Jedro

Prav nič običajno ni, da bi streho stanovanjske hiše pri prenavljanju oziroma menjavanju strešne kritine zajel požar, še manj, da bi mogla ob takih posegih zagoreti notranjščina hiše. Zato v skladu s kriterijem predvidljivosti nastanka škode in njenega obsega pri povprečno razumnem človeku tožnikoma ni mogoče naprtiti bremena preprečevanja škode kako drugače, kot sta to tudi storila (opozorila sta tako naročnika kot izvajalca del, da terja prenova strehe posebno pazljivost zaradi velike vrednosti predmetov v notranjosti hiše, in aktivno spremljala dela, ki so se izvajala).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenima zahtevkoma tožnika in tožencem naložilo v solidarno plačilo 42.375 ? odškodnine za premoženjsko škodo in 4.200 ? odškodnine za nepremoženjsko škodo. Glede ostalega (tožnik je iz naslova premoženjske škode zahteval še 475 ?, iz naslova nepremoženjske škode pa še dodatnih 12.491,7 ?) je tožnikova zahtevka zavrnilo. Tožbenemu zahtevku obeh tožnikov skupaj (glasil se je na solidarno plačilo 1.990,49 ? dodatne odškodnine za premoženjsko škodo na skupnem premoženju) je ugodilo v celoti.

Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh tožencev in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga prvi toženec revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da sta tožnika s svojimi ravnanji pripomogla k temu, da je v požaru nastala večja škoda, kot bi lahko nastala. Prepričan je, da bi morala, ker sta se nedvomno zavedala, da se na strehi neposredno nad njuno mansardo oziroma podstrešjem opravljajo dela, pri katerih bi lahko prišlo do poškodb premoženja v tej mansardi, to premoženje, zlasti pa premoženje večje vrednosti (umetniške slike), zaščititi. In sicer tako, da bi vsaj slike prenesla v svoje stanovanje, v katerega je mogoče priti neposredno iz podstrešnih (mansardnih) prostorov. Takšno ravnanje, ki ga je razumno pričakovati od povprečno razumnega in razgledanega človeka, tožnikoma ne bi povzročilo nesorazmernih naporov ali žrtvovanja, pač pa bi z njim izkazala minimalno skrbnost tudi z vidika dolžnosti vsakogar ravnati preventivno. Ker v svoji sferi nista storila ničesar, da bi preprečila ali zmanjšala možnost nastanka škode, sta prispevala k škodi, predvsem pa k njenemu obsegu. Sodišče bi zato pri odločanju moralo uporabiti določbo 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), a ni ravnalo tako.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnikoma, ki nanjo nista odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Odločilne dejanske ugotovitve, ki tvorijo dejstveni substrat sodb sodišč prve in druge stopnje, odstirajo, da je do požara v podstrešnem (mansardnem) slikarskem ateljeju, v katerem je dne 23. 10. 1998 zgorel skoraj ves tožnikov dotedaj ustvarjeni slikarski opus (uničenih ali nepopravljivo poškodovanih je bilo 60 slikarskih umetniških del z okvirji vred, kar je tožniku povzročilo tudi duševne bolečine), ob tem pa je nekaj škode nastalo še na drugih premičnih stvareh (pohištvo in vzmetnice), prišlo zaradi nestrokovnega, malomarnega izvajanja del na strehi hiše tožnikov. Drugi toženec je namreč po nanosu bitumenskega osnovnega hidroizolacijskega premaza (t.i. ibitola), razredčenega z bencinom, z odprtim ognjem vžigal hidroizolacijsko lepenko na dotrajane, razpokane in nasploh nezadostno tesneče strešne planete, ne da bi se prepričal, ali lahko to varno počne, in kljub temu, da je vedel, da je pod plastjo opečnih planet les in hitro gorljiv izolacijski material ter da ima tožnik v mansardi shranjene umetniške slike.

Ognjeni zublji, ki so kmalu vneli podstrešje, so se najprej zagrizli v hitro gorljive materiale umetniških slik, zato navkljub urni intervenciji gasilcev pred pogubo ni bilo mogoče rešiti skorajda nobene slike.

7. Glavna teza, s katero revizija napada sodbo pritožbenega sodišče, je, da sta tožnika, posebej prvi tožnik, ravnala nerazumno neskrbno, ko iz mansardnih prostorov nista umaknila umetniških slik in jih prenesla nadstropje nižje, četudi sta vseskozi dvomila v strokovno pravilnost del, ki so se tiste dni izvajala na strehi, neposredno nad njunimi mansardnimi prostori, in četudi sta tako izvajalca del (drugega toženca) kot tudi naročnika (prvega toženca) večkrat opozorila na domnevne nepravilnosti pri menjavanju strešne kritine in na posledično verjetnost zamakanja v mansardo ob eventualnem hujšem deževju. Posledično, trdi revident, bi morala na svoja pleča prevzeti del odgovornosti za nastalo škodo (prim. 192. člen ZOR).

8. Najsi bodo na splošno smiselni ali ne, te očitke v okoliščinah predmetnega primera obremenjuje velik logični vozel ? zgrajeni so na predpostavki o tožnikovem zavedanju rizika, ki je resda grozil, a se v škodnem dogodku nato ni uresničil. Škoda namreč ni nastala tako, da bi zaradi slabega tesnjenja malomarno nameščene začasne kritine v mansardo na kakšnem mestu prikapljala voda, ki bi namočila (in s tem ireverzibilno okvarila) umetniške slike in njihove okvirje, ampak drugače. Nastala je v požaru, sproženim z nepazljivim, malomarnim vžiganjem hidroizolacijske lepenke na z bencinom prepojeno porozno, za to neprimerno podlago. Ko je tako, je neskrbnost, ki se očita tožnikoma, deplasirana z vidika vzročne zveze. In sicer tako glede samega škodnega dogodka kot tudi glede obsega škode, ki je nastala. Prav nič običajno ni, da bi streho stanovanjske hiše pri prenavljanju oziroma menjavanju strešne kritine zajel požar, še manj, da bi mogla ob takih posegih zagoreti notranjščina hiše. Zato v skladu s kriterijem predvidljivosti nastanka škode in njenega obsega pri povprečno razumnem človeku tožnikoma ni mogoče naprtiti bremena preprečevanja škode kako drugače, kot sta to tudi storila (opozorila sta tako naročnika kot izvajalca del, da terja prenova strehe posebno pazljivost zaradi velike vrednosti predmetov v notranjosti hiše, in aktivno spremljala dela, ki so se izvajala). Neskrbnosti, ki bi na podlagi določbe prvega odstavka 192. člena ZOR lahko privedla do sorazmernega zmanjšanja prisojene odškodnine, v postopanju tožnikov zatorej ni zaznati.

9. Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku).