Jedro

Tožnik uveljavlja ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas, preden je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi, saj meni, da so tudi pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi obstajali elementi delovnega razmerja. Ker je v obravnavani zadevi bistveno, ali je tožnik pri toženi stranki delal tudi dan pred podpisom pogodbe o zaposlitvi, saj v tem primeru ne bi prišlo do prekinitve zaposlitve, lahko tožnik to dejstvo dokazuje ne glede na to, da je bil za ta dan prijavljen na Zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se ugotovi, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki tudi v času od 17. 4. 2013 do 19. 11. 2013, kar mu je tožena stranka dolžna priznati in mu za to obdobje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijaviti v obvezna zavarovanja in zanj plačati ustrezne davke in prispevke (I. točka). V nadaljevanju je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 699,70 EUR in sicer mora stroške postopka v znesku 482,45 EUR nakazati na TRR Delovnega sodišča v Kopru št. ..., preostale stroške v znesku 220,85 EUR pa povrniti tožniku, vse v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje (II. točka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo Pd 72/2015 z dne 2. 6. 2015 (pravilno: 2. 7. 2015) in sicer zaradi kršitev po 338. členu do 341. člena ZPP zoper I. in II. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov in pri tem uveljavlja bistvene kršitve določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, zaradi kršitev določb 7., 8., 213., 215., 285., 286., 286.a in 287. člena ZPP in kršitev 323. in 324. člena ZPP, uveljavlja bistvene kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede razlogov, ki se nanašajo na prenehanje delovnega razmerja z dne 18. 11. 2013 in glede nastopa delovnega razmerja po sklenjeni in po tožniku podpisani pogodbi o zaposlitvi, kakor o tem, da je tožnik po prenehanju dela na črno sam toženi stranki predlagal, da mu je v interesu, da od 20. 11. 2013 dalje sklene pisno pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Sodba ima pomanjkljivosti v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in se je ne da preizkusiti, prav tako ima sodba bistvene kršitve pravil postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je glede odločilnih dejstev podano nasprotje o tem, kar se navaja v razlogih sodbe in v listinah. Tožena stranka uveljavlja tudi kršitev po 362. členu ZPP, ker sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni obravnavalo vseh spornih vprašanj oziroma jih je obravnavalo očitno nepopolno. Sodišče je kršilo 340. člen ZPP in 341. člen ZPP zaradi zmotne in nepravilne uporabe materialnega prava in sicer kršitve 4. odstavka 5. člena ZPDZC, kršitve 1., 2. in 3. odstavka 204. člena ZDR in 1. in 3. odstavka 200. člena ZDR-1, ker bi moral tožnik zaradi dela na črno uveljavljati pravice, prav tako je sodišče nepravilno odmerilo stroške postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek ali podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče je v ponovljenem postopku odločalo o tem, ali je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki tudi v času od 17. 4. 2013 do 19. 11. 2013 in mu to priznalo ter naložilo toženi stranki stroške postopka v višini 699,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje se je v nasprotju z listinami v spisu postavilo na stališče, da naj bi tožnik delal tudi 19. 11. 2013, to je tudi po odpovedi z dne 18. 1. 2013. Tožnik je izpovedal, da je po podpisu pogodbe delal kot prej in da je delal na 19. 11. 2013, če ni bila nedelja. Sodišče je tožnikovo izpoved upoštevalo v ponovljenem postopku, čeprav jo je šteti za prepozno. Pošilja še en izvod dopisa Zavoda za zaposlovanje RS, ki je bil sodišču posredovan 16. 4. 2014. Toženi stranki je bila kršena tudi pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Iz pravice do izjave, ki je del pravice do enakega varstva in jo Ustava Republike Slovenije zagotavlja v 22. členu izhaja za sodišče dolžnost, da se s strankinimi za odločitev relevantnimi navedbami in dokazi v spisu seznani, se do njih opredeli in nanje v obrazložitvi svoje odločbe tudi odgovori. Sodišče je sledilo tožnikovim navedbam, da je v sobotah, nedeljah in delovnem dnevu delal. Odločitev sodišča je napačna, saj je bil tožnik na Zavodu za zaposlovanje in v evidenci brezposelnih oseb prijavljen od 10. 7. 2013 do 19. 11. 2013. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo, prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo ter pravilno ugotovilo tudi dejansko stanje.

5. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede razlogov, ki se nanašajo na prenehanje delovnega razmerja in glede nastopa novega delovnega razmerja po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi ter glede na to, da je tožnik od 19. 11. 2013 bil prijavljen na Zavodu za zaposlovanje RS kot brezposelna oseba in mu je iz tega naslova teklo zdravstveno zavarovanje. Pritožbeno sodišče navaja, da ima sodba razloge o odločilnih dejstvih, pri čemer je sodišče v ponovljenem postopku skladno z napotili pritožbenega sodišča raziskalo, ali je tožnik delal do 18. 11. 2013 ali do 19. 11. 2013, pri čemer je ugotovilo, da je tožnik delal tudi 19. 11. 2013, tako da je šlo za enovito delovno razmerje, s čemer se pritožbeno sodišče strinja.

6. Podana tudi ni bistvena kršitev pravil postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj glede odločilnih dejstev ni podanega nasprotja o tem, kar se navaja v razlogih sodbe in v listinah ter predlaganih dokazih. Tožena stranka navaja, da je bil tožnik prijavljen na Zavodu za zaposlovanje v A. v času od 10. 7. 2013, zaradi česar ni delal na dan 19. 11. 2013 kot se trdi v razlogih in je prišel na delo šele 20. 11. 2013, kar pomeni, da tožnik ni delal neprekinjeno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbene navedbe tožene stranke glede navedenih datumov povsem nepreverljive, glede na prijavo na Zavodu za zaposlovanje v A. pa pritožbeno sodišče navaja, da kot taka ne more biti izključno relevantna, saj se je tožnik prijavil na Zavodu za čas, za katerega je štel, da ni zaposlen, to pa ne pomeni, da v sodnem postopku ni mogel dokazovati in tudi uspešno dokazati, da je bil pri toženi stranki zaposlen za drugačno obdobje. Tako navedeno potrdilo Zavoda za zaposlovanje št. ... z dne 16. 4. 2014 ne more biti izključno odločilno za rešitev predmetne zadeve.

7. Sodišče je v ponovljenem postopku tudi upoštevalo določila 362. člena ZPP, ki sicer določa, da mora sodišče prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu. Sodišče je raziskalo vsa sporna vprašanja, pri čemer kot navedeno sama prijava na Zavodu za zaposlovanje RS ni relevantna za rešitev predmetne zadeve, zato tudi sodišče ni kršilo določil 340. člena ZPP oziroma 341. člena ZPP, kot navaja pritožba.

8. Pritožba uveljavlja bistvene kršitve določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, zaradi kršitev določb 7., 8., 213., 215., 285., 286., 286.a in 287. člena ZPP in kršitev 323. in 324. člena ZPP, pri čemer ne navaja, v čem konkretno je podana vrsta kršitev ZPP.

9. Glede zmotne uporabe materialnega prava Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (Ur. l. RS, št. 12/2007 s spremembami - ZPDZC) ne določa prekluzivnega roka za uveljavljanje sodnega varstva, pač pa je podlaga za odločanje o predmetni zadevi Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), ki ureja sodno varstvo v 200. členu, pri čemer delavec ni dolžan uveljavljati predhodnega varstva za odpravo kršitev pri delodajalcu. To sicer lahko uveljavlja, ni pa dolžan, saj sodno varstvo lahko uveljavlja ob prenehanju (delovnega) razmerja in sicer po določilih 3. odstavka 200. člena ZDR-1, ki sicer določa 30-dnevni prekluzivni rok za vložitev tožbe od dneva vročitve odpovedi oziroma od dneva, ko je delavec zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim sodiščem. Prav tako samo uveljavljanje ali neuveljavljanje prijave pri Inšpektoratu za delo RS za rešitev ni relevantno in tudi ni procesna predpostavka za vložitev tožbe.

10. Podana tudi ni kršitev iz 22. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami - URS), ki sicer določa pravico do izjave, ki je del pravice do enakega sodnega varstva pravic, ki jo zagotavlja Ustava RS, saj je imela tožena stranka možnost, da se z vsemi navedbami tožnika seznani in se do njih opredeli oziroma nanje odgovori. ZDR-1 v 4. členu določa definicijo delovnega razmerja in to je razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorstvom delodajalca. V konkretnem primeru je bilo sporno nepretrgano opravljanje dela, kar je sodišče raziskalo in po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je tožnik delal tudi dne 19. 11. 2013, tako da je šlo za enovito delovno razmerje. Tožnik je namreč prepričljivo izpovedal, da je bil njegov urnik določen od ponedeljka do sobote, pri čemer je imel nedelje proste, kar pa je potrdil tudi priča B.B., pri čemer je tožnik delal tudi 19. 11. 2013. V ponovljenem postopku je tožena stranka postavljala nove trditve, ki jih prej sploh ni zatrjevala, kar pomeni, da sodišče novih navedb ni moglo upoštevati zaradi določil 286. člena ZPP, ki sicer določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Stranke pa smejo tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku, kot to določa 4. odstavek 286. člena ZPP. Kot navedeno je sodišče ugotovilo, da je bil tako dan 18. 11. 2013 ponedeljek, 19. 11. 2013 pa torek, torej je šlo za delovne dni. Relevantno za odločitev je tudi to, da je tožena stranka že v odgovoru navedla, da je tožnika vzela, ker je ostala brez delavca in ker je sama zjutraj razvažala kruh, tako da ni mogla istočasno delati na dveh delovnih mestih. V spornem obdobju tako razen tožnika in tožene stranke v pekarni ni bilo drugih delavcev, ki bi pekli.

11. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

12. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.