Jedro

Specialistka MDPŠ je kompetentna tudi za presojo vpliva psihičnih težav na delazmožnost tožnice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna za tožnika na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 142,74 EUR, v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 25. 11. 2021 ter ista št. zadeve in dosjeja z dne 26. 7. 2021. Tožnico je razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 27. 5. 2021 dalje in ji od 1. 6. 2021 dalje priznalo pravico do invalidske pokojnine, ki se izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Toženi stranki je naložilo, da izda odločbo o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Določilo je tudi kontrolni pregled za mesec oktober 2024. Odločilo je tudi o stroških postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na mnenje sodne izvedenke MDPŠ, s katerim pa se tožena stranka ne strinja. Pri tožnici namreč zdravljenje psihičnih težav še ni zaključeno, razen tega psihično stanje tudi ni tako hudo, da bi povzročilo popolno in trajno izgubo delazmožnosti. V tem primeru niso izčrpane vse diagnostične niti terapevtske možnosti (npr. zdravljenje v hospitalnih pogojih). Glede na medicinsko dokumentacijo tudi poslabšanje invalidnosti od predhodnega postopka ni izkazano, še posebej ne v meri, da bi pri tožnici prišlo do popolne izgube delazmožnosti. Enako izhaja tudi iz izvidov lečečih psihiatrov. Tako tudi iz izvida z dne 13. 8. 2022 in smiselno tudi iz drugih izvidov izhaja, da je tožnica vsestransko ustrezno orientirana, urejena, zgovorna, da je mišljenje formalno in vsebinsko urejeno, ter je brez zaznavnih motenj. Sodišče bi moralo dejansko stanje razčistiti s pritegnitvijo izvedenca psihiatrične stroke, kar je tožena stranka tudi predlagala, vendar pa je sodišče tak dokazni predlog zavrnilo. Po mnenju tožene stranke namreč sodni izvedenec MDPŠ ni kompetenten za oceno delazmožnosti, ko gre za vprašanje težav s področja psihiatrične stroke. Z zavrnitvijo dokaznega predloga je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, kar je neposredno vplivalo tudi na vsebino odločitve. Sodišče prve stopnje namreč nima strokovnega znanja s področja medicine, mnenja sodne izvedenske MDPŠ pa po mnenju tožene stranke ni zadosti razjasnilo strokovnih vprašanj v zvezi z oceno delazmožnosti s področja psihiatrije. Odprta so ostala tudi vprašanja glede same diagnostike in pa metod zdravljenja. Ugotovitev, da se je anksiozno-depresivna motnja "nacepila" na osebnostno motnjo, pa je lahko zgolj podlaga za eventuelno oceno zmanjšanja delazmožnosti, ne pa za izgubo delazmožnosti, kot je to razsodilo sodišče prve stopnje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica navaja, da je sodna izvedenka izvedensko mnenje podala v skladu s pravili stroke ter odgovorila na vsa zastavljena vprašanja. Tožnica je namreč popolnoma nezmožna za delo. Pri njej gre za čustveno neuravnovešeno osebnostno motenost, na katero se je nadgradila anksiozno-depresivna motnja. Tožnica funkcionira na nivoju blage duševne manjrazvitosti, kar kaže na izhodiščno slabe kognitivne sposobnosti in mentalne kapacitete. Izvedenka je tudi pojasnila, da so terapevtske zmožnosti izključene. Pa tudi lečeči psihiater je menil, da kljub zamenjavi zdravil ni prišlo do nobenega izboljšanja. Prav tako tudi ni predlagal bolnišničnega zdravljenja. Tudi iz izvida, ki ga tožnica prilaga, izhaja, da tožnica ni sposobna za organizirano delo. Enako izhaja tudi iz rehabilitacijskega poročila inštituta A. in pa tudi iz odločbe Zavoda RS za zaposlovanje z dne 6. 1. 2023. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne, tožnici pa prizna stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo postopkovnih določb, ki jih v pritožbi uveljavlja tožena stranka.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ..., št. dosjeja: ... z dne 25. 11. 2021, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 26. 7. 2021. V reviziji je tožena stranka prvostopenjsko odločbo spremenila tako, da je tožnica še nadaljnje delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, s pravico do premestitve na drugo delovno mesto: fizično lažje delo, v ugodnih mikroklimatskih pogojih, v okolju, kjer ni pelodov trav in drugega cvetja, brez dela v pogostem prisilnem položaju ledvene in vratne hrbtenice, brez pogostega globokega sklanjanja, s polnim delovnim časom od 1. 2. 2020 dalje.

7. V zadevi je sporno, ali je pri tožnici prišlo do izgube delazmožnosti in s tem torej, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 v 41. členu določa pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Skladno s 1. alinejo navedenega člena pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije. V 1. alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 pa je določeno, da je I. kategorija invalidnosti podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listin v spisu izhaja, da je tožnica delovni invalid III. kategorije invalidnosti od 30. 8. 2018 dalje zaradi posledic bolezni. Z odločbo z dne 14. 9. 2018 ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, s polnim delovnim časom. Dne 15. 2. 2021 pa je osebni zdravnik podal predlog za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožnica je kot samostojna podjetnica opravljala delo cvetličarke. Iz izvedenskega mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 13. 10. 2021 izhaja, da gre pri tožnici za kronično bolečino v križu, za sindrom rotatorne manšete obojestransko, za alergijsko astmo, nadalje za čustveno neuravnovešeno osebnostno motenost ter za mešano anksiozno in depresivno motnjo. Po mnenju invalidske komisije II. stopnje je pri tožnici potrebno nadaljnje zdravljenje in ukrepi medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na spremembe v njenem zdravstvenem stanju.

9. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodne izvedenke specialistke MDPŠ. Izvedenka je po proučitvi dokumentacije v sodnem in upravnem spisu ter dokumentacije v zdravstvenem kartonu in pa po osebnem pregledu tožnice podala mnenje, da je pri tožnici prišlo do takih sprememb zdravstvenega stanja, da ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela oziroma ni zmožna opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. Vzrok je bolezen, datum nastanka pa je 27. 5. 2021, ko je bila obravnavana na senatu invalidske komisije I. stopnje. Vzrok popolne izgube delazmožnosti je čustveno neuravnovešena osebnostna motenost, na katero se je nadgradila anksiozno-depresivna motnja. Tako že iz mnenja psihologa izhaja, da tožnica funkcionira na nivoju blage duševne manjrazvitosti, kar kaže na izhodiščno slabše kognitivne sposobnosti in mentalne kapacitete. Na izgubo delazmožnosti pa vplivajo tudi ostale zdravstvene težave, med drugim alergija in pa ortopedske težave.

10. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za strokovno prepričljivo izvedensko mnenje. Sodna izvedenka je odgovorila na vsa zastavljena vprašanja. Sodišče je izvedenko tudi zaslišalo na naroku za glavno obravnavo, kjer je dodatno pojasnila svoje ugotovitve tako glede tožničinih zdravstvenih težav, kot tudi vpliva teh zdravstvenih težav na tožničino delovno zmožnost. 11. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da je izvedensko mnenje nejasno, še posebej glede vprašanja zaključenosti zdravljenja. Izvedenka, zaslišana na naroku za glavno obravnavo, je prepričljivo pojasnila, da je ključna tožničina osebnostna motenost. Ta pa ni dojemljiva za terapijo. Osebnostne motenosti ni mogoče spremeniti. Terapija je možna zgolj za anksiozno simptomatiko. S tem v zvezi se je izvedenka sklicevala tudi na rehabilitacijsko poročilo inštituta A. z dne 19. 1. 2021. Kot člani tima so pri podaji poročila sodelovali različni specialisti, med drugim tudi specialist klinične psihologije in specialist MDPŠ, pri čemer glede na tožničino zdravstveno stanje in s tem povezano delazmožnost ugotavljajo, da je pri tožnici v ospredju bolečinska simptomatika, nestabilno in znižano je kognitivno funkcioniranje. Ima težave na področjih čustvovanja in razpoloženja, podana pa je tudi psihomotorična upočasnjenost, osebnostna spremenjenost, izčrpane so prilagoditvene sposobnosti, gre pa tudi za socialno izoliranost. Prikazana delovna vzdržljivost in obremenljivost sta nefunkcionalni. Podana je končna ocena, da tožnica ni več sposobna za nobeno delo in je nezaposljiva. Torej tudi navedeno rehabilitacijsko poročilo potrjuje ugotovitve sodne izvedenke MDPŠ glede tožničine delovne zmožnosti. Sodna izvedenka je pri podaji mnenja upoštevala tudi izvide lečečih specialistov, iz katerih vse od leta 2011 dalje izhaja ugotovitev o osebnostni motenosti. Osebnostna motenost se ne slabša, temveč se na omenjeno motenost navezujejo zunanji stresorji, ki povzročajo poslabšanje v smislu anksiozno-depresivne simptomatike. Po mnenju izvedenke so nove okoliščine, ki so se pojavile pri tožnici vplivale na poslabšanje njenega zdravstvenega stanja. Tudi glede ugotovitev lečečega specialista v izvidu z dne 13. 8. 2022 je izvedenka pojasnila, da je ključna že ocena psihologa, da v situacijah, ki so za tožnico obremenjujoče, se zmanjša njen stik z realnostjo in zaradi teh stresorjev tožnica ni zmožna za delo.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka s tem, ko ni ugodilo dokaznemu predlogu tožene stranke, da se za ugotovitev dejanskega stanja postavi izvedenca specialista psihiatra. Sodišče prve stopnje je imelo za svojo odločitev podlago v 287. členu ZPP, kjer je v drugem odstavku določeno, da predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. 13. Sodišče prve stopnje je obrazložilo zavrnitev predlaganega dokaza, pri čemer izpostavlja, da je bilo dejansko stanje razčiščeno že s postavljeno sodno izvedenko specialistko MDPŠ. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je specialistka MDPŠ kompetentna tudi za presojo vpliva psihičnih težav na delazmožnost tožnice. Kot je bilo že pojasnjeno je sodna izvedenka temeljito strokovno obrazložila svoje ugotovitve glede tožničinega zdravstvenega stanja. Tudi kasnejši izvidi, ki sicer niso bili odločilni za presojo sporne zadeve, saj datirajo iz obdobja že po izdaji dokončne odločbe (gre za izvid specialista psihiatra z dne 24. 11. 2022 in odločbo ZRSZ o nezaposljivosti) samo potrjujejo ugotovitve sodne izvedenke, kot je bilo že obrazloženo.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Skladno s 155. členom ZPP in ob upoštevanju Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)3 je pritožbeno sodišče priznalo stroške odgovora na pritožbo v višini 375 točk, nadalje 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV. Ker je bila tožnici z odločbo Bpp 446/2022 z dne 20. 1. 2023 dodeljena brezplačna pravna pomoč na pritožbeni stopnji in ker je skladno s petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu odvetnik upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po Odvetniški tarifi, je pritožbeno sodišče upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR naložilo toženi stranki, da plača za tožnico na račun sodišča prve stopnje 142,74 EUR, od tega 112,50 EUR za odgovor na pritožbo, 4,50 EUR za materialne stroške in 25,74 EUR za 22 % DDV.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami.