Jedro

Pri dedovanju denacionaliziranega premoženja po ZDKG je odločilno, da gre za zemljišča, ki so pred nacionalizacijo pripadala kmetijsko gospodarski enoti, ki je sedaj zaščitena kmetija.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se sklep razveljavi v delu, ki se nanaša na zakonito dedovanje nepremičnin: - vl. št. 2618, k.o. D., parcela 2860/2, - vl. št. 830 k.o. P., parc. št. 201/84, - vl. št. 2965 k.o. D., parc. št. 2061/6, 2066/2, 2067/6, 2090/2, 2085/2, 2374, 2567, 2587/1, 2587/2, 2587/3, - vl. št. 2615, k.o. D., parc. št. 2952/6, 2952/7, 2860/1, 2860/3, 2860/4, 2860/5, 2951/2, 2952/4, 2951/1, - vl. št. 2617, k.o. D., parc. št. 2569, 2588, 2952/5 in 2853 (točka A/1) ter točka A/2, A/3, A/4 in točka B v delu, ki se nanaša na zgoraj navedene nepremičnine, ter se v navedenem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v preostalem delu glede zakonitega dedovanja zapuščine: odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v višini 497,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju EUR na podlagi dopolnilne odločbe RS UE Ljubljana z dne 6. 6. 2002, št. 321-195/1993-43 in glede nepremičnine vl. št. 754 k.o. P., parc. št. 201/30, nepremičnine vl. št. 755 k.o. P., parc. št. 201/15 in nepremičnine vl. št. 2614 k.o. D. parc. št. 2952/1 (A/1 in B), se pritožba v tem delu zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju pod točko A ugotovilo: - da spada v zapuščino (točka 1): odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v višini 497,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju EUR na podlagi dopolnilne odločbe RS UE Ljubljana z dne 6. 6. 2005, št. 321-195/1993-43, nepremičnina vl. št. 2618, k.o. D., parc. št. 2860/2, nepremičnina vl. št. 754, k.o. P., parc. št. 201/30, nepremičnina vl. št. 755, k.o. P., parc. št. 201/15, nepremičnina vl. št. 2614, k.o. D., parc. št. 2952/1, nepremičnina vl. št. 830, k.o. P. s parc. št. 201/84, nepremičnina vl. št. 2965 k.o. D. s parcelami 2061/6, 2066/2, 2067/6, 2090/2, 2085/2, 2374, 2567, 2587/1, 2587/2, 2587/3, nepremičnina vl. št. 2615, k.o. D., s parcelnimi št. 2952/6, 2952/7, 2860/1, 2860/3, 2860/4, 2860/5, 2951/2, 2952/4 in 2951/1, nepremičnina vl. št. 2617 k.o. D., s parcelnimi št. 2569, 2588, 2952/5 in 2853 (točka 1/A); - da odbitkov od zapuščine ni (točka 2); - da znaša taksa 1231,50 EUR (točka 3); - da po zapustniku ni oporoke, ki bi se nanašala na denacionalizirano premoženje, in da zato nastopi dedovanje na podlagi zakona ter je določilo upravičene dediče (točka 4); ter pod točko B na podlagi zakonitega dedovanja določilo dedne deleže dedičem.

A. R. ml. (v nadaljevanju pritožnik) vlaga pritožbo zoper sklep o dedovanju zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev materialnega prava ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep o dedovanju razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pritožba priznava sodišču prve stopnje, da je natančno povzelo odvijanje postopka, vendar je napačno uporabilo predpise o dedovanju, saj bi za dedovanje z denacionalizacijo vrnjenega premoženja moralo uporabiti določbe Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG). Ustavno sodišče je odločilo, da mora biti za dedovanje denacionaliziranega kmetijskega zemljišča po posebnem zakonu izpolnjen pogoj, da je to zemljišče pred podržavljanjem pripadalo kmetijski oziroma kmetijsko gospodarski enoti, ki je bila kasneje določena kot zaščitena kmetija. Pritožnik je vložil revizijo zoper odločbo upravnega sodišča, s katero je navedeno sodišče zavrnilo tožbo pritožnika na odločitev, da vrnjeno denacionalizirano premoženje ne predstavlja zaščitene kmetije. Prvo sodišče bi moralo upoštevati, da je solastninska pravica na posameznih zemljiščih nastala z odločbo o denacionalizaciji in da gre v danem primeru za povsem drugačno dejansko stanje pridobivanja zemljišč, saj je solastnina nastala na podlagi odločbe državnega organa in po predpisih o denacionalizaciji in gre za pravno vprašanje vzpostavitve sui generis solastninske pravice, ki jo določa zakon tako, da bi se morala upoštevati pri tem kriteriju zaščite tudi tako vzpostavljena solastninska pravica. Iz izpiskov zemljiške knjige je razvidno, da so v kompleksu vsebovane parcele, ki so bile podržavljene in tudi v tem primeru pravno upoštevane, zato izpolnjujejo pogoje za zaščito kot del zaščitene kmetije.

