Jedro

Če je obdolženčev "pisni zagovor" na glavni obravnavi prebrala njegova zagovornica, tak način podajanja "zagovora" ni skladen z zakonom in ga ni mogoče šteti za zagovor.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.V. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni M.V. se oprosti plačila povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bil obsojeni M.V. spoznan za krivega enega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 14 let po drugem v zvezi s prvim odstavkom 103. člena KZ RS in mu je bila izrečena kazen zapora tri leta in šest mesecev, obtožba za drugo takšno dejanje pa je bila zaradi absolutnega zastaranja zavrnjena.

Zoper obsodilni del sodb je zagovornik obsojenega M.V. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Navaja, da sodba pritožbenega sodišča sploh nima razlogov o pritožbenih navedbah, zato je v zahtevi prepisana celotna obrazložitev pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, razen odstavka, v katerem je pritožba izpodbijala odločbo o kazni. Zatrjuje tudi, da je neutemeljeno mnenje pritožbenega sodišča, da je bila zagovornikova pritožba nepregledna in komaj razumljiva in zato takšno mnenje krši obsojenčeve ustavne pravice. Zmotno je stališče sodb, da zagovornikov "pisni zagovor" ni zagovor in s tem kratita obsojenčevo ustavno pravico do obrambe, o tem zagovoru pa sodbi tudi nimata razlogov. Sodišče je nekritično sprejelo oškodovankino izpovedbo. Zmotna je ugotovitev sodišč, da je bil zagovornik pravočasno obveščen o zaslišanju oškodovanke v preiskavi, zaradi česar mu je bila kršena pravica do obrambe. Pritožbeno navedbo, da obsojenčevo dejanje ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, je sodišče druge stopnje zavrnilo z "nemogočo zahtevo, da bi moral zagovornik dokazati, kakšna je pravilna obtožba". Izpodbijani sodbi tudi nimata razlogov za zavrnitev predloga zagovornika, naj se odredi izvedenstvo psihiatra. Sodbi sodišča prve stopnje očita, da je izrek nejasen, ker zatrjuje uporabo sile proti majici oškodovanke in ker dejanje ni časovno opredeljeno. Zahteva uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona, ker da iz izreka ni razvidno, kateri so zakonski znaki kaznivega dejanja. Navaja še, da obstaja utemeljen dvom v resničnost okoliščine, da je bil zagovornik obveščen o zaslišanju oškodovanke v preiskavi, saj se sodba sklicuje na odredbo za vabljenje, ne pa na vročeno vabilo in ker sodišče ocenjuje oškodovankino izpovedbo kot verodostojno in prepričljivo, čeprav je različno izpovedovala.

Vrhovna državna tožilka na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti odgovarja, da očitki o tem, da pritožbeno sodišče ni presodilo pritožbenih navedb o nasprotju med izrekom in obrazložitvijo sodbe in o kršitvi kazenskega zakona, niso konkretizirani. Neutemeljene so navedbe zahteve, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje glede uporabe sile nejasen in da dejanje ni časovno opredeljeno. Trditev zahteve, da je pritožbeno sodišče žalilo zagovornika, ne more biti predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Sodišči sta pravilno šteli, da zagovornikova vloga "pisni zagovor" ni zagovor obdolženca kot ga ureja Zakon o kazenskem postopku (ZKP). Zagovornik je bil obveščen o zaslišanju oškodovanke dne 7.10.2002 in 29.1.2003, pa se nobenega ni udeležil in ni utemeljena trditev zahteve, da o njenih zaslišanjih ni bil obveščen. Razlogi o obsojenčevem naklepu in o izreku sankcije so razumni in jasni, kazen je zakonita in pravična. S trditvami o zmotni oceni verodostojnosti oškodovanke in o prištevnosti zahteva izpodbija pravilnost dokazne ocene in ugotovitve obsojenčeve prištevnosti, torej uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Odgovor vrhovne državne tožilke na zahtevo za varstvo zakonitosti je bil vročen obsojencu in zagovorniku. Zagovornik se je o odgovoru izjavil. Po njegovem mnenju vrhovna državna tožilka zmotno razlaga pomen zagovornikovega "pisnega zagovora", saj neprištevni in neuki obsojenec ni bil sposoben, da se sam zagovarja. O zaslišanju oškodovanke dne 29.1.2003 je bil zagovornik obveščen prepozno. Tudi sicer so vsa stališča vrhovne državne tožilke neutemeljena in bi bilo pravilno, da bi državno tožilstvo samo vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti v obsojenčevo korist. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah prvega in drugega odstavka 420. člena, prvega odstavka 421. člena in prvega odstavka 424. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti. Vrhovno sodišče preizkusi le tiste kršitve zakona, ki jih zahteva izrecno uveljavlja, kar pomeni, da morajo biti kršitve dovolj določno in jasno opredeljene in obrazložene, da jih je moč preskusiti.

Zagovornikova zahteva za varstvo zakonitosti izrecno ne navaja nobene kršitve materialnega ali procesnega zakona. Z navedbami, da sodba pritožbenega sodišča nima razlogov o pritožbenih navedbah, zahteva smiselno uveljavlja kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ki je bistvenega pomena v smislu 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP samo, če je vplivala ali bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Zahteva take posledice ne zatrjuje in je tudi ne obrazlaga. Sicer pa je trditev, da pritožbeno sodišče sploh ni presojalo pritožbenih navedb, povsem očitno neutemeljena: obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje se po uvodnem povzetku izreka sodbe sodišča prve stopnje in vsebine pritožbe v celoti ukvarja izključno s presojanjem pritožbenih navedb in obrazlaganjem svojih stališč do pritožbenih navedb.

S kritičnimi pripombami o kakovosti pritožbe sodišče druge stopnje ni krnilo ali kršilo obsojenčevih pravic, vprašanja, ali je bil zagovornik zaradi kritičnih pripomb razžaljen, pa Vrhovno sodišče ne rešuje v postopku odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti.

Sodišči sta pravilno šteli, da zagovornikova vloga "pisni zagovor" ni zagovor obdolženca, kot ga ureja ZKP: po določbah prvega, drugega in tretjega odstavka 323. člena tega zakona predsednik senata vpraša obdolženca, ali se želi zagovarjati in ob pritrdilnem odgovoru se ga zasliši na način, ki je določen za zaslišanje obdolženca v preiskavi v členih 227 - 233. To pomeni, da se obdolženec zaslišuje v obliki neoviranega pripovedovanja o vseh okoliščinah, ki ga obremenjujejo ali so mu v korist, nato pa se mu lahko postavljajo vprašanja, da se izpolnijo vrzeli ali odpravijo nasprotja in nejasnosti v izpovedbi. V obravnavanem primeru je obsojenec po pouku, da se ni dolžan zagovarjati in ne odgovarjati na vprašanja ter da bo sodišče štelo zagovornikov "pisni zagovor" za njegov zagovor le, če ga bo obsojenec sam prebral, izjavil, da je "pisni zagovor" tudi sam lastnoročno sopodpisal in da ga bo prebrala navzoča zagovornica, kar je ta takoj nato tudi storila (list. št. 139). Očitno je tedaj, da tak način podajanja "zagovora" ni skladen z zakonom in sta zato sodišči pravilno ugotovili, da ga ni mogoče šteti za zagovor.

Glede trditve, da je bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe, ker sodišče zagovornika ni pravočasno obvestilo o kraju in času zaslišanja oškodovanke v preiskavi, Vrhovno sodišče ugotavlja, da mora preiskovalni sodnik na podlagi petega odstavka 178. člena ZKP na primeren način obvestiti zagovornika, kdaj in kje bo zaslišanje priče. Oškodovanka je bila v preiskavi dvakrat zaslišana, dne 7.10.2002 (list. št. 60 - 67), o tem zaslišanju sta bila obsojenec in zagovornik obveščena z osebno vročitvijo, vendar se zaslišanja nobeden ni udeležil, ter dne 29.1.2003. Iz odredbe na list. št. 94, da se o tem zaslišanju oškodovanke obvestita obdolženec in zagovornik, izhaja, da je bila odredba izvršena, ni pa jasno, na kakšen način in v spisu ni povratnice ali drugega dokazila o tem, da je bil zagovornik obveščen in kdaj. Po določbah petega odstavka 178. člena ZKP način obveščanja sicer ni predpisan, dovolj je, da je primeren. Zaradi ugotovitve, ali je bil način obvestila primeren in kdaj je bilo obvestilo opravljeno, bi bilo potrebno, da se te okoliščine v spisu zaznamujejo. Takega zaznamka v spisu ni, tudi v predložitvenem poročilu ni pojasnila o zatrjevani kršitvi, zato Vrhovno sodišče sprejema zagovornikovo trditev, da je obvestilo o zaslišanju oškodovanke dne 29.1.2003 prejel šele naslednji dan, kot to izhaja iz dohodne štampiljke na kopiji obvestila, ki ga je predložil sodišču. Toda oškodovanka je bila zaslišana tudi na glavni obravnavi, na kateri sta bila navzoča tako obsojenec kot tudi odvetnica N.J., ki je nadomeščala odsotnega zagovornika po njegovem pooblastilu in v soglasju z obsojencem. Kršitev določb petega odstavka 178. člena ZKP je bistvenega pomena za obrambo v smislu 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP samo, če je vplivala na zakonitost sodbe, tega pa zahteva ne uveljavlja. Že iz tega razloga, pa tudi zato, ker je imela obramba vse možnosti, da postavlja oškodovanki vprašanja in daje pripombe na njeno izpovedbo na glavni obravnavi, je očitno, da obsojenčeva pravica do zaslišanja oškodovanke ni bila okrnjena.

Trditev zahteve, da je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbeno navedbo, da obsojenčevo dejanje ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja s stališčem, da mora zagovornik dokazati, kakšna je pravilna obtožba, ni utemeljena: v 2. odstavku na 3. strani svoje sodbe je pritožbeno sodišče pojasnilo, da pritožba ne navaja, katerega zakonskega znaka opis kaznivega dejanja ne izpolnjuje. Ta ugotovitev pritožbenega sodišča pa je pravilna in tudi zahteva, ki ponovno uveljavlja kršitev kazenskega zakona v tej smeri, ne navaja, katerega zakonskega znaka opis v izreku sodbe sodišča prve stopnje ne izpolnjuje, zato zatrjevane kršitve kazenskega zakona ni mogoče preizkusiti.

Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da je opis dejanja v izreku nejasen, ker da navaja, da je obsojenec uporabil silo proti majici, ne pa proti oškodovanki in da dejanje ni časovno opredeljeno, saj je opis povprečno razumnemu človeku logičen, besedilo je razumljivo in jasno, vključno s časovno opredelitvijo kaznivega dejanja.

Neutemeljena je trditev, da sodbi nimata razlogov o zavrnitvi predloga za odreditev izvedenca psihiatra: sodba sodišča prve stopnje ima te razloge v 2. odstavku na 7. strani, sodba pritožbenega sodišča v 4. odstavku na 3. strani.

Navedbe v zahtevi, ki izpodbijajo ugotovitev o prištevnosti obsojenca in o verodostojnosti izpovedbe oškodovanke ali izražajo dvom v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, uveljavljajo razloge, ki se jih z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati, zato je zahteva zagovornika obsojenega M.V. za varstvo zakonitosti neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP mora obsojenec plačati povprečnino v zvezi s postopkom z neuspešno zahtevo za varstvo zakonitosti. Po določbah četrtega odstavka 95. člena ZKP lahko sodišče obsojenca oprosti plačila stroškov postopka z zahtevo, če bi bilo zaradi tega ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan vzdrževati. Sodišči sta ugotovili, da je obsojenec brez zaposlitve, dobiva socialno pomoč, preživlja se tudi s priložnostnim delom, vendar pa bi plačilo stroškov kazenskega postopka ogrozilo njegovo preživljanje, zato sta ga oprostili plačila stroškov rednega kazenskega postopka. Vrhovno sodišče ni ugotovilo drugačnih okoliščin, zato je tudi samo odločilo, da se obsojenca oprosti plačila povprečnine v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti.