Jedro

Razlaga določbe četrtega odstavka 164. člena OZ, kot določbe, ki določa splošno pravilo, da ima oškodovanec pravico do izbire med možnima načinoma povrnitve premoženjske škode, torej med zahtevkom na vzpostavitev v prejšnje stanje v naravi in zahtevkom za plačilo denarne odškodnine, je v skladu z novejšo pravno teorijo in sodno prakso. S tem je bilo preseženo stališče starejše pravne teorije in sodne prakse, da je vzpostavitev prejšnjega stanja primarna obveznost odgovorne osebe in da ima ta pravico zahtevati, da sama opravi vzpostavitev prejšnjega stanja, oškodovanec pa mu mora to dovoliti. Sodišče prve stopnje je ob tem tudi pravilno izpostavilo, da odstop od splošnega pravila, zaradi katerega oškodovanec ne more zahtevati plačila denarne odškodnine, lahko predstavljajo le posebne okoliščine, če bi te opravičevale vzpostavitev prejšnjega stanja, oziroma zaradi katerih plačilo denarne odškodnine ne bi bilo primerno.

Določba četrtega odstavka 243. člena OZ določa, da mora stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine. Vendar pa zaradi ukrepov zmanjševanja škode (oziroma preprečevanje njenega povečanja) pogodbi zvesta stranka ne sme priti v slabši položaj in je upravičena do povrnitve vseh stroškov, ki ji zaradi takšnih ukrepov nastanejo.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prisodilnem delu delno spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke še za nadaljnjih 2.123,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2012 dalje.

Nadaljnja pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem nespremenjenem prisodilnem delu in izreku o stroških potrdi.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je v 15. dneh dolžna povrniti pritožbene stroške v znesku 237,73 EUR, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev, dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z dne 4. 10. 2019 izdano sodbo razsodilo: - pod točko I. izreka toženi stranki (v nadaljevanju: toženec) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnik) v 15. dneh plača 6.759,80 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2012 dalje do plačila; - pod točko II. izreka zavrnilo tožnikov presežni tožbeni zahtevek za plačilo še nadaljnjih 98.062,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2012 dalje do plačila; - pod točko III. izreka odločilo o pravdnih stroških in tožencu naložilo, da tožniku v 15 dneh povrne 1.675,14 EUR, v primeru zamudnega plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje, do plačila.

2. Zoper sodbo sta pritožbi vložili obe pravdni stranki.

3. Tožnik je s pritožbo izpodbijal zavrnilni del sodbe in izrek o stroških (odločitev pod točko II. in III. izreka sodbe). V pritožbi je uveljavljal vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, tožencu pa naloži v plačilo vse pravdne stroške tožnika. V pritožbi je zatrjeval, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožniku stroški gnojenja pri ponovni pripravi zemljišč pred saditvijo novih sadik leta 2011 nastali tudi, če ne bi šlo za nepravilno izdobavo sadik. Sodišče prve stopnje je spregledalo bistveno okoliščino, ki izhaja iz podatkov spisa, tudi iz izvedeniškega mnenja kmetijske izvedenke in Kataloga kalkulacij za načrtovanje gospodarjenja na kmetijah v Sloveniji v letu 2011 (v nadaljevanju: Katalog), da je za pripravo zemljišča pred zasaditvijo potrebna drugačna količina hlevskega gnoja (40 ton na ha) in sadilnega materiala, ki ni primerljiv z rednim gnojenjem (20 ton na ha). To je potrdila tudi izvedenka, ko je na strani 7/22 izvedeniškega mnenja napisala, da je imel tožnik zaradi sajenja novega nasada v letu 2011 ponovne stroške priprave zemljišča zaradi sajenja. Torej je izvedenka potrdila, da je imel tožnik dodatne stroške za takoimenovani drugi komplet stroškov za ponovno pripravo nasada, ki jih ne bi imel, če bi bil prvotni sadilni material pravilen. Zato bi sodišče prve stopnje moralo zahtevku za 19.528,00 EUR oziroma za 2 ha površine nasada v znesku 39.056,00 EUR, v celoti ugoditi, saj je podprt z mnenjem izvedenke. Ker odločitev sodišča, da je izvedenka podprla ugovor toženca, da bi ti stroški nastali tudi če napake toženca ne bi bilo, nasprotuje vsebini pisnega izvedeniškega mnenja na strani 7/22, je podana tudi bistvena kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je pri pripravi tal za ponovno sajenje upošteval vsa strokovna priporočila, ki so vsebovana tudi v Katalogu in ne more razumeti, zakaj je ta sodišče prve stopnje le delno upoštevalo, ko je sledilo izvedenki, v nadaljnjem pa ne, čeprav izvedenka teh kalkulativnih stroškov ni ovrgla oziroma jim nasprotovala. Sodišče prve stopnje je v zvezi z odškodnino zaradi izgube pridelka v letih 2011 in 2012 zmotno ugotovilo povprečno količino pridelanega hmelja Celeia letnika 2011 in 2012, ko je pri tej izhajalo iz dolgoletnega povprečja. Iz tabel, ki so sestavni del izvedeniškega mnenja izvedenke kmetijske stroke, jasno izhaja, kakšen je bil pridelek v letih od 2010 do 2012. Zato ugotovitev sodišča prve stopnje o pridelku 1.769 kg na ha za leto 2012 nima podlage. Ugotovitve sodišča prve stopnje o povprečnih količinah pridelka v letih 2011 in 2012 so tudi v nasprotju z izvedeniškim mnenjem dr. B. Protispisna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v letu 2011 pobiral pridelek. Sodišče je spregledalo, da je jeseni 2011 hmelj šele sadil. Tožnik je v tožbi izhajal iz povprečnega pridelka 2.200 kg na ha, ki ga je realno ocenil. Zato pa sodišče ni imelo podlage za drugačno ugotovitev le-tega v letih 2011 in 2012. Za leto 2012 je sodišče v nasprotju z navedbami tožnika v njegovih vlogah štelo, da se je prvoletni hmelj obiral in da ga je tožnik v letu 2012 obral 800 kg. Sodišče prve stopnje je zmotno tožniku priznalo kot ceno hmelja za leto 2012 4,5 EUR za kg. Tožnik je vseskozi poudarjal, da je imel 5-letno pogodbeno zagotovljeno prodajo hmelja z garantirano ceno 6,5 EUR za kg, ki jo je dogovoril tožnikov oče V. D. Zato bi sodišče moralo upoštevati to pogodbeno dogovorjeno odkupno ceno hmelja. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje v zvezi s sadilnim materialom, da tožnik predhodno ni napovedal in izvedel zdravstvenega pregleda hmeljišča in da je bil potreben zdravstveni pregled. Ker so se leta 2010 sadike že obnašale nepravilno, zahtevka ni bilo mogoče vložiti. Enako pa tudi v letu 2011, ker so se jeseni 2011 nove sadike šele posadile. Tako bi se lahko zahtevek dal šele leta 2012, tožnik pa ga je dal leta 2013 za sadike posajene v letu 2011. Zato so očitki sodišča o neopravljenem zdravstvenem pregledu nepravilni, zavrnitev zahtevka v tem delu pa neutemeljena. Če bi bile sadike v letu 2009 ustrezne, bi lahko tožnik dal zahtevek za pregled v letu 2010 in bi se sadilni material že pridobil v letu 2011 in 2012. Tega ne bi bilo mogoče prodati na trgu, vendar pa bi z njim lahko tožnik posadil svoja hmeljišča. Ker je vrednost sadike certifikata B in sadilnega materiala iz lastnih sadik enaka, bi moralo sodišče prve stopnje tožnikovemu tožbenemu zahtevku v tem delu ugoditi. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da tožnik ni dokazal, da je gnojil in mu zato ni priznalo vrednosti strojnih ur. Tožnika preseneča, da mu sodišče ni verjelo, glede na to, da so kmetje vsestransko kontrolirani in da bi ob neustrezni oskrbi zemljišč bile na udaru tudi tožnikove pravice iz naslova nepovratnih sredstev. Sicer pa toženec ni postavil trditev, da tožnik ni gnojil. Zato je odločitev nasprotna neprerekanim dejstvom. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo število strojnih ur potrebnih za pripravo zemljišča, za sajenje in oskrbo v prvem in drugem letu. Upoštevati bi moralo kalkulacije in iz njih izhajajoče število potrebnih ur. Tudi sicer pa bi sodišče prve stopnje, ko je priznalo stroške dela in strojnih ur v višini 7.509,50 EUR moralo upoštevati, da je to za 1 ha, torej bi moralo tožniku za 2 ha priznati 15.019,00 EUR. Glede na napačno odločitev o glavnem zahtevku je posledično napačna tudi odločitev o stroških.

4. Toženec je v odgovoru na pritožbo izpostavil, da je tožnikova pritožba glede na datum štampiljke na izvodu prepozna ter jo je zato potrebno zavreči. Tudi sicer pa so pritožbeni očitki tožnika neutemeljeni ter je zato predlagal zavrnitev pritožbe. Priglasil je stroške vloženega odgovora na pritožbo in predlagal, da se ti naložijo v plačilo tožniku.

5. Toženec je s pritožbo izpodbijal obsodilni del sodbe in izrek o stroških (točki I. in III. izreka sodbe). Uveljavljal je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanih delih spremeni tako, da se tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Zatrjeval je, da je sodišče prve stopnje prezrlo njegove trditve v odgovoru na tožbo, da je bil med tožnikom in tožencem dne 28. 9. 2011 sklenjen ustni dogovor o ureditvi spornega razmerja, s katerim se je toženec zavezal tožniku izdobaviti 7000 kosov novih sadik Celeia ter na račun povračila škode 1560 kg hmelja sorte Bobek iz pridelka toženca ter proporcionalni del od 3400 kg hmelja sorte Celeia pridelanega pri tožencu. Pisni povzetek tega dogovora je toženec tožniku poslal kot prilogo dopisa z dne 30. 9. 2011. Glede na takšen dogovor bi tožnik bil upravičen terjati le to, kar je bilo dogovorjeno. Sodišče prve stopnje se do teh trditev toženca ni opredelilo, zato je sodba brez razlogov o odločilnih dejstvih, dejansko stanje pa je zmotno in nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je pravno zmotno razlogovalo, da ima oškodovanec po četrtem odstavku 164. člena OZ pravico do izbire med možnima načinoma povrnitve škode. Sodišče zavezuje tudi določba četrtega odstavka 243. člena OZ in 10. člen OZ. Takšna ureditev, ki od oškodovanca terja ukrepe v smeri zmanjševanja škode, pa sodišču nalaga, da sme oškodovancem odškodnino v denarni obliki priznati največ v višini najnižjih stroškov sanacije škode. Toženčeva ponujena in zatrjevana takratna cena strojne ure 11,18 EUR in delovne ure 2,00 EUR, po kateri bi se dalo izvesti dela in katere tožnik ni prerekal, bi zato morala biti upoštevna. Sicer pa je s predloženimi dokazi toženec svoje takšne trditve tudi dokazal. Zato sodišče ne bi smelo urne postavke dela in strojnega dela ugotavljati na podlagi neprepričljivega izvedeniškega mnenja izvedenke V. H. Ta je priznala popolnoma nerealen obseg potrebnih delovnih in strojnih ur za pripravo in sajenje zemljišča. Tožnik toženčevih trditev, da bi z uporabo sodobnega jarkalnika s podajalnikom, s katerim toženec razpolaga, znašal obseg potrebnih strojnih ur za saditev 10,4 (in ne 117,2 kot je to ugotovila izvedenka), ni prerekal. Z uporabo takšnega jarkalnika pa ročne delovne ure za sajenje sploh ne bi bile potrebne. Zmotna je tudi izvedenkina ugotovitev o potrebnosti 225 delovnih ur za sajenje. Sodišče je neutemeljeno tožniku priznalo 104,7 delovnih ur za okopavanje in prisipavanje, saj je takšno delo potrebno za star in nov nasad, torej tudi če sadike v letu 2009 ne bi imele napake. Tožnik sicer ne more hkrati uveljavljati ponoven komplet stroškov za oskrbo nasada in odškodnino za izpad pridelka. V odškodnini za izpad pridelka so namreč vključeni tudi vsi stroški oskrbe nasada. Zato sodišče prve stopnje ne bi smelo tožniku priznati tudi stroškov za varstvo rastlin v višini 1.076,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tožniku neutemeljeno priznalo za izpad pridelka v letu 2011 odškodnino v znesku 7.050,00 EUR. Uredba o certificiranju hmelja uzakonja sistem, da certificirana količina pomeni skupno pridobljeno količino posamezne vrste hmelja posameznega hmeljarja na njegovih površinah. Uradno ugotovljen tožnikov skupni pridelek in tržna vrednost (0,00 EUR na kilogram), po kateri je v tem letu bilo možno nabaviti hmelj, kažeta, da tožnik izgube pridelka oziroma dohodka v letu 2011 ni utrpel. Uradni dokument certificiranja namreč dokazuje, da izpada pridelka zanj v tem letu ni bilo. Sodišče prve stopnje je zmotno tožniku za 1 kg pridelka priznalo ceno v višini 2,50 EUR, saj je hmelj tega leta na prostem trgu bilo mogoče dobiti po ceni 0,00 EUR/kg. Neutemeljeno je sodišče prve stopnje takšno ceno tožniku priznalo, ker bi naj to toženec priznal. Toženec je takšno ceno priznal oziroma ponudil le za primer, če bi sodišče sledilo njegovemu ugovoru in skupno ponujeni odškodnini, ne pa nepogojno. Iz enakih razlogov bi sodišče prve stopnje tudi za izpad prihodka v letu 2012 ne smelo upoštevati cene 4,3 EUR/kg. Ker pa bi ob ugotavljanju izpada pridelka v obeh letih sodišče moralo upoštevati, da bi tožnik s kritno pridobitvijo nadomestnega hmelja po 0,00 EUR/kg moral ravnati v skladu s četrtim odstavkom 243. člena OZ, pa mu sodišče prve stopnje ne bi smelo prisoditi izgube prihodkov za leto 2012, ker teh ni imel. Zmotno je tudi razlogovanje sodišča prve stopnje, da poračunavanje škode s koristjo oziroma prihrankom, ker bo glede na dobo rodnosti hmelja tožnik imel pridelek še v letu 2031 2032 in je ta po normalnem teku stvari pričakovan, po določbi prvega odstavka 243. člena OZ ne pride v poštev, ker je prihodnost negotova. Sodišče prve stopnje ob odločanju o stroških toženca temu nepravilno ni priznalo priglašene postavke nagrade za posel. Iz odgovora na izvensodni zahtevek, ki ga je pooblaščenec toženca podal pooblaščenki tožnika dne 9. 11. 2012, namreč izhaja, da je v izvensodnem postopku sodeloval tudi odvetnik toženca. Sodišče prve stopnje pa je zmotno ugotovilo tudi uspeh tožnika. Ta glede na to, da je tožnik vtoževal skupno 104.822,18 EUR, uspel pa z zneskom 6.759,80 EUR, znaša 6,55 % in ne 19 %, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje.

6. Tožnik je na pritožbene trditve toženca odgovoril, da so te neutemeljene. Predlagal je zavrnitev pritožbe toženca in priglasil stroške vloženega odgovora na pritožbo ter predlagal, da se ti naložijo v plačilo tožencu.

O pritožbi tožnika

7. Pritožba tožnika je pravočasna.

8. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila izpodbijana sodba pooblaščenki tožnika vročena 4. 11. 2019, pritožba tožnika pa je bila sodišču poslana priporočeno po pošti 4. 12. 2019. Ker je 30-dnevni pritožbeni rok potekel 4. 12. 2019, je tožnikova pritožba pravočasna.

9. Pritožba tožnika ni utemeljena.

10. Kot izhaja iz sodbenega povzetka odgovornih trditev toženca (vsebina odgovora na tožbo pa potrjuje korektnost takšnih povzetkov sodišča prve stopnje), je toženec že v odgovoru na tožbo nasprotoval iztoževanim stroškom gnojenja s trditvami, da tožnik v letu 2011 ni gnojil z nobenim gnojilom, kar izhaja iz tega, da ni predložil tudi nobenih dokazil ter da takšno gnojenje tudi sicer ni bilo potrebno. Zato so neresnični pritožbeni očitki, da toženec tožnikovih tovrstnih trditev ni prerekal ter da zato sodišče prve stopnje na podlagi dokaznega postopka takšnih dejstev ne bi smelo ugotavljati, ter s tem neutemeljeni smiselni očitki o podanosti kršitve prvega in drugega odstavka 214. člena ZPP.

11. Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek za povrnitev stroškov gnojenja s hlevskim gnojem in mineralnimi gnojili pred ponovno saditvijo hmelja konec leta 2011 zavrnilo iz dveh razlogov. Prvič zato, ker je na podlagi pisnega izvedeniškega mnenja izvedenke kmetijske stroke V. H. in njene ustne dopolnitve zaključilo, da stroški takšnega gnojenja ob ponovni saditvi niso bili potrebni, da bi se vzpostavilo stanje, kot bi bilo brez toženčeve leta 2009 opravljene izdobave napačnih sadik hmelja. Drugič pa zato, ker tožnik, na katerem je bilo trditveno in dokazno breme, svojih trditev o tovrstni škodi in njenem obsegu ni dokazal. Vsak od njiju samostojno utemeljuje zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka glede te iztoževane škode.

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi pisnega izvedeniškega mnenja izvedenke V. H. (stran 8/22) in mnenja, ki ga je ta podala ob neposrednem zaslišanju (l. št. 590-593) in s katerim je odgovorila tudi na pripombe oziroma dopolnilna vprašanja strank v zvezi s podanim pisnim izvedeniškim mnenjem (sodišče prve stopnje pa je mnenje izvedenke sprejelo kot verodostojno, strokovno utemeljeno in argumentirano), ugotovilo, da bi jeseni 2011 ob pripravi zemljišča za ponovno saditev hmelja, tožnik moral zemljišče, glede na predhodno gnojitev pred zasaditvijo leta 2009, ponovno pognojiti s 20.000 kg hlevskega gnoja na ha in 250 kg mineralnega gnojila na ha, ne pa tudi več glede na to, da je ob prvi zasaditvi leta 2009 opravil polno (založno) gnojenje. Ker pa spomladi leta 2011, ko se je že vedelo, da sadike niso ustrezne, teh ni gnojil in je tako spomladno gnojenje prihranil, bi pa s takšnimi količinami gnojil moral sadike pognojiti tudi v primeru rednega gnojenja pravilnih sadik, pa je strošek potrebnega ponovnega gnojenja enak strošku spomladi 2011 opuščenega gnojenja. Pritožbeni očitki tožnika o zmotnosti takšnih ugotovitev, ker bi naj bile v nasprotju z mnenjem izvedenke v njenem pisnem izvedeniškem mnenju na strani 7/22, tako ne morejo omajati pravilnosti takšnih, iz mnenja izvedenke izhajajočih ugotovitev sodišča prve stopnje. Zapis na strani 7 pisnega izvedeniškega mnenja, da je imel tožnik ponovne stroške zaradi ponovne priprave zemljišča v letu 2011, je izvedenka že na 8. strani tega mnenja dopolnila, še dodatneje pa ob neposrednem zaslišanju. Ni pa podano tudi nobeno nasprotje v povzemanju prave vsebine izvedeniškega mnenja (tega pritožba tudi ne konkretizira). Zato so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o podanosti bistvene kršitve po 15. točki drugega odstavka 239. člena ZPP. Zaradi nekonkretiziranosti očitka o podanosti kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s takšnimi zaključki sodišča, pa na takšne pritožbene očitke pritožbeno sodišče ne more odgovoriti.

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da tožnik svojih trditev o potrebnih količinah gnojil in njihovi ceni ni dokazoval z nobenim listinskim dokazom, izvedenka kmetijske stroke pa brez po tožniku predloženega gnojilnega načrta tudi ni mogla ugotoviti dejansko uporabljene količine gnojil tožnika ob in pred ponovno saditvijo sadik hmelja (jeseni 2011), življenjsko logično in prepričljivo zaključilo, da tožnik, na katerem je trditveno in dokazno breme za iztoževano škodo, te ni dokazal. Tožnik s pritožbenimi protispisnimi zatrjevanji o neprerekanosti njegovih trditev o tovrstni škodi ter o izvedenkini potrditvi njegovih trditev in lastno presenečenostjo, ker mu sodišče ni verjelo oziroma, ker ni uporabilo podatkov Kataloga, ne more omajati prepričljivosti takšne dokazne ocene in dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje.

14. Na podlagi takšnih ugotovitev je tako sodišče prve stopnje tako na podlagi obeh razlogov pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek na povračilo stroškov gnojenja, pa tudi s takšnim zahtevkom povezan zahtevek na plačilo strojnih in delovnih ur povezanih z gnojenjem. Na podlagi ugotovitve, da je tožnik sam izpovedal, da analize tal pred ponovno zasaditvijo v letu 2011 ni opravil, pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na povrnitev stroškov opravljene analize tal. 15. Sodišče prve stopnje je obseg strojnih in delovnih ur, ki so bile potrebne za tožnikovo pripravo zemljišč v septembru 2011 za novo saditev hmelja (pobiranje ostankov sadik 5,8 strojnih ur na 1 ha, za sajenje novih sadik z jarkalnikom 117,2 strojne ure na 1 ha, za pobiranje ostankov sadik in njihov odvoz 20 delovnih ur za 1 ha, za sajenje 225 delovnih ur na 1 ha, za ročno okopavanje in prisipanje 104,7 delovne ure na 1 ha, za 2 ha pa vse pomnoženo s faktorjem 2) ugotovilo na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenke kmetijske stroke, na katerega tožnik po izvedenkini ustni dopolnitvi ni imel pripomb. Na podlagi tega in po izvedenki izračunane povprečne vrednosti strojne ure (12,75 EUR), saj tožnik ni navedel posamezne cene za strojno uro, pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da znašajo stroški strojnih ur za 2 ha površine nasada hmelja 3.136,50 EUR ter zato presežni zahtevek tožnika iz tega naslova zavrnilo. Upoštevajoč vrednost urne postavke, kot jo je izvedenka ugotovila na podlagi Kataloga (5,00 EUR), pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da so stroški delovnih ur za površino 2 ha nasada znašali 3.297,00 EUR ter zato nadaljnje iztoževane tovrstne stroške zavrnilo. Pavšalni pritožbeni očitki, da bi sodišče moralo upoštevati kataloške postavke in protispisni pritožbeni očitki, da je sodišče pri ugotavljanju obsega ur spregledalo, da gre za 2 ha površino in bi zato moralo prisojeno višino tovrstnih stroškov podvojiti, tako ne morejo omajati pravilnosti takšnih ugotovitev in izračuna. Na podlagi takšnih ugotovitev pa je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika v presežnem znesku zahtevane povrnitve tovrstnih stroškov.

