Jedro

Kasnejša sprememba statusa vložnika zahteve za varstvo zakonitosti ne more spremeniti njegovega procesnega položaja. Dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti se presoja glede na status, ki ga je imela oseba znotraj roka, predvidenega za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Izrek

I. Zahteva obsojenega T.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Zahteva odvetnice R.G. za varstvo zakonitosti se zavrže. III. Obsojenca se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo T.Č. za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po 2. in 1. odstavku 183. člena KZ, kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po 1. odstavku 183. člena tega zakona ter kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje mu je določilo kazen dve leti zapora, za drugo osem mesecev in za tretje tri mesece ter mu zatem ob uporabi določil o steku izreklo enotno kazen dve leti in deset mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas pripora od 13.7.2005 od 19.00 ure dalje. Pritožbi državnega tožilca je ugodilo Višje sodišče v Ljubljani in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obtožencu določeno kazen za dejanje, opisano v točki 1. izreka sodbe, zvišalo na štiri leta zapora ter mu zatem ob upoštevanju preostalih dveh kazni izreklo novo enotno kazen štiri leta in šest mesecev zapora, pritožbi zagovornice in obtoženca pa je zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Plačila stroškov kazenskega postopka sta obdolženca oprostili obe sodišči. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo sta vložila zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenec ter odvetnica R.G. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila odvetnica, zavrglo na podlagi 2. odstavka 423. člena v zvezi z 2. odstavkom 422. in 1. odstavkom 421. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), torej iz razloga, ker je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila oseba, ki te pravice nima.

Osebe, ki imajo pravico vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, so izrecno navedene v 1. odstavku 421. člena ZKP, to so državni tožilec Republike Slovenije, obdolženec in zagovornik, po obdolženčevi smrti pa jo smejo v obdolženčevo korist vložiti tudi osebe iz 2. odstavka 367. člena tega zakona (torej za razliko od pritožbe zahteve za varstvo zakonitosti osebe iz 2. odstavka 367. člena ZKP še za življenje obsojenca ne morejo vlagati). Zagovorniku, ki je bil v postopku postavljen obdolžencu po uradni dolžnosti, funkcija preneha, ko postane sodba pravnomočna. Izjema velja le za obvezno obrambo z zagovornikom tudi v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, če so izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 70. člena ZKP (če je obdolženec nem, gluh ali sicer drugače nezmožen, da se sam brani ...). Torej je zagovornik v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi (v fazi postopka po pravnomočnosti sodbe) lahko le pooblaščeni zagovornik, zagovornik po uradni dolžnosti pa le izjemoma (ob izpolnjenih pogojih iz 1. odstavka 70. člena ZKP), ali drugače povedano, je predložitev pooblastila (razen omenjene izjeme) pogoj za vsebinsko obravnavo zahteve, ki jo je vložil odvetnik (tedaj zagovornik).

V konkretni kazenski zadevi je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila odvetnica R.G. kot odvetnica po uradni dolžnosti, torej brez predloženega pooblastila, vendar pa jo je Vrhovno sodišče ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča, št. Up 521/01 z dne 19.2.2004, pozvalo, da predloži pooblastilo, s katerim bi lahko izkazala, da je upravičena do vložitve tega izrednega pravnega sredstva (oziroma, da je prišlo do zapisa na vlogi "po uradni dolžnosti" pomotoma ter da je zagovornica pozabila vlogi priložiti pooblastilo). Sicer vložene zahteve ne bi mogli opredeliti za nepopolno vlogo, ker se je zagovornica v zahtevi jasno deklarirala kot zagovornica po uradni dolžnosti, nepopolnost oziroma popolnost vloge pa se ne more nanašati na osebo vložnika, temveč se nepopolnost lahko nanaša le na vsebino vloge. Drugi odstavek 76. člena ZKP namreč določa, da mora biti vloga stranke razumljiva in mora obsegati vse, kar je treba, da bi se dala obravnavati, kar pomeni, da vloga ne sme imeti pomanjkljivosti, ki bi preprečevale njeno meritorno obravnavanje. Če pa je vloga sama po sebi nedovoljena, jo je potrebno zavreči. Zagovornica na poziv sodišča pooblastila ni predložila, ga je pa sodišču dne 2.4.2007 priporočeno po pošti poslal obsojenec. Pooblastilo je datirano z dnem 29.3.2007, medtem ko je zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti dne 5.10.2006. Rok za vložitev tega izrednega pravnega sredstva se je iztekel torej precej prej, preden je obdolženec pooblastil odvetnico G. za svojo zagovornico (sodbo pritožbenega sodišča je sprejel dne 6.7.2006, oziroma je rok potekel ob upoštevanju sodnih počitnic s pretekom 6.10.2006).

Trimesečni rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je zakonski rok, ki začne teči od vročitve sodbe pritožbenega sodišča obsojencu. Gre torej za prekluziven nepodaljšljiv rok.

Odvetnica R.G. tedaj, ko je vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, statusa zagovornice obsojenca ni imela.

V obravnavanem primeru je potrebno odgovoriti na vprašanje, ali kasnejša sprememba (po preteku trimesečnega roka) statusa vložnika zahteve spremeni njen procesni položaj (oziroma, ali se vložnik zahteve lahko spremeni po preteku trimesečnega roka iz osebe, ki nima pravice do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti, v osebo, ki to pravico ima).

Odgovor je negativen. Dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti se namreč presoja glede na status, ki ga je imela oseba znotraj roka, predvidenega za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Če je v roku vložila zahtevo za varstvo zakonitosti oseba, ki je tedaj spadala med upravičence, je zahteva dovoljena oziroma jo je potrebno vsebinsko obravnavati, sicer ne. Drugačno stališče bi namreč pomenilo podaljševanje možnosti vlaganja zahtev za varstvo zakonitosti daleč preko rokov, določenih v zakonu (oziroma bi bil ta rok povsem odvisen od trenutka, ko bi oseba, ki je vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, spremenila status, takšno stališče pa bi pomenilo tudi širjenje kroga upravičencev, ki so za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izrecno navedeni v zakonu). Tako bi na primer lahko vrhovno sodišče upoštevalo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila katera od oseb iz 2. odstavka 367. člena še za življenja obsojenca, ki pa bi sicer kasneje umrl, vendar po preteku trimesečnega roka, predvidenem za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in pred tem, ko bi vrhovno sodišče o zahtevi odločalo. Ob isti razlagi zakona bi moralo pritožbeno sodišče obravnavati pritožbo dekleta obdolženca, vloženo v roku, ki bi se kasneje, po preteku roka za pritožbo, vendar pa pred odločanjem pritožbenega sodišča, z obdolžencev poročila. Dovoljenost in pravočasnost pritožbe (2. odstavek 375. člena ZKP) oziroma zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 422. člena tega zakona) mora preizkušati že predsednik senata sodišča prve stopnje, šele če on tega ne stori, je to dolžno preizkusiti višje oziroma vrhovno sodišče. Procesne situacije, ki nastopijo po preteku pritožbenega roka oziroma trimesečnega roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, so lahko bistveno drugačne tedaj, ko o dovoljenosti odloča predsednik senata sodišča prve stopnje, od procesnih situacij, ki nastopijo, ko dovoljenost presoja višje ali vrhovno sodišče. To pa pomeni, da bi bil krog upravičencev odvisen od časa, ko se o zadevi odloča, ne pa od roka, določenega v zakonu, oziroma bi bila takšna razlaga ne samo v nasprotju z zakonom, ki je v tem primeru zelo ekspliciten, temveč bi slabila tudi pravno varnost, saj do samega odločanja ne bi bilo jasno, kdo je upravičen vložiti redno ali izredno pravno sredstvo.

S tem ko je sodišče zavrglo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila zagovornica kot nedovoljeno, pa obsojencu tudi ni bila kršena pravica do obrambe. Kot je bilo že povedano, lahko zahtevo za varstvo zakonitosti vloži bodisi obsojenec ali njegov zagovornik ali pa oba (kar je specifičnost kazenskega postopka, za razliko od civilnega, kjer lahko revizijo vlaga le odvetnik). Tudi v konkretni kazenski zadevi je imel obsojenec možnost najeti si zagovornika (rok treh mesecev), pa tega ni storil. Zmotno prepričanje obsojenca ali zagovornika, da lahko vloži izredno pravno sredstvo zagovornik tudi brez pooblastila, na presojo upravičenosti in pravočasnosti vložene zahteve ne more vplivati (gre za notranje razmerje med strankama mandatne pogodbe - nesporazumi iz tega razmerja pa so stvar presoje v civilnih postopkih). Res je sicer, da se v postopku odločanja z zahtevo za varstvo zakonitosti obravnavajo izključno pravna, ne pa dejanska vprašanja in da je obsojenec kot laik neenakovreden vrhovnemu državnemu tožilcu (kar je sicer glede pravnih vprašanj ves čas postopka do pravnomočnosti, torej tudi v fazi postopka, kjer je kontradiktornost mnogo bolj izražena kot v postopku odločanja o izrednih pravnih sredstvih), vendar pa bi navedeno eventualno lahko zaradi zagotovitve enakovrednosti strank pripeljalo do spremembe zakona (da bi kot v pravdnih zadevah imel dostop do vrhovnega sodišča le odvetnik - zagovornik, čeprav je vprašanje, če obsojenca kot subjekta v postopku takšna rešitev ne bi prej prikrajšala), ne pa narekovalo razlage, ki ni v skladu z določbami ZKP. Poleg tega pa je le pravica do pritožbe pravica, ki jo zagotavlja že Ustava (kjer je imel obsojenec zagotovljeno formalno obrambo), ta pa je bila z vložitvijo pritožbe že izčrpana (zahteva za varstvo zakonitosti ni ustavna kategorija).

Zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obsojenec, je Vrhovno sodišče vsebinsko obravnavalo in jo je skladno z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno. Obsojenec v zahtevi sicer ne navaja kršitev določb zakona, vendar pa, kot izhaja iz njene obrazložitve, z navedbami, da mu kriminalisti, ki so ga "zasliševali" niso dali ustreznega pravnega pouka o pravici do zagovornika, uveljavlja kršitev pravice do obrambe. Ta kršitev pa ni podana in je navedba celo protispisna, saj kot izhaja iz podatkov v spisu, ga kriminalisti niso zasliševali, temveč le opravili z njim razgovor (4. odstavek 148. člena ZKP), bil pa je tudi ustrezno poučen o pravici do zagovornika, vendar je formalno obrambo odklonil in to svojo izjavo tudi podpisal. Ostale navedbe v zahtevi, da dejanja ni storil, da njegovo kolo ni v celoti rumeno, da sodišče ni razpolagalo niti z DNK in ne prstnimi odtisi, da je z izpovedbo njegove matere potrjen alibi glede enega od dejanj, da ne more imeti analnih spolnih odnosov, itd., pa predstavljajo le uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razloga, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, temelji na določilih člena 98.a v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP.