1. 3. 2012

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe Ines Najvirt, Pernica, ki jo zastopa Odvetniška družba Čeferin, o. p., d. o. o., Grosuplje, na seji 1. marca 2012

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 11.a člena Zakona o pravniškem državnem izpitu (Uradni list RS, št. 83/03 – uradno prečiščeno besedilo) se zavrne.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. VIII DoR 37/2010 z dne 19. 5. 2010 in sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 599/2009 z dne 14. 1. 2010 v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru št. Pd 422/2007 z dne 17. 2. 2009 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je na podlagi četrtega odstavka 11.a člena Zakona o pravniškem državnem izpitu (v nadaljevanju ZPDI) in 13. točke pogodbe o zaposlitvi pritožnici naložilo povrnitev stroškov izobraževanja v višini seštevka neto plač, prejetih v času opravljanja sodniškega pripravništva, ker se po uspešno opravljenem pravniškem državnem izpitu ni odzvala na poziv za sklenitev delovnega razmerja pri Okrožnem sodišču v Ljubljani. Višje sodišče je pritožničino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Vrhovno sodišče je pritožničin predlog za dopustitev revizije zavrnilo.

2.Pritožnica je zoper navedene odločitve sodišč vložila ustavno pritožbo. Navaja, da so ji bile za nazaj odvzete ustavna pravica do socialne varnosti, ki delavcu zagotavlja najmanj minimalno plačo, ter pravica do plače in svoboda razpolaganja z njo, ki sta varovani s Konvencijo Mednarodne organizacije dela št. 95 o zaščiti plač (Uradni list RS, št. 51/09, MP, št. 13/09 – v nadaljevanju Konvencija MOD št. 95). Poziv za sklenitev delovnega razmerja ni vseboval podatkov o vsebini ponujenega delovnega razmerja, kar naj bi pomenilo kršitev pritožničine ustavne pravice do proste izbire zaposlitve iz drugega odstavka 49. člena Ustave in poseg v njeno pogodbeno svobodo ter s tem v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Poseg v pravico do proste izbire zaposlitve naj bi pomenilo tudi sankcioniranje pritožnice zaradi njene odločitve, da delovno razmerje sklene z drugim delodajalcem. V postopku pred sodišči ji ni bilo omogočeno dokazovanje višine škode, kar naj bi pomenilo kršitev 22. člena Ustave. Opozarja na neenotnost prakse pritožbenega sodišča, do česar se tudi Vrhovno sodišče ni opredelilo. Slednjemu očita tudi neopredelitev do njenih ugovorov o posegu v ustavno varovane pravice. Zatrjuje kršitev prvega in drugega odstavka 14. člena, 15., 22., 25. in 33. člena, drugega odstavka 49. člena in 50. člena Ustave ter 6. člena Konvencije MOD št. 95.

3.Hkrati z ustavno pritožbo je pritožnica oziroma pobudnica vložila pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 11.a člena ZPDI. Izpodbijani določbi očita neskladje z 2., 14., 15., 22. in 33. členom, drugim odstavkom 49. člena, 50. in 66. členom Ustave ter s 6. členom Konvencije MOD št. 95. Dejanska posledica te določbe naj bi bila, da sodniški pripravnik ni upravičen do nikakršnega plačila iz delovnega razmerja, niti do minimalne plače. To naj bi bilo v nasprotju s kogentnimi določbami Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 in 103/07 – v nadaljevanju ZDR) in z načelom socialne države iz 2. člena Ustave. Pobudnica meni, da ni ustavno dopustno, da stranki povsem svobodno in brez omejitev razpolagata s pravico do plače. Poleg tega izpodbijani ureditvi očita tudi podnormiranost načina sklenitve delovnega razmerja, zaradi česar naj bi bilo kršeno tudi načelo pravne države iz 2. člena Ustave. Zakonska zahteva, da se sodniški pripravnik zaveže k sklenitvi ponujenega delovnega razmerja pod pretnjo vrnitve vseh prejetih plač v primeru, da ponudbe ne sprejme, po njenem mnenju pomeni nedopusten poseg v pravico do proste izbire zaposlitve (drugi odstavek 49. člena Ustave). Izpodbijani ureditvi očita tudi, da neutemeljeno neenako obravnava sodniške pripravnike, ki so opravljali sodniško pripravništvo v delovnem razmerju na sodišču, v primerjavi z drugimi pripravniki pri drugih delodajalcih in tudi v drugih dejavnostih ter tudi v primerjavi z vsemi drugimi, ki so v rednem delovnem razmerju, ki ni pripravništvo. Enakost položajev naj bi bila v tem, da gre v vseh primerih za delovno razmerje.

B. – I.

4.Pobudnica izpodbija 11.a člen ZPDI. Z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravniškem državnem izpitu (Uradni list RS, št. 111/07 – ZPDI-D) so prenehali veljati prvi, drugi in četrti odstavek 11.a člena ZPDI oziroma so bili nadomeščeni z novimi določbami. Zato Ustavno sodišče lahko odloča o njihovi ustavnosti le ob izpolnjenih pogojih iz 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS). Ker je pobudnica hkrati s pobudo vložila ustavno pritožbo zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijane določbe, izkazuje pravovarstveno potrebo za odločitev o pobudi.

B. – II.

5.Izpodbijani 11.a člen ZPDI je določal obveznost sklenitve delovnega razmerja najmanj za čas trajanja pripravništva s sklenjenim delovnim razmerjem na sodišču po uspešno opravljenem pravniškem državnem izpitu in dolžnost povrnitve stroškov izobraževanja v višini seštevka neto plač, prejetih v času sodniškega pripravništva, v primeru neizpolnitve te obveznosti.

6.Pobudnica meni, da je izpodbijana določba nejasna in nedoločna, ker ni jasen način sklenitve pogodbe o zaposlitvi na njeni podlagi in ker ne določa, v kakšnem roku mora biti pogodba sklenjena. Zahteva, da so norme opredeljene jasno in določno tako, da je mogoče nedvomno ugotoviti njihovo vsebino in namen, je vsebina enega izmed načel pravne države iz 2. člena Ustave. To pa ne pomeni, da predpisov ni treba razlagati. Iz ustavnosodne presoje izhaja, da je predpis v neskladju z Ustavo takrat, kadar s pomočjo pravil o razlagi pravnih norm ne moremo priti do njegove jasne vsebine (tako npr. odločba Ustavnega sodišča št. U-I-29/04 z dne 30. 6. 2005, Uradni list RS, št. 68/05, in OdlUS XIV, 64). Obravnavanim zakonskim določbam je z ustaljenimi metodami razlage mogoče določiti vsebino.

7.Sklenitev pogodbe o zaposlitvi in njeno vsebino urejajo splošni predpisi, zato ni potrebe po urejanju te vsebine tudi v ZPDI, ki je posebni predpis. Izpodbijana določba določa prekluzivni rok petnajstih dni, v katerem je delodajalec zavezan zahtevati izvršitev pogodbene zaveze od sodniškega pripravnika (pisni poziv). Na predlog predstojnika organa, pri katerem obstaja ustrezno prosto delovno mesto, predsednik višjega sodišča pozove sodniškega pripravnika na delo v smislu sklenitve delovnega razmerja. Predlogov delovnih mest je lahko tudi več (drugi odstavek 11.a člena ZPDI). Subjekt, odgovoren za poziv sodniškega pripravnika, se praviloma razlikuje od subjekta sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Šele po odzivu sodniškega pripravnika na pisni poziv in morebitni izbiri med danimi možnostmi se zato lahko izvede postopek sklenitve delovnega razmerja pod pogoji, ki jih določajo splošni predpisi. V sodnem postopku je bilo ugotovljeno, da se pobudnica ni odzvala na pisni poziv, zaradi česar do sklenitve delovnega razmerja ni prišlo. Dejstvo, da se pobudnica zavzema za drugačno razlago izpodbijane določbe, na kateri temelji odločitev sodišč, izpodbijanih z ustavno pritožbo, samo po sebi še ne pomeni, da je zakonska določba nejasna. Očitki pobudnice o protiustavnosti izpodbijane določbe tako dejansko pomenijo zgolj nestrinjanje z razlago te določbe, kot sta jo podali sodišči, s čimer ni mogoče utemeljiti očitkov o njeni protiustavnosti. Ker je vsebino izpodbijane določbe z njeno razlago mogoče ugotoviti, so očitki o njeni neskladnosti z 2. členom Ustave očitno neutemeljeni.

8.Pobudnica izpodbijani določbi med drugim očita tudi, da postavlja osebe, ki opravljajo sodniško pripravništvo v delovnem razmerju na sodišču, v neenakopraven položaj s pripravniki pri drugih delodajalcih, s pripravniki v drugih dejavnostih ter tudi z drugimi osebami v delovnem razmerju.