16. Tožnik je sam svoj zahtevek za povračilo škode zaradi izgube pričakovanega pridelka hmelja v letih 2011 in 2012 gradil na dolgoletnem slovenskem povprečju letnega pridelka hmelja Celeia, ki bi naj po njegovih trditvah znašal 2.200 kg na ha. Ker je toženec trditvam o takšni letni količini, kot količini dolgoletnega povprečnega letnega pridelka v Sloveniji, nasprotoval, je sodišče to sporno dejstvo ugotavljalo s pomočjo izvedenke kmetijske stroke. Njenemu izvedeniškemu mnenju, na katerega po zaslišanju izvedenke tožnik ni imel pripomb, je sodišče tudi sledilo. Ker je sodišče vezano na tožbeni zahtevek (2. člen ZPP) in na trditve pravdnih strank (7. in 212. člen ZPP) je tako pri odločanju o tovrstnem zahtevku tožnika pravilno izhajalo iz ugotovljenega dolgoletnega povprečnega pridelka, kot je tega ugotovila izvedenka kmetijske stroke. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki o zmotnosti takšnih ugotovitev. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve o zmotnosti takšnih ugotovitev, ker bi naj bile ugotovitve izvedenke kmetijske stroke v nasprotju z izvedeniškim mnenjem dr. B. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, je, tudi zaradi pripomb tožnika na podano izvedeniško mnenje dr. B. in trditev o neprepričljivosti njegovega mnenja, sodišče prve stopnje mnenje tega izvedenca štelo za neprepričljivega in po predlogu tožnika določilo novo izvedenko V. H. Zato pa s pritožbenim sklicevanjem na izvedeniško mnenje dr. B. tožnik prepričljivosti ugotovitev sodišča prve stopnje o povprečnem letnem pridelku hmelja Celeia, sprejetih na podlagi izvedeniškega mnenja V. H., ne more omajati.

17. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenke V. H. prepričljivo ugotovilo, da bi bil povprečni pridelek drugoletnega hmelja vrste Celeia A certifikata (ki je sicer 20 % manjši od pridelka v polni rodnosti) v letu 2011 1410 kg/ha, v letu 2012 (kot je hmelj rodil že v polni rodnosti) pa 1769 kg/ha ter je tako v letu 2011 znašal izpad pridelka 2820 kg (za 2 ha), v letu 2012, v katerem pa je tožnik po lastni izpovedbi obral tudi 800 kg/h prvoletnega, v letu 2011 ponovno zasajenega hmelja, pa 1938 kg (kar predstavlja razliko od povprečnega letnega pridelka saditve v letu 2009 – 3538 kg, zmanjšanega za 1600 kg pridelka prvoletne ponovne zasaditve). Slednje je sodišče prve stopnje v točki 31 obrazložitve (na strani 21 sodbe) ter v točkah 34 in 36 obrazložitve jasno zapisalo. Zato pa so protispisne pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje ugotovilo in upoštevalo, da je tožnik že v letu 2011 pobiral pridelek, neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje za ugotovitev takšnega obsega izpada pridelka v letih 2011 in 2012 ni imelo dejanske podlage in da tožnik v svojih trditvah ni zatrjeval, da je pobiral prvoletni hmelj v letu 2012 in ga obral 800 kg/ha. Zato s takšnimi trditvami pritožnik tudi ne more omajati prepričljivosti dokazne ocene in dokaznih zaključkov o ugotovljenem obsegu izpada pridelka.

18. Sodišče prve stopnje je na podlagi prepričljive, po metodološkem principu iz 8. člena ZPP izvedene vsestranske dokazne ocene vseh po tožniku in tožencu predloženih listin, izpovedb tožnika, zakonite zastopnice in prič V. D. in I. B., ugotovilo in s pravilnim pravnim razlogovanjem (v točkah 30, 31 in 37 obrazložitve) obrazložilo, zakaj tožnik ni dokazal svojih trditev o upoštevni odkupni ceni 6,5 EUR/kg hmelja v letu 2011 in 2012 ter zakaj je sodišče prve stopnje upoštevalo za leto 2011 odkupno ceno 2,5 EUR/kg in za leto 2012 4,30 EUR/kg. Zato prepričljivosti takšne dokazne ocene in dokaznih zaključkov ter pravnega razlogovanja tožnik s pritožbenim poudarjanjem pogodbe, ki jo je sklenil njegov oče V. D., ne more omajati.

19. Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je znašal izpad pridelka hmelja tožnika v letu 2011 2820 kg, takrat upoštevna cena pa je znašala 2,5 EUR/kg, v letu 2012 pa 1938 kg, upoštevna cena pa 4,3 EUR/kg, kar pomeni, da je izpad dohodka tožnika v letu 2011 znašal 7.050,00 EUR in v letu 2012 8.333,40 EUR, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikova presežna tožbena zahtevka za plačilo še nadaljnjih 21.550,00 EUR in 17.666,66 EUR.

20. Glede na tožnikove tekom postopka spreminjajoče trditve o vrsti in namenu tožnikovega pridobivanja sadilnega materiala iz leta 2009 dobavljenih sadik A certifikata Celeia, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenke V. H. ugotovilo, da tožnik že ob saditvi sadik prvodobavljenega hmelja leta 2009 ni izpolnjeval predpisanih pogojev za pridobitev certificiranih B sadik iz certificiranih sadik A sorte Celeia (ker pred tem ni imel opravljene dvoletne premene na zemljiščih, kjer je posadil te sadike). Ker pa že pred zasaditvijo tožnik tudi ni napovedal in zagotovil izvedbe zdravstvenega pregleda hmeljišč, pa iz leta 2009 posajenih sadik hmelja ne bi mogel pridobiti tudi ne sadik za lastno proizvodnjo, saj takšnih tudi za lastno proizvodnjo ne smeš uporabiti. Takšne sadike pa tudi nimajo tržne vrednosti, saj gre za nasad brez certifikata, ki ga ne moreš tržiti. Na podlagi mnenja izvedenke je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je tožnik sicer prvo prijavo za pridobivanje sadilnega materiala dal šele leta 2013 za pridobivanje certificiranih sadik sorte B, to pa le za nasade posajene v letu 2011, ta prijava pa je bila kasneje spremenjena na pridobivanje proizvodnih sadik. Tožnik s pritožbenim nejasnim navajanjem možnih datumov podaje zahtevkov tožnika ne more omajati prepričljivosti takšnih dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje. Ker pa je sodišče prve stopnje na podlagi takšnih ugotovitev pravilno zaključilo, da tožnik svojih trditev o škodi v zvezi z izgubo novega sadilnega materiala zaradi v letu 2009 izdobavljenih nepravilnih sadik ni dokazal ter je zato tožbeni zahtevek tožnika za povračilo iztoževane tovrstne škode v znesku 27.300,00 EUR tudi pravilno zavrnilo, so neutemeljeni pritožbeni očitki o nepravilnosti takšne zavrnitve.

21. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbi toženca

22. Pritožba je delno utemeljena.

23. Sodišče prve stopnje toženčevih trditev o dogovorni ureditvi spornega razmerja pravdnih strank z dogovorom 28. 9. 2011, na katerega bi naj tožnik bil vezan, ni spregledalo. Kot navedbe toženca je te najprej povzelo v točki 8 obrazložitve, v točki 15 obrazložitve pa se je o njih tudi izrecno izreklo. Tako je zapisalo, da je na podlagi tožnikove izpovedbe, da dogovora, ki mu je bil z namenom poravnave škode zaradi napačne izdobave sadilnega materiala posredovan, ni želel podpisati zaradi nekvalitete hmelja Bobek, ugotovilo, da dogovor, posredovan tožniku v podpis z dopisom z dne 30. 9. 2011, ni bil podpisan. Prav tako je ugotovilo, da je zakonita zastopnica toženca, ko je ta v zvezi s pripisom na dobavnici z dne 10. 11. 2011 (o dobavi 7.000,00 EUR sadik Celeia tožniku) povedala, da so se s tem zavarovali, ker tožnik ni pristal na njihovo ponudbo. Glede na to, da iz točk 7. in 8. dopisu z dne 30. 9. 2011 predloženega pisnega zapisa dogovora (ki sicer ni podpisan po nobeni stranki dogovora) izhaja, da ta tožnika zavezuje in je sklenjen, ko ga podpišeta obe stranki, iz takšnih zaključkov sodišča prve stopnje izhaja pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da zatrjevan takšen dogovor strank ni bil sklenjen. Pritožbeni očitki o podani absolutni bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP so tako neutemeljeni, neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in zmotni uporabi materialnega prava.

24. Po sodišču prve stopnje podana razlaga določbe četrtega odstavka 164. člena OZ, kot določbe, ki določa splošno pravilo, da ima oškodovanec pravico do izbire med možnima načinoma povrnitve premoženjske škode, torej med zahtevkom na vzpostavitev v prejšnje stanje v naravi in zahtevkom za plačilo denarne odškodnine, je v skladu z novejšo pravno teorijo1 in sodno prakso2. S tem je bilo preseženo stališče starejše pravne teorije in sodne prakse, da je vzpostavitev prejšnjega stanja primarna obveznost odgovorne osebe in da ima ta pravico zahtevati, da sama opravi vzpostavitev prejšnjega stanja, oškodovanec pa mu mora to dovoliti. Sodišče prve stopnje je ob tem tudi pravilno izpostavilo, da odstop od splošnega pravila, zaradi katerega oškodovanec ne more zahtevati plačila denarne odškodnine, lahko predstavljajo le posebne okoliščine, če bi te opravičevale vzpostavitev prejšnjega stanja, oziroma zaradi katerih plačilo denarne odškodnine ne bi bilo primerno. Po sodišču prve stopnje ugotovljene okoliščine (ki sicer pritožbeno niso izpodbijane), kot so tožnikova takojšnja, že pred vložitvijo tožbe opravljena lastna posaditev sadik brez napak in tožnikovo porušeno zaupanje v toženca zaradi prvotne izdobave napačnih sadik, tudi po presoji pritožbenega sodišča takšnih posebnih okoliščin ne predstavljajo. Odločitev sodišča prve stopnje o neutemeljenosti toženčevega ugovora o tožnikovi neodopustnosti zahtevanja denarne odškodnine so tako pravilni, nasprotne pritožbene trditve pa neutemeljene.

