Jedro

Pri tožniku še obstoji preostala delovna zmožnost, ki bi predstavljala podlago za poklicno rehabilitacijo za usposobitev za nadaljnje organizirano delo, če tožnik ne bi bil starejši od 50 let. Ker gre za tožnika, ki je starejši od zakonsko določene starosti, mu zakon z invalidsko upokojitvijo nudi varstvo. Tožnik, ki presega zakonsko določeno starost, je bil utemeljeno invalidsko upokojen.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (IV. In V. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 7. 6. 2023 in št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 19. 1. 2024 in tožniku priznalo pravico do invalidnine za skupno 50 % telesno okvaro, nastalo dne 1. 9. 2022 zaradi posledic bolezni in poškodbe izven dela ter tožencu naložilo od 1. 9. 2022 do 28. 2. 2023 izplačilo invalidnine v znesku 43,76 EUR mesečno, od 1. 3. 2023 do 29. 2. 2024 v znesku 48,27 EUR mesečno in od 1. 3. 2024 dalje v znesku 50,30 EUR mesečno z nadaljnjimi uskladitvami. Zavrnilo je tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 6. 6. 2023 in št. ... z dne 19. 1. 2024, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine od dneva začetka invalidskega postopka pri tožencu ter odločilo, da je toženec dolžan za tožnika povrniti stroške postopka v 50 % deležu na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, stroške tožnika v preostalem 50 % deležu pa krije proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

2.Zoper IV. in V. točko izreka sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodi ter izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podredno pa pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožencu pa naloži plačilo pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je v IV. točki izreka sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženca z dne 6. 6. 2023 in 19. 1. 2024 ter da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine od dneva začetka invalidskega postopka pri tožencu. Svojo odločitev je oprlo na 63. člen ZPIZ-2 ter na mnenje izvedenskega organa, vendar je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo materialno pravo. Izvedenski organ le povzema dosedanji potek zdravljenja in obravnave ter izvide različnih zdravnikov in poda zaključek, da je pri tožniku podana II. kategorija invalidnosti v izenačenem 50 % deležu. Iz izvedenskega mnenja ni razvidno, v čem je delovna zmožnost tožnika zmanjšana le za 50 %, niti ne izhaja, zakaj pri tožniku ni podana I. kategorija invalidnosti, saj tožnik ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela in ni več zmožen opravljati svojega poklica, preostale delovne zmožnosti pa nima. Iz izvida SB A. z dne 19. 10. 2023 izhaja, da gre pri tožniku za trajno nepopravljivo okvaro desnega tibialnega živca. Z dodatnimi rehabilitacijskimi ukrepi ni mogoče izboljšati funkcionalnega stanja, niti ni mogoče več pridobiti delovne zmožnosti. Tožnik ima stalne bolečine v predelu desnega kolena ter celotnega desnega stopala in goleni ter občutek nestabilnosti v desnem stopalu, v posledici česar pri hoji šepa ter kot tak ni več zmožen opravljati svojega poklica in nima več delovne zmožnosti za svoj poklic vzdrževalec cest I. Izvedenski organ bi moral pojasniti, katero metodo ocene je uporabil. Gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodba nima razlogov odločilnih dejstev, na podlagi katerih je sodišče zaključilo, da pri tožniku ne gre za I. kategorijo invalidnosti. Tožnik nima več preostale delovne zmožnosti, saj ne more delati s polnim delovnim časom in z delovnimi napori, ki ne bi poslabšali njegove invalidnosti, na drugem delovnem mestu, kar bi ustrezalo njegovi izobrazbi oziroma usposobljenosti. Kot vzdrževalec cest oziroma zidar tožnik sploh ne more opravljati sedečega dela, saj taka delovna mesta ne obstajajo. Sodišče tožnika ni zaslišalo niti ni zavrnilo dokaznega predl0ga. Tožnikovo delovno zmožnost je ugotavljal sodni izvedenec, vendar to ne pomeni, da sodišču ni bilo potrebno tožnika zaslišati glede njegove delovne zmožnosti. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih niti drugih procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti tudi po uradni dolžnosti. Sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki temeljijo na pravilnih materialnopravnih izhodiščih, strinja se z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 19. 1. 2024 v zvezi s prvostopno odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 6. 6. 2023, s katero je bil tožnik razvrščen v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 9. 1. 2023, s pravico do invalidske pokojnine od 1. 2. 2023 ter dokončno odločbo iste številke v zvezi s prvostopno odločbo z dne 7. 6. 2023, s katero je bilo ugotovljeno, da tožnik nima pravice do invalidnine za 40 % telesno okvaro, ki je nastala dne 1. 9. 2022 kot posledica bolezni.

6.V pritožbeni obravnavi ostaja sporna razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti, saj tožnik vztraja, da ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela oziroma da gre pri njemu za poklicno invalidnost, vendar brez preostale delovne zmožnosti.

7.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listin izhaja, da je bil tožnik s citirano odločbo razvrščen v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 9. 1. 2023 s priznano pravico do invalidske pokojnine od 1. 2. 2023 dalje. Ugotovljeno je bilo, da za drugo delo tožnik ni zmožen s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno brez poklicne rehabilitacije, ki pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let.

8.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče ni izvajalo zaslišanja tožnika v zvezi z njegovo delazmožnostjo. Obstoji načelna dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze, vendar pravica do izvedbe dokazov ni absolutna. Pravico do izjave je tožnik lahko uresničeval s pisnimi vlogami ter z navajanjem na glavni obravnavi, tako, da ta pravica z odločitvijo sodišča ni bila prekršena. Sodišče je v 5. točki obrazložitve pojasnilo, da je za presojo delazmožnosti ključno medicinsko znanje, ki ga poseduje izvedenec specialnosti medicine dela, prometa in športa ter v 7. točki izpostavilo, da je zaslišanje le eno od dokaznih sredstev. Tožnikovo delazmožnost je ugotavljal sodni izvedenec, ki je za to usposobljen, saj je pri presoji ključna ugotovitev strokovne medicinske narave, zaradi česar sodišče ni izvajalo dokazovanja z zaslišanjem tožnika. Tožnik je ob osebnem pregledu navajal dejstva z zdravstvenim stanjem, delovno zmožnostjo oziroma delovnim mestom, pri čemer je njegovo zdravstveno stanje razvidno iz priložene zdravstvene dokumentacije, dejstva povezana z opravljanjem dela pa so razvidna iz delovne dokumentacije. Nenazadnje pa tožnik ne konkretizira, v čem naj bi bilo izvedensko mnenje v delu, ki se nanaša na njegovo zdravstveno stanje, zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno.

9.Zakonska opredelitev kategorij invalidnosti določa, da je definicija invalidnosti sestavljena iz elementov splošne in poklicne invalidnosti. Splošna invalidnost pomeni izgubo pridobitne zmožnosti zaradi nezmožnosti opravljanja kateregakoli dela, ki je osebi na voljo na splošnem trgu delovne sile, medtem ko poklicna invalidnost predstavlja izgubo pridobitne zmožnosti zaradi nezmožnosti opravljanja poklica ob dodatnem pogoju, da oseba nima več preostale delovne zmožnosti. Ključno je torej vprašanje, ali bi se tožnik ob ugotovitvi, da gre za več kot 50 % zmanjšanje delovne zmožnosti za opravljanje njegovega poklica, skladno s 63. členom ZPIZ-2 lahko usposobil za drugo delo v okviru poklicne rehabilitacije, če ne bi bilo pravne ovire. Sodišče je oceno izvedenskega organa, da je pri tožniku delovna zmožnost zmanjšana za več kot 50 %, pravilno pravno ovrednotilo.

10.Sodišče je med postopkom ugotavljalo, ali pri tožniku obstoji pridobitna nezmožnost za delo ter s tem pravna podlaga za priznanje ustreznih pravic iz invalidskega zavarovanja s pridobitvijo izvedenskega mnenja izvedenskega organa, zaradi pripomb tožnika pridobilo dve dopolnilni mnenji ter oba člana izvedenskega organa tudi zaslišalo. Sodišče je v 11. točki ustrezno pojasnilo, da je bila ocena tožnikove invalidnosti podana s stališča obremenitve, škodljivosti in tveganja delovnega okolja, zdravstvenega stanja in vpliva na delovno zmožnost. Tožnikove zdravstvene težave so bile zato pravilno soočene s tveganjem poklica skladno z določbo 63. člena ZPIZ-2. Pri tem je bila upoštevana tudi delovna dokumentacija, iz katere je razvidno, da je bil tožnik razporejen na delovno mesto vzdrževalec cest I od 3. 11. 2016 dalje ter presojana delovna zmožnost tudi iz vidika poklica tožnika. Predhodno je bil tožnik od 9. 8. 2016 zaradi posledic bolezni razvrščen v III. kategorijo invalidnosti z omejitvami. Tako se kot ključna izpostavi ugotovitev izvedenskega organa, da so bistvene težave, ki jih je tožnik opredelil na osebnem pregledu, zdravstvene težave ortopedske narave, zaradi česar bi bila za nadaljnje vključevanje v organizirano pridobitno delo potrebna poklicna rehabilitacija, ki pa mu zaradi starosti ni zagotovljena. Tožnik bi se lahko usposobil za drugo pretežno sedeče delo v krajšem delovnem času, vse v okviru tožnikovega poklica oziroma presoje 63. člena ZPIZ-2, vendar bi bila potrebna poklicna rehabilitacija. Nedvomno je bilo ugotovljeno, da pri tožniku ne gre za stanje popolne pridobitne nezmožnosti, zaradi česar ga tudi ni mogoče razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti.

