Jedro

Ker se je toženka zavezala le, da bo storila vse, da bi se delu tožnikovega zemljišča spremenila namembnost rabe, ne pa, da bo do spremembe namembnosti dela tožnikovega zemljišča tudi dejansko prišlo oziroma da bo do spremembe namembnosti prišlo v določenemu roku, je sodišče prve stopnje v nadaljevanju pravilno ugotavljalo, ali je toženka dogovorjeno obligacijo prizadevanja tudi izpolnila. Ob ugotovljeni pogodbeni zavezi toženke bi lahko kršitev pogodbe, ki vzpostavlja pogodbeno odškodninsko odgovornost, pogodbene stranke, lahko predstavljala le opustitev ravnanj, s katerimi lahko toženka v postopku spremembe plana vpliva na spremembo namembnosti zemljišča, ne pa okoliščini, da do spremembe namembnosti še vedno ni prišlo (v smislu obligacije rezultata).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in tožena stranka sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi pogodbeni dogovor sklenjen med tožnikom in toženko z dne 17.10.2006, da je toženka dolžna tožnikoma izplačati odškodnino kot nadomestilo kupnine za parc. št. 609/10 k.o. L, v izmeri 274 m2, v višini 100.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 17.10.2006 dalje do plačila, da je toženka dolžna tožnikoma izplačati odškodnino zaradi nerealizirane spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča v zazidljivo zemljišče za parc. št. 609/17 k.o. L, v izmeri 1050 m2, po vrednosti zazidljivega zemljišča v letu 2006, torej 262.5000,00 EUR, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 17.10.2006 dalje do plačila. Glede podrednega tožbenega zahtevka je v 2. točki izreka odločilo, da se prva točka podrednega tožbenega zahtevka na ugotovitev, da pogodbeni dogovor z dne 17.10.2006 sklenjen med tožnikom in toženko ostane v veljavi, zavrže, v 3. točki izreka pa je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da toženka dolguje tožnikoma odškodnino v višini 78.750,00 EUR za parc. št. 609/17, kot nastalo razliko vrednosti, v kolikor bi bilo to zemljišče prodano v letu 2006, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 17.10.2006 dalje do plačila. V 4. točki izreka je še odločilo, da tožnika dolžna toženki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v znesku 5.013,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka naprej do plačila.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta vložila pritožbo tožnika iz vseh pritožbenih razlogov po 338. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi uvodoma ponavljata svoje trditve iz postopka na prvi stopnji in poudarjata, da je tožnik dogovor podpisal najmanj v bistveni zmoti, saj je bil prepričan, da bo toženka izpolnila zavezo o spremembi kmetijskega zemljišča v gradbeno zemljišče za parcelo št. 609/17, k.o. L., sicer se ne bi zavezal, da bo toženki izročil svoje zemljišče parc. št. 609/10, k.o. L., v posest, temveč bi s toženko sklenil kupoprodajno pogodbo za primerno kupnino. Toženka svoje obveznosti do tožnika ni izpolnila. Na zemljišču parc. št. 609/10, k.o. L., je toženka po izročitvi v posest položila asvalt in zgradila plinovod, tožnika pa sta posest izgubila, poleg tega je zemljišče izgubilo svoj prvotni namen in rabo. Tožnika nista prejela plačila ali odškodnine in sta bila s strani toženke oškodovana. Da bi se izognila plačilu kupnine, je toženka s prevaro zavedla tožnika v podpis dogovora, čeprav je vedela, da svoje obveznosti ne more izpolniti, ker je odobritev spremembe odvisna od pristojnega ministrstva, kar je tožniku zamolčala in ga šele v letu 2008 o tem obvestila. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz dogovora ne izhaja, da bi se toženka zavezala, da bo do spremembe namembnosti zemljišča tudi prišlo. Sodišče prve stopnje se je pri tem napačno sklicevalo le na prvi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), na podlagi katerega se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, ni pa ugotavljalo pravega namena oziroma kavze dogovora, ki je v tem, da tožnik dogovora ne bi sklenil, če mu toženka ne bi obljubila spremembe namembnosti v ustno dogovorjenem roku 30 dni. Toženka je namerno in s prevaro dogovor zapisala nekoliko drugače, kot je bilo mišljeno. Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne uporabe materialnega prava zmotno ugotovilo, da rok 3o dni ni bil dogovorjen, saj se je oprlo le na 82. člena OZ, ni pa upoštevalo specificiranih navedb tožnikov glede krivdnih razlogov toženke v skladu z določbami OZ in je napačno zaključilo, da tožnikoma ni uspelo dokazati krivdnih razlogov toženke. Da je bil dogovorjen rok 30 dni, sta potrdila tožnika ter priči M. Ž. ml. in M. P. ki pa jima je sodišče prve stopnje nezakonito odreklo verodostojnost zaradi sorodstvene vezi s tožnikoma. Druge priče, ki niso v sorodu s tožnikoma, niso izpovedale, da rok 30 dni ni bil dogovorjen, kot to navaja sodišče prve stopnje, temveč le, da ne vedo, ali je bil dogovorjen oziroma da ne vedo, kakšen rok je bil dogovorjen, zato je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega toženka pred pravdnim postopkom nikoli ni zanikala, da je bil dogovorjen rok 30 dni. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedim prič V. T., J.J. in D. D., čeprav sta tožnika med postopkom opozarjala na protislovnost njihovih izjav, njihovo neprepričljivost, nelogičnost in nesprejemljivost. Tako sta tožnika v vlogi z dne 30.6.2010 opozorila, da je priča V. T. izpovedala, se je občina zavezala, da bo storila vse, da pride do spremembe namembnosti, da taki postopki trajajo več kot 5 let, vendar se ne spominja, ali je bilo tožniku to povedano, iz česar izhaja, da je bil tožnik zaveden v odločilnih dejstvih. Navedena priča je še izpovedala, da je bila zahteva za spremembo namembnosti podana kar z njenim dopisom, ki ga sodišču ne more predložiti, ker nima več računalnika, kar je protislovno, saj bi takšen dopis, če res obstaja, toženka morala predložiti, saj naj bi bil posredovan urbanistični službi. Priča J. J. je izpovedal, da je izvedbo zadeve tožniku obljubil najmanj do konca leta 2007, torej vsekakor v nekem roku, zadeva pa še sedaj ni realizirana. Toženka tudi ni predložila nobenih listin, na katere se v svoji izpovedbi sklicuje priča D. D. Priča je izrecno pojasnila, da naj bi bila pobuda posebej obrazložena, a jo toženka sodišču ni predložila. Iz njene izpovedi, da od leta 2004 ni bilo odločeno o nobeni pobudi za spremembo namembnosti in da to ni bilo možno, izhaja, da je toženka sklenila sporni dogovor, čeprav je z gotovostjo vedela, da realizacija spremembe namembnosti ni možna, torej je bil sporni dogovor sklenjen s prevaro toženke. Iz dokazov v spisu je razvidno, da ni res, da toženka ni vedela za novo številko parcele po izvedeni parcelaciji, kot je to izpovedala priča. Neprimerne so njene izjave, da je oseb s priimkom Ž. v Škofljici več, zato niso vedeli, na kaj se dopisi nanašajo, saj gre le za sprenevedanje. Toženka sodišču ni predložila dokazov, ki jih je zahtevalo sodišče, to je dokazila, da je bila vložena pobuda oziroma zahteva za spremembo namembnosti. Predložila je druge dokaze, glede katerih pa je bila že prekludirana, na kar sta tožnika tudi opozorila v vlogi z dne 30.6.2010, katere vsebino (I. točko) v nadaljevanju pritožbe tudi v celoti povzemata. Ker se sodišče prve stopnje v sodbi do tega ni opredelilo in je tožnikove navedbe in opozorila v celoti prezrlo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka storila vse, kar je bila v njeni moči, da bi prišlo do spremembe namembnosti. Tožnika sta dokazala, da toženka ni ravnala kot dober gospodar in ni storila vsega, da bi do spremembe prišlo v doglednem roku, če ne že v dogovorjenem roku 30 dni. Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno zaključilo, da tožnika nista upravičena do odškodnine. Izpodbijana sodba glede tega nima razlogov in je zato podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj zavrnitev odškodninskega zahtevka ni obrazložena po določbah OZ. Napačen je zaključek, da tožnika nista upravičena do odškodninskega zahtevka po splošnih pravilih odškodninskega prava iz 131. člena OZ, ker morajo biti zato izpolnjeni vsi štirje elementi splošnega civilnega delikta. Ne drži obrazložitev sodišča prve stopnje, da tožnika v tožbi ne zatrjujeta nobenega od teh elementov, temveč jih v primarnem zahtevku zgolj „navržeta“. Tožnika res nista po šolsko navedla, katere so štiri predpostavke po OZ, saj je iz vsebine tožbe razvidno tako nedopustno dejanje kot škodljivo dejstvo.

