Up-580/03 - 7

13. 10. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. in Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 23. septembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 870/2003-2 z dne 18. 7. 2003 v zvezi s sodbo in sklepom Upravnega sodišča št. U 870/2003-9 z dne 4. 6. 2003 in odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 1M1322/12-XVII-232.196 z dne 20. 3. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju Ministrstvo) je z izpodbijano odločbo št. 1M1322/12-XVII-232.196 z dne 20. 3. 2003 zavrnilo vlogo ustavnega pritožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločilo, da mora v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti Republiko Slovenijo. Zoper navedeno odločitev je ustavni pritožnik sprožil upravni spor. Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo in sklepom št. U 870/2003-9 z dne 4. 6. 2003 njegovo tožbo zavrnilo, predlogu za oprostitev plačila sodnih taks pa ugodilo. Ustavni pritožnik se je pritožil na Vrhovno sodišče, ki je z izpodbijano sodbo št. I Up 870/2003-2 z dne 18. 7. 2003 pritožbo zavrnilo in potrdilo odločitev Upravnega sodišča.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi uveljavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do pribežališča iz 48. člena Ustave. Navaja, da ni jasno, na podlagi katerih poročil je Ministrstvo prišlo do zaključka, da se je varnostna situacija v V. in V. izboljšala. Zatrjuje, da v odločbi navedenih listin tekom postopka ni videl, niti ni bil z njimi kako drugače seznanjen, tako da ni imel možnosti, da se o njih izjavi. Meni, da je Ministrstvo le na splošno ugotavljalo varnostne razmere, ni pa presojalo varnosti prosilca v konkretnem primeru. Po njegovem mnenju ostaja nejasno tudi, na podlagi katerih listinskih dokazov je Ministrstvo pridobilo podatek, da je med policijskimi vrstami (v katerih je oseba, zaradi katere pri njem obstaja utemeljen strah pred vrnitvijo) prišlo do reorganizacije v smislu izboljšanja delovanja policije v smeri spoštovanja človekovih pravic, in podatek, da naj ne bi bil zanimiva oseba za Urad Javnega tožilstva kazenskega sodišča za bivšo Jugoslavijo v Haagu. Pritožnik poudarja, da z navedenimi ugotovitvami ni bil seznanjen, zato tekom postopka nanje ni mogel ustrezno odgovoriti. Ustavnemu sodišču predlaga, naj zadrži izvršitev odločbe Ministrstva, po kateri mora v roku treh dni zapustiti Republiko Slovenijo.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca organom in sodiščem, ki odločajo v upravnem postopku oziroma upravnem sporu, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče izpodbijano sodbo le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Tako lahko v zvezi s postopkom ugotavljanja dejanskega stanja in dokazno oceno sodišč Ustavno sodišče presoja le, ali so bila v postopku spoštovana ustavna jamstva procesne narave, v zvezi z uporabo materialnega prava pa, ali temelji izpodbijana sodba na kakšnem z vidika človekovih pravic in temeljnih svoboščin nesprejemljivem stališču oziroma ali je tako očitno napačna, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno, kar bi lahko predstavljalo kršitev pravice iz 22. člena Ustave.

4.Tega izpodbijanim odločbam ni mogoče očitati. Ministrstvo je pritožnikovo vlogo za priznanje azila zavrnilo, ker je ugotovilo, da niso podani niti razlogi, ki jih za priznanje azila določata Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev (Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92, Uradni list FLRJ, MP, št. 7/60 in 17/67 - v nadaljevanju Ženevska konvencija),[1] niti razlogi za priznanje azila iz humanitarnih razlogov, določenih v tretjem odstavku 1. člena ZAzil. Iz odločbe upravnega organa je razvidno, da je Ministrstvo ugotovilo vsa pomembna dejstva ter okoliščine obravnavanega primera, se do njih opredelilo in svojo odločitev (tako glede presoje o obstoju subjektivne kot tudi o obstoju objektivne ogroženosti) ustrezno obrazložilo. Tudi odločitvi Upravnega in Vrhovnega sodišča sta zadostno in prepričljivo obrazloženi ter temeljita na zaključkih, ki so glede na pravilno razlago pravnih norm mogoči. Dejstvo, da se pritožnik ne strinja z oceno Ministrstva oziroma stališči Upravnega in Vrhovnega sodišča glede njegove ogroženosti v matični državi, pa na presojo, ali so bile v postopku kršene zatrjevane svoboščine in človekove pravice, nima vpliva.

5.Pritožnik tudi ni izkazal okoliščin, ki bi kazale na kršitve ustavnih jamstev procesne narave. Relevantni bi lahko bili le njegovi očitki, da ni bil seznanjen s poročili oziroma z listinami, na katere je Ministrstvo oprlo svojo odločitev, tako da ni imel možnosti, da se o njih izjavi. Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave namreč med drugim izhaja, da mora biti zagotovljeno enakopravno obravnavanje strank, udeleženih v postopku. Stranki mora biti v postopku omogočeno, da se v sporu izjavi tako glede pravnih kot glede dejanskih vprašanj ter o navedbah nasprotne stranke. Ta pravica zagotavlja, da bo posameznik v razmerju do države v položaju subjekta, in s tem preprečuje, da bi se posameznik pretvoril le v objekt državnega odločanja. V upravnem postopku je ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave uveljavljena zlasti z določbo 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. - ZUP), ki med temeljna načela upravnega postopka uvršča zlasti načelo zaslišanja strank, katerega bistvo je v določbi, da je treba pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Če stranki ni bila dana možnost udeležbe, bodisi da v postopek sploh ni bila vključena (ni bila vabljena) bodisi da ni imela možnosti izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, gre za kršitev načela zaslišanja strank, ki lahko predstavlja tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vendar pa vsebinska obravnava tega pritožnikovega očitka ni bila mogoča. Po določbi 51. člena ZUstS je eden od pogojev za dopustnost ustavne pritožbe tudi ta, da so zoper izpodbijani akt izčrpana vsa pravna sredstva, kar ne pomeni le, da mora pritožnik že pred vložitvijo ustavne pritožbe vložiti vsa dopustna pravna sredstva, temveč tudi, da mora pravna sredstva izčrpati po vsebini. To pomeni, da mora že v teh pravnih sredstvih uveljavljati tiste kršitve, na katere se nato sklicuje v ustavni pritožbi (tako npr. v odločbi št. Up-41/96 z dne 25. 4. 1996, OdlUS V, 69). Pritožnik očitka, da ni bil seznanjen s poročili oziroma drugimi listinami bistvenimi za odločitev Ministrstva ter da se o njih ni imel možnosti izjaviti, ni uveljavljal niti v tožbi zoper odločbo Ministrstva niti v pritožbi zoper sodbo Upravnega sodišča. To pomeni, da procesna predpostavka vsebinskega izčrpanja pravnih sredstev za obravnavanje tega očitka v postopku z ustavno pritožbo ni podana. Zato pritožnik teh očitkov ne more uveljavljati v ustavni pritožbi.

6.Ker z izpodbijanimi odločbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan

[1] Drugi odstavek 1. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99 in nasl. - v nadaljevanju ZAzil).