Jedro

Študijski proces lahko traja različno dolgo in sicer od 30-42 tednov (37. čl. ZVis). Ker je študijski program tožene stranke vseboval praktično usposabljanje, tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je na podlagi akreditiranega študijskega programa določila, da študijski program traja 40 tednov.

ZVis v 63. čl. določa tedensko in ne letno obveznost ur neposredne pedagoške obveznosti, zato tožničina plača ni odvisna od tega, koliko tednov traja študijsko leto. Število tednov neposredne pedagoške obveznosti nima vpliva na tožničino plačo, ob predpostavki, da je njihovo število skladno z ZVis, kar pa je v konkretnem primeru mogoče ugotoviti.

ZVis je prav iz razloga raznolikosti neposrednih pedagoških obveznosti in njihove različne zahtevnosti rektorjem oz. dekanom podelil izrecno pooblastilo, da s posebnim predpisom neposredne pedagoške obveznosti natančno določijo. Glede na navedeno zakonsko določbo je tožena stranka (v internem aktu) utemeljeno določila različne vrste neposredne pedagoške obveznosti in njihovo različno vrednost, glede na zahtevnost dela (63/2 čl. ZVis).

V 4. odst. 63. čl. ZVis je določeno, da se dodatna tedenska pedagoška obveznost obračuna enako kot neposredna pedagoška obveznost, navedeno pa pomeni tudi obratno, da se neposredna pedagoška obveznost obračuna enako kot dodatna pedagoška obveznost. Z Uredbo o dopolnitvi Uredbe o enotni metodologiji in obrazcih za izračun in izplačilo plač v javnem sektorju je bil torej določen način obračuna dodatne pedagoške obveznosti, to pa pomeni, da je bil določen tudi način obračuna neposredne pedagoške obveznosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe razveljavi v: - v I./I. B točki izreka v delu, ki se nanaša na plačilo razlike v plači do avgusta 2007, to je za znesek 7.006,05 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska in plačilo natečenih obresti v znesku 2.677,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

- v I/ II. točki izreka (stroški postopka) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zoper sodbo zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe v I./I. B toči izreka, ki se nanaša na razliko v plači od marca 2009 do junija 2009, to je v znesku 4.937,00 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (II / I. in II. tč. izreka).