3. Na pritožbo je odgovorila toženka in v njej predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da se je toženka z dogovorom z dne 17.10.2006 zavezala le, da bo storila vse, da bi se delu zemljišča parc. št. 609/1, k.o. ., spremenila namembnost rabe iz kmetijskega zemljišča v zazidljivo zemljišče, saj (zgolj) takšna zaveza toženke izhaja iz jezikovne razlage prvega odstavka 2. člena dogovora z dne 17.10.2006. Možni besedni pomen prvega odstavka 2. člena dogovora, ki določa pogodbeno zavezo toženke, je le eden, torej ne gre za nejasno določilo (pogodbena volja je jasno in nedvomno izražena), zato je sodišče prve stopnje utemeljeno uporabilo obvezno razlagalno pravilo iz prvega odstavka 82. člena OZ. Glede na to, da je tožnik dogovor podpisal in ga pred podpisom tudi prebral, ni mogoče govoriti o tem, da je toženka namerno in s prevaro dogovor zapisala drugače, kot je bilo mišljeno.

6. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnika, na katerih je dokazno breme zatrjevanega ustnega dogovora, da bo do spremembe namembnosti prišlo v roku 30 dni, tega nista dokazala. Pri tem se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na izpovedi prič J. K., R. T., F. K., V. T. in J. J. ter na splošno znano dejstvo, da so postopki za spremembo namembnosti dolgotrajni. Z navedbo, da so priče J. K., R. T. in F. K. izpovedali, da na tem sestanku tedanji župan J.J. ni omenjal roka, v katerem se bo izvedla sprememba namembnosti dela tožnikovega zemljišča, sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je navedeno iz izpovedi teh prič dejansko mogoče zaključiti. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da sta izpovedi prič V. T. in J. J. prepričljivi, saj sta priči svojo izpoved, da rok 30 dni ni bil dogovorjen, podkrepili z logičnimi argumenti, poleg tega pa v njunih izpovedih tudi sicer ni nasprotji in nelogičnosti. Upoštevaje dejstvo, da priča V. T. ni več zaposlena na občini, v pritožbi izpostavljeno pojasnilo te priče, zakaj dopisa, s katerim je podana zahteva za spremembo namembnosti, ne more predložiti, po presoji pritožbenega sodišča ni protislovno. Glede na navedeno sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo drugačni izpovedi tožnika in prič M. Ž. ml. in M. P. (da je bil dogovorjen rok 30 dni) in pri tem dvom v njihovo verodostojnost pojasnilo z dopustnimi in prepričljivimi argumenti. Pritožba z opozarjanjem na izpoved priče J.J., ki je izpovedal, da je takrat veljal državni predpis, da bi morale občine sprejeti spremembo plana do konca leta 2007 in da je bil to nek izhodiščni rok v zvezi z dogovorom s tožnikom, pritožbenemu sodišču ne vzbuja dvoma v dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj takšna izpoved tožnikove trditve o 30 dnevnem roku ne potrjuje, poleg tega pa iz nje izhaja zgolj to, da sta bili stranki glede roka izvedbe spremembe namembnosti v dogovarjanju, kar pa ne pomeni, da je do dogovora tudi prišlo.

