Jedro

Primernost izrečene kazenske sankcije ni predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.L. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec B.L. je dolžan plačati kot stroške postopka s tem izrednim pravnim sredstvom povprečnino v znesku 100.000 (stotisoč) SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega B.L. spoznalo za krivega kaznivega dejanja posilstva po 1. odstavku 100. člena KZ RS in mu izreklo kazen dve leti zapora. Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče je pritožbe obsojenega B.L., njegovega zagovornika in okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo je dne 07.01.2000 na Okrožno sodišče v Ljubljani vložil obsojenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve Kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s predlogom, da Vrhovno sodišče napadeno pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da napadeni sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec mag. J.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlaga, da jo Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Kršitve zakona, ki jih očita sodišču zagovornik, niso podane. Iz izreka sodbe je razvidno, da ima obsojenčevo dejanje vse znake kaznivega dejanja posilstva po 1. odstavku 100. člena KZ RS. V obrazložitvi ni nasprotij glede odločilnih dejstev, prav tako ne med izrekom in razlogi sodbe in ni podana kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po mnenju vložnika je izrek, očitno prvostopne, sodbe nerazumljiv, nasprotuje sam sebi, razlogom in izpovedbam. Prvostopno sodišče govori, da naj bi obsojenec oškodovanko zgrabil za vrat, po drugi strani pa trdi, da ta sila ni bila takšna, da pušča fizične posledice na žrtvi, v nadaljevanju pa se navaja, da je obsojenec onemogočil oškodovanki pobeg s tem, da je uporabil silo svojega telesa, glede prijema za vrat pa se navaja, da je šlo za grožnjo z davljenjem.

Pritožbeno sodišče je gornjo razlago, ki je zmotna in v nasprotju sama s sabo, skušalo popraviti, ko obrazlaga obsojenčev prijem za vrat kot istočasno uporabo sile, kakor tudi glede na gib in okoliščine obravnavanega primera opredeli kot resno grožnjo. Tako dejanje ni bilo niti opisano niti očitano, zato gre za vsebinsko nasprotje, ki onemogoča preizkus pravilnosti materialnopravnih zaključkov obeh sodišč, ob tem pa oškodovanka v sodbah zatrjevano silo opredeljuje z izjavo, da je imel obsojenec na njenem vratu roko, lahko tudi obe, takoj zatem pa oškodovanka navaja, da je obsojenca skušala z roko zadovoljiti, da ne bi šel vanjo. Višje sodišče je obrazložilo uporabo sile z okoliščino, da naj bi obsojenec avto zapeljal v gozd, da je bilo to na samotnem kraju in v tuji deželi in da ta okoliščina predstavlja resno grožnjo, ki je zlomila odpor oškodovanke, ne pa v davljenju. Take okoliščine v opisu kaznivega dejanja ni in se obsojencu očita nekaj, kar ni bilo predmet vsebinskega obravnavanja. Obrazložitev tako predstavlja nedopustno širjenje dejanske podlage kazenskopravnih očitkov in onemogoča uspešno obrambo obsojencu. Po izvajanjih vložnika uporaba sile tudi ne sledi iz ugotovitev v zvezi s slačenjem oškodovanke in samim spolnim občevanjem na prednjem avtomobilskem sedežu. Končno pa obsojenčeva sposobnost uporabe sile ni bila preverjena glede na predlog obrambe, da zaradi invalidnosti - deformacije roke - kake po tožilstvu zatrjevane sile sploh ni bil sposoben uporabiti. V tej smeri dokazni postopek ni bil izveden oziroma so bili dokazni predlogi obrambe zavrnjeni. Sicer pa naj bi spolno združitev omogočilo oškodovankino aktivno ravnanje, kar vse nakazuje na privolitev, ne pa na zlomljen odpor. Ob povedanem vložnik opozarja, da obstaja resen dvom v ugotovljeno dejansko stanje, kot ga je pojasnjevala oškodovanka, zato meni, da bi bila na mestu uporaba 427. člena ZKP. Na strani oškodovanke naj bi šlo, potem ko sta bila intimna, za maščevanje, ker jo je obsojenec na cesti odložil in je ni peljal v L. Kazenski zakon pa naj bi bil kršen, ker ravnanje, kot ga opisuje oškodovanka, kaže na prostovoljni odnos, ob zatrjevani bistveni kršitvi določb postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena, ko obe napadeni sodbi ne vzdržita standardov glede ugotavljanja subjektivne podlage očitanega dejanskega stanu. Vložnik opozarja na okoliščino, da se je po prvotnem sicer zatrjevanem strahu in sili oškodovanka vrnila v obsojenčevo vozilo in zato, tudi če bi bilo dokazano zatrjevano začetno nasilje oziroma grožnja, glede na nadaljnje ravnanje obeh udeležencev in še posebej oškodovanke, ni mogoče šteti, da je šlo za prisilni spolni odnos. Končno vložnik napada tudi odločbo o kazni in meni, da je šlo, ko pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbena izvajanja, za kršitev ustavne pravice do pritožbe, ko bi le-to moralo obravnavati vsa sporna vprašanja, na katere v pritožbi opozori obramba in odgovoriti vsebinsko. Ob pavšalni zavrnitvi pritožbenih izvajanj v zvezi z izrekom dveletne kazni je vložnik mnenja, da je s tem kršen kazenski zakon glede tehtanja okoliščin, ki vplivajo na njeno višino, procesni zakon pa glede obrazložitve teh okoliščin.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da niti sodišče prve stopnje niti pritožbeno sodišče na ugotovljeno dejansko stanje nista kršili kazenskega zakona. Iz krivdoreka prvostopne sodbe sledi, da je obsojenec proti oškodovankini volji zapeljal s svojim vozilom v gozd blizu V., vozilo ustavil, začel oškodovanko otipavati in poskušal otipavati, čeprav se je temu upirala, nato pa jo odpeljal na drugo mesto v gozdu, kjer je s pritiskom na zatič zaklenil desna prednja vrata vozila in spustil naslonjalo desnega sedeža nazaj, ko je oškodovanka poskušala odpreti zadnja vrata, je na enak način zaprl oboje zadnjih vrat, jo nato prijel za vrat z grozečim gibom, da jo lahko zadavi, ji z roko šel pod puli in jo otipaval po prsih, nato pa ji potegnil hlače in spodnje hlače navzdol do kolen, pri čemer se je oškodovanka zaradi strahu nehala upirati ter se je z njo spolno združil. Navedeni opis očitanega kaznivega dejanja vsebuje tako elemente sile in tudi resne grožnje, kot je dogajanje sprejemala oškodovanka, ki se je glede na okoliščine, v katerih je prišlo do kaznivega dejanja, kljub začetnemu upiranju zaradi strahu nehala upirati. Prvostopno sodišče in tudi pritožbeno sodišče navedene okoliščine ocenjujeta kot uporabo sile in resne grožnje. V navedenih zaključkih ni prav nobene podlage za ugotovitev o neskladnosti teh zaključkov z izvedenim dokaznim postopkom. Niti v razlogih prvostopne sodbe, pa tudi ne v razlogih drugostopne sodbe ni nikakih dejanskih nasprotij tako z izvedenimi dokazi kot s pravili logike glede razlage posameznih uporabljenih pojmov o odločilnih dejstvih. Kolikor se vložnik ne strinja z dokazno oceno, pa uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ki skladno z 2. odstavkom 420. člena ZKP ni predmet presoje s tem izrednim pravnim sredstvom. Ob opisanem dejanskem stanju v krivdoreku prvostopne sodbe so tudi po oceni Vrhovnega sodišča podani vsi elementi očitanega kaznivega dejanja posilstva po 1. odstavku 100. člena KZ RS. Niti sodišče prve stopnje niti sodišče druge stopnje pa nista zagrešili kršitve določb postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Zatrjevano nasprotje med razlogi prvostopne in drugostopne napadene sodbe ne obstoji in tudi v pritožbeni sodni odločbi ni nedovoljenega razširjanja dejanske podlage krivdoreka prvostopne sodbe. Krivdorek v prvostopni sodbi pritožbeno sodišče ni v ničemer spremenilo. Zaključki pritožbenega sodišča pa so skladni z izvedenimi dokazi pred sodiščem prve stopnje. Prav tako ni kršena pravica obrambe, kot jo zagotavljata Ustava in ZKP v zvezi z obsegom razlogov pritožbenega sodišča o posameznih pritožbenih trditvah. Ko primernost izrečene kazenske sankcije ni predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, ampak zgolj presoja, ali je kazenska sankcija izrečena v skladu z zakonom, so nadaljnja izvajanja o kršitvi pravice obrambe zaradi izostanka razlogov o zavrnitvi pritožbenih izvajanj glede primernosti izrečene kazni ob jasno izraženem stališču pritožbenega sodišča, da sprejema razloge prvostopne sodbe glede odmere kazni v celoti, zadosten odgovor na pritožbena izvajanja v tej smeri in ne narekujejo nekega dodatnega razlogovanja o primernosti na prvi stopnji izrečene kazni. Zato tudi v tej smeri vložnik z zahtevo ni mogel imeti uspeha.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da v napadenih sodbah ni podana nobena uveljavljana kršitev zakona, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar je bilo skladno s 425. členom ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrniti.

Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na 1. odstavku 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP.