Jedro

Tožnica v tej fazi postopka ni verjetno izkazala obstoja terjatve. V sporu o zakonitosti odpovedi to pomeni, da mora biti z vidika uspeha tožbe verjetno izkazano, da je odpoved nezakonita oziroma očitno neutemeljena. Dejanska utemeljenost poslovnega razloga se bo praviloma presojala šele po izvedbi dokazov v kontradiktornem postopku. Obstoj terjatve je v tej fazi verjetno izkazan zlasti tedaj, ko iz navedb in predloženih listin izhaja, da je bila odpoved podana iz očitno neutemeljenega razloga, da delodajalec postopka odpovedi ni izpeljal skladno z določbami ZDR-1 oziroma da razlogi za ugoditev tožbenemu zahtevku prevladujejo nad razlogi za njegovo zavrnitev.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Tožnica je vložila predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je uveljavljala zadržanje učinkovanja redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 10. 2. 2026, ki jo je tožnici podala toženka, do pravnomočne odločitve sodišča v tej zadevi oziroma najmanj do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe; nadalje, da se toženki naloži, da je tožnico dolžna začasno pozvati nazaj na delo in ji omogoči opravljanje dela ter ji za čas zadržanja učinkovanja odpovedi izplačuje plačo oziroma nadomestilo plače v višini, kot če bi delala. Predlagala je še, da v primeru, če toženka tožnici ne more zagotoviti ustreznega dela, jo je dolžna napotiti na čakanje na delo iz razlogov na strani delodajalca in ji za ta čas izplačevati nadomestilo plače v skladu z veljavno delovnopravno zakonodajo, ter da je navedeno obveznost toženka dolžna izpolnjevati pod grožnjo denarne kazni v višini 5.000,00 EUR, ki naj se v primeru kršitve začasne odredbe izreče na vsakokratni predlog tožnice. Predlagala je, da ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve ter da toženka tožnici povrne stroške postopka zavarovanja. Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo in odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške predloga.

2.Zoper sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je pri presoji obstoja terjatve uporabilo prestrog dokazni standard in od nje zahtevalo več kot zgolj verjeten izkaz terjatve po 272. členu ZIZ. Meni, da je že s tožbo, navedbami v predlogu za izdajo začasne odredbe in predloženimi listinami verjetno izkazala nezakonitost odpovedi, saj odpoved ne temelji na resničnem in utemeljenem poslovnem razlogu, ampak na pavšalnih navedbah o reorganizaciji brez konkretnih podatkov o organizacijskih spremembah pri toženki in razlogih, zaradi katerih je bila kot presežna delavka določena prav tožnica. Dalje navaja, da sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo pravil o obrnjenem dokaznem bremenu v sporih o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je dokazno breme glede zakonitosti odpovedi na strani delodajalca. Opozarja tudi na bistvene kršitve določb postopka, ker se sodišče ni opredelilo do vseh njenih odločilnih navedb, zlasti glede navideznosti poslovnega razloga, pomena njenega dolgotrajnega bolniškega staleža, večjega števila odpovedi delavcem tik pod pragom za sprejem programa razreševanja presežnih delavcev ter zatrjevanega odpuščanja predvsem delavcev v bolniškem staležu. Meni, da je zato dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. V zvezi s težko nadomestljivo škodo navaja, da je mati samohranilka štirih otrok, od katerih sta dva mladoletna, da je zaposlitev pri toženki njen edini oziroma glavni vir preživljanja ter da je v dolgotrajnem bolniškem staležu, zaradi česar si ne more poiskati druge zaposlitve. Ker ima stalno prebivališče na Hrvaškem, se v Sloveniji tudi ne more prijaviti v evidenco brezposelnih oseb in uveljavljati pravic iz naslova brezposelnosti. Meni, da navedene okoliščine pomenijo nevarnost nastanka resnih socialnih in eksistenčnih posledic, ki jih kasnejša ugoditev tožbenemu zahtevku ne bi mogla v celoti odpraviti. Poudarja še, da bi bile posledice izdaje začasne odredbe za toženko milejše od posledic, ki bi brez nje nastale njej, saj zaradi bolniškega staleža dela dejansko ne more opravljati, nadomestilo pa se krije iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje navedbam tožnice v pritožbi in predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožnice za izdajo regulacijske začasne odredbe, ker je presodilo, da tožnica ni verjetno izkazala niti obstoja terjatve niti težko nadomestljive škode oziroma drugih pogojev za izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijanega sklepa in jih ne ponavlja v celoti, v nadaljevanju pa odgovarja na bistvene pritožbene navedbe.

6.Ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani sklep vsebuje jasne in zadostne razloge o odločilnih dejstvih, zlasti glede verjetnosti obstoja terjatve kot tudi do obstoja predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, zato ga je mogoče preizkusiti. Iz razlogov sklepa izhaja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do tožničinih navedb glede navideznosti poslovnega razloga ter pojasnilo, zakaj njene navedbe in predložene listine ne zadoščajo za verjeten izkaz nezakonitosti odpovedi. Prav tako se je izrecno opredelilo do zatrjevane diskriminatornosti odpovedi zaradi bolniškega staleža. Nasprotne pritožbene navedbe ne držijo. Okoliščina, da sodišče prve stopnje ni sledilo pravnemu naziranju tožnice oziroma da posameznih navedb ni presodilo na način, za katerega se zavzema pritožba, ne pomeni bistvene kršitve določb postopka, temveč lahko predstavlja le nestrinjanje z materialnopravno presojo.

7.Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) in 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve mora upnik verjetno izkazati obstoj terjatve oziroma da mu bo terjatev nastala, poleg tega pa še eno od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ (nevarnost, da bo terjatev onemogočena oziroma otežena, verjetnost nastanka težko nenadomestljive škode, nastanek hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki). Pogoji morajo biti podani kumulativno.

8.Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tožnica v tej fazi postopka ni verjetno izkazala obstoja terjatve. V sporu o zakonitosti odpovedi to pomeni, da mora biti z vidika uspeha tožbe verjetno izkazano, da je odpoved nezakonita oziroma očitno neutemeljena. Dejanska utemeljenost poslovnega razloga se bo praviloma presojala šele po izvedbi dokazov v kontradiktornem postopku. Obstoj terjatve je v tej fazi verjetno izkazan zlasti tedaj, ko iz navedb in predloženih listin izhaja, da je bila odpoved podana iz očitno neutemeljenega razloga, da delodajalec postopka odpovedi ni izpeljal skladno z določbami ZDR-1 oziroma da razlogi za ugoditev tožbenemu zahtevku prevladujejo nad razlogi za njegovo zavrnitev.

9.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje uporabilo prestrog dokazni standard. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz 272. člena ZIZ, pri tem pa ni zahtevalo dokazanega obstoja terjatve v smislu njene gotovosti, temveč je presodilo, ali iz navedb in priloženih listin izhaja verjetnost, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Pravilno je zaključilo, da ta verjetnost v tej fazi postopka ni izkazana.

10.Sodišče prve stopnje se je v 7., 8. in 9. točki obrazložitve vsebinsko opredelilo do odpovednega razloga in pravilno ugotovilo, da iz odpovedi izhajajo razlogi organizacijske in ekonomske narave, in sicer zmanjšanje obsega prodaje, povečanje zalog, potreba po prilagoditvi proizvodnih kapacitet ter optimizaciji organizacijske strukture in obratovalnih stroškov. Takšna obrazložitev odpovedi sama po sebi ne kaže na očitno neutemeljenost odpovednega razloga, saj po vsebini ustreza poslovnemu razlogu iz prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Ali je bil ta razlog tudi dejansko podan in utemeljen, bo predmet dokaznega postopka v glavni stvari, vendar zgolj navedbe tožnice, da je odpoved pavšalna oziroma da poslovni razlog ni resničen, same po sebi ne zadoščajo za verjetno izkazano nezakonitost odpovedi. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je odločitev napačna, ker v odpovedi ni pojasnjeno, zakaj je bila kot presežna delavka določena prav tožnica, saj za zakonitost individualne odpovedi iz poslovnega razloga zakon ne zahteva določitve kriterijev za izbiro presežnih delavcev.

11.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede bolniškega staleža. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da odpoved zaradi bolniškega staleža predstavlja neutemeljen odpovedni razlog, vendar tožnica v tej fazi postopka ni verjetno izkazala, da je bil prav njen bolniški stalež dejanski razlog za odpoved. Odločba ZZZS izkazuje začasno nezmožnost za delo, ne izkazuje pa navideznosti poslovnega razloga. Enako velja za navedbe, da naj bi bili med odpuščenimi tudi delavci v bolniškem staležu oziroma delavci pred upokojitvijo. Te navedbe bodo lahko predmet dokazovanja v rednem postopku, same zase pa ne utemeljujejo izdaje regulacijske začasne odredbe.

12.Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na obrnjeno dokazno breme iz 84. člena ZDR-1. Res je, da bo morala toženka v postopku o glavni stvari dokazati zakonitost odpovedi, vendar to ne pomeni, da je že sama vložitev tožbe zadostna za izdajo začasne odredbe. Tudi pri začasni odredbi mora predlagatelj navesti in verjetno izkazati okoliščine, ki kažejo na obstoj terjatve. V skladu s 7. in 212. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) mora tako navesti dejstva, iz katerih izhaja zanj ugodna pravna posledica. Tega tožnica ni zmogla. Sodišče prve stopnje zato ni izhajalo iz domneve zakonitosti odpovedi, temveč je presodilo, da predložene navedbe in listine za verjetnostni standard ne zadoščajo.

13.Ker verjetnost obstoja terjatve ni izkazana, je bil predlog za izdajo začasne odredbe pravilno zavrnjen že iz tega razloga. Ne glede na navedeno pa je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje, da tožnica ni verjetno izkazala predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.

14.Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni verjetno izkazala nastanka težko nadomestljive škode. Izguba zaposlitve in s tem povezana izguba dohodka sta resni posledici, vendar sta praviloma popravljivi z reparacijskim zahtevkom, če delavec v sporu uspe. Za izdajo regulacijske začasne odredbe mora biti izkazano več kot običajna premoženjska škoda, ki nastane ob prenehanju delovnega razmerja, ki pa je tožnica ni izkazala. Navedbe, da tožnica preživlja otroke in nima drugih virov preživljanja, ne zadostujejo, saj ni podala konkretnih navedb in dokazov o svojem premoženjskem stanju oziroma premoženjskem stanju družine, višini mesečnih obveznosti, morebitnih drugih dohodkih, premoženju ali drugih okoliščinah, na podlagi katerih bi bilo mogoče presoditi, da ji grozi škoda, ki presega običajne posledice prenehanja delovnega razmerja.

15.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek v zvezi z nemožnostjo uveljavljanja pravic iz naslova brezposelnosti. Samo dejstvo, da ima tožnica stalno prebivališče v Republiki Hrvaški oziroma da v Sloveniji nima stalnega prebivališča, praviloma ne pomeni izgube pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost, če je pravico pridobila po slovenski zakonodaji. Ker sta Slovenija in Hrvaška članici Evropske unije, se uporabljajo pravila koordinacije sistemov socialne varnosti po Uredbi (ES) št. 883/2004. Tožnica pa ni konkretno pojasnila, zakaj teh pravic ne bi mogla uveljavljati. Sodišče prve stopnje je zato te navedbe pravilno ocenilo kot premalo konkretizirane.

16.Tožnica ni verjetno izkazala niti pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, torej da toženka z izdajo začasne odredbe ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale njej. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da gre za regulacijsko začasno odredbo, ki se delno pokriva s tožbenim zahtevkom in pomeni začasno ureditev spornega razmerja pred izvedbo kontradiktornega postopka. Takšne začasne odredbe so dopustne le izjemoma in ob restriktivni presoji pogojev. Utemeljeno je poudarilo tudi vprašanje reverzibilnosti ukrepa, saj bi izdaja predlagane odredbe za toženko pomenila obveznost obračuna in izplačevanja plače oziroma nadomestila plače ter plačila davkov in prispevkov, pri čemer vzpostavitev prejšnjega stanja v primeru kasnejše zavrnitve tožbenega zahtevka ne bi bila zagotovljena.

17.S pritožbenim ponavljanjem, da je tožnica v bolniškem staležu, ki naj bi po njenih predvidevanjih trajal tudi v prihodnje, kar pomeni, da gre nadomestilo za bolniški stalež vključno s prispevki (trenutno) v breme Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, tožnica ne more uspešno dokazovati neobstoja hujših neugodnih posledic za toženko v primeru, če bi se tekom postopka začasna odredba izkazala za neutemeljeno, ker bi te (v obliki neupravičeno izplačanih bolniških nadomestil) nastajale Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki izplačano nadomestilo delodajalcu v primeru daljšega bolniškega staleža refundira. Okoliščina, da bi bilo nadomestilo predmet refundacije, še ne pomeni, da bi bila toženka dolžna pristati na morebitna neutemeljena izplačila nadomestil zgolj zato, ker njihovega finančnega bremena končno ne bi nosila sama.

18.Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako niso podane kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

19.Tožnica sama krije stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela (prva odstavka 154. člena in 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Primerjaj Pdp 981/2017, Pdp 313/2017.

2Primerjaj Pdp 505/2024.