Jedro

Ker nepremičnine predlagateljev nimajo dostopa do javne poti, ni mogoče trditi, da je obremenitev lastninske pravice na služeči nepremičnini nesorazmerna s koristjo, ki jo ta predstavlja za gospodujoče nepremičnine.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Predlagatelji so dolžni nasprotnemu udeležencu v roku 15 dni povrniti 249,32 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom določilo nujno pot v korist nepremičnin predlagateljev ID znak parcel: 000 93/2 ter 000 93/6, v lasti A. A., ID znak parcel: 000 92/1, 000 92/3, 000 92/4, 000 92/5, 000 93/3 in 000 93/4, vse v lasti B. B., ter ID znak parcele 000 93/5 v solasti C. C. in D. C., preko služečih nepremičnin ID znak parcel 000 92/2 in 000 91/5, v lasti nasprotnega udeleženca, v skupni površini 126 m2 ter skupne dolžine 39,70 m, kot izhaja iz opisa v I. točki izreka sklepa ter skice sodnega izvedenca geodetske stroke, ki je sestavni del izreka sklepa. Uporabo poti je dovolilo za hojo in vožnjo z osebnimi vozili, kombiniranimi vozili, srednje težkimi vozili in intervencijskimi vozili, s povprečno dopustno nosilnostjo 50-60 kN/os vozila. Odločilo je še, da so predlagatelji za nujno pot nasprotnemu udeležencu dolžni plačati nadomestilo v višini 4.932,92 EUR, ter da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom.

2.Zoper sklep vlaga pritožbo nasprotni udeleženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1), s predlogom, da ga pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Zatrjuje, da trasa nujne poti nesorazmerno posega v njegovo lastninsko pravico, saj poteka čez del nepremičnine, ki v naravi predstavlja južni del dvorišča ter nujno potrebno pripadajoče zemljišče neposredno ob stavbi na tej parceli. Dostop v korist kar štirih stanovanjskih objektov nima minimalnega vpliva na služečo nepremičnino in upoštevaje ruralno okolje ni običajen. Dostopna pot tik ob stavbi v pomembnem delu onemogoča njeno osnovno vzdrževanje, vplivi dopuščene vožnje pa neposredno in vsakodnevno poslabšujejo njeno stanje. Nasprotni udeleženec bo oviran v nadaljnjih upravnih postopkih, ki bodo glede na stanje objekta nedvomno potrebni. Omejen bo tudi pri izvedbi toplotne izolacije, saj bi z njo posegel v širino nujne poti.

Sodišče bi se pri presoji moralo osredotočiti na test sorazmernosti. Nujne poti ni dopustno ustanoviti, če škoda, ki bi nastala lastniku služečega zemljišča, presega koristi, ki bi jih s potjo dobili lastniki gospodujočega zemljišča. Ob dejstvu, da imajo nasprotni udeleženci možnost nujne poti po drugih zemljiščih, je določena trasa neprimerna in je sodišče ob upoštevanju načela čim manjše obremenitve tuje nepremičnine ne bi smelo dovoliti. To potrjuje tudi sodna praksa v zadevah VSL I Cp 536/2012 in I Cp 324/2012.

Nasprotni udeleženec ima v načrtu uporabo svojih nepremičnin in stanovanjskega objekta na način, da bi dvorišče predstavljala površina zemljišča s parcelo 92/2 na južnem delu. Z ustanovitvijo nujne poti mu je odvzeta možnost, da svoje nepremičnine v celoti ogradi ter s tem ustvari zaokrožen kompleks.

Sodišče kot razloga za določitev konkretne trase ne bi smelo upoštevati pretekle rabe, saj materialnopravni predpis temu ne daje posebne teže. Prav tako nista bistvena strošek izgradnje in dolžina poti. Zmotna je ugotovitev, da ni manjvrednosti preostalega dela nepremičnin zaradi že obstoječe poti v naravi, saj je povem jasno, da bo zaradi nujne poti razvrednotena celotna nepremičnina oziroma vse nepremičnine nasprotnega udeleženca. Zato je nadomestilo za obremenitev nepremičnine prenizko, še posebej ob upoštevanju, da gre pot tako mimo stanovanjskega kot pomožnega objekta. Cilj povišanja tržne vrednosti nepremičnin predlagateljev bi bil dosežen tudi z izgradnjo nujne poti preko kmetijskih zemljišč.

Predlagatelji niso konkretno izkazali potrebnosti nujne poti za redno rabo nepremičnin, še posebej ne za predlagane vožnje z vsemi vozili. Ne gre namreč za vsakodnevno zadovoljevanje njihovih stanovanjskih potreb, temveč le za občasno uporabo. Nujne poti ni mogoče določiti zgolj zaradi udobja.

3.Na pritožbo so odgovorili predlagatelji in predlagali njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pravno podlago za določitev nujne poti predstavljata določili 88. in 89. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Sodišče prve stopnje ju je povzelo v 7. točki obrazložitve sklepa, zato ju pritožbeno sodišče ne ponavlja. V pritožbenem postopku je sporno, ali je predlagateljem nujna pot sploh potrebna, predvsem pa, ali je sodišče ustrezno opravilo test sorazmernosti, ko je nujno pot ustanovilo po trasi, ki po oceni pritožnika znatno obremenjuje njegovo nepremičnino in ga ovira pri izvrševanju lastniških upravičenj.

6.Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanski zaključek iz 8. točke obrazložitve sklepa, da nepremičnine predlagateljev nimajo za redno rabo potrebne zveze z javno cesto. Sodišče se je o tem dejstvu prepričalo na ogledu, izhaja pa tudi iz izvedeniških mnenj izvedencev geodetske in gradbene stroke. Nasprotni udeleženec v pritožbi poudarja, da gre za stavbna zemljišča s počitniškimi objekti, vendar to ne pomeni, da bi zanje zadostovala le pešpot. Sodišče je zato pri določitvi obsega rabe nujne poti utemeljeno sledilo izvedencu gradbene stroke in pri tem upoštevalo, da so predlagatelji pot že doslej uporabljali v tem obsegu. Če stavbna zemljišča nimajo cestne povezave z javno potjo, o ustanovitvi nujne poti zaradi udobja ni mogoče govoriti.

7.Predlagatelji so ustanovitev nujne poti predlagali po že obstoječi kolovozni poti (trasa 1), nasprotni udeleženec pa je predlagal izdelavo nove poti po kmetijskih zemljiščih (trasa 2). Sodišče je pri presoji najbolj ustrezne trase nujne poti izhajalo iz sledečih dejanskih ugotovitev:

-nujna pot po trasi 1 predstavlja obstoječo kolovozno pot, ki jo predlagatelji skupaj s pravnimi predniki že uporabljajo za dostop do svojih nepremičnin vsaj od leta 1969 dalje, ter poteka po skrajnem jugovzhodnem robu nepremičnine ID znak parcela 000 92/2. Ta pot ne poteka čez dvorišče ali vrt, temveč ob stavbi in gospodarskem poslopju nasprotnega udeleženca, v skupni dolžini 39,70 m in skupni površini 126 m2. Ker gre za že obstoječo pot, stroški za njeno izgradnjo niso potrebni, po njej pa je že sedaj omogočen promet za vsa motorna vozila širine 2,50 m;

-nujna pot po trasi 2 bi obremenjevala 3 parcele, od katerih sta dve po rabi najboljši kmetijski zemljišči, v naravi gre za travnike. Pot bi bilo treba na novo vzpostaviti v prostoru v celotni trasi, pri čemer ne bi potekala po robu parcel, temveč bi jih delila. Dolžina poti bi znašala 169,58 m, celotna površina 508,74 m2, strošek njene izgradnje je izvedenec okvirno ocenil na 12.719 EUR.

8.Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje skrbni presoji sodišča prve stopnje, da je, upoštevajoč strokovno mnenje sodnega izvedenca gradbene stroke o obremenitvi služečih nepremičnin, za vzpostavitev nujne poti bolj primerna trasa 1. Pritožnik z izpostavljanjem poteka poti ob obstoječem objektu tega zaključka ne uspe izpodbiti. Pot mimo objekta tam poteka že več kot 50 let in ne gre za novo obremenitev. Iz fotografij nadalje izhaja, da gre za starejši nevzdrževani objekt, namena njegove obnove pa nasprotni udeleženec ni izkazal, zato sodišče te okoliščine utemeljeno ni upoštevalo. Enako velja tudi za trditve o bodočih načrtih za ureditev dvorišča in postavitev ograje. Ker pot poteka ob robu parcele in dvorišča ne prečka, kar je sodišče ugotovilo z ogledom, je neustrezno tudi sklicevanje na sodno prakso v zadevi VSL I Cp 536/2012.

9.Ker nepremičnine predlagateljev nimajo dostopa do javne poti, ni mogoče trditi, da je obremenitev lastninske pravice na služeči nepremičnini nesorazmerna s koristjo, ki jo ta predstavlja za gospodujoče nepremičnine. Prav tako nujna pot po trasi 1 ne onemogoča in znatno ne ovira izkoriščanja nepremičnine, po kateri poteka. V nasprotnem primeru nasprotni udeleženec voženj po tej poti že do sedaj ne bi dopuščal. Pravilnosti odločitve sodišča o ustreznejši varianti nujne poti po trasi 1 ne uspe omajati niti sklicevanje na hipotetično možnost drugačne rabe služečih nepremičnin, saj sodišče odloča po stanju v času sojenja.

10.Drži ugotovitev, da nujna pot po trasi 1 poteka v bližini objektov, medtem ko bi po trasi 2 pot prečkala kmetijska zemljišča. To pa ne pomeni nujno manjše obremenitve služečih zemljišč. Nujna pot po trasi 2 bi delila tri parcele, bila bi štirikrat daljša, predvsem pa bi jo bilo treba šele vzpostaviti, s čimer bi nastala škoda na kmetijskih zemljiščih. Kot je ob zaslišanju na naroku izpovedal sodni izvedenec, za takšno vzpostavitev obstaja ovira v Občinskem prostorskem načrtu ..., kjer je določeno, da za najboljša kmetijska zemljišča niso dopustni novi posegi izgradnje kakršnihkoli poti v prostoru. Po drugi strani pot po trasi 1 v naravi že obstoji in se uporablja v enakem obsegu več desetletij, zato njena formalizacija ne bo privedla do zmanjšanja vrednosti preostalih nepremičnin. Za presojo obremenjenosti služeče nepremičnine je namreč odločilna njena raba v času sojenja, kot je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje.

11.Pritožnik ne more uspeti s posplošeno grajo izračuna nadomestila za nujno pot, ki ga je strokovno ocenil sodni izvedenec gradbene stroke in ga je sodišče podrobno povzelo v 14. točki obrazložitve sklepa. Izvedenec je prepričljivo pojasnil, da manjvrednosti preostale nepremičnine ni upošteval zaradi dejstva, da gre zgolj za pravno formalno ureditev nujne poti po trasi, kjer v naravi obstaja že več desetletij. Pritožniku je bilo omogočeno, da svoje pomisleke v strokovno odločitev razčisti ob zaslišanju izvedenca na naroku 7. 6. 2023, vendar nanj ni pristopil, prav tako se ga ni udeležil njegov pooblaščenec. Zgolj z izražanjem nestrinjanja z izvedeniškim mnenjem zato drugačne odmere nadomestila ne more doseči.

12.Ker pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče, ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1, zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

13.V postopku za dovolitev nujne poti veljajo posebna pravila o stroških. Ker se postopek vodi izključno v interesu predlagatelja, mora ta kriti skupne stroške postopka in povrniti drugim udeležencem stroške, ki so jih imeli zaradi postopka (179. člen ZNP-1). Kljub neuspehu nasprotnega udeleženca s pritožbo, mu morajo predlagatelji povrniti pritožbene stroške. Upoštevajoč določila Odvetniške tarife, ki velja v nepravdnih postopkih, mu je pritožbeno sodišče priznalo 200 točk za sestavo pritožbe, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR ter povečano za DDV in materialne stroške znaša 149,32 EUR, skupaj s stroški sodne takse pa 249,32 EUR. Predlagatelji so tako odmerjene stroške dolžni povrniti v 15 dneh od prejema sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 88, 89

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.