Jedro

Župan predstavlja in zastopa občino. To njegovo upravičenje temelji na zakonu, zato ga ni mogoče obravnavati kot osebo brez pooblastil, kar izključuje presojo spora na podlagi 73. člena OZ.

Prostorske akte sprejema Občinski svet, župan pa ne more pogodbeno prevzeti obveznosti iz pristojnosti Občinskega sveta ali ga veljavno zavezati k sprejemu aktov določene vsebine. Predmet obveznosti, dogovorjene med strankama, je torej nedopusten, ker je v nasprotju s prisilnimi predpisi. Pogodba je zato v tem delu nična.

Izrek

Pritožbi se ugodi in izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, in sicer je tožena stranka odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku (I. točka izreka sodbe), odločitev o višini tožbenega zahtevka in o stroških postopka je pridržalo za končno sodbo (točka II in III izreka sodbe).

2. Zoper vmesno sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izrek sodbe je po mnenju pritožbe nedoločen in nerazumljiv, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz izreka vmesne sodbe izhaja le, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, ne pa tudi na kateri del od vseh postavljenih zahtevkov se izrek nanaša, katere elementi odškodninskega delikta so podani, s kakšnim ravnanjem oziroma opustitvijo je toženka povzročila tožniku škodo in kakšna je ta škoda. Sodba nima razlogov o škodi, ki je eden od elementov odškodninske odgovornosti, obrazložitev pa je tudi sicer pomanjkljiva, zato je tudi iz tega razloga podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Z ugotovitvijo, da je pogodba med pravdnima strankama v celoti neobstoječa, je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, saj tožnik ni uveljavljal ničnosti oziroma neobstoja celotne pogodbe. V skladu s 33. členom Zakona o lokalni samoupravi (ZLS) je župan pooblaščen, da zastopa in predstavlja občino, zato je župan prekoračil svoja pooblastila le v 5. členu pogodbe, v katerem je toženko zavezal k spremembi občinskih prostorskih aktov, čeprav o spremembi slednjih odloča občinski svet. Posledično je ničen oziroma neobstoječ le 5. člen pogodbe. V skladu s sodno prakso se neobstoječe pogodbe obravnava kot nične. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo 88. člena Obligacijskega zakonika, po katerem zaradi ničnosti kakšnega pogodbenega določila ni nična tudi sama pogodba, če lahko ostane brez ničnega določila in če to določilo ni bilo pogodbeni pogoj ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena. Iz navedene pogodbe ne izhaja, da bi bilo določilo 5. člena pogodbe pogoj oziroma odločilen nagib za sklenitev pogodbe in tožnik ni dokazal nasprotnega. Neupoštevanje 88. člena OZ bi moralo sodišče prve stopnje posebej pojasniti, saj je toženka v svojih navedbah vztrajala, da pogodba ni nična oziroma neobstoječa v celoti. Zaključek sodišča prve stopnje, da se na podlagi vzajemno določenih obveznosti v sporni pogodbi šteje, da pogodba v celoti ni bila sklenjena, ni obrazložen. Tudi sicer je pravno in dejansko zmoten. Sodišče prve stopnje je na podlagi četrtega odstavka 73. člena OZ zmotno zaključilo, da je podana pasivna legitimacija toženke. Na podlagi četrtega odstavka 73. člena OZ lahko nasprotna stranka zahteva povrnitev škode od tistega, ki je pogodbo kot pooblaščenec brez pooblastila sklenil in ne od neupravičeno zastopanega. Sicer pa bi bilo ob ugotovitvi ničnosti celotne pogodbe treba upoštevati, da tožniku z rešitvijo objekta ni nastala škoda, saj je imel tožnik namen in interes porušiti objekt, kot to izhaja iz izvedenih dokazov, zlasti iz pogodbe. V 1. členu pogodbe sta se namreč pravdni stranki strinjali, da je objekt v slabem stanju, da ogroža okolico in da je primeren za rušenje, ki ga je za tožnika opravila toženka na svoje stroške.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Zavrača vse pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik je z županom Občine A. 7. 8. 2002 sklenil pogodbo o ureditvi lokacije nekdanje K. na naslovu A. – parcela številka 1 k. o. ... Stranki sta ugotavljali, da je moral tožnik objekt večkrat popravljati zaradi ravnanj vaških postopačev in dotrajanosti samega objekta, ki je ogrožal mimoidoče in otroke, ki so se igrali na dvorišču poleg zgradbe. Zaradi navedenega je soglašal, da Občina A. na svoje stroške odstrani vse kar ogroža mimoidoče, po potrebi pa objekt celo poruši in ruševine odpelje na ustrezno deponijo, prav tako vse na svoje stroške (2. člen pogodbe). Tožena stranka je objekt porušila in ruševine ustrezno deponirala. V členu 5 pogodbe pa se je Občina A. zavezala spremeniti izvedbeni akt in namembnost parcele. Občina A. te zaveze ni izpolnila, zato tožnik sedaj od nje zahteva plačilo škode, ki mu je nastala.

6. Pogodbo je s tožnikom sklenil takratni župan A. Župan predstavlja in zastopa občino. To njegovo upravičenje temelji na zakonu, zato ga ni mogoče obravnavati kot osebo brez pooblastil, kar nadalje izključuje presojo spora na podlagi 73. člena OZ.

7. Sprememba izvedbenega akta in namembnosti parcel „(zaveza župana iz 5. člena pogodbe) sodi na področje urejanja prostora, zato za področje ne veljajo obligacijska načela prostega urejanja razmerij in avtonomije strank. Prostorske akte sprejema Občinski svet, župan pa ne more pogodbeno prevzeti obveznosti iz pristojnosti Občinskega sveta ali ga veljavno zavezati k sprejemu aktov določene vsebine. Predmet obveznosti dogovorjene med strankama je torej nedopusten, ker je v nasprotju s prisilnimi predpisi. Pogodba je zato v tem delu (5. člen) nična.

8. Zaradi ničnosti kakšnega pogodbenega določila, ni nična tudi sama pogodba, če lahko obstane brez ničnega določila in če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj ne odločilni nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena (prvi odstavek 88. člena OZ). V izpodbijani sodbi je sodišče napačno uporabilo materialno pravo (73. člen OZ), spora pa ni presojalo po drugih pravnih podlagah, ki jih je ponujala tožeča stranka. Ugotovljeno je bilo, da je določilo 5. člena pogodbe nično. Zaradi povedanega je bilo sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti, zadeva se vrača v novo sojenje prvemu sodišču, ki bo moralo upoštevati doslej predstavljeno materialnopravno izhodišče in presoditi, ali je zaradi ničnosti enega pogodbenega določila, nična tudi sama pogodba ali pa lahko obstane brez ničnega določila, upoštevajoč pri tem okoliščine, na katere napotuje 88. člen OZ. Pri tem bo treba upoštevati tudi voljo strank, saj je posamezno pogodbeno določilo lahko bilo pri sklepanju zanju bistveno in v tem primeru delna neveljavnost ne bo prišla v poštev. Za ugotovitev vseh teh okoliščin, volje strank in nagibov ob sklepanju pogodbe sta pravdni stranki že podali, sicer nasprotujoče, vendar ustrezne navedbe ter predlagali dokaze zanje. Prvo sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščin primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, zato je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in jo vrača prvemu sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP).