Jedro

Pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine se ugotavljajo na dan nastanka I. kategorije invalidnosti (na dan nastanka zavarovalnega primera), dan prenehanja zavarovanja pa vpliva na odmero in na pričetek izplačevanja pokojnine. Za pokojnino namreč velja, da se lahko izplačuje šele potem, ko zavarovanje preneha.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da glasi: „Tožnik se razvrsti v I. kategorijo invalidnosti od 13. 10. 2004 zaradi posledic bolezni 50 % in poškodbe izven dela 50 % in se mu od 1. 11. 2004 prizna pravica do invalidske pokojnine.“.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (2. in 4. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 19. 7. 2004 in iste opr. št. z dne 21. 1. 2005 (1. točka). Z 2. točko izreka pa je ugotovilo, da je pri tožniku podana invalidnost I. kategorije od dne 1. 11. 2004 dalje zaradi posledic bolezni 50 % in poškodbe izven dela 50 % in se mu od 1. 3. 2006 dalje prizna pravica do invalidske pokojnine. V presežku pa je zahtevek za priznanje pravice do invalidske pokojnine zavrnilo. S 3. točko izreka je tožencu naložilo, da v roku 30-ih dni od pravnomočnosti te sodbe izda odločbo o odmeri invalidske pokojnine, s 4. točko izreka pa je naložilo tožencu, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 1.326,73 EUR, v roku osmih dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper 2. in 4. točko sodbe je toženec vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se, da je sodišče prve stopnje tožnika razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti od 1. 11. 2004 zaradi posledic bolezni in poškodbe izven dela, čeprav je sodni izvedenec v dopolnilnem izvedenskem mnenju z dne 9. 6. 2008 izrecno zapisal, da je datum pregleda pri ortopedu dne 13. 10. 2004 ključen za datum nastanka invalidnosti. Izrek 2. točke sodbe tako glede datuma ni pravilen, kakor v isti točki tudi ni pravilen datum priznanja pravice do invalidske pokojnine. Toženec je tekom sodnega postopka sodišče s pripravljalno vlogo z dne 17. 4. 2008, seznanil, da iz podatkov matične evidence izhaja, da je bil tožnik v času od 1. 12. 1994 do 28. 6. 2006 zavarovan kot samostojni podjetnik posameznik, od 1. 3. 2006 pa zavarovan kot brezposelna oseba, ki prejema denarno nadomestilo pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje. Do kdaj naj bi tovrstno zavarovanje trajalo, toženec ni mogel predvideti in je lahko šele tedaj preveril, da še vedno traja. To ključno dejstvo bi sodišče prve stopnje moralo preveriti, ali pa odločiti, da tožniku pravica do invalidske pokojnine pripada po prenehanju zavarovanja. Prilaga odločbo Zavoda republike Slovenije in meni, da tožnik ni upravičen do invalidske pokojnine od 1. 3. 2006, temveč bo do navedene pravice upravičen šele po prenehanju zavarovanja, upoštevaje 2. odstavek 156. člena in 1. odstavek 157. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Dodatno navaja, da je izvedenec pri podajanju mnenja upošteval dokumentacijo do 21. 1. 2005, kar je več kot bi jo lahko upošteval, glede na pravilnik o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij. Nepravilna pa je tudi odločitev glede stroškov postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na mnenje sodnega izvedenca, ker je ugotovilo, da je na podlagi dokumentacije prepričljivo utemeljil, da je pri tožniku prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja oziroma že ugotovljene invalidnosti dne 4. 3. 2003 oziroma 13. 7. 2004 tako, da ni več zmožen, da bi opravljal kakršnokoli drugo ustrezno delo s polnim ali s skrajšanim delovnim časom. Na podlagi takšnega mnenja je zaključilo, da je pri tožniku podana 1. kategorija invalidnosti po 1. alinei 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Pri tem se je glede datuma I. kategorije invalidnosti izrecno sklicevalo na mnenje izvedenca, da je določil datum 13. 10. 2004. Na to se pritožba pravilno sklicuje in tudi utemeljeno opozarja na pomanjkljivost v izreku oziroma na nepravilno uporabo materialnega prava glede datuma nastanka popolne nezmožnosti za delo iz 1. alinee 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. V tem delu je pritožba toženca tudi utemeljena.

Neutemeljena pa je pritožba glede datuma priznanja pravice do invalidske pokojnine, ki ga je tudi sodišče prve stopnje napačno določilo in tožniku priznalo pravico do invalidske pokojnine od 1. 3. 2006, ker ni pravilno uporabilo določbe 2. odstavka 163. člena ZPIZ-1. V 2. odstavku 163. člena ZPIZ-1 je določeno, da če nastanejo v stanju invalidnosti ali telesne okvare spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku ugotovilo, da je pri tožniku prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja oziroma do spremembe v stanju invalidnosti, saj od 13. 10. 2004 tožnik ni več zmožen za drugo ustrezno delo niti s polnim, niti s skrajšanim delovnim časom in je torej prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju 13. 10. 2004 tako, da gre tožniku v skladu z 2. odstavkom 163. člena ZPIZ-1, pravica do invalidske pokojnine od 1. 11. 2004, to je od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnik na dan nastanka invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti. Po 1. alinei 67. člena ZPIZ-1 pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije in če izpolnjuje pogoje, določene v 68. členu zakona in sicer, če je invalidnost posledica poškodbe izven dela ali bolezni, je pogoj, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteta delovna leta kot polna leta. Glede na 5. odstavek 156. člena ZPIZ-1 pravice na podlagi invalidnosti, telesne okvare ali potrebe po stalni pomoči in postrežbi pridobi zavarovanec z dnem nastanka invalidnosti oziroma v primeru sprememb v stanju invalidnosti, v skladu z 2. odstavkom 163. člena ZPIZ-1 od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe.

V 2. odstavku 156. člena ZPIZ-1 je sicer določeno, da je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine prenehanje zavarovanja, razen za vajence in osebe iz 2. odstavka 34. člena tega zakona. Čeprav je invalidska pokojnina tudi pokojnina, pa je po stališču pritožbenega sodišča to določbo potrebno razumeti tako, da pogoj za pridobitev pravice pomeni pogoj za uživanje pokojnine, uživanje pokojnine pa je pogojeno s prenehanjem zavarovanja. Preden posamezniku zavarovanje ne preneha, za isto obdobje, ko je še zavarovan (izjema je le delna pokojnina, vajenci in primeri z 2. odstavka 34. člena zakona) ne more prejemati še pokojnine. Tako, da se določba 2. odstavka 156. člena zakona uporablja v povezavi z določbo 157. člena, ki določa od kdaj dalje uživalcu pokojnina pripada.

Vse navedeno pomeni, da se pokojnina in to velja tudi za invalidsko pokojnino, lahko izplačuje šele potem, ko preneha zavarovanje in sicer prvi naslednji dan po prenehanju zavarovanja oziroma osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana, največ za šest mesecev nazaj. V 4. členu ZPIZ-1 so pravice do (vseh) pokojnin, vključno s pravico do invalidske pokojnine, posebej naštete pod točko a in v naslednji b točki pravice iz invalidskega zavarovanja, med katerimi ni navedene invalidske pokojnine. Vendar to ne pomeni, da invalidska pokojnina ni pravica iz invalidskega zavarovanja, saj je ta pravica urejena v zakonu v IV. poglavju „Pravice na podlagi invalidnosti“ (67. člen do 78. člen). Tako pravica do pokojnine, pravice iz invalidskega zavarovanja in ostale pravice, ki so določene v 1. odstavku 4. člena ZPIZ-1, pa se zagotavljajo z obveznim zavarovanjem. Pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine se ugotavljajo na dan nastanka I. kategorije invalidnosti oziroma na dan nastanka zavarovalnega primera (68. člen), dan prenehanja zavarovanja pa vpliva na odmero in na pričetek izplačevanja pokojnine.

Sodišče v skladu z 2. odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi, oziroma v skladu z 82. členom ZDSS-1 odloči o podlagi tožbenega zahtevka in naloži nasprotni stranki izdajo novega upravnega akta le o višini tožbenega zahtevka, če bi bilo ugotavljanje višine pred sodiščem dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. Odločitev o pravici ali podlagi tožbenega zahtevka, po prepričanju pritožbenega sodišča ne more biti pogojna ali odvisna od poteka nejasnega roka.

Neutemeljena pa je pritožba tudi glede stroškov postopka, saj jih je sodišče prve stopnje tožencu naložilo v plačilo v skladu s 154. členom Zakona o pravdnem (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), ker je tožnik v pravdi uspel. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v 2. točki izreka v skladu s 4. točko 358. člena ZPP spremenilo, kot je razvidno v izreku, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, nespremenjenem delu (točka 2 in 4) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.