Jedro

Pomen določbe 1. odstavka 97. člena ZKP je treba razlagati tako, da je oškodovanec sicer dolžan plačati stroške pooblaščenca vnaprej ne glede na kasnejši izid kazenskega postopka, vendar pa je v primeru, če je obdolženec spoznan za krivega, od njega upravičen zahtevati povračilo teh stroškov, saj tudi nagrada in potrebni izdatki pooblaščenca oškodovanca spadajo med stroške kazenskega postopka (2. odstavek 92. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega S.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 80.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Litiji je S.B. (obsojenca) spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ, mu izreklo pogojno obsodbo ter določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Odločilo je tudi, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka, od tega povprečnino 50.000,00 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je ugodilo pritožbama okrožne državne tožilke ter obsojenčeve zagovornice in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je obsojenca spoznalo za krivega storitve treh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ (točke 1, 3 in 4 sodbenega izreka) ter nadaljevanega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ (točki 2 a in b), mu izreklo pogojno obsodbo, določilo za vsako kaznivo dejanje kazen dva meseca zapora, nato pa po pravilih za odmero enotne kazni enotno kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. V ostalem je pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornica je dne 28.02.2002 zoper navedeno pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti "zaradi bistvene kršitve postopka in kršitve Zakona o kazenskem postopku" in Vrhovnemu sodišču predlagala, da obtožbo proti obsojencu zavrne oziroma obsojenca oprosti obtožbe ali pa pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Vrhovna državna tožilka B.B. je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagala njeno zavrnitev. Z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zato v tem delu navedbe zahteve niso upoštevne. Ne drži trditev, da pri katerem od dejanj sodišče ni navedlo razlogov za svojo odločitev glede pomembnih dejstev. Po njenem mnenju imajo vsa dejanja, opisana v obeh sodbah, vse zakonite znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ in ne gre za kršitev kazenskega zakona. Prav tako sodišči tudi nista kršili določb kazenskega postopka glede oškodovančevih stroškov, ki predstavljajo stroške kazenskega postopka in so bili obsojencu naloženi v plačilo v skladu z določbami Zakona o kazenskem postopku.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica v uvodu zahteve za varstvo zakonitosti ne navaja jasno in določno razlogov, zaradi katerih se sme vložiti to izredno pravno sredstvo (1. odstavek 420. člena ZKP), saj zakonske razloge povzema netočno in tudi brez povezave s konkretnimi kršitvami zakona (člen 371, člen 372 ZKP). Šele iz obrazložitve zahteve je mogoče razbrati, da uveljavlja dve konkretni kršitvi zakona: 1) absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker sodba naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih in 2) kršitev 3. odstavka 374. člena v zvezi s 1. odstavkom 97. člena ZKP, ker naj bi sodišče prve stopnje v nasprotju z zakonom odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti tudi stroške oškodovancev in njihove pooblaščenke. Nobena od zatrjevanih kršitev po mnenju Vrhovnega sodišča ni podana.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe dolžno navesti razloge za vsako posamezno točko sodbe in med drugim določno in popolnoma navesti, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov, kot tudi, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov (6. in 7. odstavek 364. člena ZKP). Navedene zakonske določbe so bile po mnenju Vrhovnega sodišča primerno upoštevane tudi pri "drugih dveh očitanih kaznivih dejanjih" (zagovornica ima očitno v mislih dejanji, opisani pod točkama 2-a in b drugostopenjske sodbe), glede katerih sodišči naj ne bi opravili nobene dokazne ocene, saj samo povzemata izpovedbe prič, zaradi česar se v tem delu, po mnenju zagovornice, sodbe ne da preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je v okviru pravne kvalifikacije, kakršno je sprejelo sodišče druge stopnje, obravnavalo pet kaznivih dejanj grdega ravnanja po 1. odstavku 145. člena KZ, storjenih proti oškodovancem J.Z., A.Z. in D.A., storjenih v časovnem obdobju od 01.12.1998 do 15.09.1999. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe dovolj jasno izhaja, da sodišče na splošno glede vseh kaznivih dejanj ne sprejema zagovora obsojenca, ki dejanja zanika, pač pa verjame izpovedbam oškodovancev, kot so povzete v opisih posameznih dejanj in pričam, ki so potrdile njihove navedbe. Višje sodišče je dokazni oceni prvostopenjskega sodišča pritrdilo in jo ocenilo kot zanesljivo. Tako je mogoče ugotoviti, da prvostopenjska sodba, kljub skopim razlogom v zvezi z dejanji, storjenimi 15.03. in 03.04.1999, omogoča njen preizkus in da je obrazložena v skladu z zakonom.

Stališče zagovornice, da morajo oškodovanci "glede na določbo 1. odstavka 97. člena ZKP in veljavno sodno prakso" sami, v skladu s pogodbenim razmerjem, plačati nagrado in potrebne izdatke pooblaščenke, je pravno zgrešeno. Iz XI. poglavja, ki ureja vprašanja plačila stroškov kazenskega postopka, izhaja, da se nekateri stroški kazenskega postopka (92. člen ZKP) plačajo naprej iz sredstev organa, ki vodi postopek (4. odstavek 92. člena ZKP), nekatere pa plačajo udeleženci postopka sami (1. odstavek 97. člena ZKP). O tem, kdo plača stroške kazenskega postopka, sodišče dokončno odloči s sodbo ali s sklepom, s katerim se postopek konča. Že sodišče druge stopnje je, kljub nepravilni in deloma tudi nerazumljivi razlagi pomena določbe 1. odstavka 97. člena ZKP, pravilno poudarilo, da je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, če je spoznan za krivega (1. odstavek 95. člena ZKP) in da med stroške kazenskega postopka spadajo med drugim tudi potrebni izdatki oškodovanca ter nagrada in potrebni izdatki njegovega pooblaščenca. Po določbi 1. odstavka 97. člena ZKP mora nagrado in potrebne izdatke zagovornika in pooblaščenca zasebnega tožilca ali oškodovanca plačati zastopani, ne glede na to, kdo je po odločbi sodišča dolžan plačati stroške kazenskega postopka. V povezavi z doslej navedenim je treba pomen te določbe razlagati tako, da je oškodovanec sicer dolžan plačati stroške pooblaščenca vnaprej, ne glede na kasnejši izid kazenskega postopka, vendar pa je v primeru, če je obdolženec spoznan za krivega, od njega upravičen zahtevati povračilo teh stroškov, saj tudi nagrada in potrebni izdatki pooblaščenca, kot je že bilo navedeno, spadajo med stroške kazenskega postopka. Po navedenem pravnomočni sodbi tudi v tem delu ni mogoče očitati, da je bilo glede plačila stroškov kazenskega postopka odločeno v nasprotju z določbami Zakona o kazenskem postopku.

Kolikor zagovornica nižjima sodiščema očita, da nista navedli jasnih razlogov (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP) v zvezi s pravno opredelitvijo kaznivega dejanja (tretji odstavek na l. št. 194), je treba ugotoviti, da je prvostopenjsko sodišče sledilo obtožbi in vsa dejanja, opisana pod točkami 1 do 4, pravno kvalificiralo kot nadaljevano kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Višje sodišče pa je sodbo spremenilo tako, da je obsojenca spoznalo za krivega storitve treh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ (točke 1, 3 in 4) ter enakega nadaljevanega kaznivega dejanja (točki 2a in b) ter v obrazložitvi svoje odločbe med drugim posebej poudarilo (kar naj bi bilo po navedbah vložnice zahteve prezrto), da je upoštevalo, da gre za osebna kazniva dejanja, storjena na škodo treh oškodovancev, navedlo pa je tudi še druge razloge za svojo odločitev (odločba, stran 4), tako da je bilo mogoče odločitev nižjih sodišč tudi v tem delu preizkusiti.

Z ostalimi izvajanji, s katerimi zagovornica izpodbija pravilnost dokazne ocene in zaključkov pravnomočne sodbe (l. št. 194 in 195) in s katerimi izraža nestrinjanje z odmero "kazni", ki da je previsoka (l. št. 196), vložnica zahteve po vsebini izpodbija dejansko stanje (2. odstavek 420. člena ZKP) ter odmero kazni (člen 374 ZKP), teh razlogov pa v postopku zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

Ker v zahtevi uveljavljane kršitve niso podane oziroma niso zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Obsojenec je v skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer.