbo podaja svoje stališče glede upoštevnosti FIP in izvedbenih predpisov kot pravnih podlag za ugotavljanje okoliščin, pomembnih za presojo z vidika drugega odstavka 10. člena ZDen. Pritožničine očitke zavrača kot neutemeljene in Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo zavrne.

B.

5.Dopolnitve ustavne pritožbe z dne 17. 3. 2016 senat Ustavnega sodišča ni upošteval pri odločanju, ker je bila vložena po roku, dovoljenem za vložitev ustavne pritožbe (prvi odstavek 52. člena ZUstS).[3]

6.Pritožnica med drugim izpodbija stališče Upravnega sodišča, po katerem za njeno izključitev iz denacionalizacije zadošča že, da sta njena pravna prednika spadala v krog oseb, ki so bile v Prilogi 1 FIP določene kot upravičenci do odškodnine. Ker naj v konkretnem postopku ne bi bilo ugotovljeno, ali bi pritožničina pravna prednika sploh izpolnjevala pogoje za priznanje s FIP dogovorjene odškodnine, pritožnica zatrjuje, da jo razlaga, na katero je sodišče oprlo izpodbijano sodbo, postavlja v neenak položaj glede uveljavljanja upravičenj na podlagi ZDen v primerjavi z upravičenci, ki jim ZDen priznava pravico do denacionalizacije. Zato Upravnemu sodišču očita kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

7.Ustavno sodišče je o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo z odločbo št. Up-282/15 z dne 5. 10. 2017 (Uradni list RS, št. 59/17). Ustavni pritožbi je ugodilo in izpodbijani sodbi razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje. Iz enakih razlogov, kot so navedeni v citirani odločbi, je bila z izpodbijano sodbo tudi pritožnici kršena pravica iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Zato je senat v skladu s tretjim odstavkom 59. člena ZUstS odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe.

8.Ker je senat Ustavnega sodišča izpodbijano sodbo razveljavil že zaradi kršitve pravice iz drugega odstavka 14. člena Ustave, mu očitkov o kršitvah drugih ustavnih pravic ni bilo treba presojati.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Jadranka Sovdat. Odločbo je sprejel soglasno.

dr. Špelca Mežnar Predsednica senata

[1]Vertrag zwischen der Republik Österreich und der Bundesrepublik Deutschland zur Regelung von Schäden der Vertriebenen, Umsiedler und Verfolgten, über weitere finanzielle Fragen und Fragen aus dem sozialen Bereich (Finanz- und Ausgleichsvertrag, BGBl, št. 76/62).

[2]Sodišče se v zvezi s tem sklicuje na Zakon o razširitvi področja uporabe Zakona o povračilu škode zaradi okupacije z dne 13. junija 1962 (Erweiterung des Anwendungsbereiches des Besatzungsschäden- und des Kriegs- und Verfolgungssachschädengesetz, BGBl, št. 176/62), Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem z dne 13. junija 1962 (Umsiedler- und Vertreibenen- Entschädigungsgesetz, BGBl, št. 177/62) in Zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona z dne 14. decembra 1961 (Anmeldegesetz, BGBl, št. 12/62).

[3]Glej npr. sklep Ustavnega sodišča št. Up-297/02 z dne 27. 1. 2004.