25. 4. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 25. aprila 2002

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Celju št. Cp 1219/2000 z dne 14. 2. 2001 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Celju št. I P 563/93 z dne 22.3.2000 se ne sprejme.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče v sporu zaradi motenja posesti ugotovilo, da je pritožnica (tedaj toženka) motila posest tožnika s tem, da je v letih 1993 in 1994 trikrat kosila travo na parceli v posesti tožnika in ji prepovedalo nadaljnja motitvena ravnanja. V ustavni pritožbi pritožnica navaja, da je med strankama v teku več pravd zaradi motenja posesti. Navaja, da opravlja posestna dejanja na sporni parceli že od leta 1992 in da je parcela v njeni posesti. Meni, da je sodišče napačno presodilo, v čigavi posesti je parcela. Sodišče bi moralo upoštevati, da tožnik ni izvajal nobenih posestnih ravnanj, pač pa naj bi jih ves čas izvajala pritožnica. Meni, da bi zato kot motitveno ravnanje lahko opredelili le prvo dejanje, s katerim je posegla v posest, vsa nadaljnja ravnanja pa naj bi predstavljala le vzdrževanje novega posestnega stanja. Meni, da je bil v njeno škodo kršen zakon. Odločitev sodišč pa naj bi odstopala od siceršnje sodne prakse. Sklicuje se na dva sklepa Vrhovnega sodišča Hrvaške in sklep Okrožnega sodišča v Bjelovarju.

2.V skladu z drugo alinejo drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče ustavne pritožbe ne sprejme v obravnavo, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja in če kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine ni imela pomembnejših posledic za pritožnika. V obravnavani zadevi gre za tak primer, saj sta izpolnjena oba navedena pogoja.

3.Odločitev sodišč (tudi če bi z njo bile kršene človekove pravice - glede tega se Ustavnemu sodišču ni treba opredeljevati) ne more povzročiti pomembnejših posledic za pritožnico. Čeprav so možni primeri, da tudi odločitev sodišča v sporu zaradi motenja posesti lahko predstavlja hud poseg v pravni in dejanski položaj stranke, pa je na splošno treba upoštevati, da gre v teh postopkih le za varstvo posesti kot dejanske oblasti na stvari, odločitev sodišča pa je v bistvu začasna, saj ne preprečuje možnosti uveljavljanja pravice in s tem drugačne odločitve v petitorni pravdi. Tudi v obravnavani zadevi naložitev obveznosti, da pritožnica opusti motitvena ravnanja košnje (in podobna ravnanja) na parceli v posesti nasprotne stranke, za pritožnico ne more predstavljati takšnega pomena, da bi se z njeno zadevo poleg dveh instanc v okviru pravdnega postopka moralo ukvarjati še Ustavno sodišče kot najvišji organ sodne oblasti za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

4.Prav tako od odločitve Ustavnega sodišča v obravnavanem primeru ne bi bilo pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Treba je upoštevati, da od Ustavnega sodišča glede na to, da je njegova pristojnost v postopku ustavne pritožbe omejena na presojo kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin (50. člen ZUstS) ni mogoče pričakovati rešitve vseh pomembnih pravnih vprašanj interpretacije zakona, pač pa le pravnih vprašanj ustavnopravnega pomena. Takšnih vprašanj pa v obravnavani zadevi ni.

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata dr. Lojze Ude