7. Ker se je toženka zavezala le, da bo storila vse, da bi se delu tožnikovega zemljišča spremenila namembnost rabe, ne pa, da bo do spremembe namembnosti dela tožnikovega zemljišča tudi dejansko prišlo oziroma da bo do spremembe namembnosti prišlo v določenemu roku, je sodišče prve stopnje v nadaljevanju pravilno ugotavljalo, ali je toženka dogovorjeno obligacijo prizadevanja tudi izpolnila. Ob ugotovljeni pogodbeni zavezi toženke bi lahko kršitev pogodbe, ki vzpostavlja pogodbeno odškodninsko odgovornost, pogodbene stranke, lahko predstavljala le opustitev ravnanj, s katerimi lahko toženka v postopku spremembe plana vpliva na spremembo namembnosti zemljišča, ne pa okoliščini, da do spremembe namembnosti še vedno ni prišlo (v smislu obligacije rezultata). Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, v katere pritožbeno sodišče nima pomisleka, je toženka tožnikovo vlogo za spremembo namembnosti posredovala v urbanistično službo, kjer so se zbirale vse prošnje za spremembo namembnosti. Postopek za spremembo plana še poteka, v osnutku Občinskega prostorskega načrta toženke pa je tudi pobuda glede tožnikovega (sedaj tožničinega) zemljišča, ki je bilo predmet dogovora, glede katere je toženka dala soglasje za spremembo namembnosti oziroma se je do pobude spremembe rabe pozitivno opredelilo. Pritožba z navedbami, da toženka ni predložila dokazila, da je bila vložena pobuda oziroma zahteva za spremembo namembnosti, pritožbenemu sodišču ne vzbuja dvoma v prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj glede na 8. člen ZPP pisna listina, poimenovana zahteva oziroma pobuda za spremembo namembnosti, ni edini primeren dokaz, kot to neutemeljeno prikazuje pritožba. V zvezi s tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da sodišče prve stopnje z upoštevanjem listinskih dokazov, ki jih je predložila toženka po pozivu sodišča, ni prekršilo določbe 286. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč toženko po prvem naroku za glavno obravnavo pozvalo k predložitvi pobude za spremembo namembnosti na zahtevo tožnikov, ta pa nato ni predložila listine z imenom pobuda oziroma zahteva za spremembo namembnosti, temveč druge listinske dokaze, s katerimi pa je dokazovala isto dejstvo, kot bi ga dokazovala z pobudo oziroma zahtevo za spremembo namembnosti, zato je sodišče prve stopnje navedene listinske dokaze upravičeno upoštevalo. V razlogih sodbe pa se mu ni bilo treba posebej opredeljevati in odgovarjati na očitke tožnikov iz vloge 30. 6.2010, v kateri sta upoštevanju omenjenih listin nasprotovala iz razlogov prekluzije.

8. Ker je tožnikovo pobudo za spremembo namembnosti, potem jo je ta opravil odmero dela zemljišča in ji šele v letu 2008 sporočil nove podatke (novo parcelno številko), toženka vključila v postopek izdelave novega prostorskega načrta, nato pa k pobudi podala še pozitivno mnenje, je tudi po presoji pritožbenega sodišča storila vse, da bi se delu zemljišča spremenila namembnost rabe. Končna odločitev je v pristojnosti Ministrstva za okolje in prostor. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da postopek spremembe plana, ki je po splošnem vedenju dolgotrajen postopek, še ni končan zaradi objektivnih pogojev (razveljavitve javnega razpisa in spremembe zakonodaje), ne pa zaradi zatrjevanega sprenevedanja in zavlačevanja toženke. Dokazna ocena glede zgoraj navedenih dejstev, ki jo je sodišče prve stopnje opravilo v skladu s 8. členom ZPP, je prepričljiva in se nanjo pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju tudi v celoti sklicuje. Pritožba jo ne more omajati z navedbami, da iz dokazov v spisu (ki jih ne konkretizira) izhaja, da je toženka vedela za novo parcelno številko zemljišča, ter s pavšalnim ponavljanjem, da se je toženka le sprenevedala.