Pritožbeni stroški se pridržijo za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožnici od bruto zneska 71,47 EUR odvede vse davke in prispevke ter ji izplača neto znesek 28,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2006 dalje do plačila (I.A tč. izreka sodbe). Kar je tožnica zahtevala več, to je razliko od prisojenega zneska do vtoževanega bruto zneska 11.933,05 EUR in plačilo vtoževanih natečenih obresti v znesku 2.677,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je zavrnilo (I.B tč. izreka sodbe). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti njene potrebne stroške postopka v znesku 586,52 EUR, po poteku paricijskega 15.dnevnega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. tč. izreka sodbe). Sodišče je nadalje sklenilo, da se tožba tožnica v delu, ki se nanaša na 2. točko tožbenega zahtevka zavrže (I. tč. izreka sklepa), ter da se razširitev (pravilno: sprememba) tožbe ne dovoli (II. tč. izreka sklepa).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu in zoper sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. postopek. Navaja, da način izračunavanja ur dodatne pedagoške obveznosti, ki ga je uporabljala Fakulteta ... v Merilih Univerze ... in Merilih ... ni bil določen in je bil nezakonit. Osnova za ta način je podana šele s sprejemom akta Spremembe in dopolnitve Meril za vrednotenje dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev Univerze v ..., ki je stopil v veljavo 1. 10. 2009. Fakulteta ... je tožnici, čeprav v Merilih Fakultete ... za to ni nobene osnove, v nasprotju z 2. in 3. čl. Meril, povečala tedensko število ur neposredne pedagoške obveznosti na 10 ur in število ur dodatne pedagoške obveznosti za 4 ure. Povečano tedensko pedagoško obvezo je nato tožena stranka obračunavala v višini plačilnega razreda asistenta. V 8. čl. Meril Fakultete ... je do 1. 10. 2009 podana samo osnova za obračun vaj v višini izhodiščnega plačilnega razreda asistenta, medtem ko v tem členu (niti drugje v Merilih) ni osnove za preračunavanje vaj v predavanja. Povečanje pedagoške tedenske obveze z 9+3 na 10+4 je nezakonito in je eden od treh razlogov nastanka prikrajšanja pri plačah. Potrebno je ločiti obračunavanje vaj v višini izhodiščnega razreda asistenta, od preračunavanja vaj v predavanja. Sodišče pa je tak preračun nekritično sprejelo. Priči A.A. in A.B. sta glede ur vaj izpovedali, da jih je delodajalec vedno obračunaval po za to določeni formuli. Določbe 37. čl. ZVis ne določajo obremenitve visokošolskih učiteljev, ampak opredeljujejo obremenitev in zgornjo mejo obremenitve študentov. Sodišče je tako odločilno dejstvo glede trajanja letne pedagoške obremenitve visokošolskih učiteljev z ugotovitvijo, da ta traja 40 tednov, napačno uporabilo materialno pravo. V visokošolskem študijskem programu ... na Fakulteti ... ni nikjer govora o pedagoški obvezi visokošolskih učiteljev. Za izvajanje letne pedagoške obveznosti visokošolskih učiteljev v trajanju 40 tednov v tem študijskem programu ni podana nobena pravna osnova. Tudi Direktiva EU št. 77/452/EEC ne določa trajanja letne pedagoške obremenitve. Vse fakultete v Sloveniji izračunavajo ure neposredne pedagoške obveznosti na osnovi 30 tednov. Osnova za izračunavanje neposredne in dodatne pedagoške obveznosti je letna količina opravljenih pedagoških ur, ne glede na to ali je izračunana na osnovi 30 ali 40 tednov. Napačen je zaključek sodišča, da število tednov neposredne pedagoške obveznosti nima vpliva na tožničino plačo. V primeru 30 tednov znaša število ur neposredne pedagoške obveznosti 270 ur, pri 40 tednih pa 360 ur. V prvem primeru znaša dodatna pedagoška obveznost 90 ur oz. 120 ur pri 40 tednih. Ure dodatne pedagoške obveznosti predstavljajo osnovni in največji del prikrajšanja. Plača je namreč odvisna od tega, koliko tednov traja študijsko leto. Tožnica ne uveljavlja plačila prikrajšanj iz naslova „nadur“. Njen zahtevek temelji na plačilu opravljenega pedagoškega dela, ki ga je opravila v obliki dodatne pedagoške obveznosti, v okviru 40-urnega delovnega tedna. Vsa ostala posredna pedagoška opravila se tožnici niso zmanjšala. ZviS je predpisal, da se dodatna pedagoška obveznost opravi znotraj 40-urnega delovnega tedna in je delodajalca zavezal, da jo obračuna enako kot neposredno pedagoško obveznost. Tožnica ne zanika nižjega vrednotenja vaj, nasprotuje le nezakoniti uporabi določil 8. čl. Meril Fakultete ... pred 1. 10. 2009. Izvedenec finančne stroke ni napravil mnenja v skladu s postavljeno nalogo in je vse izračune samovoljno napravil na predpostavki, da študijsko leto traja 40 tednov, kar je rezultiralo 33 % povečanje ur neposredne pedagoške obveznosti. Izvedenec je povzel zgolj izhodišča tožene stranke in ne tudi tožnice. Izvedenec pri obračunu dodatne pedagoške ni upošteval dodatkov po kolektivni pogodbi in ne dodatkov za delovno dobo. Tožnica je zaradi telefonskega klica izvedenca in zaradi vsebine razgovora predlagala izločitev izvedenca. V razgovoru, v katerem ji je odsvetoval to pravdo, ker prikrajšanja niso nastala, je izvedenec zavzel tudi negativno stališče do bistvene okoliščine obravnavane zadeve in sicer, da 30 ali 40 tednov ni pomembno in da ne vidi razlik. Razlog izvedenca za telefonski klic je nesprejemljiv. Sodišče je v sklepu o zavrnitvi predloga za izločitev napačno ugotovilo, da izvedenec ni pristranski, saj neupoštevanje tožničinih izhodišč pri obračunu plače potrjuje ravno nasprotno. Sodišče, ki je iz izvedenskega mnenja povzelo, da je pri izračunavanju pomembno samo tedensko število ur in ne letno, je o odločilnem dejstvu odločilo v nasprotju z vsebino listin. Izvedenec je za pojem dodatna pedagoška obveznost uporabljal pojem nadobremenitev in nadpovprečna obremenitev, ta dva pojma pa je uporabljal tudi za delo preko 40-urnega delovnika in za povečano obremenitev tožnice. Tako je izvedensko mnenje nerazumljivo in ugotovitev izvedenca ni mogoče preverjati. Sodišče je te doslednosti v sodbi povzelo, nerazumljivost sodbe pa se je še povečala z uvajanjem pojma „dopolnilna obveznost“, ki ga je sodišča uporabljalo namesto pojma dodatna pedagoška obveznost. Razlogi sodbe so tako nejasni in je zato podana bistvena kršitev določb postopka. Tožnica se izrecno pritožuje tudi zoper sklep o zavrženju. Tožnica ni mogla predvideti, da bo sodišče 21. 5. 2012 zaključilo obravnavanje, ne da bi izvedenec opravil izvedensko nalogo. Izvedenec do 21. 5. 2012 ni izračunal prikrajšanj za vtoževano obdobje pod tč. 2. tožbenega zahtevka. Tožena stranka pa do tega dne tudi ni predložila listin, potrebnih za izračun plače. V tej točki zahtevka gre za mesečna prikrajšanja, ki so nastajala vsak mesec od dneva vložitve tožbe dalje in v tem primeru privolitev tožene stranke za spremembo ni potrebna. Tožnica je opredelila dejansko in materialnopravno osnovo za 2. točko zahtevka. Sodišče preden se odloči o spremembi tožbe, tožbe ne more zavreči. ZPP pojma razširitve tožbe ne pozna. Prvostopenjsko sodišče z neizvedbo predlaganih dokazov ni dalo možnosti, da dokaže svoje trditve, zato je bilo kršeno načelo kontradiktornosti.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena v zv. z 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnica je pri toženi stranki zaposlena kot „višja predavateljica“. Trdila je, da ji tožena stranka v obdobju od februarja 2006 dalje do vključno meseca junija 2009 ni pravilno obračunavala plač. Tožnici naj bi tožena stranka glede na določila Zakona o visokem šolstvu (ZVis, Ur. l. RS, št. 64/1993 s sprememb.) odmerila preveč ur neposredne pedagoške obveznosti, ur pa tudi ni pravilno obračunavala. Napačno naj bi upoštevala, da je letna pedagoška obveza zgolj 30 in ne 40 tednov. Tožnica je letno oddelala 560 ur neposredne pedagoške obveznosti (40 tednov x 14 ur), njena obveza pa je bila le 360 ur (30 tednov x 12 ur). Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca finančne stroke ugotovilo, da je tožena stranka tožnici v vtoževanem obdobju plačo obračunavala pravilno, razen deloma glede dodatka za delovno dobo za december 2006. ZVis v 63. čl. določa, da neposredna pedagoška obveznost v času organiziranega študijskega procesa v visokošolskem izobraževanju, ki se izvaja kot javna služba, za višjega predavatelja znaša 9 ur tedensko, za asistenta pa 10 ur tedensko. Nadalje ZVis določa, da oblike neposredne tedenske pedagoške obveznosti določi rektor univerze oziroma dekan samostojnega visokošolskega zavoda s posebnim predpisom in si k njemu pridobi soglasje ministra, pristojnega za visoko šolstvo (2. odst. 63. čl.). Če z neposredno tedensko pedagoško obveznostjo, določeno v prejšnjih odstavkih, ni mogoče izvesti študijskih programov, lahko pristojni organ visokošolskega zavoda visokošolskemu učitelju oziroma sodelavcu določi dodatno tedensko pedagoško obveznost, in sicer največ: tri ure višjemu predavatelju, 4 ure asistentu (3. odst. 63. čl.). Dodatna tedenska pedagoška obveznost se obračuna enako kot neposredna pedagoška obveznost (4. odst. 63. čl.). Iz 37. čl. ZVis nadalje izhaja, da študijsko leto traja od 1. oktobra do 30. septembra (1. odst.), da dodiplomski študijski programi obsegajo najmanj 20 in največ 30 ur predavanj, seminarjev in vaj tedensko in 30 tednov letno. Če študijski program vsebuje praktično usposabljanje, skupna obremenitev študenta ne sme preseči 40 ur na teden in 42 tednov letno (2. odst. 37. čl. ZVis).

Nadalje iz Akta o oblikah neposredne pedagoške obveznosti Univerze v ... (B5) izhaja, da so za višjega predavatelja in predavatelja oblike neposredne pedagoške obveznosti predavanja, vaje, nastopi, hospitacije in seminarji (3. čl.). Tožena stranka je imela sprejeta tudi Merila za vrednotenje dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev Univerze v ... (B1). Iz 3. čl. meril med drugim izhaja, da mora delavec za osnovno plačo glede na svoje delovno mesto na tedenski ravni v času organiziranega študijskega procesa opraviti naslednjo neposredno pedagoško obveznost: višji predavatelj - 9 ur tedensko, asistent 10 ur tedensko. Iz 8. čl. Meril za vrednotenje dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev Visoke zdravstvene šole Univerze ... (B2), ki so bila sprejeta dne 4. 5. 2005, izhaja, da vaje niso enako vrednotene kot predavanja. Določeno je, da se visokošolskim učiteljem opravljene vaje obračunajo v višini izhodiščnega plačilnega razreda, ki pripada visokošolskemu sodelavcu asistentu z doktoratom. V primeru, da ima višji predavatelj naziv magister znanosti, se opravljene vaje obračunavajo v višini izhodiščnega plačilnega razreda, ki pripada visokošolskemu sodelavcu asistentu z magisterijem ali v kolikor ima predavatelj le univerzitetno izobrazbo, se mu opravljene vaje obračunajo v višini izhodiščnega plačilnega razreda, ki pripada visokošolskemu sodelavcu asistentu z univerzitetno izobrazbo.

