Jedro

Bistveno je, da je po 73. členu pravilnika, ne glede na to, katera točka tega člena se uporabi, predvidena kot obvezna disciplinska sankcija prenehanje delovnega razmerja. Zato v takem primeru kvalifikatornih okoliščin ni treba ugotavljati in navajati, kot to zmotno meni revidentka, niti ne pomeni prekvalifikacija disciplinske kršitve iz 1. točke v 2. točko 73. člena pravilnika nedovoljenega posega v škodo revidentke (prepoved reformatio in peius), ker gre v obeh primerih za obvezen izrek najstrožje disciplinske sankcije. Zato tovrstne revizijske graje ni mogoče sprejeti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je spremenilo odločbi oziroma sklepa tožene stranke z dne 4.5.1994 in 31.5.1994, spoznalo tožnico za odgovorno za kršitve delovne obveznosti po 1. tč. 73. člena pravilnika o odgovornosti za delovne obveznosti, ker v obdobju od 1.6.1993 do 28.2.1994 v finančno službo tožene stranke ni oddala vseh prejetih bonov in čekov, kar pomeni nevestno, nepravočasno in malomarno izpolnjevanje delovnih obveznosti, ji izreklo za to hujšo kršitev delovnih obveznosti disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ustavilo disciplinski postopek za očitane kršitve od 1.1.1993 do 31.5.1993 in zavrnilo tožbeni zahtevek glede ugotovitve obstoja delovnega razmerja od 16.6.1994 do 1.2.2000 in glede pravic iz tega delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da sodišče s svojo odločitvijo kršilo določbe 24. člena ZDSS, ker ni razveljavilo odločitve tožene stranke, ampak jo je kar spremenilo, poleg tega pa je kršilo 14. točko (verjetno drugega odstavka) 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do navedb tožnice v zvezi z vprašanjem načela prepovedi reformatio in peius in v zvezi z nepopolno izvedbo dokaznega postopka. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidi revidentka tudi v tem, ker sodišče druge stopnje ni obrazložilo, zakaj ne upošteva navedb in dokazov v zvezi s soodgovornostjo tožene stranke za nastalo situacijo. Dalje je navajala, da materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno, saj je treba pri vsakem izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja ugotavljati kvalifikatorne okoliščine. Sodišče je sodilo v nasprotju z načeli prepovedi reformatio in peius, ko je kvalifikacijo spremenilo iz 72. člena v 73. člen pravilnika v škodo tožnice. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določbe 371. člena ZPP).

Glede dveh očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožeča stranka ni opredelila, katera bistvena kršitev naj bi bila podana. Tako ni povedala, kaj naj bi predstavljalo tako kršitev in kje naj bi bile kršene določbe ZPP, ker v izpodbijani sodbi ni bilo obrazloženo, zakaj sodišče ni upoštevalo navedb in dokazov v zvezi s soodgovornostjo tožene stranke in katera kršitev določb postopka naj bi bila podana zaradi neupoštevanja določb 24. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94 in nadalj.). Zato v tej smeri revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo. Je pa revizijsko sodišče ugotovilo, da ni mogoče ugotoviti bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če se sodišče v celoti ni opredelilo do pritožbenih navedb ali če te navedbe obravnava samo kot pavšalne, je sodbo še vedno mogoče preizkusiti in ni nujno, da je nerazumljiva ali da so v njej nasprotja, prav tako pa te kršitve ne pomenijo neupoštevanja v pritožbi podanih dokaznih predlogov. Zato v reviziji očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni bilo ugotoviti.