9. Tožnika sta zatrjevala, da je tožnik dogovor z dne 17.10.2006 podpisal v bistveni zmoti, saj je šele leta 2008 zvedel, da sprememba namembnosti ni odvisna od toženke, ampak od pristojnih ministrstev, poleg tega je potrditvah tožnikov tožnik dogovor sklenil pod prevaro toženke, saj toženka vedela, da sprememba namembnosti ni odvisna od nje, a mu je zamolčala, da bi se izognila plačilu kupnine za zemljišče s parc. št. 609/10, k.o. L.. Tožnika trdita, da do podpisa dogovora ne bi prišlo, v kolikor bi bilo tožniku to znano. Glede na ugotovljeno pogodbeno zavezo toženke (ki se ni zavezala k obligaciji rezultata, temveč k obligaciji prizadevanja), okoliščine sprejetega dogovora z dne 17.10.2006, tek konkretnega postopka za spremembo namembnosti ter pristojnosti občine v njem, kar vse podrobno izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da o zatrjevani zmoti in prevari pri sklenitvi dogovora z dne 17.10.2006 ni mogoče govoriti. Pritožba z izpostavljanjem izpovedi priče V. T., ki je izpovedala, da se ne spominja, ali je bilo tožniku povedano, da postopki spremembe namembnosti trajajo več kot pet let, navedenega zaključka ne more omajati. Enako velja glede izpovedi priče D. D., saj iz nje ne izhaja, da je toženka z gotovostjo vedela, da realizacija spremembe namembnosti ni možna, kot to neutemeljeno navaja pritožba.

10. Če je pogodba razveljavljena, obveznost izpolnitve ugasne. Pogodbenik, ki je na podlagi razveljavljene pogodbe že izpolnil svojo obveznost, ima kondikcijski zahtevek, pa tudi pravico do povrnitve škode od pogodbenika, pri katerem je vzrok izpodbojnosti. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na razveljavitev pogodbe z dne 17.10.2006 pravilno zavrnilo. Tožnika sta tožbena zahtevka na plačilo odškodnine kot nadomestilo kupnine za parc. št. 609/10, k.o. L., v višini 100.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 17.10.2006 dalje do plačila (2. točka tožbenega zahtevka) in odškodnine zaradi nerealizirane spremembe namembnosti zemljišča v višini 262.500,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.10.2006 dalje do plačila (3. točka tožbenega zahtevka) po presoji pritožbenega sodišča utemeljevala s trditvami in okoliščinami iz 97. člena OZ oziroma drugega odstavka 49. člena OZ, češ da je na strani toženke vzrok izpodbojnosti pogodbe, ker je tožnika prevarala (in ne na podlagi 111. člena OZ, kot je to materialnopravno zmotno štelo sodišče prve stopnje). V obravnavani zadevi do razveljavitve pogodbe z dne 17.10.2006 ni prišlo, pogodba pa tudi ni bila sklenjena s prevaro, zato tudi ni dejanske in pravne podlage za nastop odgovornosti za škodo zaradi razveljavitve pogodbe oziroma za odškodninsko odgovornost zaradi sklenitve pogodbe zaradi prevare. Odločitev o zavrnitvi tožbenih zahtevkov za plačilo odškodnine v višini 100.000,00 EUR (2. točka tožbenega zahtevka) in za plačilo odškodnine v višini 262.500,00 EUR (3. točka tožbenega zahtevka) je zato materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožnika kljub razveljavitvi pogodbe z dne 17.10.2006 do odškodnine v višini 262.500,00 EUR (2. točka tožbenega zahtevka), ne bi bila upravičena, saj po presoji pritožbenega sodišča glede na dejanski substrat tožbe zahtevata pozitiven pogodbeni interes (premoženje, ki bi stranki pripadlo, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena), do povrnitve katerega ob razveljavitvi pogodbe nista upravičena. Trditvena podlaga tožbe, da gre za odškodnino zaradi nerealiziranega posla, ker do spremembe namembnosti zemljišča parc. št. 609/17 k.o. L. iz kmetijskega zemljišča v gradbeno zemljišče ni prišlo zaradi krivdnega ravnanja toženke, ki bi spremembo namembnosti lahko izvedla v roku 30 dni ali v drugem razumnem roku, a se je vse do vložitve tožbe sprenevedala oziroma je zadevo zavlačevala, narekuje preizkus utemeljenosti tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine zaradi nerealizirane spremembe namembnosti zemljišča v višini 262.500,00 EUR še v smislu drugega odstavka 239. člena OZ (in ne 135. člena OZ, ki ga kot pravno podlago navajata tožnika). Pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da zavrnitev tega tožbenega zahtevka narekuje ugotovitev, da postopek spremembe namembnosti zemljišča še ni zaključen. Glede na to, da gre za uveljavljanje škode zaradi kršitve pogodbe (neizpolnitve obveznosti oziroma smiselno tudi zaradi zamude z izpolnitvijo obveznosti), pritožbeno sodišče opozarja na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je toženka zavezala le, da bo storila vse, da bi se namembnost tožnikovega zemljišča spremenila, kar je tudi storila, ni pa bilo dogovorjeno, da bo do spremembe namembnosti prišlo v roku 30 dni, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženka ni kršila pogodbenih obveznosti, zato tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 262.500,00 EUR ni utemeljen.

