Jedro

Če gradnja ni predvidena v gozdu ali gozdnem prostoru, toženka ni pristojna za odločanje o projektnih pogojih oziroma o projektnem soglasju. Iz obrazložitev izpodbijane in drugostopenjske upravne odločbe namreč v ničemer ne izhaja, na podlagi katerih dejstev toženka šteje, da obravnavane parcele izpolnjujejo merila iz 1. točke 3. člena ZG, ki opredeljuje gozdni prostor. Odločanje o skladnosti nameravane gradnje z določbami prostorskih aktov pa je pridržano pristojnemu upravnemu organu za gradbene zadeve v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Zavoda za gozdove Slovenije, Območne enote Ljubljana, št. 3407-92/2010-2 z dne 8. 7. 2010 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev projektnih pogojev za nadomestno gradnjo na A., na tam navedenih zemljiščih v k.o. ... V obrazložitvi navaja, da se vloga za pridobitev projektnih pogojev nanaša na odstranitev in nadomestno gradnjo več objektov na A. Iz predložene projektne dokumentacije ni jasno, kje točno naj bi bil urejen dostop do načrtovanih objektov, vendar je mogoče razbrati, da je ta dostop verjetno predviden po obstoječi javni poti, kjer vožnja z motornimi vozili ni dopustna. Prav tako ni navedeno, za kolikšno število avtomobilov so predvideni garažni prostori, vendar organ sklepa, da gre za pet do deset avtomobilov. Lokacija načrtovane gradnje meji na območje, ki je večinoma poraslo z gozdom, ki je uvrščen v gozdno gospodarski razred mestni gozdovi na kislih borovih in bukovih rastiščih, kjer so izjemno poudarjene številne ekološke in socialne funkcije ter funkcija pridobivanja drugih gozdnih dobrin, ki določajo način gospodarjenja. Med funkcijami posebej izstopa rekreacijska, gozdovi pa so z občinskim odlokom določeni kot gozd s posebnim namenom (GPN), kjer velja poseben varstveni režim. Gozdno gospodarski načrt GGE Ljubljana določa, da v strogo varovanih območjih, kamor spada tudi GPN, posegi v gozd in gozdni prostor niso dovoljeni. Iz javnega informacijskega sistema prostorskih podatkov Mestne občine Ljubljana izhaja, da del lokacije načrtovane gradnje spada v območje urejanja, kjer je dovoljeno rušenje objektov, ne pa tudi njihova nadomestna gradnja, drugi del pa v območje urejanja, kjer je poleg rušenja dovoljena tudi nadomestna gradnja legalno zgrajenih objektov. Poleg tega za območje načrtovane gradnje veljajo še določbe Odloka o razglasitvi Tivolija, Rožnika in Šišenskega hriba za naravno znamenitost, saj se nahaja v območju Krajinskega parka Tivoli z Rožnikom in Šišenskim hribom, ki ima poseben varstveni status.

Glede na navedeno gradnja dveh od načrtovanih objektov po mnenju prvostopenjskega organa ni dovoljena, ker ni skladna z veljavnim prostorskim izvedbenim aktom (v nadaljevanju PUP), zaradi namembnosti objektov in predvidene ureditve dovoza po javni pešpoti pa je pričakovati pomembno negativen vpliv na rekreacijski prostor. Pešpot namreč predstavlja pomembno rekreacijsko površino in je izjemno priljubljena povezava skozi gozd. Glede na določbe veljavnega prostorskega izvedbenega akta, izjemno poudarjenost funkcij gozda ter neprimerno ureditev dostopa do načrtovanih objektov prvostopenjski organ ugotavlja, da je načrtovana gradnja na obravnavani lokaciji neprimerna in bi pomembno vplivala k razvrednotenju gozdnega prostora, zato ne izdaja soglasja za ta poseg.

Drugostopenjski upravni organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi se strinja s prvostopenjskim organom, da nameravana gradnja ni v celoti skladna z veljavnim prostorskim izvedbenim aktom. Glede na izjemno poudarjenost funkcij gozda, ki meji na obravnavano lokacijo ter za katerega velja poseben varstveni režim, ter glede na neprimerno ureditev dostopa do načrtovanih objektov je ta gradnja neprimerna in bi pomembno prispevala k razvrednotenju gozdnega prostora.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da toženka svojega stališča, da na delu zemljišča nameravane gradnje nadomestna gradnja ni dovoljena, sploh ne utemeljuje z navedbo konkretnih določb PUP, zato temu stališču ne more argumentirano nasprotovati. Kljub temu navaja več določb PUP in Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), iz katerih po njegovem mnenju izhaja drugačna ureditev.