Čeprav se zahteva za uvedbo disciplinskega postopka začne kar s pravno kvalifikacijo disciplinske kršitve, pa iz obrazložitve zahteve ne more biti nobenega dvoma, da je vložena zato, ker tožnica v letih 1993 in 1994 ni v redu oddajala bonov in čekov in da se zato (finančno) dejansko stanje ni ujemalo. Čeprav je disciplinski organ iz tega opisa okvalificiral dve disciplinski kršitvi in sicer povzročitev škode po 5. točki 72. člena pravilnika (se lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja) in nezakonito razpolaganje s sredstvi po 2. točki 73. člena pravilnika (obvezen izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja), je sodišče izreklo sankcijo samo za eno (nadaljevano) disciplinsko kršitev in sicer, ker tožnica ni oddala prejetih bonov in čekov v obdobju od 1.6.1993 do 28.2.1994. To dejanje je okvalificiralo (kar je seveda pravica sodišča) kot neizpolnjevanje ter nevestno, nepravočasno in malomarno izpolnjevanje delovnih obveznosti po 1. točki 73. člena pravilnika. Sam opis kršitve je v skladu z zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka (in tudi ugotovitvami disciplinskih organov), sama kvalifikacija kršitve pa je pravilna, čeprav bi bila možna tudi kvalifikacija po 2. točki 73. člena, ki jo je pri izreku disciplinskega ukrepa upoštevala tožena stranka. Bistveno je, da je po 73. členu pravilnika, ne glede na to, katera točka tega člena se uporabi, predvidena kot obvezna disciplinska sankcija prenehanje delovnega razmerja. Zato v takem primeru kvalifikatornih okoliščin ni treba ugotavljati in navajati, kot to zmotno meni revidentka, niti ne pomeni prekvalifikacija disciplinske kršitve iz 1. točke v 2. točko 73. člena pravilnika nedovoljenega posega v škodo revidentke (prepoved reformatio in peius), ker gre v obeh primerih za obvezen izrek najstrožje disciplinske sankcije. Zato tovrstne revizijske graje ni mogoče sprejeti.

Res je, da se po določbi 89. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) lahko disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja izreče za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, določene z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom, če je bilo s storitvijo ali opustitvijo dejanja ogroženo življenje in zdravje delavcev ali drugih delovnih ljudi, povzročena ali bi lahko bila povzročena večja škoda, ogrožen ali bi lahko bil bistveno moten delovni proces v organizaciji ali pri delodajalcu ali kako drugače bistveno oteženo poslovanje organizacije oziroma delodajalca (kvalifikatorne okoliščine). Vendar pa ima zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) v prvem odstavku 58. člena še določbo, da se lahko z zakonom, kolektivno pogodbo in splošnim aktom vnaprej opredelijo kršitve, za katere se mora izreči disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. V tem primeru gre za kršitve, ki so hujše narave tako, da že opis same kršitve vsebuje tudi kvalifikatorno okoliščino, brez katere take kršitve ni in v takem primeru se kvalifikatorne okoliščine ne ugotavljajo še posebej.

V spornem primeru je tožena stranka v pravilniku o odgovornosti za delovne obveznosti v 73. členu opredelila hujše kršitve delovnih obveznosti, za katere je obvezen izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Ena od takih kršitev je v 1. točki tega člena neizpolnjevanje ter nevestno, nepravočasno in malomarno izpolnjevanje delovnih in drugih obveznosti in po 2. točki nezakonito razpolaganje s sredstvi. Ker je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je tožnica nezakonito zadrževala bone in sredstva v določenem obdobju, to lahko pomeni tako kršitev iz 1. točke 73. člena pravilnika, kot je to kršitev kvalificiralo sodišče, lahko pa tudi kršitev iz 2. točke 73. člena pravilnika, kot je kršitev kvalificirala tožena stranka v disciplinskem postopku. Vsekakor pa je ne glede na kvalifikacijo pravilen zaključek sodišča v izpodbijani sodbi, da je tožnica s svojim ravnanjem storila hujšo kršitev delovnih obveznosti, za katero je obvezen izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Ker ni točna revizijska navedba, da disciplinski pravilnik tožene stranke ne zajema hujših kršitev delovnih obveznosti, za katere je obvezen izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja oziroma jih določa drugače, kot to ugotavlja sodišče in ker je pravno zmotna tudi navedba, da je treba v vsakem primeru izreka najstrožjega disciplinskega ukrepa ugotavljati kvalifikatorne okoliščine, revizijsko sodišče pa samo tudi ni ugotovilo kakšne druge zmotne uporabe materialnega prava, reviziji ni bilo mogoče ugoditi.

Zato je revizijsko sodišče na podlagi določb 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je določbe ZTPDR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).