25. Določba četrtega odstavka 243. člena OZ določa, da mora stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine. Vendar pa zaradi ukrepov zmanjševanja škode (oziroma preprečevanje njenega povečanja) pogodbi zvesta stranka ne sme priti v slabši položaj in je upravičena do povrnitve vseh stroškov, ki ji zaradi takšnih ukrepov nastanejo3. Toženčeve pritožbene trditve, da navedena določila sodišču nalagajo, da sme oškodovancu pri odškodnino v denarni obliki priznati zgolj višino najnižjih stroškov sanacije škode, tako niso pravilne. Če je oškodovanec ravnal skrbno in izvedel razumne ukrepe za zmanjšanje škode, potem oškodovalec s svojim zahtevkom na znižanje odškodnine ne more uspeti. Iz ugotovitev sodišča, da tožnik ob potrebni zamenjavi napačnih sadik z novimi izdobavljenimi sadikami ni sprejel ponudbe toženca, da ta dela stori on, ker glede na predhodno napačne izdobavljene sadike, ki so narekovale ta dela, tožencu ni več zaupal in je zato takšna dela opravil sam, izhaja, da predstavlja takšno ravnanje tožnika v ugotovljenih okoliščinah razumen ukrep. Zato pa je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo toženčev zahtevek za znižanje denarne odškodnine, utemeljevan (samo) s sklicevanjem na njegovo usposobljenost in opremljenost za opravo takšnih del, ter na ceno njegove delovne in strojne ure v zvezi z opravo teh del. 26. Sodišče prve stopnje je s prepričljivimi razlogi in pravilno (v točki 23 obrazložitve sodbe) zavrnilo toženčeve trditve, da tožnik njegovih trditev glede urnih postavk dela ni prerekal. Glede na podatke spisa in določila 286. člena ZPP pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno pojasnilo, zakaj je upoštevalo le toženčevo nasprotovanje tožnikovim trditvam o višini cen urnih postavk, ker so te višje od njegovih, ne pa tudi ostalih prekludiranih navedb toženca. Zato pa toženec s ponovnim pritožbenim povzemanjem svojih takšnih trditev ne more omajati pravilnosti takšnih zaključkov sodišča prve stopnje. Ob spornosti takšnih dejstev pa je sodišče prve stopnje v izvedeniškem mnenju izvedenke kmetijske stroke imelo prepričljivo podlago za ugotovitev tako višine urne postavke, kot obsega potrebnega strojnega in ročnega dela za pripravo zemljišča za ponovno zasaditev in za samo ponovno zasaditev (246 strojnih ur po 12,75 EUR na uro, skupaj tako 3.136,50 EUR) ter za pobiranje ostankov sadik in njihov odvoz (40 delovnih ur po 5,00 EUR na uro) in za ponovno sajenje (450 ur po 5,00 EUR na uro), skupaj tako 5.586,50 EUR. Pritožbene trditve toženca o zmotnosti takšnih ugotovitev so tako neutemeljene.

27. Kot je razvidno iz točk 23, 24 in 25 obrazložitve, je sodišče prve stopnje tožniku iz naslova oskrbe hmelja v prvem letu, to je v letu 2011 in v drugem letu, to je letu 2012, prisodilo za ročno okopavanje in prisipavanje 209,4 delovne ure, po ceni 5,00 EUR na uro (104,7 ur na 1 ha oziroma za 2 ha 209,4 delovne ure), to je 1.047,00 EUR in iz naslova stroškov sredstev za varstvo rastlin 1.076,00 EUR, skupaj tako 2.123,00 EUR. Tožniku je prisodilo tudi škodo zaradi izpada pridelka v letih 2011 in 2012. Utemeljene so pritožbene trditve o materialnopravni zmotnosti takšne odločitve, ko je sodišče tožniku ob prisoji škode za izpad pridelka hmelja v letih 2011 in 2012 hkrati prisodilo tudi škodo za oskrbo hmelja. Prihodek od letnega izpada pridelka ne predstavlja izpada tožnikovega dobička v teh letih. Prihodek, izračunan z izgubljeno količino pridelka in prodajno (tržno) vrednostjo le-tega zajema namreč tudi stroške oskrbe hmelja, torej stroške porabljenih delovnih ur za njegovo oskrbo in za varstvo rastlin z zaščitnimi sredstvi. Zato pa ob prisoji škode za izgubljen prihodek tožniku ne gredo hkrati še stroški oskrbe hmelja in zaščite z zaščitnimi sredstvi. Pritožba toženca v tem delu je utemeljena in ji je pritožbeno sodišče ugodilo, zato pa sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu delno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo še za nadaljnjih 2.123,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2012 dalje do plačila.

28. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenke kmetijske stroke in izpovedbe tožnika ugotovilo, kolikšen je bil izpad pridelka hmelja sorte Celeia certifikata A na konkretnih tožnikovih zemljiščih v letu 2011 in 2012, na katerih je zaradi toženčevega leta 2009 izdobavljenega nepravilnega sadilnega materiala bilo potrebno tega jeseni leta 2011 odstraniti in nadomestiti z novimi sadikami. Zato pa je neutemeljeno pritožnikovo izpodbijanje pravilnosti takšnih ugotovitev s sklicevanjem na uradno certificirano evidenco tožnikovega pridelka na njegovih vseh zemljiščih in kar bi naj dokazovalo, da tožnik izgube pridelka ni utrpel. 29. Uveljavljeno razpravno načelo v civilnih postopkih nalaga strankam, da navedejo vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke (in predlagajo dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo), sodišče pa je (razen izjemoma, če gre za nedovoljena razpolaganja po tretjem odstavku 3. člena ZPP) nanje vezano (7. in 212. člen ZPP). Če zatrjevanih dejstev nasprotna stranka neobrazloženo ne zanika oziroma jih priznava, takšna dejstva sodišče šteje za priznana in jih ne ugotavlja z dokazovanjem (214. člen ZPP). Tako je sodišče prve stopnje na podlagi s strani toženca priznanih oz. zatrjevanih in dokazovanih dejstev, da je cena hmelja Celeia A certifikata v letu 2011 znašala 2,50 EUR za kg, v letu 2012 pa 4,30 EUR za kg, za kolikor je sama prodala hmelj te sorte v teh letih, in ob zaključku, da tožnik ni dokazal svojih trditev o višji ceni tega hmelja (6,5 EUR za kg), pravilno pri ugotavljanju izpada prihodka v letih 2011 in 2012 upoštevalo kot izhodiščno toženčevo zatrjevano ceno. Pritožbene trditve toženca o zmotnosti takšnih upoštevnih cen zaradi ″pogojnosti″ njegovega priznanja takšnih cen, tako niso utemeljene.

30. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenke kmetijske stroke, priče D. in zakonite zastopnice toženca ugotovilo, da je bil leta 2011 trg hmelja nasičen in so v tem letu neprodane količine hmelja ostale še tudi v letu 2012. Vendar pa so se takšne ugotovitve nanašale na splošno situacijo na trgu hmelja. Izvedenka kmetijske stroke je namreč povedala, da sorta Celeia med temi tržnimi viški hmelja ni bila najbolj kritična (l. št. 598 spisa). Da tržnih viškov hmelja sorte Celeia konec leta 2012 ni bilo toliko, da bi bilo mogoče hmelj te sorte dobiti po tržni ceni 0,00 EUR/kg, pa izhaja tudi iz ugotovitev sodišča prve stopnje, da po tožnikovem pozivu tožencu z dopisom 22. 11. 2011 na izročitev 3.100 kg hmelja te sorte, toženec te ni mogel zagotoviti vse do 15. 1. 2013, pa še takrat le v količini 1.000 kg. Glede na takšne ugotovitve sodišča pa se izkažejo kot neutemeljene pritožbene trditve, da bi tožnik s kritno pridobitvijo nadomestnega hmelja po 0,00 EUR/kg moral nadomestiti izpad pridelka (zaradi toženčeve kršitve pogodbe) in mu zato odškodnina iz tega naslova v skladu s četrtim odstavkom 243. člena OZ ne gre. Toženec, na katerem je po določbi četrtega odstavka 243. člena OZ trditveno in dokazno breme tako ni dokazal, da bi tožnik z nakupom hmelja sorte Celeia A certifikata v letih 2011 in 2012 po 0,00 EUR/kg lahko zmanjšal oz. izničil nastanek škode zaradi izgubljenega pridelka ter da bi se takšno ravnanje kot razumen ukrep pričakovalo od skrbnega hmeljarja.

31. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenke hmeljske stroke ugotovilo, da rastne in rodne dobe sadik hmelja ni mogoče napovedovati, tudi sicer pa hmelj v zadnjih letih rodnosti rodi manj. Zato pa ni mogoče za 20 let vnaprej napovedati, kaj se bo s po tožniku ponovno posajenim nasadom hmelja dogajalo. Na podlagi takšnih ugotovitev (ki jih toženec pritožbeno ne izpodbije), pa je sodišče prve stopnje pravilno kot neutemeljene zavrnilo toženčeve trditve, da tožnik zaradi ponovne zasaditve hmelja v letu 2011 glede na napačno izdobavo sadik v letu 2009 ne bo oškodovan, ker bodo ponovno posajene sadike rodile že v letih 2031 in 2032. Takšne toženčeve zatrjevane posledice namreč v času toženčeve kršitve pogodbe ne predstavljajo ob normalnem teku stvari pričakovanih posledic. Pritožbene nasprotne trditve in sklicevanje na prvi odstavek 243. člena OZ tako niso utemeljene.

32. Tožnik je predmetno tožbo vložil 27. 2. 2012. Sodišče prve stopnje je toženčeve priglašene stroške nagrade za posel zavrnilo zato, ker toženec z nobeno listino ni izkazal, da je pri izvensodnih opravilih toženca pred začetkom tega pravdnega postopka sodeloval odvetnik kot njegov pooblaščenec. Že iz pritožbeno izpostavljenega datuma dopisa (9. 11. 2012) je razvidno, da se ta listina ne nanaša na obdobje pred vložitvijo tožbe. Zato pa s takšnimi pritožbenimi trditvami ni mogoče izpodbiti pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi takšnih zahtevanih stroškov.

33. Utemeljene so pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje glede na višino tožnikovega zahtevka (104.822,18 EUR), prisojen znesek (6.759,80 EUR) in upoštevano tekom pravdnega postopka izvršeno delno toženčevo plačilo (16.133,82 EUR), ki se upošteva kot tožnikov uspeh v tem postopku, uspeha ni pravilno ugotovilo. Ta bi namreč za tožnika znašal 21 % in ne 19 %, za toženca pa 79 % in ne 81 %. Takšen višji tožnikov uspeh pa bi povečal toženčevo obveznost povrnitve stroškov tožniku. Zato upoštevajoč 359. člena ZPP pritožbeno sodišče pritožbe v tem delu ni upoštevalo. Ker pa bi toženčev delni uspeh s pritožbo in posledično delno spremenjena odločitev sodbe sodišča prve stopnje narekovala tudi ponovno odločitev o stroških pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP), nov uspeh tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje pa znaša 19 % in toženčev 81 %, pritožbeno sodišče v odločitev o stroških sodišča prve stopnje ni posegalo.

34. Ob ugotovitvi, da se sodišču prve stopnje sicer niso pripetile nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče ob delni ugoditvi pritožbi in delni spremembi sodbe sodišča prve stopnje, nadaljnjo pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanem a nespremenjenem prisodilnem delu in izreku o stroških potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbenih stroških

35. Po določbi drugega odstavka 14. člena ZOdvT (ki se glede na 20. člen Odvetniške tarife, Uradni list RS, št. 2/2015, uporablja v predmetnem postopku) lahko odvetnik prejme v isti zadevi nagrado le enkrat, v sodnem postopku pa lahko prejme nagrado na vsaki stopnji. Tar. št. 3210 ZOdvT določa nagrado za pritožbeni postopek. Takšna nagrada gre tako vsakemu pritožniku le za vloženo pritožbo. Zato pa tožnik in toženec nista upravičena do priglašenih nagrad za vložena odgovora na pritožbo nasprotne stranke.

36. Tožnik s pritožbo ni uspel, toženec pa je s pritožbo uspel v višini 31 % (od pritožbeno izpodbijanih 6.759,80 EUR je uspel z 2.123,00 EUR). Zato tožnik glede na določila prvega odstavka 154. člena ZPP sam nosi svoje pritožbene stroške, tožencu pa je dolžan povrniti 237,73 EUR njegovih pritožbenih stroškov. Toliko namreč znaša 31 % od 766,88 EUR toženčevih pritožbenih stroškov. Pritožbene stroške toženca predstavljajo nagrada za postopek po tar. št. 3210 ZOdvT v znesku 350,40 EUR, materialni stroški po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, 22 % DDV v znesku 81,48 EUR in sodna taksa za pritožbo v znesku 315,00 EUR.

1 N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, stran 924, 925. 2 Primerjaj VS RS II Ips 494/2009, II Ips 25/2018. 3 N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, druga knjiga, stran 224, 225.