Med strankama ni sporno, da so se ure dodatne pedagoške obveznosti na podlagi 4. odst. 63. čl. ZVis dodatno plačevale in to kljub temu, da jih je tožnica oddelala v okviru 40 urnega delovnega tedna in torej ne gre na nadure. Sporno je, kako in na kakšen način je tožena stranka tožnici sploh obračunala plačo iz naslova ur dodatne pedagoške obveznosti ter ali jo je obračunala v pravilni višini.

Tožnica je, čeprav je bila višja predavateljica, v spornem obdobju v glavnem izvajala vaje in ne predavanj. Tožena stranka je pojasnila, da je glede na dejstvo, da vaje niso vrednotene enako kot predavanja, ob upoštevanju 8. čl. Meril za vrednotenje dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev Visoke zdravstvene šole Univerze ... morala izračunati, koliko ur vaj mora tožnica opraviti za 9 ur predavanj oz. ker je imela tožnica na podlagi sklepov dekana obveznost opraviti dodatno pedagoško obveznost (9 + 3), koliko ur vaj mora tožnica opraviti za 12 ur predavanj. Tožena stranka je to izračunala s pomočjo posebne formule in prišla do zaključka, da je 14,225 ur vaj enako 12,03 predavanj.

Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno zaključilo, da tožničina osnovna plača ni odvisna od tega, koliko tednov traja letna pedagoška obremenitev. Glede na 37. čl. ZVis je očitno, da študijski proces lahko traja različno dolgo in sicer od 30-42 tednov. V 2. odst. 37. čl. ZVis je resda določeno, da če študijski program vsebuje praktično usposabljanje, skupna obremenitev študenta (in ne pedagoškega delavca) ne sme preseči 40 ur na teden in 42 tednov letno, vendar si dela študentov na fakulteti enostavno ni mogoče predstavljati brez pedagoških delavcev. Ker je študijski program tožene stranke nedvomno vseboval praktično usposabljanje, tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je na podlagi akreditiranega študijskega programa, ki skladno z Evropsko direktivo 77/452/EEC traja 3 leta in obsega 4600 ur teoretičnega, praktičnega in individualnega študija določila, da študijski program traja 40 tednov.

Neposredna tedenska pedagoška obveznost, na katero je v skladu z Merili Univerze ... vezana osnovna plača znaša za tožnico 9 ur. Iz Meril Univerze ... (3. čl.) izhaja, da mora tožnica za osnovno plačo glede na svoje delovno mesto na tedenski ravni v času organiziranega študijskega procesa opraviti 9 ur neposredne pedagoške obveznosti. Osnovna plača je torej izrecno vezana na tedensko in ne na letno število opravljenih ur neposredne pedagoške obveznosti. Tudi ZVis v 63. čl. določa tedensko in ne letno obveznost ur neposredne pedagoške obveznosti, zato ni mogoče slediti tožničini pritožbi, da je njena plača odvisna od tega, koliko tednov traja študijsko leto. Število tednov neposredne pedagoške obveznosti nima vpliva na tožničino plačo, ob predpostavki, da je njihovo število skladno z ZVis, kar pa je v konkretnem primeru mogoče ugotoviti. Sodišče prve stopnje ni odločilo v nasprotju z vsebino listin, da je pri izračunavanju pomembno samo tedensko število ur in ne letno. Tega podatka tudi ni povzelo iz izvedeniškega mnenja, kot to neutemeljeno zatrjuje tožnica, temveč iz ZVis in ostalih predpisov, ki zavezujejo toženo stranko. Ali je plača tožnice odvisna od tega, koliko tednov traja študijsko leto ali pa je pomembno samo tedensko število ur, je namreč materialnopravno vprašanje, do katerega se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo.

