Jedro

Iz nobenega izvedenega dokaza ne izhaja, da bi bila pri sklepanju Pogodbe o poslovnem sodelovanju »pozabljena« časovna omejitev obveznosti tožene stranke, zato tožena stranka verodostojnosti zaslišanih prič ne more uspešno izpodbiti s sklicevanjem na njuno domnevno pristranskost, ki naj bi bila posledica njune želje, da se izogneta očitkom, da sta, ker je bila časovna omejitev pozabljena, sklenila (za toženo stranko) škodljivo pogodbo, saj ta njena domneva ni z ničemer izkazana.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in zaključilo, da je tudi tožeča stranka prispevala k izgradnji igrišč, da je bila brezplačna uporaba teniških igrišč (ki se je v primarni ureditvi iz leta 1999 zagotovila z izročitvijo nalepk, po letu 2002 pa v obliki nadomestne izpolnitve v plačilu denarne protivrednosti) tožeči stranki priznana kot odmena za prispevek pri izgradnji igrišč (in ne kot darilo), da je z odpovedjo Pogodbe o poslovnem sodelovanju prenehal veljati bistveni vsebinski del Dogovora, v katerem so bile opredeljene medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank, da je z odpovedjo tožena stranka prenehala tožeči stranki izplačevati letni denarni znesek, prav tako pa so z odpovedjo prenehale tudi ostale pravice tožeče stranke oziroma obveznosti tožene stranke iz 4. člena Pogodbe o poslovnem sodelovanju, na podlagi katerih je bila tožeči stranki v času trajanja pogodbe priznana pravica do uporabe teniških igrišč in pomožnih objektov, vse brez nadomestila, pa tudi, da je bil namen spornega določila 4. člena Dogovora št. 1/99 z dne 14. 4. 1999, da sta se pogodbeni stranki dogovorili, kako naj se uredijo njuna medsebojna razmerja v primeru prenehanja ureditve, kot je bila dogovorjena z Dogovorom in Pogodbo o poslovnem sodelovanju kot sestavnim delom Dogovora z dne 14. 4. 1999.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje v celoti potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo pod točko I. izreka razsodilo, da je podana obveznost tožene stranke za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za prenos lastninske pravice na štirih peščenih teniških igriščih na delu treh spornih parcel (parcela ... 830/12, parcela ... 830/16 in parcela ... 829/9) v korist tožeče stranke v obsegu parcele, ki bo določena s končno sodbo, in za plačilo zneska, ki ustreza višini neupravičene koristi od uporabe zgoraj navedenih štirih peščenih teniških igrišč za čas od 21. 1. 2015 do vložitve tožbe (27. 12. 2017), pod točko II. izreka pa je še odločilo, da je odločanje o višini zahtevka in stroških postopka pridržano za končno odločbo.

2. Zoper to vmesno sodbo se je pritožila tožena stranka, vmesno sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne v celoti ter stroške postopka v celoti naloži v plačilo tožeči stranki, podredno pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo v celoti razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi najprej nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je bil namen člena 4 dogovora med toženo stranko in tožečo stranko ureditev medsebojnih razmerij v prenehanju ureditve na podlagi tega dogovora, saj tega iz besedila člena 4 ni mogoče sklepati, ker izrecno govori o moteni dejavnosti. Sodišču prve stopnje zato tožena stranka v zvezi s tem zaključkom očita zmotno materialno pravno presojo, ki pa ima tudi kot posledico zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Meni, da se je sodišče prve stopnje zgrešeno usmerilo v samo dejstvo izpada vsakoletne odškodnine (donacije), ne da bi ugotavljalo, kakšne posledice naj bi to imelo na dejavnost, saj šteje, da je že s samim odstopom od pogodbe o poslovnem sodelovanju prišlo do skrajne stopnje ovire (motenosti), ki utemeljuje sprožitev mehanizma člena 4 dogovora. Sodišču prve stopnje ob tem očita, da te svoje ugotovitve vsebinsko ne utemelji. Nadalje se tožena stranka sklicuje na svoje predhodne trditve, kako tožeča stranka povsem spodobno funkcionira že od leta 2012, ko je tožena stranka prenehala plačevati donacije (odškodnine), vendar se, po njenem mnenju zmotno, navedeno sodišču prve stopnje ni štelo relevantno v okviru materialno pravnih pogledov, ki jih je oblikovalo. Tožena stranka meni, da v tem postopku ni bila dokazana ovira za opravljanje dejavnosti oziroma ta ovira ni utemeljena. Okoliščina, da sodišče ni sprejelo ocene trenutnega finančnega položaja in uspešnosti poslovanja tožeče stranke, predstavlja poleg nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po mnenju tožene stranke tudi bistveno kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Nadalje tožena stranka izpostavlja, da se materialno pravno stališče sodišča prve stopnje o avtomatizmu uveljavitve člena 4 dogovora v primeru prenehanja poslovnega sodelovanja ne ujema z določilom člena 5 istega dogovora, po katerem ima tožeča stranka predkupno pravico. Tožena stranka se sprašuje, zakaj predkupna pravica, če sporna igrišča tako ali tako pripadajo tožeči stranki, kot ocenjuje sodišče prve stopnje. Določilo člena 5 je po mnenju tožene stranke v direktnem nasprotju s tolmačenjem sodišča prve stopnje, da se v primeru odpovedi poslovnega sodelovanja aktivira 4. člen, saj 5. člen nasprotno izkazuje, da je 4. člen namenjen določeni specifični situaciji, ki tu ni podana in ga je tolmačiti ozko - tako kot to zatrjuje tožena stranka. Po prepričanju tožene stranke nagib za sklenitev takšnega dogovora izhaja iz navedbe tožeče stranke, da je bila tedaj v finančnih težavah in zato tožena stranka sklepa, da se je reševala tedanja situacija. Res je sicer, da je tedanji predsednik tožeče stranke, istočasno pa tehnični vodja in kasnejši direktor tožene stranke dr. E. D. izpovedal, da je bilo določilo člena 4 mišljeno kot trajna zaščita tožeče stranke, tedanji direktor dr. F. Ž. pa, da ni bilo časovne omejitve, vendar pa tožena stranka ob tem izpostavlja, da v tem primeru oba nekdanja direktorja tožene stranke v tem delu nista povsem nepristranski priči, saj bi se jima lahko očitala sklenitev škodljive pogodbe, če bi priznala, da je časovna omejitev bila pozabljena. Tožena stranka tudi ne soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je z odpovedjo Pogodbe o poslovnem sodelovanju prenehal veljati vsebinski del dogovora med pravdnima strankama. Kljub naslovu dopisa tožene stranke z dne 21. 1. 2015 je po navedbah tožene stranke šlo dejansko zgolj za odpoved donacije (odškodnine), kar pa predstavlja zgolj eno od 10 postavk Pogodbe o poslovnem sodelovanju, ki govorijo o obveznostih tožene stranke, pri čemer so preostale postavke s Pogodbo o najemu športnih objektov št. 3/08 z dne 1. 4. 2008 prenesene na A., ki vstopa v razmerje s tožečo stranko namesto tožene stranke, kar se je zgodilo pred odstopom od pogodbe tožene stranke, pa tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi ugotavlja (stran 14 sodbe), da je dejanska posledica odpovedi izpad letnega denarnega zneska. Tožena stranka nadalje še izpostavlja, da v tem postopku tožeča stranka ni dokazala, da je kakršna koli sredstva vložila v izgradnjo igrišč. Listinski dokazi izkazujejo, da je del sredstev prispevala tedanja občinska zveza telesno kulturnih organizacij (ZTKO), del pa tožena stranka iz sredstev rudarskih škod, poleg tega pa je bilo opravljenega veliko udarniškega dela s strani raznih organizacij z območja tedanje občine V., ki so dodelile svoje ljudi za pomoč pri delu. Tožena stranka sicer priznava, da je sama ustanovila tako imenovani gradbeni odbor, čigar predsednik je bil že po funkciji v tožeči stranki J. E., so pa bili v gradbenem odboru predstavniki z območja celotne tedanje občine V., tudi iz tožene stranke (med drugimi tudi nekdanji direktor F. A.). V zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je pravni temelj za prenos 4 spornih igrišč tudi prispevek tožeče stranke pri gradnji, tožena stranka izpostavlja, da je dokazni postopek pokazal, da je ta prispevek zgolj simbolične narave, dejansko pa je bila tožeča stranka zgolj prejemnik koristi, ne pa graditelj. Sodišču prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo dejanskega stanja očita, da sledi pričam, ki so bili člani tožeče stranke ali igralci tenisa in je logično, da nekritično podpirajo tožečo stranko, saj so imeli s predmetno ureditvijo dostop do igranja tenisa in s tem lahko brez večjih stroškov realizirali svoj konjiček. Ob tem pa tožena stranka izpostavlja, da je poleg listinskih dokazov, ki ne izkazujejo materialnega prispevka tožeče stranke k gradnji, tudi dr. F. Ž. (katerega verodostojnosti sodišče ni zanikalo) izpovedal, da so se igrišča gradila s sredstvi tožene stranke, kar sodišče v razlogih sodbi ni niti skušalo ovreči. Zaradi navedenega tožena stranka meni, da je dejansko stanje glede teh okoliščin zmotno ugotovljeno. Sodišču prve stopnje tožena stranka očita tudi zmotno uporabo materialnega prava, ker ni zaznalo s strani naše zakonodaje prepovedani dogovor ″lex commisoria″ (člen 132 SPZ), ki ga je razbrati iz spornega člena 4 dogovora. Ob tem izpostavlja, da sporni dogovor št. 1/99 z dne 14. 4. 1999 v zvezi s pogodbo o poslovnem sodelovanju z dne 14. 4. 1999 in aneksom z dne 26. 2. 2002 vzpostavlja upniško dolžniško razmerje med pravdnima strankama, pri čemer pretekla vlaganja niso omenjena. Formulacija 1. člena, da sta tožeči stranki zgradili igrišča skupaj, ničesar ne govori o razmerju in doprinosu vsake strani. Tako po mnenju tožene stranke aktivacija 4. člena ne izhaja iz gradnje na tujem, temveč iz pogoja, ki bi naknadno nastopil, če bi nastopil. Glede na dejstvo, da tožeča stranka zatrjuje, da je ta pogoj bil izpolnjen s prenehanjem plačevanja obveznosti letnega prispevka (odškodnina, donacija) in je sodišče v tej sodbi takšnemu stališču tudi pritrdilo, je prišlo do posledice upniško dolžniškega razmerja, kjer izpad letnega denarnega prispevka potegne za sabo prehod lastninske pravice na zemljiščih. Navedeno pa je po oceni tožene stranke klasičen primer prepovedane dogovora ″lex commisoria″. Tožena stranka tudi meni, da v konkretnem razmerju tožeča stranka tudi ni bila šibkejša stranka v odnosu do tožene stranke, saj iz izpovedi obeh bivših direktorjev dr. E. D. in dr. F. Ž. izhaja, da je v času sklepanja spornih pogodb predsednik tožeče stranke dr. E. D. bil tudi tehnični vodja tožene stranke, kar je ena najpomembnejših funkcij, da je pogodbe parafiral dr. M. M., tudi vodstveni kader tožene stranke, splošno znano in ni bilo zanikano pa je, da sta imenovana za dr. Ž., prvo dr. D., nato pa za njim dr. M. prevzela vodenje tožene stranke. Izpostavlja še izpoved priče dr. Ž., da ga tenis ni zanimal in je aktivnosti v zvezi s tožečo stranko prepustil prej omenjenima sodelavcema, ki pa sta kazala močan interes za tenis in tožečo stranko. Iz teh razlogov zato po mnenju tožene stranke zaradi vplivnih osebnosti, ki so tožečo stranko tedaj vodile ali stale za njo, istočasno vodstvenih delavcev tožene stranke, le-te ni mogoče šteti za šibkejšo stranko oziroma je bila po prepričanju tožene stranke tožeča stranka celo močnejša stranka. Tedanjega direktorja dr. Ž. zadeve v zvezi s tenisom niso zanimale in je kot je sam povedal, zaupal sodelavcem ki so se angažirali pri tenisu, misleč prej navedena. Tožena stranka opozarja tudi na opazen konflikt interesov pri dr. D. po eni strani kot tehničnim vodjem ene pogodbene stranke in po drugi strani v vlogi predsednika druge pogodbene stranke in meni, da ga zaradi tega konflikta interesov ni mogoče šteti kot povsem nepristransko osebo glede tolmačenja 4. člena spornega dogovora, saj očitno daje prednost interesom tožeče stranke pred toženo stranko.

3. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila, v odgovoru se zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožeča stranka v tej pravdni zadevi od tožene stranke primarno zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine za prenos lastninske pravice na štirih peščenih teniških igriščih na delu treh parcel (... 830/12, ... 830/16 in ... 829/9) v korist tožeče stranke z različnimi variantami glede določitve oziroma izbire teh štirih igrišč in posledične parcelacije oziroma izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo solastninske pravice na deležu 1/2 teh nepremičnin, v zadnjem podrednem zahtevku pa uveljavlja ugotovitveni zahtevek glede solastninske pravice na deležu 1/2 celote spornih zemljišč oziroma igrišč. Zahteva pa od tožene stranke tudi plačilo dosežene koristi, prejete na škodo tožeče stranke v višini polovice najemnine, ki jo tožena stranka prejema tudi za štiri igrišča, glede katerih bi moralo biti lastništvo in s tem tudi korist prenesena na tožečo stranko in sicer za obdobje od odpovedi pogodbe 21. 1. 2015 do vložitve tožbe, t.j. za 35 mesecev v skupni višini 11.900,00 EUR. Tožeča stranka trdi, da sta pravdni stranki 14. 4. 1999 sklenili pogodbo – dogovor št. 1/99, v katerem ugotavljata, da je na parceli 830/2 k.o. ... zgrajenih 8 peščenih teniških igrišč, da je zemljišče last tožene stranke, igrišča pa sta zgradili skupaj, da sta se dogovorili, da se lahko na teh peščenih teniških igriščih izvaja dejavnost, za katero je registrirana tožeča stranka in da za urejanje medsebojnih odnosov stranki skleneta posebno pogodbo, ki je sestavni del tega dogovora, da sta istega dne (14. 4. 1999) tako sklenili tudi pogodbo o poslovnem sodelovanju, s katero sta urediti medsebojne odnose glede sodelovanja pri upravljanju igrišč in igranju tenisa v T. ter o predelih medsebojne pravice in obveznosti, pri čemer je bilo v 3. členu pogodbe o poslovnem sodelovanju določeno, da bosta teniška igrišča uporabljali obe pogodbeni stranki, način sodelovanja je opredeljen v obveznostih in pravicah obeh pogodbenih strank v členih 4 in 5 pogodbe. Nadalje trdi, da je v 4. členu pogodbe o poslovnem sodelovanju med drugim določena obveznost tožene stranke, da preda tožeči stranki 150 kompletov enotnih nalepk za potrebe kluba (11. alineja 4. člena pogodbe o poslovnem sodelovanju), ter da sta pravdni stranki dne 26. 2. 2002 sklenili aneks k pogodbi o poslovnem sodelovanju, kjer sta spremenili 11. alinejo 4. člena pogodbe in sicer tako da tožena stranka donacijo ki je enaka protivrednosti vsakoletne prodajne cene za 150 kompletov enotnih nalepk, nakaže na žiro račun tožeče stranke vsako leto do 15. marca. Tožeča stranka še trdi, da so po pogodbi o poslovnem sodelovanju vse koristi iz upravljanja (trženje igrišč ter reklamnih prostorov) prešle na toženo stranko, kompleti nalepk oziroma kasneje njihova denarna protivrednost pa je predstavljala protidajatev tožene stranke, da je torej tožeča stranka prepustila poslovanje (upravljanje in trženje) 8 igrišč toženi stranki v zameno in ob izključnem pogoju, da mora tožena stranka omogočiti nemoteno izvajanje dejavnosti kluba oziroma mu izročiti letno potrebno število ur za igranje tenisa, v nasprotnem primeru (da bi obstajali razlogi, da stranki ne moreta več izvajati svojo dejavnost nemoteno) pa se je tožena stranka zavezala, da preidejo v last in upravljanje tožeče stranke 4 igrišča in se na tak način zagotovi nemoteno nadaljevanje dejavnosti tožeče stranke. Ker je tožena stranka z dopisom z dne 21. 1. 2015 prekinila pogodbo o poslovnem sodelovanju in aneks, je s tem po navedbah tožeče stranke smiselno prišlo do odpovedi trajnega dolžniškega razmerja, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v zadevi P 417/2016, ki se je vodila med pravdnima strankama zaradi plačil letnih obveznosti iz naslova odškodnin oziroma donaciji. S prekinitvijo pogodbe in prenehanjem plačevanje letne odškodnine -donacije za nakup letne igralnine, je po navedbah tožeče stranke tožena stranka dejansko onemogočila osnovno dejavnost kluba, še vedno pa sama v celoti upravlja in trži vsa igrišča, zato je prišlo do situacije, ki jo je predvideval 4. člen dogovora št. 1/99 in sicer da preidejo v lastništvo tožeče stranke 4 teniška igrišča, ki se danes nahajajo na nepremičninah pare. št. 830/12, 830/16 in 829/9, vse k.o. ... v lasti tožene stranke. Ker tožena stranka kljub prekinitvi pogodbe o poslovnem sodelovanju v last tožeče stranke ni prenesla 4 teniških igrišč in od odpovedi pogodbe dalje sprejema vse koristi, ki izvirajo iz trženja upravljanje teniškimi igrišči, tožeča stranka poleg prenosa lastništva na teniških igriščih od tožene stranke, ki sporna igrišča oddaja v najem za mesečno najemnino 680,00 EUR in v delu, ki se nanaša na štiri igrišča prejema tudi neupravičeno v korist, saj bi vsaj v delu 4 igrišč moralo biti lastništvo in s tem tudi korist prenešena na tožečo stranko, zahteva, da ji povrne dosežene korist, dobljeno na škodo tožeče stranke v višini polovice najemnine, za 4 igrišča od 8, za obdobje od odpovedi pogodbe 21. 1. 2015 do vložitve tožbe.