11. Dejansko trditveno podlago podrednega tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine v višini 78.750,00 EUR za parc. št. 609/17, k.o. L., kot nastalo razliko vrednosti, v kolikor bi bilo to zemljišče prodano v letu 2006, s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi (2. točka podrednega tožbenega zahtevka) sestavljajo trditve o krivdnem ravnanju toženke (sprenevedanje in zavlačevanje zadeve, neizpolnitvi pogodbene obveznosti v roku 30 dni ali v drugem razumnem roku zaradi krivdnih razlogov). Kot že obrazloženo, toženki ni mogoče očitati nič od zatrjevanega. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da o poslovni odškodninski odgovornosti toženke ni mogoče govoriti. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje podredni tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 78.750,00 EUR pravilno preizkusilo še z vidika materialnopravne določbe 131. člena OZ, ki ureja krivdno odškodninsko odgovornost. Načeloma se sicer poslovna in krivdna odškodninska odgovornost izključujeta oziroma je v primeru obstoječega pogodbenega razmerja mogoče govoriti le o pogodbeni odškodninski odgovornosti, vendar toženka v konkretnem primeru ne nastopa le kot pogodbena stranka, temveč kot občina tudi vodi postopek spremembe prostorskega plana, trditve tožnikov o sprenevedanju in zavlačevanju zadeve oziroma o krivdnem ravnanju toženke v postopku sprejemanja prostorskega načrta, pa zahtevajo tudi preizkus utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi prvega odstavka 131. člena OZ. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da bi morala tožnika trditve o krivdnem ravnanju toženke konkretizirati s konkretnimi nedopustnimi ravnanji toženke v postopku spremembe načrta, česar pa nista storila. Poleg tega pa sodišče prve stopnje v postopku izdelave občinskega prostorskega načrta tudi sicer ni ugotovilo nedopustnih ravnanj, kar zadostuje za zavrnitev tožbenega zahtevka, saj morajo biti za krivdno odškodninsko odgovornost podane vse štiri predpostavke te odgovornosti.

12. Po povedanem je sodišče prve stopnje tako glede primarnega tožbenega zahtevka kot glede podrednega tožbenega zahtevka pravilno zaključilo, da tožnika nista upravičena do odškodnine (1.2. in 1.3. točka ter 3.1. in 3.1. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje), svojo odločitev pa je obrazložilo tako, da jo je mogoče preizkusiti, zato sodba v tem delu ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede pritožbenega očitka, da zavrnitev odškodninskega zahtevka ni obrazložena po določbah OZ, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da opustitev navedbe materialnopravne norme, ne predstavlja zgoraj navedene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopku, če je odločitev še vedno mogoče mogoče materialnopravno preizkusiti. Kot izhaja iz 11. in 12. odstavka obrazložitve, je materialnopravni preizkus v konkretnem primeru mogoč in ga je pritožbeno sodišče tudi opravilo.

13. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

14. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo še o pritožbenih stroških. Ker tožnika s pritožbo nista uspela, sama krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).