9.Drugi odstavek 14. člena Ustave zakonodajalca zavezuje, da enake primere obravnava enako in različne različno, dopušča pa mu različno urejanje enakih položajev, če obstajajo za takšno razlikovanje razumni in stvarni razlogi. Temeljna predpostavka za kršitev načela enakosti je, da sploh gre za bistveno enake položaje.

10.ZDR ne določa več obveznega pripravništva in ureja le splošna vprašanja v zvezi s tem institutom. Pripravništvo je namenjeno osebi, ki prvič začne opravljati delo, ustrezno vrsti in stopnji svoje strokovne izobrazbe, da se usposobi za samostojno opravljanje dela v delovnem razmerju. Odločitev za uvedbo pripravništva in njegova podrobnejša vsebina sta prepuščeni posebnemu urejanju zakona ali kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti (prvi odstavek 120. člena ZDR).

11.Za samostojno opravljanje dela pravnika ni predpisano obvezno opravljanje pripravništva v smislu prvega odstavka 120. člena ZDR. Osebe s pridobljeno strokovno izobrazbo univerzitetni diplomirani pravnik namreč lahko opravljajo pravniška dela tudi brez predhodno opravljenega sodniškega pripravništva ali pravniškega državnega izpita. Pravnik se lahko bodisi takoj po pridobitvi strokovnega naslova univerzitetni diplomirani pravnik bodisi šele potem, ko že vrsto let opravlja pravniški poklic, odloči, da bo opravil ta izpit z namenom pridobitve naslova pravnik z opravljenim pravniškim državnim izpitom. Sodniško pripravništvo, kot ga ureja ZPDI, je pogoj za pristop k pravniškemu državnemu izpitu. Namenjeno je usposobitvi pravnikov za opravljanje funkcij in poklicev na področju pravosodja (sodnik, državni tožilec, odvetnik, notar), ki imajo poseben ustavnopravni pomen (125. do 137. člen Ustave). Izobraževanje in usposabljanje zanje je zaradi tega še posebej zahtevno, specifično in se vsebinsko v bistvenem razlikuje od usposabljanja za delo v drugih dejavnostih in poklicih. Opravljeni pravniški državni izpit je le eden izmed pogojev za opravljanje teh del. Sodniško pripravništvo se na podlagi izpodbijanega zakona izvaja samo na sodišču po posebnem programu. Namen tega usposabljanja je izpolniti pogoje za pristop k pravniškemu državnemu izpitu, na kar kaže tudi dejstvo, da je to določeno v zakonu, ki predpisuje izvedbo tega izpita. Glede na povedano sodniškega pripravništva ni mogoče primerjati s splošnim pripravništvom, urejenim v ZDR.

12.Zakon o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09 in 33/11 – ZS) v 55. členu določa, da lahko pripravniki, ki se po pridobljenem strokovnim naslovu univerzitetni diplomirani pravnik na sodišču usposabljajo za opravljanje pravniškega državnega izpita, spremljajo naroke, glavne obravnave ter seje senatov, izdelujejo osnutke sodnih odločb in drugih sodnih pisanj, sprejemajo na zapisnik vloge strank ter pišejo zapisnike. Navedene naloge so namenjene pridobitvi posebnega znanja, ki omogoča opravo pravniškega državnega izpita. Pobudnica ne navaja, da je na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi v času sodniškega pripravništva opravljala katera dela ali naloge, ki niso sodile v okvir programa sodniškega pripravništva, ki ga določa 14. člen ZPDI. Temeljni namen sodniškega pripravništva je torej izobraževalni, saj je naloga sodniških pripravnikov prvenstveno njihova lastna usposobitev za opravo pravniškega državnega izpita. Položaj sodniškega pripravnika v delovnem razmerju na sodišču se zato v bistvenem razlikuje od položaja ostalih delavcev v delovnem razmerju.

13.Sodniški pripravnik lahko opravlja sodniško pripravništvo bodisi kot oseba v delovnem razmerju na sodišču, kot oseba v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu v okviru izobraževanja, ki ga zagotavlja delodajalec, ali volontersko (prvi odstavek 3. člena ZPDI). V pravicah, obveznostih in odgovornostih so pripravniki v različnih oblikah sodniškega pripravništva v enakem položaju – razen glede delovnega razmerja (drugi odstavek 3. člena ZPDI). V tem pogledu se različne oblike sodniškega pripravništva v bistvenem razlikujejo, saj enak program sodniškega pripravništva pripravniki opravljajo v različnih statusih. Z vidika razmerja sodniških pripravnikov do sodišča, ki sodniško pripravništvo omogoča in izvaja, zato ne gre za bistveno enake položaje, ki bi zahtevali enako obravnavo.

14.Glede na vse povedano je sklicevanje pobudnice na ustavno zahtevo po enakem obravnavanju enakih primerov očitno neutemeljeno.

15.Pobudnica meni, da zahteva izpodbijane določbe, da se sodniški pripravnik zaveže k sklenitvi ponujenega delovnega razmerja pod pretnjo vrnitve vseh prejetih plač v primeru, da ponudbe ne sprejme, pomeni protiustavno omejitev proste izbire zaposlitve iz drugega odstavka 49. člena Ustave. Zakonska zahteva sklenitve delovnega razmerja velja le za tiste sodniške pripravnike, ki so se izmed treh mogočih oblik opravljanja sodniškega pripravništva prostovoljno odločili za delovno razmerje na sodišču. Na podlagi četrtega odstavka 8. člena ZPDI se obveznost iz 11.a člena ZPDI navede v pogodbi o zaposlitvi sodniškega pripravnika, kar pomeni, da brez soglasja sodniškega pripravnika sploh ne more nastati. Časovno je ta zaveza omejena s trajanjem sodniškega pripravništva v delovnem razmerju na sodišču (prvi odstavek 11.a člena ZPDI). Zakon omogoča tudi fakultativno nadomestitev te obveznosti s plačilom stroškov izobraževanja v višini v času usposabljanja prejetih neto plač. Izpodbijana zakonska obveznost sklenitve delovnega razmerja torej ni absolutna, saj se ji sodniški pripravnik, ki sicer svobodno nanjo pristane, lahko izogne z izpolnitvijo zakonsko določene fakultativne obveznosti, ki ne presega zneska, ki je bil sodniškemu pripravniku dejansko izplačan.

16.Ker je sodniško pripravništvo namenjeno zahtevni nadgradnji pravniškega znanja ter usposobitvi za funkcije in poklice v pravosodju, ki imajo pomemben ustavnopravni pomen, je izpodbijana zakonsko določena zaveza do sodišča, ki je sodniškemu pripravniku takšno usposabljanje omogočilo, v skladu z načelom vzajemnosti terjatev. Če sodniški pripravnik na obveznosti, ki izhajajo iz sicer ugodnejše oblike opravljanja sodniškega pripravništva, ne bi pristal že na začetku, bi lahko sodniško pripravništvo opravljal v drugih dveh mogočih oblikah – volontersko oziroma pri drugem delodajalcu, ki bi mu takšno izobraževanje zagotavljal. V tem primeru od sodišča ob sicer enakih obveznostih in odgovornostih (drugi odstavek 3. člena ZPDI) ne bi prejemal plačila. Izpodbijana ureditev ni nerazumna, saj omogoča enakomerno porazdelitev obveznosti med strankama. Glede na navedeno Ustavno sodišče ocenjuje, da pobudnica ni izkazala, da bi izpodbijana zakonska določba pomenila nedopusten poseg v pravico do proste izbire zaposlitve iz drugega odstavka 49. člena Ustave.

17.Izpodbijana ureditev tudi ne posega v samo pravico do plače, saj niti ne ureja plačnega področja. Prejete neto plače so določene zgolj kot merilo opredelitve višine fakultativno določene obveznosti, s katero se sodniški pripravnik po prejetem pozivu lahko ekskulpira obveznosti sklenitve delovnega razmerja. Pobudničini očitki, s katerimi poskuša utemeljiti poseg izpodbijane ureditve v ustavno načelo socialne države (2. člen Ustave) in v pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave ter neskladje s 6. členom Konvencije MOD št. 95, so zato neutemeljeni.

18.Pobudnica zatrjuje tudi neskladje izpodbijane ureditve s 33. in 66. členom Ustave. Ker gre za neobrazložen očitek, ga ni mogoče preizkusiti.

19.Glede na navedeno je Ustavno sodišče njeno pobudo kot očitno neutemeljeno zavrnilo (1. točka izreka).

B. – III.

20.Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin niso podane (2. točka izreka).

C.

21.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo s šestimi glasovi proti trem. Proti so glasovale sodnice Klampfer, Korpič – Horvat in Sovdat.

dr. Ernest Petrič Predsednik