7. Po izvedenem dokaznem postopku1 je sodišče prve stopnje kot nesporno med strankama ugotovilo, da je tožena stranka prekinila pogodbo o poslovnem sodelovanju (priloga A5) in aneks (priloga A3), v nadaljevanju pa je še ugotovilo in zaključilo, da je besedilo člena 4. Dogovora (priloga A6) o prehodu lastninske pravice na štirih igriščih na tožečo stranko glede predvidenega pravnega učinka (cause) tega pogodbenega določila jasno, saj iz besedila izhaja, da je učinek v tem, da tožena stranka prenese lastninsko pravico na štirih igriščih na tožečo stranko, ni pa z jezikovno razlago jasna vsebina uvodnega dela člena, torej »da stranki ne moreta več izvajati svoje dejavnosti nemoteno«, zato je uporabilo določila Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR) o razlagi pogodbe in ob uporabi teh določil zaključilo, da je bil namen spornega določila 4. člena Dogovora (priloga A6) v tem, da sta se pogodbeni stranki dogovorili, kako naj uredita njuna medsebojna razmerja v primeru prenehanja ureditve, kot je bila dogovorjena z Dogovorom in Pogodbo o poslovnem sodelovanju kot njegovim sestavnim delom z dne 14. 4. 1999. Nadalje je še zaključilo, da je s tem, ko je tožena stranka odpovedala Pogodbo o poslovnem sodelovanju, dejansko prišlo do izvotljenosti tudi Dogovora, saj je zaradi odpovedi Pogodbe prenehal veljati bistveni vsebinski del Dogovora, v katerem so bile opredeljene medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank, da je bila dejanska posledica odpovedi Pogodbe ta, da je tožena stranka prenehala tožeči stranki izplačevati letni denarni znesek, ki je bil z Aneksom dogovorjen kot ekvivalent za 150 kompletov enotnih nalepk, poleg tega pa so z odpovedjo Pogodbe o poslovnem sodelovanju prenehale tudi ostale pravice tožeče stranke oziroma obveznosti tožene stranke iz 4. člena te pogodbe, na podlagi katerih je bila tožeči stranki v času trajanja pogodbe priznana pravica do uporabe teniških igrišč in pomožnih objektov, vse brez nadomestila. Sodišče prve stopnje je še zaključilo, da je ob jezikovni logični razlagi besedil Dogovora in Pogodbe, skupaj z 2. členom Pogodbe (da so pogoji za lastništvo na teniških igriščih T. med pravdnima strankama opredeljeni v dogovoru med njima št. 1/99) logičen zaključek, da sta se pogodbeni stranki v 4. členu Dogovora dogovorili, da naj se uredijo njuna medsebojna razmerja v primeru da bi obstajali razlogi, da stranki ne moreta več izvajati svoje dejavnosti nemoteno (torej tudi oz. predvsem v primeru prenehanja izvajanja ureditve iz Dogovora in Pogodbe, saj je eliminacija slednje v smislu odpovedi celotnega dogovorjenega načina sodelovanja po intenzivnosti skrajna stopnja ovire (motenosti) za izvajanje dogovorjenih dejavnosti pogodbenih strank) tako, da se skupnost razdruži in da preidejo 4 igrišča v lastništvo tožeče stranke. Zaključilo je še, da brezplačna uporaba teniških igrišč (ki se je po primarni ureditvi iz leta 1999 zagotovila z izročitvijo nalepk, po letu 2002 pa v obliki nadomestne izpolnitve v plačilu denarne protivrednosti) tožeči stranki ni bila priznana kot darilo, temveč kot odmena za prispevek pri izgradnji igrišč, zato je za nerelevantne štelo ugovore tožene stranke, da ima tožeča stranka sedaj dovolj sredstev iz drugih virov, da si lahko zagotovi (plača) uporabo teh istih igrišč. Zaradi opisane pravne narave obveznosti tožene stranke (odmena iz naslova preteklih vlaganj s strani upnika) pa je tudi še zaključilo, da določbe 4. člena Dogovora tudi ne gre primerjati s klavzulo ″lex commisoria″, ko gre za prenos predmeta v last upnika, če dolžnik ne izpolni nekih še nezapadlih denarnih obveznosti. Sodišče prve stopnje je tako z izpodbijano vmesno sodbo presodilo, da je podana obveznost tožene stranke za izstavitev ZK dovolila, na podlagi katerega bo tožeča stranka v skladu s 4. členom Dogovora z dne 14 .4. 1999 lahko vknjižila lastninsko pravico na novo odmerjeni parceli, ki bo obsegala 4 peščena teniška igrišča, prav tako pa tudi obveznost plačila zneska, ki ustreza višini neupravičene koristi od uporabe štirih peščenih teniških igrišč za čas od 21. 1. 2015 do vložitve tožbe (27. 12. 2017).