ZVis v 2. odst. 63. čl. določa, da oblike neposredne tedenske pedagoške obveznosti določi rektor univerze oziroma dekan samostojnega visokošolskega zavoda s posebnim predpisom in si k njemu pridobi soglasje ministra, pristojnega za visoko šolstvo. Tožena stranka je na podlagi navedene zakonske določbe v Aktu o oblikah neposredne pedagoške obveznosti utemeljeno določila oblike neposredne tedenske pedagoške obveznosti. Iz tega akta izhaja, da so za višjega predavatelja in predavatelja oblike neposredne pedagoške obveznosti predavanja, vaje, nastopi, hospitacije in seminarji (3. čl.). Nadalje pa je v 8. čl. Meril za vrednotenje dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev Visoke zdravstvene šole Univerze ... določila, da vaje niso enako vrednotene kot predavanja. ZVis je prav iz razloga raznolikosti neposrednih pedagoških obveznosti in njihove različne zahtevnosti rektorjem oz. dekanom podelil izrecno pooblastilo, da s posebnim predpisom neposredne pedagoške obveznosti natančno določijo. Glede na navedeno zakonsko določbo je tožena stranka utemeljeno določila različne vrste neposredne pedagoške obveznosti in njihovo različno vrednost, glede na zahtevnost dela. Iz 8. čl. Meril fakultete tako izhaja, da tožnica ne bi dosegla osnovne plače, če bi opravila zgolj 9 ur vaj na teden in to kljub temu, da so tudi vaje neposredna pedagoška obveznost. Ker so vaje zaradi manjše zahtevnosti dela manj vrednotene od predavanj, je tožnica morala opraviti več vaj za to, da je dosegla osnovno plačo. Tožnica neutemeljeno zatrjuje, da tožena stranka ni imela pravne podlage, da ji ure vaj preračuna v ure predavanj. Tožena stranka je imela takšno podlago v 8. čl. Meril za vrednotenje dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev Visoke zdravstvene šole Univerze ..., ki so bila, kot izhaja iz izvedenih dokazov, sprejeta že 4. 5. 2005 (B2) in ne šele v letu 2009, kot to trdi tožnica. Ker iz Meril jasno izhaja, da ena ura vaje vrednostno ni enaka eni uri predavanja, tožena stranka niti tožničine tedenske delovne obveznosti niti njene plače ni mogla izračunati na drugačen način, kot da je izračunala, koliko ur vaj mora tožnica oddelati, da doseže osnovno plačo. Tožena stranka je to storila in s pomočjo matematične formule ugotovila, da je 14,225 ur vaj = 12,03 ur predavanj. Navedeno pomeni, da je tožnica po preračunu po faktorju za vaje delala 12 ur predavanj (9 + 3) oz. je tožničina neposredna in dodatna tedenska pedagoška obveza znašala skupaj 12 ur predavanj. Takšno formulo za preračun vaj v predavanja je mogoče povzeti iz 8. čl. Meril za vrednotenje dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev Visoke zdravstvene šole Univerze ... z dne 4. 5. 2005 in jo je kot pravilno potrdil tudi izvedenec finančne stroke. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da tožena stranka ni ravnala napačno, ko je tožnici odredila 14 ur vaj (10 ur neposredne pedagoške obveznosti + 4 ure dodatne pedagoške obveznosti) na teden, saj je bilo to enako, kot da bi tožnica delala 12 ur predavanj (9 ur neposredne pedagoške obveznosti +3 ure dodatne pedagoške obveznosti). Med strankama sicer ni bilo sporno, da tožnica nikoli ni opravila več kot 14 ur vaj na teden.