Tudi kolikor se obrazložitev izpodbijane odločbe nanaša na zatrjevani negativni vpliv predvidene gradnje na funkcije gozda je obrazložitev pavšalna, saj le splošno govori o izjemno poudarjenih funkcijah gozda in se ne sklicuje na konkretne določbe predpisov. Odlok, na katerega se prvostopenjski organ sklicuje v zvezi z razglasitvijo predmetnega gozda kot gozda s posebnim namenom, je pričel veljati šele po izdaji izpodbijane odločbe. Obrazložen je le vpliv nameravane gradnje na rekreacijsko funkcijo gozda, presoja ogroženosti ostalih funkcij pa ni obrazložena, temveč se toženka v tem pogledu le splošno sklicuje na gozdno gospodarski načrt, zaradi česar odločbe ni mogoče preizkusiti.

Tudi v zvezi s presojo ogroženosti rekreacijske funkcije gozda tožnik opozarja, da ni toženka v ničemer obrazložila, zakaj naj bi bilo poslabšanje te funkcije bistveno, poleg tega pa njena presoja temelji na napačni domnevi, da je dovoz do objektov predviden zgolj po javni pešpoti. Dejansko je dovoz v minimalnem delu predviden po javni poti, sicer pa po tožnikovih zemljiščih. Kljub delnemu dostopu po javni poti pa toženka zgolj na podlagi generalnega pooblastila za varovanje rekreativne funkcije gozda in sklicujoč se na gozdno gospodarski načrt, ki ni pravni akt, ne sme onemogočiti posegov, ki jih predpisi in prostorski akti dopuščajo. Ker ZGO-1 določa, da imajo objekti, zgrajeni pred letom 1967 uporabno dovoljenje po samem zakonu, je neustavna in nezakonita vsebina prostorskih aktov ali njihovo tolmačenje, ki bi onemogočalo rekonstrukcijo in obnovo takih objektov, na podlagi katerih bi bil dosežen minimalni standard bivalnih pogojev.

Nazadnje tožnik meni, da je Odlok o razglasitvi Tivolija, Rožnika in Šišenskega hriba za naravno znamenitost zavaroval dejansko stanje parcel v letu 1984, kar pomeni tudi prepoved spreminjanja konfiguracije terena. Tri od parcel, na katerih je predvidena obravnavana gradnja, zato ne bi smele biti porasle z gozdom, saj je Odlok o zavarovanju v razmerju do kasnejših aktov Občine Ljubljana, ki so na teh parcelah razglasili gozd s posebnim namenom, specialni predpis. Ker pravno varovano stanje na navedenih parcelah ni gozd, Zavod za gozdove ni pristojen za izdajo pogojev in soglasja na teh parcelah. Tožnik meni, da bi bilo pravno nevzdržno izhajati iz stališča, da je pristojnost Zavoda odvisna od dejanskega stanja v naravi, še posebno, ker ob prehodu predmetnih parcel v zasebno lastnino ni bilo jasno, ali lahko lastnik na njih sploh izvaja sečnjo in s tem prepreči preraščanje parcel z gozdnim podrastjem in drevesi. Iz navedenih razlogov tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

Toženka sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, po vsebini pa nanjo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Pravna podlaga za odločanje v tej zadevi je prvi odstavek 21. člena Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG), po katerem je za graditev objektov in posege v gozd oziroma gozdni prostor treba pridobiti soglasje zavoda. Po drugem odstavku istega člena je treba pridobiti mnenje zavoda tudi za graditev objektov zunaj gozda, če je iz poročila o vplivih na okolje razvidno, da bi objekt ali posledice delovanja objekta negativno vplivali na gozdni ekosistem ali funkcije gozda.

Nobena od strank ne navaja, da bi bilo za nameravano gradnjo izdelano poročilo o vplivih na okolje, niti kaj takega ne izhaja iz upravnih spisov. To pomeni, da gre v obravnavani zadevi izključno za situacijo iz prvega odstavka 21. člena ZGO, namreč za soglasje za graditev objektov v gozdu oziroma gozdnem prostoru.

Če gradnja ni predvidena v gozdu ali gozdnem prostoru, toženka torej sploh ni pristojna za odločanje o projektnih pogojih oziroma o projektnem soglasju.

Prav to, da parcel, na katerih je predvidena obravnavana gradnja, ni mogoče šteti za gozd, pa v tožbi med drugim zatrjuje tožnik. Vprašanje, ali gre pri obravnavanih parcelah za gozd oziroma gozdni prostor, je torej sporno in tudi relevantno za odločitev v tej zadevi.

Iz obrazložitev izpodbijane in drugostopenjske upravne odločbe v ničemer ne izhaja, na podlagi katerih dejstev toženka šteje, da obravnavane parcele (oziroma posamezne od teh parcel) izpolnjujejo merila iz 1. točke 3. člena ZG, ki opredeljuje gozdni prostor. Edina navedba v tem pogledu je namreč ugotovitev v izpodbijani odločbi, da se „lokacija obravnave nahaja na A. in meji na območje, ki je večinoma poraslo z gozdno vegetacijo“. Ta okoliščina pa sama po sebi v ničemer na izkazuje izpolnjevanja meril po navedeni določbi ZG.

Zato ostaja po mnenju sodišča vprašanje, ali je obravnavane parcele sploh mogoče obravnavati kot gozdni prostor v smislu ZG, povsem odprto, oziroma je izpodbijana odločba v tem pogledu neobrazložena.

Enako velja tudi za pot, za katero toženka predvideva, da bo služila za dostop do predvidene gradnje. Po tretjem odstavku 2. člena ZG je sestavni del gozda (in s tem tudi gozdnega prostora) tudi gozdna infrastruktura, ki ni odmerjena v samostojno parcelo, po 11. točki 3. člena ZG pa so gozdna infrastruktura (med drugim) tudi gozdne ceste. Po prvem odstavku 38. člena so gozdne ceste gozdne prometnice, ki so namenjene predvsem gospodarjenju z gozdom ter so sestavni del gozda ali drugega zemljišča, čez katero potekajo in so javnega značaja, zavod pa o njih vodi evidenco.

Toženka niti ne zatrjuje, da naj bi pri navedeni poti šlo za gozdno cesto, niti ne navaja nobenega drugega razloga, iz katerega bi bilo treba to pot obravnavati kot sestavni del gozda.

Sodišče dodaja še, da mora vloga za določitev projektnih pogojev med drugim vsebovati tudi podatke o nameravani gradnji, priložena pa ji mora biti idejna zasnova s predpisanimi sestavinami (prvi odstavek 50. člena ZGO-1). Določitev obsega predvidene gradnje in s tem tudi obsega odločanja o projektnih pogojih je torej prepuščeno investitorju. Zakon toženki ne daje pooblastila za širjenje tega obsega na podlagi sklepanja o elementih nameravane gradnje, ki jih investitor ni navedel (v obravnavani zadevi dostopa do objektov); če meni, da je investitorjeva vloga nepopolna oziroma da priloge niso v skladu s predpisi in ne omogočajo odločitve o zahtevi, mora ravnati v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) o dopolnjevanju vlog oziroma vodenju ugotovitvenega postopka.

Poleg navedenega se sodišče strinja s tožbenimi navedbami, da toženka svojega stališča o negativnem vplivu nameravane gradnje na funkcije gozda (razen glede uporabe poti) ni konkretizirala z nobenimi dejanskimi navedbami ali ugotovitvami.

Kolikor se izpodbijana odločba opira na določbe PUP, ki po stališču toženke na obravnavanem območju ne dovoljujejo nadomestne gradnje, sodišče ugotavlja, da ne prej povzete določbe 21. člena ZG, ki predstavljajo podlago za odločanje toženke v tej zadevi, ne določbe 25. člena ZG, ki določajo vsebinski kriterij za to odločanje, toženki ne dajejo pooblastila za odločanje o čemerkoli drugem kot o vplivu nameravane gradnje na funkcije gozda. Odločanje o skladnosti nameravane gradnje z določbami prostorskih aktov je torej pridržano pristojnemu upravnemu organu za gradbene zadeve v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja (54. člen in 1. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1). Toženka zato odločitve o zavrnitvi projektnega soglasja ne more opreti na določbe PUP, ki se v ničemer ne nanašajo na varovanje funkcije gozda.

Izpodbijana odločba je iz navedenih razlogov v bistvenih elementih ostala neobrazložena, kar pomeni bistveno kršitev upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Sodišče je zato v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, po tretjem odstavku istega člena pa je vrnilo zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponovni postopek. V tem postopku se bo morala toženka opredeliti do vprašanja, ali gre pri predmetnih parcelah za gozd oziroma gozdno območje, če bo odgovor pozitiven, pa se bo morala konkretno opredeliti do sprejemljivosti vplivov obravnavane gradnje, kot izhaja iz predloženega idejnega projekta, na funkcije gozda, na te svoje ugotovitve pa bo nato lahko oprla odločitev v zadevi.