8. Pri odločanju v tej zadevi je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo predstavljajo določila Stvarno pravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) glede pridobitve lastninske pravice s pravnim poslom in sicer 40. člen SPZ, ki določa, da se za pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom zahteva veljaven pravni posel, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico, ter izpolnitev drugih pogojev, določila Dogovora št. 1/99 z dne 14. 4. 1999, ter določila Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR), t.j. 99. člena, glede razlage pogodbe, ki določajo, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo (kar velja za vsebinsko jasna pogodbena določila), sporna določila pa se razlagajo tako, da se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razmeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določeni v tem zakonu.

9. Tožena stranka konkretizirano uveljavlja le eno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko sodišču prve stopnje očita, da ni sprejelo ocene trenutnega finančnega položaja in uspešnosti poslovanja tožeče stranke, kar naj bi po njenih navedbah poleg nepopolne ugotovitve dejanskega stanja predstavljalo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Ta očitek tožene stranke pa je povsem neutemeljen, saj ocena trenutnega finančnega položaja in uspešnosti poslovanja tožeče stranke, kot je to tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno zaključilo sodišče prve stopnje na strani 15 izpodbijane sodbe, za odločitev v tej zadevi ob zaključku sodišča prve stopnje, da brezplačna uporaba teniških igrišč tožeči stranki ni bila priznana kot darilo, temveč kot odmena za prispevek pri izgradnji igrišč, ne predstavlja odločilnih, pravno relevantnih dejstev, zatrjevana kršitev pa bi lahko bila podana samo v primeru, če bi manjkali razlogi o odločilnih dejstvih.

10. Ker ocena trenutnega finančnega položaja in uspešnosti poslovanja tožeče stranke ni pravo relevantno oziroma odločilno dejstvo za odločitev v tej zadevi, sodišče prve stopnje s tem, ko tega dejstva v izpodbijani vmesni sodbi ni ugotavljalo, tudi ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja.

11. S pritožbenimi navedbami, v katerih izpostavlja, da priči dr. E. D. in dr. F. Ž. nista povsem nepristranski priči, saj bi se jima glede na njuno takratno funkcijo pri toženi stranki lahko očitala sklenitev škodljive pogodbe, če bi priznala, da je časovna omejitev obveznosti tožene stranke iz Pogodbe o poslovnem sodelovanju bila pozabljena, dr. E. D. pa tudi konflikt interesov glede na to, da je nastopal kot tehnični vodja ene pogodbene stranke in kot predsednik druge pogodbene stranke, v katerih izpostavlja, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi sledi pričam, ki so bili člani tožeče stranke ali igralci tenisa in je logično, da nekritično podpirajo tožečo stranko, saj so imeli z predmetno ureditvijo dostop do igranja tenisa in s tem lahko brez večjih stroškov realizirali svoj konjiček, v katerih nadalje izpostavlja zmotno oceno določila 4. člena Dogovora v povezavi s 5. členom le-tega, ki ureja predkupno pravico tožeče stranke, izpostavlja listinske dokaze, ki po njenem mnenju ne izkazujejo materialnega prispevka tožeče stranke k gradnji igrišč, izpostavlja določene dele izpovedi priče F. Ž. (da so se igrišča gradila s sredstvi tožene stranke), podaja svoje lastne dejanske zaključke o (ne)prispevku tožeče stranke k gradnji igrišč, o časovni omejenosti Pogodbe o poslovnem sodelovanju na čas finančnih težav tožeče stranke in o reševanju tedanje situacije, ne pa trajne zaščite tožeče stranke, ter o odpovedi zgolj donacije tožene stranke tožeči stranki in ohranitvi vseh drugih obveznosti tožene stranke iz Pogodbe o poslovnem sodelovanju tudi po odstopu od te pogodbe, ter izpodbija dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje v izpodbijani vmesni sodbi, da je bil namen spornega določila člena 4 Dogovora ureditev medsebojnih razmerij med pravdnima strankama v prenehanju ureditve na podlagi tega Dogovora, da je prišlo že s samim odstopom od Pogodbe o poslovnem sodelovanju do skrajne stopnje ovire (motenosti), ki utemeljuje sprožitev mehanizma člena 4 Dogovora, da so z odstopom od Pogodbe o poslovnem sodelovanju prenehale tudi vse preostale obveznosti tožene stranke, ne zgolj plačilo donacij, da brezplačna uporaba teniških igrišč (ki se je v primarni ureditvi iz leta 1999 zagotovila z izročitvijo nalepk, po letu 2002 pa v obliki nadomestne izpolnitve v plačilu denarne protivrednosti) tožeči stranki ni bila priznana kot darilo, temveč kot odmena za prispevek (določena opravila in nabava materiala za izgradnjo teniških igrišč, katerih nosilec je »gradbeni odbor«, katerega člani so šteli, da prispevajo delo in iz različnih virov zbrana sredstva v korist tožeče stranke in njegove dejavnosti, pa tudi s fizičnim delom prostovoljcev pri pripravi in ureditvi zemljišč, za kar je bila sicer formalni nosilec tožena stranka) pri izgradnji igrišč, tožena stranka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje, vendar povsem neutemeljeno, saj njegove dejanske zaključke in dokazno oceno izvedenih dokazov izpodbija z lastnimi enostranskimi dejanskimi zaključki, z izpostavljanjem samo tistega, kar je njej v korist, t.j z lastnim, enostranskim in parcialnim videnjem rezultata dokazovanja in z lastno enostransko dokazno oceno, s katero pa ne more ovreči prepričljive in življenjsko logične dokazne ocene sodišča prve, ki temelji na pravilni uporabi metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Na takšno pravilno dokazno oceno sodišča prve stopnje pa se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje tudi pritožbeno sodišče. 12. Čeprav je bil dokazni postopek precej obsežen (prebrani so bili listinski dokazi, ob zakonitem zastopniku tožeče stranke pa je bilo zaslišanih kar 9 prič), pa prav iz nobenega izvedenega dokaza ne izhaja, da bi bila pri sklepanju Pogodbe o poslovnem sodelovanju »pozabljena« časovna omejitev obveznosti tožene stranke, zato tožena stranka verodostojnosti zaslišanih prič dr. E. D. in dr. F. Ž. ne more uspešno izpodbiti s sklicevanjem na njuno domnevno pristranskost, ki naj bi bila posledica njune želje, da se izogneta očitkom, da sta, ker je bila časovna omejitev pozabljena, sklenila (za toženo stranko) škodljivo pogodbo, saj ta njena domneva ni z ničemer izkazana.

13. Dejstvo, da naj bi pri priči dr. E. D. obstajal konflikt interesov, ker je nastopal kot tehnični vodja ene pogodbene stranke in kot predsednik druge pogodbene stranke, tožena stranka uveljavlja prvič šele v pritožbi, zato gre v skladu s 337. členu ZPP za nedopustno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, saj tožena stranka v pritožbi ni navedla nobenega upravičenega razloga, zakaj tega dejstva ni mogla pravočasno (v skladu z 286. členom ZPP) navajati že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

14. Tožena stranka ne konkretizira poimensko, katere priče naj bi kot člani tožeče stranke ali igralci tenisa nekritično podpirale tožečo stranko, ker so imele s predmetno ureditvijo dostop do igranja tenisa in s tem lahko brez večjih stroškov realizirali svoj konjiček, zato se pritožbeno sodišče do tega očitka ne more opredeliti in ga posledično zavrača kot neutemeljenega.

15. Povsem neutemeljeno pa tožena stranka vztraja tudi pri svojih trditvah oziroma sklepanju, da je bil namen sklenjenih Dogovora in Pogodbe o poslovnem sodelovanju, še zlasti v delu, ki se nanaša na plačilo donacije tožene stranke tožeči stranki, v reševanju takratne situacije, t.j. takratnih finančnih težav tožeče stranke, ne pa v trajni zaščiti tožeče stranke, saj te njene trditve in sklepanja nimajo opore v izvedenih dokazih.

16. Enako velja tudi za njeno vztrajanje pri trditvah, da je šlo pri njenem dopisu z dne 21. 1. 2015 kljub naslovu v tem dopisu dejansko zgolj za odpoved donacije (odškodnine), ki predstavlja zgolj eno od 10 postavk Pogodbe o poslovnem sodelovanju, ki govorijo o obveznostih tožene stranke, ker naj bi se preostale postavke s Pogodbo o najemu športnih objektov št. 3/08 z dne 1. 4. 2008 prenesle na A., ki vstopa v razmerje s tožečo stranko namesto tožene stranke, saj iz dopisa z dne 21. 1. 2015 kaj takšnega ne izhaja, tožeča stranka pa tudi ni bila pogodbena stranka pogodbe z dne 1. 4. 2008. 17. Ker je bil ob izpolnitvi pogoja iz 4. člena Dogovora dogovorjen prenos lastništva na samo štirih od skupaj osmih igrišč, zgrajenih na nepremičninah tožene stranke, tožena stranka dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je bil namen tega določila Dogovora, da sta se pogodbeni stranki dogovorili, kako naj se uredijo njuna medsebojna razmerja v primeru prenehanja ureditve, kot je bila dogovorjena z Dogovorom in Pogodbo o poslovnem sodelovanju kot njegovim sestavnim delom, ne more vzbuditi niti s pritožbenimi navedbami, da se takšen zaključek ne ujema z določilom člena 5 istega Dogovora, po katerem ima tožeča stranka predkupno pravico, saj se lahko le-ta nanaša na preostala štiri igrišča, pri katerih lastništvo ne preide na tožečo stranko.

18. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sploh ni ugotovilo, da bi tožeča stranka v izgradnjo igrišč vložila lastna denarna oziroma materialna sredstva, zato so pravno povsem nepomembne pritožbene navedbe tožene stranke, da tožeča stranka tega ni dokazala. Je pa sodišče prve stopnje dokazno podprto, ne samo na podlagi izpovedi prič, temveč tudi na podlagi listinskih dokazov (t.j. dopisa RLV z dne 15. 11. 1982 in Zapisa ŠTK z dne 6. 5. 1982), ugotovilo določen prispevek tožeče stranke k izgradnji teniških igrišč, saj je ugotovilo, da je bil za vsa ostala opravila in nabavo materiala, za katera ni bila nosilec tožena stranka, pri izgradnji teniških igrišč nosilec »gradbeni odbor«, katerega člani so šteli, da prispevajo delo in iz različnih virov zbrana sredstva v korist tožeče stranke in njene dejavnosti, v korist tožeče stranke pa je ugotovilo tudi fizična dela prostovoljcev pri pripravi in ureditvi zemljišč, za kar je bila sicer formalni nosilec tožena stranka. Takšne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o prispevku tožeče stranke k izgradnji teniških igrišč pa ne dopuščajo zaključka, za katerega se zavzema tožena stranka v pritožbi, da je bil prispevek tožeče stranke pri izgradnji igrišč zgolj simbolične narave.

19. Pritožbeno sodišče pa soglaša tudi z nadaljnjim zaključkom sodišča prve stopnje, da je bilo vse navedeno upoštevano tudi pri zapisu in sklenitvi Dogovora št. 1/99, ko je v 1. členu zapisano, da sta igrišča pravdni stranki zgradili skupaj, ter da to tudi pojasnjuje, zakaj je bila po prevzemu igrišč v upravljanje in trženje s strani tožene stranke v korist tožeče stranke priznana pravica do brezplačne uporabe teniških igrišč in pomožnih objektov.

20. Sodišče prve stopnje je tako povsem pravilno ugotovilo in zaključilo, da je tudi tožeča stranka prispevala k izgradnji igrišč, da je bila brezplačna uporaba teniških igrišč (ki se je v primarni ureditvi iz leta 1999 zagotovila z izročitvijo nalepk, po letu 2002 pa v obliki nadomestne izpolnitve v plačilu denarne protivrednosti) tožeči stranki priznana kot odmena za prispevek pri izgradnji igrišč (in ne kot darilo), da je z odpovedjo Pogodbe o poslovnem sodelovanju prenehal veljati bistveni vsebinski del Dogovora, v katerem so bile opredeljene medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank, da je z odpovedjo tožena stranka prenehala tožeči stranki izplačevati letni denarni znesek, prav tako pa so z odpovedjo prenehale tudi ostale pravice tožeče stranke oziroma obveznosti tožene stranke iz 4. člena Pogodbe o poslovnem sodelovanju, na podlagi katerih je bila tožeči stranki v času trajanja pogodbe priznana pravica do uporabe teniških igrišč in pomožnih objektov, vse brez nadomestila, pa tudi, da je bil namen spornega določila 4. člena Dogovora št. 1/99 z dne 14. 4. 1999, da sta se pogodbeni stranki dogovorili, kako naj se uredijo njuna medsebojna razmerja v primeru prenehanja ureditve, kot je bila dogovorjena z Dogovorom in Pogodbo o poslovnem sodelovanju kot sestavnim delom Dogovora z dne 14. 4. 1999. 21. Glede na takšne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče povsem soglaša tudi z materialno pravnim zaključkom sodišča prve stopnje v izpodbijani vmesni sodbi, da je ob jezikovni logični razlagi besedil Dogovora in Pogodbe o poslovnem sodelovanju, skupaj z 2. členom te Pogodbe (da so pogoji za lastništvo na teniških igriščih T. med pravdnima strankama opredeljeni v dogovoru med njima št. 1/99) logičen zaključek, da sta se pogodbeni stranki v 4. členu Dogovora dogovorili, da naj se uredijo njuna medsebojna razmerja v primeru da bi obstajali razlogi, da stranki ne moreta več izvajati svoje dejavnosti nemoteno (torej tudi oz. predvsem v primeru prenehanja izvajanja ureditve iz Dogovora in Pogodbe o poslovnem sodelovanju, saj je eliminacija slednje v smislu odpovedi celotnega dogovorjenega načina sodelovanja po intenzivnosti skrajna stopnja ovire (motenosti) za izvajanje dogovorjenih dejavnosti pogodbenih strank) tako, da se skupnost razdruži in da preidejo 4 igrišča v lastništvo tožeče stranke, da brezplačna uporaba teniških igrišč (ki se je po primarni ureditvi iz leta 1999 zagotovila z izročitvijo nalepk, po letu 2002 pa v obliki nadomestne izpolnitve v plačilu denarne protivrednosti) tožeči stranki ni bila priznana kot darilo, temveč kot odmena za prispevek pri izgradnji igrišč, da so zato povsem nerelevantni ugovori tožene stranke, da ima tožeča stranka sedaj dovolj sredstev iz drugih virov, da si lahko zagotovi (plača) uporabo teh istih igrišč, pa tudi, da zaradi opisane pravne narave obveznosti tožene stranke (odmena iz naslova preteklih vlaganj s strani upnika) določbe 4. člena Dogovora tudi ne gre primerjati s klavzulo ″lex commisoria″, ko gre za prenos predmeta v last upnika, če dolžnik ne izpolni nekih še nezapadlih denarnih obveznosti. Drugačno stališče tožene stranke, da je določilo 4. člena Dogovora klasičen primer prepovedanega dogovora ″lex comissoria″, se tako izkaže za pravno zmotnega.

22. Dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da 4. člena Dogovora ne gre primerjati s klavzulo »lex comissoria«, tožena stranka tudi ne more uspešno vzbuditi z navedbami, da tožeča stranka zaradi vplivnih osebnosti, ki so jo tedaj vodile ali stale za njo, ni bila šibkejša stranka v odnosu do tožene stranke, saj tega dejstva sodišče prve stopnje sploh ni ugotovilo.

23. Ker je sodišče prve stopnje (pravilno) ugotovilo in zaključilo, da je odpoved Pogodbe o poslovnem sodelovanju v smislu odpovedi celotnega dogovorjenega načina sodelovanja pomenila po intenzivnosti skrajno stopnjo ovire (motenosti) za izvajanje dogovorjenih dejavnosti pogodbenih strank, torej tudi tožeče stranke, je v skladu s pravilno uporabo 4. člena Dogovora povsem pravilen tudi materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje v izpodbijani vmesni sodbi, da je nastopil pogoj iz omenjenega določila Dogovora, da se skupnost pravdnih strank razdruži in da preidejo štiri igrišča v lastništvo tožeče stranke, zato je povsem pravilno razsodilo, da je podana obveznost tožene stranke za izstavitev ZK dovolila, na podlagi katerega bo tožeča stranka v skladu s 4. členom Dogovora z dne 14. 4. 1999 lahko vknjižila lastninsko pravico na novo odmerjeni parceli, ki bo obsegala 4 peščena teniška igrišča. Ob pravilni uporabi 198. člena OZ pa je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je podana tudi obveznost tožene stranke za plačilo zneska, ki ustreza višini neupravičene koristi od uporabe teh štirih peščenih teniških igrišč za čas od 21. 1. 2015 do vložitve tožbe.

24. Pritožba tožene stranke se ob obrazloženem pokaže za neutemeljeno. Pri odločanju o pritožbi pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), zato je pritožbo tožene stranke zoper izpodbijano vmesno sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano vmesno sodbo potrdilo v skladu s 353. členom ZPP.

25. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo v skladu s 1. odstavkom 165. člena v zvezi s 164. členom ZPP.

1 Dokazi, ki jih je sodišče izvedlo, so navedeni v točki 11. obrazložitve izpodbijane sodbe.