Jedro

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da (procesni) pobotni ugovor tožene stranke ni dovoljen, ker naj bi bil že pred tem izvršen materialni pobot. Stališče ni pravilno, saj tožena stranka kot delodajalec ni mogla pravno veljavno izvesti pobota svoje terjatve iz naslova odškodnine, s terjatvijo tožnice za plačilo odpravnine. Po določbi prvega odstavka 136. člena (zadrževanje in pobot izplačila plače) ZDR-1 lahko delodajalec zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih. Vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila, so neveljavna. Po določbi drugega odstavka 136. člena ZDR-1 delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila. V skladu s tretjim odstavkom 136. člena ZDR-1 delavec ne more dati soglasja iz prejšnjega odstavka pred nastankom delodajalčeve terjatve. Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni podala soglasja za pobot terjatve, pobotna izjava tožene stranke brez soglasja tožnice ni mogla med strankama povzročiti pravnih učinkov. Zato je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da procesni pobot ni dopusten, ker je že bil opravljen materialni pobot.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba in sklep sodišča prve stopnje delno razveljavita v točkah I in VI izreka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (točka IV izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni iz naslova odpravnine plačati 7.920,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2017 dalje do plačila (točka I a izreka). Zavrglo je pobotni ugovor tožene stranke glede obstoja terjatve do tožeče stranke v višini 7.980,76 EUR (točka I b izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 8 dni obračunati bruto zneske, kot so razvidni iz izreka sodbe, za čas od oktobra 2014 do decembra 2014, od zneskov plačati pripadajoče davke in prispevke ter tožeči stranki plačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. 1. 2015 dalje do plačila (točka II izreka). Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki bruto zneske, kot so navedeni v izreku sodbe za čas od januarja 2015 do maja 2017, od teh bruto zneskov plačati pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, dalje do plačila (točka III izreka). Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke za plačilo jubilejne nagrade v višini 460,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2016 dalje do plačila, ki na dan 15. 12. 2017 znaša 514,60 EUR (točka IV a izreka), in da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke do tožeče stranke za plačilo 514,60 EUR (točka IV b izreka) ter toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki 460,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2016 dalje do plačila (točka IV c izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od prisojene neto glavnice za oktober 2014 tudi za čas od 10. 11. 2014 do 10. 1. 2015, za november 2014 tudi za čas od 10. 12. 2014 do 10. 1. 2015, za december 2014 tudi za dan 10. 1. 2015 in za obdobje od vključno januarja 2015 do vključno maja 2017 tudi za 10. dan v mesecu glede plače preteklega meseca (točka V izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 1.864,71 EUR stroškov postopka, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (točka VI izreka).

2. Zoper točke I, IV in VI izreka sodbe in sklepa se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek iz naslova plačila odpravnine in za plačilo jubilejne nagrade zavrne, tožnici pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka, oziroma podredno, da v tem obsegu sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zaključilo, da delodajalec brez soglasja delavca na sme pobotati svoje terjatve do delavca, ter posledično štelo, da je izjava tožene stranke z dne 15. 12. 2017 o pobotanju terjatev nična, saj tožena stranka ni pridobila soglasja tožnice za materialnopravni pobot. Tožena stranka je podredni procesni ugovor pobota predlagala za primer, če bi sodišče štelo, da materialni pobot po pobotni izjavi z dne 15. 12. 2017 ni bil uspešno izveden. Dopuščala je možnost, da bo sodišče štelo, da izvenpravdni pobot ni bil opravljen zaradi nedopustnosti pobotanja odpravnine z nasprotno terjatvijo tožene stranke, glede na materialne predpise. Opozarja, da je Višje sodišče v Ljubljani z odločbo VSL I Cpg 880/2018 z dne 13. 3. 2019 že odločilo, da v primeru, ko tožena stranka določno navede, da bo, v kolikor bo sodišče asignacijsko pogodbo štelo za nično, podredno uveljavila procesni pobot in odločilo, da bi v takem primeru sodišče moralo odločiti o pobotnem ugovoru. V zvezi s terjatvijo tožnice v višini 514,60 EUR pa je sodišče presojalo utemeljenost procesnega ugovora pobotanja, ki ga je tožena stranka zoper tožnico uveljavljala za plačilo jubilejne nagrade ter ugotovilo, da ni utemeljen, oziroma da ne obstaja v pogodbi uveljavljena terjatev. Sodišče ni v zadostni meri obrazložilo odločitve glede neutemeljenosti te terjatve in se ni opredelilo do izpovedi priče A.A., obenem pa je nekritično upoštevalo izpoved tožnice. V ključnih delih sta si izpovedi nasprotujoči. A.A. je namreč zanikala, da je prebrala zapis na plačilnem nalogu kot "plačano", ter je izpovedala, da tožnici ni rekla, da na spornem plačilnem nalogu piše "plačano", ter da so se dejansko s tožnico in še eno delavko posvetovale o tem, kaj pomeni beseda, ki jo je direktor zapisal na nalog, saj niso bile prepričane ("stoprocentne") kaj piše ("plačano" ali "plačamo"). Kljub povsem nasprotujočih se izpovedih tožnice in priče A.A., je sodišče tožničino izpoved štelo za prepričljivo, saj je zapis na spornem plačilu mogoče prebrati kot "plačano". Obrazložilo je, da zapis ustreza mali črki "n", nikakor pa ne mali ali mali pisani oziroma tiskani črki "m". Direktor je za zapise za odreditev plačil uporabljal različne izraze, pri tem pa sodišče ne upošteva izpoved priče A.A., ki je izpovedala, da tožnica takrat ni vedela, kaj je na plačilnem nalogu zapisano in da tega nista vedeli niti niti sodelavki. Sodišče tudi ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti sploh ni ugotavljalo.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, vendar je glede odločitve o plačilu odpravnine (točka I a izreka) in zavrženju pobotnega ugovora tožene stranke glede obstoja terjatve do tožeče stranke v višini 7.980,76 EUR (točka I b izreka) zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja. V preostalem, glede odločitve, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke za plačilo jubilejne nagrade (točka IV a izreka), da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke do tožeče stranke za plačilo 514,60 EUR (točka IV b izreka) ter naložitve plačila toženi stranki jubilejne nagrade (točka IV c izreka), odločitev temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilni uporabi materialnega prava.

6. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da (procesni) pobotni ugovor tožene stranke ni dovoljen, ker naj bi bil že pred tem izvršen materialni pobot. Stališče ni pravilno, saj tožena stranka kot delodajalec ni mogla pravno veljavno izvesti pobota svoje terjatve iz naslova odškodnine, v višini 7.980,76 EUR (točka I b izreka), s terjatvijo tožnice za plačilo odpravnine v višini zaradi 7.920,00 EUR. Po določbi prvega odstavka 136. člena (zadrževanje in pobot izplačila plače) Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) lahko delodajalec zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih. Vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila, so neveljavna. Po določbi drugega odstavka 136. člena ZDR-1 delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila. V skladu s tretjim odstavkom 136. člena ZDR-1 delavec ne more dati soglasja iz prejšnjega odstavka pred nastankom delodajalčeve terjatve. Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni podala soglasja za pobot terjatve, pobotna izjava tožene stranke z dne 15. 12. 2017 (B1) brez soglasja tožnice ni mogla med strankama povzročiti pravnih učinkov. Zato je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da procesni pobot ni dopusten, ker je že bil opravljen materialni pobot. Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja glede elementov civilnega odškodninskega delikta, ki ga v pobot uveljavlja tožena stranka, in je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo, sodbo in sklep delno razveljavilo v I. in VI. točki izreka in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP in 3. točka 365. člena ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče dopolniti prve stopnje dopolniti dokazni postopek ter vsebinsko odločiti o pobotnem ugovoru.

7. V preostalem, glede odločitve v točki IV izreka, pa je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Tožena stranka je tudi glede tožbenega zahtevka za plačilo jubilejne nagrade v pobot uveljavljala terjatev do tožnice iz naslova odškodninske odgovornosti. Navajala je, da je konec oktobra 2015 računovodstvo tožene stranke prejelo dva plačilna naloga za plačilo sodne takse, posredovana s strani odvetnika B.B. Eden se je nanašal na C. in na njega je direktor napisal, naj se plača, plačilo pa je bilo izvedeno. Drugi pa se je nanašal na sodno takso za ugovor v postopku izvršbe upnika D. d. o. o. in na njega je direktor napisal: "plačano" - tako je razumela tožnica, zato plačilo ni bilo izvedeno in se je plačilni nalog arhiviral. Zaradi neplačila sodne takse je izvršilno sodišče štelo, da ugovor zoper izvršbo ni bil podan ter je ugodilo izvršilnemu predlogu, tožena stranka pa zaradi plačila zneska 7.146,56 EUR, ki je bil plačan upniku, ta znesek, kot odškodnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi uveljavlja v pobot. 8. Po določbi prvega odstavka 177. člena ZDR-1 je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to dolžan povrniti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva: - Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu vodje financ in računovodstva, kar je vključevalo opravljanje plačilnega prometa.

- Direktorjev zapis na plačilnem nalogu za plačilo sodne takse (B6) je mogoče prebrati kot "plačano", saj zapis sporne črke ne ustreza standardni obliki velike tiskane, male tiskane ali male pisane črke "m", ustreza pa mali tiskani črki "n".

- Nalog za plačilo sodne takse je najprej prejel odvetnik tožene stranke B.B. in ga nato poslal v tajništvo tožene stranke.

- Sodišče je verjelo tožnici, da je bil B.B. "hišni" odvetnik tožene stranke, ter je menila, da je on izvedel plačilo plačilnega naloga, če je na njem prebrala zapis "plačano", saj se je včasih zgodilo, da je odvetnik plačal kakšno takso in je bila zato prepričana, da je tudi v tem primeru šlo to po tej, drugi poti.

- Direktor je izpovedal, da B.B. ni nikoli plačal sodne takse.

9. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožnici ni mogoče očitati kvalificirane oblike malomarnosti, saj je pravilno prebrala zapis na plačilnem nalogu kot "plačano". Tudi po stališču pritožbenega sodišča zapisa sporne črke ni mogoče prebrati kot "m", torej da bi se štelo, da bi morala tožnica izvršiti plačilo, temveč izključno kot "n", torej zapis, da je sodna taksa že plačana in tožnica s zvezi s tem ni dolžna izvršiti plačila. Zapis po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ustreza mali tiskani črki "n", posledično pa tožnica takšnega zapisa ni mogla prebrati drugače kot "plačano". Glede na povsem jasen zapis, ter upoštevaje izpoved priče B.B., da ne more z gotovostjo trditi, da nikoli ni plačal sodne takse, ker je plačeval takse tudi za stranke, ni odločilna izpoved priče A.A., da niti tožnica niti ona s sodelavko niso bile povsem prepričane glede vsebine zapisa na plačilnem nalogu. Njena izpoved tudi ne vpliva na prepričljivost dokazne ocene sodišča prve stopnje, zaradi česar pritožbeno sodišče v takšno dokazno oceno ne dvomi. Če se je tožnica s sodelavkama posvetovala o zapisu, to še ne pomeni, da gre za takšno izpoved priče A.A., ki bi bila povsem nasprotujoča tožničini in bi vplivala na drugačno dokazno oceno.

10. Glede na navedeno je v tem obsegu pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, saj niso podani niti s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

11. Ker še ni znan uspeh strank v postopku, je preuranjena in zato nepravilna tudi odločitev o stroških postopka, ki jo je pritožbeno sodišče razveljavilo (154. člen ZPP).

12. Po določbi 355. člena ZPP sme pritožbeno sodišče, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, izjemoma razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da je bil pobot že izveden, sploh ni ugotavljalo elementov odškodninskega delikta, je s tem v zvezi ostalo dejansko stanje v celoti neugotovljeno, pritožbeno sodišče pa ni moglo samo dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti, saj bi moralo v celoti ugotavljati dejansko stanje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v skladu z zavzetim stališčem pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da bo dopolnitev postopka pred sodiščem prve stopnje hitrejša in tudi bolj ekonomična za stranke, razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje tudi ne bo bistveno podaljšala trajanja sodnega postopka, prav nasprotno, postopek bi se podaljšal zaradi izvajanja dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem. Pri tem glede na okoliščine konkretnega primera ne gre spregledati, da bi moralo pritožbeno sodišče glede odločitve v točki I izreka izvajati vse dokaze o uveljavljani odškodninski odgovornosti tožnice zaradi neplačila sodne takse za ugovor zoper izvršbo, ki jih je sicer izvedlo že sodišče prve stopnje, ko je po vsebini odločalo o pobotnem ugovoru v točki IV izreka. Pritožbeno sodišče bi namreč moralo na pritožbeni obravnavi izvesti vse dokaze, ki jih je sicer izvedlo že sodišče prve stopnje, saj se zaradi upoštevanja načela neposrednosti ne more šteti, da je pritožbeno sodišče izvedlo vse dokaze, ki jih je pred tem izvedlo že sodišče prve stopnje, če bi jih ponovilo le s prebranjem zapisnika o njihovi izvedbi (takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII Ips 92/2019 z dne 14. 1. 2020). Takšno postopanje bi pomenilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 4. členom ZPP.

Pritožbeno sodišče bi v takem primeru prevzelo (tudi) vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 355. člena ZPP, saj bi bila s tem strankam odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. V primeru, ko si nasproti stojita dve ustavni pravici stranke, in sicer pravica do sojenja v razumnem roku, ki je določena v 23. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.) in pravica do pritožbe iz 25. člena URS, je treba po mnenju pritožbenega sodišča dati prednost pravici do pritožbe.

13. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.