Jedro

Sodišče pri presoji vprašanja ali je motenje nastalo upošteva le zadnje stanje posesti in nastalo motenje, medtem ko za presojo tega vprašanja pravica do posesti, pravni naslov posesti in pa dobrovernost posestnika nista pomembna in jih sodišče ne upošteva (78. člen ZTLR). Medtem, ko je tožnici posest spornih nepremičnin uspelo dokazati, pa je tožencu uspelo dokazati le, da je lastnik spornih nepremičnin, kar pa kot že rečeno, za presojo vprašanja motenja posesti ni bistveno oziroma ni pravno upoštevno.

Izrek

Pritožba tožene stranke se z a v r n e kot neutemeljena in potrdi sklep sodišča prve stopnje. Tožena stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je toženec motil tožnico v posesti nepremičnine, parcele št. 1079/9 gozd v izmeri 1882 m2 in pa poti v izmeri 74 m2 vpisane pri vložni s, s tem, da je dne 27. 11. 1998 v gozdu posekal 14 dreves. Tožencu je v posledici navedenega prepovedalo takšno ravnanje v bodoče in pa naložilo mu v povrnitev stroške pravdnega postopka. Pri tem je sodišče svojo odločitev oprlo na skladno izpoved priče, da ima tožnica posest predmetnih nepremičnin, katero je izvrševal že pok. D., to je tožničin oče s svojo družino z grabljenem in spravilom lesa. S tem je tožnica po prepričanju sodišča dokazala njeno zadnjo posestno stanje,ki jo je mirno izvrševala najmanj do leta 1996, ko jo je ob poseku lesa in prepovedi opozoril toženec, vendar pa s tem opozorilom te posesti ni vzel ali motol. Do motenja je prišlo šele z aktivnim ravnanjem toženca dne 27. 11. 1998. Zoper takšno odločitev prvostopnega sodišča se je pritožila tožena stranka in sicer iz razlogov nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in ter napačne uporabe materialnega prava. Pri tem navaja,da je priča B. izpovedal, da je ta parcela v lasti in posesti B. M. to je toženca, pred tem pa da je bila v lasti F.. Oni in D. torej sedaj tožeča stranka pa so lastniki in posestniki sosednjih parcel. Meni, da je edina priča, ki je zatrjevala, da je tožnica stalno izvajala posest, je bil njen mož J. C., ki je bil pravzaprav tisti, ki je neupravičeno posekal v letu 1996 v tem gozdu nekaj dreves, niti on niti tožeča stranka pa ni ničesar opravljala v tem gozdu in je dejansko bila tožena stranka tista, ki je dovolila I. F., da je v zadnjem času posekal en suh hrast in pa V. S., da je opravil poseke po njegovem nalogu. Pravi, da je po zaključku obravnave zvedel še za priče, ki bo potrdile, da je njegov oče, ki je opravljal z njegovim gozdom prva desetletja po nakupu, ker je bil sam veliko odsoten zaradi dela v tujini dovolil grabljenje listja družini P.. Meni, da sodišče ni v celoti upoštevalo navedb priče B., ki jasno izkazuje, da zatrjevanje o mirni in dobroverni posesti tožeče stranke na parcele, ki je nesporna in resnična. V posledici navedenega pritožbeno sodišče predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in tožbo zavrne. Odgovor na pritožbo ni bil podan. Pritožba toženca ni utemeljena. Po uradni dolžnosti upoštevanih bistvenih kršitev določb postopka v postopku pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Materialnopravno izhodišče za odločanje v predmetni zadevi je podano v določbah Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ki v 5. poglavju obravnava posest. Pri tem je v 70. členu določeno, da ima posest stvari vsak, kdo ima neposredno dejansko oblast nad stvarjo torej neposredna posest, prav tako, pa da ima ob upoštevanju II. odstavka 70. člena ZTLR posest stvari tudi tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo preko koga drugega, kateremu je iz naslova užitka stanovanjske pogodba zakupa shranjevanja posodba iz kakšnega drugega pravnega posla da stvar v neposredno posest, torej posredna posest. Kaj je dejanska oblast nad stvarjo ZTLR ne definira. Po zakonu ima posest torej vsak, ki ima neposredno dejansko oblast nad stvarjo, ki je torej predpostavka neposredne posesti. Pri tem mora biti neposredni posestnik v nekem trajnejšem prostorskem razmerju do stvari in mora imeti možnost na stvar vplivati, rabiti in uživati ter z njo razpolagati. Kako pride do neposredne posesti, torej do dejanske oblasti nad stvarjo, pa je odvisno od tega, ali je bila stvar do nastopa njegove dejanske oblasti nad stvarjo v dejanski oblasti kake druge osebe. Praviloma se pridobi posest s sodelovanjem ali vsaj v soglasju in izvirnostjo prejšnjega posestnika stvari pri taki pridobitvi se predstavlja, da je prejšnji posestnik stvari popolnoma opustil vsako dejansko oblast nad stvarjo v korist novega posestnika. Pri tem prvostopno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka prevzela posest od pokojnega očeta D.. Dedič postane posestnik v trenutku zapisnikovega smrti ne glede na to, kdaj je pridobil dejansko oblast nad stvarjo (73. člen ZTLR) dedič ob zapustnikovi smrti nima vedno dejanske oblasti nad stvarmi, ki spadajo v zapuščino. Posest ni pravica, temveč je dejstvo tako postane dedič v trenutku zapustnikove smrti .. posestnik zapustnikove stvari. Varstvo posesti je predvsem varstvo pred samovoljnim zasebnim uveljavljanjem pravic in hkrati tudi sankcija, saj je cilj posestnega varstva, da ostane samovolja brezuspešna oz. brez zaželjenega rezultata. Poleg vprašanja ali je bila tožnica pred motenjem posestnik stvari, taka tožnica je aktivno legitimirana, ter vprašanja ali je bila posest res motena in ali je toženec tisti, ki je posest motil, je potrebno obravnavati vprašanja ali dejanje, ki naj bi bilo motilno res pomeni motenje oziroma ali je to dejanje samovoljno ali protipravno. Protipravnost je objektivni element motenja posesti in je krati tudi odločilnega pomena v sporih zaradi motenja posesti, saj se posest lahko moti le s takimi dejanji in ravnanji,ki so protipravna,torej takšna, ki ji nasprotuje pozitivnim predpisom pravnemu redu oz. dejanja in ravnanja za katera prava oseba nima pooblastila temelječega na ustrezni pravni podlagi. Cilj posestnega varstva je doseči stanje, kakršno je bilo pred posegom v posest, zato je pasivno legitimiran tudi tisti, ki sam sicer ni odvzel posesti, ampak je ... od drugega.Po 75. členu ZTLR ima vsak posestnik stvari pravico do varstva pred motenjem ali odvzemom posesti (motenje posesti). Za motenje posesti gre kadar se posest ne odvzame, pri odvzemu posesti pa se posestniku odvzame oblast nad stvarjo. Ta odvzem mora biti protipraven (odvzem sile, grožnjo, tatvino itd.). V tem obravnavi spori zaradi motenja posesti je omejena in ji sodišče daje posestno varstvo glede na zadnje posestno stanje in nastalo motenje. Tako je v celoti možen ugovor kot ga je podal toženec,to je, da tožnica ni posestnica oziroma, da zato ne uživa posestnega varstva. Tako se je po oceni pritožbenega sodišča prvostopno sodišče pravilno omejilo na oceno ali je bila tožnica v času motilnega dejanja dejansko posestnica spornih nepremičnin. Pri tem se pritožbeno toženec sklicuje na dejstvo, da je priča B. vendarle izpovedal, da je predmetno zemljišče predmetna nepremičnina njegova. Ob tem je le povedati, da je toženec z zatrjevanji prič v postopku in pa tudi z lastnim zatrjevanjem zgolj izkazoval, da ima predmetni gozd v lasti in da je torej dejanski in zemljiškoknjižni lastnik. Temu pravzaprav nihče niti ne opreka tudi tožeča stranka sedaj govori, da je dejansko zemljiškoknjižni lastni on, temu ne oporeka na tak način. Priče kot so V., B., I. F. in pa V. S. so pravzaprav bile tiste, ki so nekako izpovedale, da se nepremičnini reče, da se dela pri B., da se ve, da je B. lastnik, da je bila ta nepremičnina prej od F., da pa je sedaj od B., pri tem pa je V. še izpovedal, da ga je B. poooblastil za vse ostale svoje parcel ko je te svoje parcele, ko je bil dalj časa odsoten. Pri tem je poudariti, da toženec tudi sam poudarja, da se je dalj čas najahal v tujini in da pravzaprav neposredne posesti teh nepremičnin ni imel. Prav tako pa s pritožbenimi zatrjevanji toženec po oceni pritožbenega sodišča ni uspel ovreči ugotovitev prvostopnega sodišča, da je z svojimi zatrjevanji zgolj uspel izkazati, da je bil lastnik teh nepremični, ne pa, da je bil dejanski posestnih teh nepremičnin. Ravno nasprotno pa je ravno na strani tožnice moč ugotoviti, da je tožnica z zatrjevanji v postopku in pa z izpovedmi prič uspela izkazati dejansko posest nepremični in torej neposredno posest teh nepremičnin. Tožnica sama je izpovedala, da je nepremičnine podedovala po očetu in da je imel oče tudi to nepremičnino v posesti, zaradi česar je tudi vložil tožbo zaradi priposestvovanja. Pri tem je priča Bincelj povedal, da je v tem gozdu grabil D. in hči, medtem ko v zadnjem času tam ni videl nikogar, tudi priča B. je izpovedal, da je gozd bil vseskozi od D. oz. po smrti od njegovih ožjih sorodnikov, sicer pa da ta parcela od F., po njem pa od B., pri čemer pravzaprav poudarja zgolj lastninskopravno razmerje, saj pri tem torej B. izpovedal, da B., torej toženca tam ni videl delati. Prav tako je tudi priča B. M. izpovedal, da je D. tam čistil, delal, grabil in da so po njem to delali tudi otroci, prav tako pa tudi on sam dovoljenje za prekop. Podobno je izpovedala tudi priča K. M., ki je izpovedala, da je Dremlju povedala zadnjih 5, 10 let pri grabljenju stelje, da pa v zadnjih letih tam pravzaprav ni videla nikogar delati, podobno tudi F. M., sestra tožnice, ki je tudi izpovedala, da so to posestvo vseskozi uporabljali torej oni in da so predvsem uporabljali ta gozd za grabljenje listja. Enako tudi priča P. M., ki je prav tako izpovedala, da so tam grabili listje, ne spomni se za dogodke 30, 40 let nazaj, da je tudi to listje vozil njen oče, skratka, da so v tem gozdu delali, prav tako pa sta izpovedala tudi tožnica in pa njen mož. Ob upoštevanju navedenega je tako pritrditi zaključkom prvostopnega sodišča, da je tožnica z zatrjevanjem v postopku uspela dokazati zadnje posestno stanje, da je torej bila v zadnji posesti spornih nepremičnin, zaradi česar ji je po oceni pritožbenega sodišča prvostopno sodišče nudilo posestno varstvo. Ob upoštevanju navedenega je tako v celoti zavrniti pritožbo toženca in še enkrat poudariti, da je z zatrjevanji v postopku pa tudi v z pritožbenimi zatrjevanji uspelo mu izkazati le zemljiškoknjižno stanje, ki je, kot že rečeno nesporno, nikakor pa z zatrjevanjem ni uspelo izkazati, da je imel predmetne nepremičnine ob lastnih navedbam, da ga dalj časa ni bilo, v posesti.