Zakoniti dediči, ki jih zastopa J. H., odvetnik iz Ljubljane, podajajo odgovor na pritožbo, v katerem predlagajo, da se pritožba zavrne, saj pritožnik kmetije ni dedoval kot zaščitene kmetije. Dediči so glede zapuščine po pok. A. R. st. sklenili dedni dogovor, na podlagi katerega je pritožnik prevzel nepremičnine, ki so predstavljale kmetijo, ki jo je obdeloval skupaj s svojo mamo F. R.. Dokazno breme, da gre za zaščiteno kmetijo, je na strani pritožnika. Napačno je stališče pritožnika, da naj bi šlo za zaščiteno kmetijo v solasti enega od staršev in otroka. Že upravno sodišče je v sodbi pritožniku pojasnilo, da se pri zaščiteni kmetiji ne upoštevajo nepremičnine, ki so v solasti druge fizične osebe.

Pritožba je deloma utemeljena.

Pritožnik vlaga pritožbo proti celotnemu sklepu sodišča prve stopnje, opredeljeno pa ne izpodbija odločitve prvega sodišča, da odškodnina v obveznicah pripada vsem zakonitim dedičem po pokojnem A.R. st., ki mu pripada navedena odškodnina na podlagi dopolnilne odločbe Upravne enote Ljubljana št. 321-195/1993/43 z dne 6. 6. 2005. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče na navedeni zapuščini pravilno določilo dedne deleže dedičev na podlagi zakonitega dedovanja po Zakonu o dedovanju (v nadaljevanju ZD), zato je odločitev prvega sodišča v tem delu pravilna.

Na podlagi ZDKG je zaščitena kmetija po tem zakonu kmetijska oziroma kmetijsko-gozdarska gospodarska enota, ki je v lasti ene fizične osebe ali lasti, solasti ali skupni lasti zakonskega para, ali v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca in obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive kmetijske površine. Iz zemljiškoknjižnih izpiskov izhaja, da je nepremičnina vl. št. 754 k.o. P. parc. št. 201/30, nepremičnina vl. št. 755 k.o. P. parc. št. 201/15 in nepremičnina vl. št. 2614 k.o. D. parc. št. 2952/1 v solasti, med solastniki pa ne gre za sorodstveno razmerje, kot ga določa 2. člen ZDKG, zato za navedene nepremičnine ne more veljati režim dedovanja po ZDKG, saj te nepremičnine po določbah ZDKG ne morejo biti del zaščitene kmetije. Pri tem tudi ni relevantna okoliščina, da so bile nepremičnine, ki so bile vrnjene v postopku denacionalizacije nekoč del kmetijskega gospodarske enote, ki je sedaj zaščitena kmetija. Iz navedenih razlogov je pravilna odločitev prvega sodišča, da se navedena zapuščina deduje na podlagi zakonitega dedovanja po ZD in ne po ZDKG.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je pritožnik na podlagi dednega dogovora v zapuščinski zadevi po pok. A. R. st. opr. št. O 277/62 prevzel kmetijo, ki v času dedovanja ni imela statusa zaščitene kmetije, saj je bil poseben režim dedovanja zaščitenih kmetij uveden šele z Zakonom o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev dne 25. 7. 1973. Kmetijsko gospodarstvo, ki jo je podedoval tožnik, je bilo določeno za zaščiteno kmetijo dne 16. 10. 2003. Upravna enota Ljubljana je dne 21. 8. 2006 odločila, da nepremičnine, vrnjene v postopku denacionalizacije: vl. št. 2965, 2615, 2617, 2618 k.o. D. ter vl. št. 830 k.o. P., ne štejejo za zaščiteno kmetijo, saj obsegajo le 2,0397 ha primerljive kmetijske površine in ne izpolnjujejo pogojev, določenih za zaščiteno kmetijo iz 2. člena ZDKG (glej odločbo stran 130). Navedeno odločitev je potrdilo Upravno sodišče Republike Slovenije, revizijo pritožnika pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrglo (X Ips 12/2009). Ker upravni organ ni ugotovil, da nepremičnine vl. št. 2965, 2615, 2617, 2618 k.o. D. ter vl. št. 830 k.o. P. predstavljajo zaščiteno kmetijo, je prvo sodišče zmotno zaključilo, da niso izpolnjeni pogoji za dedovanje po ZDKG. Takšni zaključki prvega sodišča so zmotni, saj iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998 izhaja, da je potrebno pri dedovanju denacionaliziranega kmetijskega zemljišča uporabiti določbe ZDKG, če je zemljišče pred podržavljanjem pripadalo kmetijski oziroma kmetijsko-gozdarski gospodarski enoti, ki je bila kasneje določena kot zaščitena kmetija. Odločilno v tej zadevi je zato vprašanje, ali so bila zemljišča, ki so bila vrnjena z denacionalizacijsko odločbo v izključno last A. R. st., del kmetijske gospodarske enote in če so bila, so izpolnjeni pogoji za dedovanje po ZDKG. Ustavno sodišče je v citirani odločbi razveljavilo 19. člen novele ZDen, ki je določal, da se določbe ZDKG uporabljajo, če je predmet dedovanja zaščitena kmetija. Ustavno sodišče je pojasnilo, da je takšna določba v nasprotju z ustavo, saj določa, da se določbe ZDKG uporabljajo le v primeru, če je predmet dedovanja zaščitena kmetija, s tem pa se nedopustno oži krog primerov dedovanja po ZDKG. Ustavno sodišče je poudarilo, da sta odločilni le okoliščini, ali je zemljišče pred podržavljanjem pripadalo kmetijski gospodarski enoti in ali je kmetijsko gospodarska enota pridobila status zaščitene kmetije. Ustavno sodišče je namreč že v odločbi št. U-I-81/94 z dne 20. 3. 1997 (ko je prvič razveljavilo določbo drugega odstavka 74. člena ZDen Ur. l. RS, št. 27/91 in 31/93) pojasnilo, da je treba v postopkih, v katerih je predmet dedovanja denacionalizirano premoženje, uporabiti tudi določbe ZDKG, če so za to izpolnjeni pogoji, saj bi v nasprotnem, če bi se uporabljale le določbe ZD (kar je določal drugi odstavek 72. člena ZDen), na področju dedovanja kmetijskih gospodarskih enot prišlo do neenakega obravnavanja položaja subjektov, kar bi bilo v nasprotju s 14. členom Ustave RS. Glede na navedeno pri dedovanju denacionaliziranega premoženja po ZDKG ni odločilno, ali je upravni organ za vrnjene nepremičnine v postopku denacionalizacije izdal odločbo, da te nepremičnine ne predstavljajo zaščitene kmetije (saj je status zaščitene kmetije odvisen od količine in vrste zemljišča - primerjaj 2. člen ZDKG), odločilni sta le dve okoliščini: da gre za zemljišča, ki so pred nacionalizacijo pripadala kmetijsko gospodarski enoti, ki je sedaj zaščitena kmetija.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava, je bilo dejansko stanje iz zgoraj navedenih razlogov nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče v tem delu sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku, glede vseh zemljišč (tako tistih, ki so bila vrnjena v naravi, kot glede nadomestnih zemljišč), ki so bila vrnjena po odločbah o denacionalizaciji ugotoviti, ali pripadajo kmetijsko-gozdarski gospodarski enoti oziroma ali pripadajo zaščiteni kmetiji ter kakšna je vrednost teh zemljišč. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 362. člena Zakona o pravdnem postopku dolžno opraviti navedena pravdna dejanja, čeprav ima morda sodišče prve stopnje drugačno materialnopravno stališče do teh vprašanj.