Tožnica je za 9 ur neposredne pedagoške obveznosti na teden in tedensko posredno pedagoško obveznost (znanstveno - raziskovalno delo) prejela osnovno plačo po pogodbi o zaposlitvi, dodatno pedagoško obveznost (3 dodatne ure) pa je tožena stranka (po 1. 8. 2008 oz. po prevedbi javnih uslužbencev) izračunala kot sledi:

1.532,19 EUR (osnovna plača) : 40 (ur tedenske obveznosti) x 3 (faktor za visokošolske učitelje) x 3 (št. ur dodatne pedagoške obveznosti) = 344,74 EUR Takšen izračun vrednosti ur dodatne pedagoške obveznosti je določen v Uredbi o dopolnitvi Uredbe o enotni metodologiji in obrazcih za izračun in izplačilo plač v javnem sektorju (Ur. l. 69/2008 z dne 8. 7. 2008), ki velja od dne 9. 7. 2008 in je bila sprejeta na podlagi 22. e) čl. Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami). Tožena stranka je nedvomno v tej uredbi imela podlago, da od dne 9. 7. 2008 dalje tožnici ure dodatne pedagoške obveznosti obračunava na podlagi zgoraj navedene formule. V 4. odst. 63. čl. ZVis je določeno, da se dodatna tedenska pedagoška obveznost obračuna enako kot neposredna pedagoška obveznost, navedeno pa pomeni tudi obratno, da se neposredna pedagoška obveznost obračuna enako kot dodatna pedagoška obveznost. Z Uredbo je bil torej določen način obračuna dodatne pedagoške obveznosti, to pa pomeni, da je bil določen tudi način obračuna neposredne pedagoške obveznosti. Iz citiranih pravnih aktov (63. čl. ZVis in Meril za vrednotenje dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev Univerze ...) izhaja, da so ure neposredne pedagoške obveznosti temeljna, vendar ne edina obveznost tožnice, kot višje predavateljice, njihova zgornja tedenska meja je osnovni delovni normativ, ki pa se lahko zveča ali zmanjša. Tožnica je bila tako za osnovno plačo dolžna opraviti 9 ur neposredne pedagoške obveznosti (predavanj) na teden in posredno pedagoško obveznost (znanstveno - raziskovalno delo). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je način določitve vrednosti dodatne pedagoške obveznosti, kot je določen v dopolnitvi Uredbe, skladen z 4. odst. 63. čl. ZVis, zato v tem delu ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da bi morala tožena stranka ure dodatne pedagoške obveznosti (po sprejetju dopolnitve Uredbe) vrednotiti in izplačati drugače, kot je to določeno v Uredbi.

Izvedenec finančne stroke je glede na navedeno pravno podlago preveril obračune plač, kot jih je tožena stranka obračunavala in izplačevala tožnici po 1. 8. 2008 in ugotovil, da je tožena stranka tožnici po sprejetju citirane Uredbe pravilno obračunala in izplačala in sicer tako osnovno plačo kot tudi ure dodatne pedagoške obveznosti. Pri tem je pravilno upošteval tudi materialnopravno podlago, ki se nanaša na dodatek za delovno dobo. Slednji se je skladno z 84. čl. Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja (KPVIZ, Ur. l. RS, št. 52/1994 s sprememb.) ter 35. čl. Kolektivne pogodbe za javni sektor (Ur. l. RS št. 57/2008) obračunal od osnovne plače delavca. Po splošnih določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 s sprememb.) je osnovna plača z dodatki in delovno uspešnostjo (126., 127., čl. ZDR) določena kot plačilo za delo v polnem delovnem času, delo preko polnega delovnega časa pa se šteje za posebni delovni pogoj in je (praviloma) plačano z dodatkom za nadurno delo na osnovno plačo. Specialna ureditev v ZVis pa ureja delo preko z zakonom določene neposredne pedagoške obveznosti (v okviru delovne obveznosti – 40 urnega delovnika) v določenem obsegu, ne da bi se takšno delo štelo za nadurno delo, pri čemer se ure dodatne pedagoške obveznosti vrednotijo na podlagi posebne določbe 4. odst. 63. čl. ZVis. Pravilno je zato stališče, da plačilo za ure dodatne pedagoške obveznosti ni vključeno v osnovno plačo (na katero so vezani tudi dodatki, določeni v KPVIZ - npr. dodatek za delovno dobo). Z upoštevanjem dodatkov se vrednotijo zgolj ure obvezne tedenske neposredne pedagoške obveznosti po 1. odst. 63. čl. ZVis.

Izvedensko mnenje zgolj zaradi tega, ker je izvedenec za pojem dodatna pedagoška obveznost uporabljal pojem nadobremenitev in nadpovprečna obremenitev, ni nerazumljivo. Izvedenec je ta dva pojma uporabil tako, da je v vsakem primeru jasno, na kaj se nanašata. Četudi je sodišče to nedoslednost v sodbi povzelo, sodba zaradi tega ni nerazumljiva.

Glede na vse zgoraj navedeno, je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v delu odločitve, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo razlike v plači od meseca februarja 2009 do junija 2009, torej za znesek 4.937,00 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, potrditi (353. čl. ZPP). Tožnica je namreč za te mesece vtoževala mesečno prikrajšanje v višini 978,40 EUR bruto/mesec oz. za 5 mesecev 4.927,00 EUR bruto, od katerega naj tožena stranka odvede davke in prispevke, neto znesek pa izplača tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila. V preostalem (za znesek 7.006,05 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska in plačilo natečenih obresti v znesku 2.677,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi), pa je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 355. čl. ZPP razveljavilo iz razlogov, ki so obrazloženi v nadaljevanju.

Pred sprejetjem Uredbe o dopolnitvi Uredbe o enotni metodologiji in obrazcih za izračun in izplačilo plač v javnem sektorju (pred dnem 9. 7. 2008) v predpisih, objavljenih v Uradnem listu RS, ni bila določena posebna formula, na podlagi katere bi bilo mogoče obračunati vrednost ure dodatne pedagoške obveznosti. Niti v zakonu (ZVis) niti v KPVIZ niti v Uredbi ni bila določno opredeljena vrednost učne ure oz. višina plače pedagoškega delavca za učno uro (niti učno uro, opravljeno v okviru osnovnega normativa - ura neposredne pedagoške obveznosti, niti v okviru povečanega normativa pedagoške obveznosti, torej preko osnovnega normativa- ura dodatne pedagoške obveznosti). V tem obdobju obračun dodatne pedagoške obveznosti ni temeljil na tožničini bruto osnovni plači, temveč je bila vrednost dodatne pedagoške obveznosti izračunana na podlagi količnika. Do avgusta 2008 je bila tožničina osnovna plača izračunana na podlagi količnika 3,40. Tožnici je bila v tem obdobju plača za 9 ur neposredne pedagoške obveznosti izplačana na podlagi količnika 3.40, medtem ko iz sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, na podlagi katerega predpisa (in na podlagi kakšne formule) je bila izračunana in izplačana plača za 3 ure dodatne pedagoške obveznosti.

Glede na dejstvo, da je bila formula za izračun vrednosti ure dodatne pedagoške obveznosti in s tem tudi ure neposredne pedagoške obveznosti določena šele v Uredbi o dopolnitvi Uredbe o enotni metodologiji in obrazcih za izračun in izplačilo plač v javnem sektorju z dne 8. 7. 2008, pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi morala biti glede na 4. odst. 63. čl. ZVis, vrednost ur dodatne pedagoške obveznosti v obdobju pred to dopolnitvijo uredbe določena glede na vrednost tožničinega izhodiščnega količnika 3,40. Ker je torej tožnica tedensko delala 14 ur vaj, kar je po preračunu tožene stranke in izvedenca enako 12 uram predavanj, bi morala tožena stranka tožnici v tem obdobju vseh 12 ur obračunati na podlagi količnika 3,40 (ob predpostavkah, ki so pojasnjene v 21. tč. te obrazložitve). Tožena stranka namreč ne more tožnici zaradi manjše vrednosti vaj tedenske delovne obveznosti najprej povečati na 14 ur (kar je enako 12 ur predavanj), nato pa ji 9 ur obračunati po koeficientu 3,40, dodatne 3 ure pa po koeficientu 3,25. Na takšen način tožena stranka tožnico neutemeljeno prikrajša, saj ji najprej določi obveznost, ki je enaka 9+3 uram predavanj, potem pa ji te tri dodatne ure ne plača kot predavanja.

Tožena stranka ni predložila nobenega navodila ali internega predpisa, iz katerega bi izhajalo, po kakšni formuli so se ure dodatne pedagoške obveznosti obračunavale pred zgoraj citirano dopolnitvijo Uredbe z dne 8. 7. 2009. Iz 3. odst. 3. čl. Meril za vrednotenje dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev VZŠ Univerze ... (B2) sicer izhaja, da se dodatna tedenska pedagoška obremenitev obračunava in ovrednoti na enak način, kot neposredna pedagoška obveznost, vendar pa posebne formule za izračun (kot je to v Uredbi) ne vsebuje. Sodišče prve stopnje v tej smeri tudi ni izvajalo dokazov, zato v tem delu še ni mogoče presoditi o pravilni uporabi materialnega prava. Sodišče prve stopnje bo zato v ponovljenem postopku v skladu s preiskovalnim načelom (34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004) toženo stranko pozvalo, da ji predloži predpis, iz katerega izhaja, po kakšni formuli so se ure dodatne pedagoške obveznosti izračunavale in plačevale pred dopolnitvijo uredbe (ob predpostavki, da tožena stranka s takšnim predpisom razpolaga). Ocenilo bo, ali je takšen (morebiten) predpis skladen z 4. odst. 63. čl. ZVis (glej npr. odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-114/92), nato pa bo odločilo glede na tako ugotovljena dejstva, pri čemer pa je potrebno upoštevati, da za plačilo dodatnih ur pedagoške obveznosti v konkretnem primeru, glede na obrazloženo v tč. 20, ni mogoče uporabiti količnika asistenta. Po potrebi bo ponovno angažiralo izvedenca finančne stroke.

Sodišče prve stopnje ni kršilo postopka, ko ni sledilo predlogu tožnice po izločitvi izvedenca. Izvedenec je sodišču prve stopnje zadovoljivo pojasnil, iz katerega razloga je tožnico poklical po telefonu. Njegova materialnopravna stališča pa, četudi bi jih tožnici predstavil, v zadevi niso pravno-relevantna. Odločitev sodišča temelji na izvedenčevem mnenju v zvezi z razjasnitvijo kakšnega dejstva, za katerega je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Dokazna in materialnopravna ocena pa je v celoti na sodišču, ki sodi po ustavi in zakonu in ne ne podlagi materialnopravnih stališč, ki jih morebiti v zvezi z zadevo izrazi izvedenec.

Pritožba zoper I. in II. tč. sklepa ni utemeljena. V I. tč. izreka sklepa je sodišče prve stopnje tožbo, ki se je nanašala na 2. tč. tožbenega zahtevka zavrglo iz razloga, ker vse do zadnje glavne obravnave ni bila sposobna za obravnavo, saj v njej ni bilo opredeljenih zneskov vtoževanih prikrajšanj in vtoževanih nateklih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je ob razpisu naroka z dne 3. 5. 2010 tožnico pozvalo, da po višini opredeli prikrajšanje tudi glede 2. tč. tožbenega zahtevka, česar pa tožnica ni storila. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v obravnavani zadevi ključno vprašanje določljivosti, posledične izvršljivosti in razumljivosti opisanega dajatvenega zahtevka na obračun vsote prikrajšanja mesečnih plač v bruto znesku in izplačilo neto zneskov, v katerem zneska (bruto) prikrajšanja ni navedenega, čeprav je med strankama sporen. Dajatveni zahtevek v pravdnem postopku mora biti postavljen in opisan v tožbenem predlogu tako, da omogoča v primeru tožbenega uspeha svojo prisilno izvršitev, če tožena stranka (dolžnik v izvršilnem postopku) prostovoljno ne želi izpolniti terjatve iz pravnomočno ugodenega zahtevka. Če višina prikrajšanja ne bi bila sporna, bi se dal opisni dajatveni zahtevek v izvršbi praviloma tudi prisilno izvršiti. Dajatveni zahtevek mora biti, če se glasi na plačilo denarja, praviloma izražen v denarnem znesku. V delovnih sporih se sicer dopušča opisne zahtevke, vendar so ti smiselni in dopuščeni le ob nespornosti višine prikrajšanja. Neopredeljenega tožbenega zahtevka po višini sicer ves čas postopka sporne bruto višine prikrajšanja sodišče prve stopnje ni smelo vsebinsko obravnavati, zato je tožbo v tem delu pravilno zavrglo.

Nadalje pa je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje pod tč. II. izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje v tej točki spremembe tožbe ni dovolilo. Tožnica neutemeljeno zatrjuje, da gre v obravnavanem za priviligirano spremembo tožbe po 186. čl. ZPP. Tožnica namreč ni zatrjevala okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, zaradi katerih naj bi nastala potreba po spremembi tožbe. Iz navedenega razloga je bila za spremembo tožbe skladno z določbo 1. odst. 185. čl. ZPP potrebna privolitev tožene stranke, ki pa je spremembi izrecno nasprotovala. Sodišče prve stopnje je zato v konkretnem primeru pretehtalo, ali naj kljub nasprotovanju tožene stranke spremembo dovoli ali ne. Na str. 16 in 17 je zapisalo razloge o tem, zakaj spremembe ne dovoli, s takšnimi razlogi, ki so vsekakor v interesu ekonomičnosti postopka, pa soglaša tudi pritožbeno sodišče in jih ne ponavlja. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje zavrnilo in skladno z 353. čl. ZPP v zvezi z 365. čl. ZPP potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (tč. II/I. in II izreka).

Pravdni stranki pritožbenih stroškov nista priglasili, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.