11.Pri tožniku tako še obstoji preostala delovna zmožnost, ki bi predstavljala podlago za poklicno rehabilitacijo za usposobitev za nadaljnje organizirano delo, če tožnik ne bi bil starejši od 50 let. Ker gre za tožnika, ki je starejši od zakonsko določene starosti, mu zakon z invalidsko upokojitvijo nudi varstvo. Tožnik, ki presega zakonsko določeno starost, je bil utemeljeno invalidsko upokojen. Ni podan zakonski dejanski stan, ki ga določa prva alineja drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2, da gre pri tožniku za splošno ali poklicno invalidnost, brez preostale delovne zmožnosti.

12.Ne drži pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj so ta razvidna iz celotne obrazložitve. Ugotovitve izvedenskega organa šteje sodišče za ključne in nenazadnje je sodišče te ugotovitve pravilno umestilo v pravni kontekst ter sprejelo pravilen dokazni zaključek, ki je razviden v 14. točki obrazložitve. Sodišče je v 14. točki ustrezno pojasnilo, zakaj je prepoznalo kot pravilno odločitev izvedenskega organa o odstotku zmanjšanja tožnikove preostale delovne zmožnosti ter tudi ustrezno pojasnilo, zakaj na izpodbijano odločitev ne vpliva ugotovitev izvedenskega organa glede razmerja sovzročnosti nastale invalidnosti. Ugotovitev izvedenskega organa, da gre pri tožniku za zmanjšanje za več kot 50 % delovne zmožnosti, ne pa popolno izgubo, je ocena, saj tudi zakonske določbe ZPIZ-2 v 63. členu ne določajo specificiranih kriterijev. Gre za oceno, ne pa za natančen matematični izračun, ki temelji na ugotovljenem zdravstvenem stanju in funkcionalnem statusu osebe, ki vedno predstavlja celoto. Zato podrobnejše razčlenjevanje, katera bolezen in na kakšen način, v kolikšnih odstotkih ta vpliva na invalidnost, ne more prispevati k jasnosti in prepričljivosti izvedenskega mnenja. Slednje po oceni pritožbenega sodišča tudi ni mogoče, ker je vsak posameznik svoja celota in kriteriji za razmejitev niso podani.

13.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da tožnik kot vzdrževalec cest I oziroma zidar ne more opravljati sedečega dela, saj je prepričljiva ugotovitev sodišča v 11. točki obrazložitve, da je bila tožnikova delovna zmožnost presojena glede na delovno dokumentacijo (za delovno mesto vzdrževalec cest I), poklic tožnika, tožnikove strokovne izobrazbe železokrivec, zidar in viličarist.

14.Ker sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja ni spregledalo nobenega odločilnega dejstva in je za svojo presojo izbralo ustrezno materialno pravno podlago ter pri tem ni prišlo do absolutno bistvenih kršitev, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti in na tiste, ki jih je zatrjeval tožnik, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15.Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

-------------------------------

1Zaslišanje stranke predstavlja dokazno sredstvo glede njenih trditev, zato je njeno zaslišanje le dokazno sredstvo in kot tako nima zveze s pravico stranke, da se izjavi o dejanskih in pravnih vidikih spora, da predlaga dokaze ter da se izjavi o navedbah nasprotne stranke. Potrebno je ločevati strankine navedbe in njeno izpovedbo. Prve so del trditvenega gradiva, ki ga sodišče sme vzeti za podlago svoje odločbe in izraz strankine procesne volje, druge so izjave vednosti, s katerimi se dokazujejo strankine navedbe o dejstvih. Trditve strank začrtujejo temo obravnavanja in sojenja, z dokaznimi izpovedbami pa se ta tema (trditve strank) preverja (glej komentar k 257. členu ZPP, stran 597.; Dr. Lojze Ude in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2009).

2Sodišče je pojasnilo, da ni izvajalo dokazovanja z dodatno dokumentacijo tožnika, saj je pri presoji ključna delovna zmožnost tožnika do referenčnega obdobja; do 19. 1. 2024, dokumentacija pa se je nanašala na tožnikovo zdravstveno stanje po tem datumu.

3V katerem sta sodelovala izvedenec medicine dela, prometa in športa in ortoped (izvedenca s področja tožnikovih glavnih zdravstvenih težav).

4Tožnikove strokovne izobrazbe železokrivec, zidar in viličarist. Na podlagi delovne anamneze z dne 4. 7. 2022 je ugotovilo, da se tožnik ni pripravljen dodatno izobraževati in da pričakuje invalidsko upokojitev.

Pri tožniku gre za stanje po vstavitvi totalne endoproteze desnega kolena in intra ter postoperativne okvare n. tibialisa in deloma tudi n. peroneusa zaradi otekline po obsežni operaciji desnega kolena, kar se potrdi s slabostjo tako ekstenzorjev kot fleksorjev in everterjev desnega stopala in posledično atrofijo mišičja celotnega desnega uda, kar mu otežuje hojo in stojo na krajše razdalje. Podana je tudi huda degenerativna okvara segmenta hrbtenice L5-S1 in priležne medvretenčne ploščice z zdrsom prve do druge stopnje, kar mu povzroča bolečine pri stoji ali hoji na daljše razdalje, občasno ga med hojo in delom prisili k počitku.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 63, 63/2, 63/2-1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 257

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.