Jedro

Ker izpodbijano gradbeno dovoljenje dovoljuje le posege na investitorjevih zemljiščih, vsakršni drugačni posegi pri gradnji (kot tudi pri uporabi objekta), torej izven investitorjevih zemljišč, v izdanem gradbenem dovoljenju nimajo podlage. Če bo do njih prišlo, lahko tožnik v tem primeru zahteva varstvo svojih pravic v civilnem sodnem postopku. Upravni organ mora pred izdajo gradbenega dovoljenja, v skladu z 41. členom ZGO preveriti le, ali ima PGD vse zahtevane sestavne dele iz 19. člena ZGO in ali je projekt izdelan v skladu s pogoji lokacijskega dovoljenja.

Dejstvo, da se tožnik ne strinja z uporabo njegove nepremičnine za dostop v pasažo z druge strani, bo imelo za posledico le, da se predvidena pasaža ne bo mogla uporabljati kot hodnik skozi stavbo, ki povezuje dve vzporedni ulici (tako o pasaži v SSKJ), ampak kot navaden hodnik oziroma prehod, ki se bo končal ob tožnikovi nepremičnini.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo, izdano v obnovljenem postopku, odločila, da pusti v veljavi gradbeno dovoljenje istega upravnega organa št. ... z dne 8. 8. 2001, izdano investitorjem A. d.o.o. in Mestni občini Ž. – oddelkoma mestne uprave za gospodarjenje z nepremičninami in za stanovanjsko gospodarstvo, s katerim je dovolila gradnjo poslovno stanovanjskega objekta na zemljiščih parc. št. 3109, 3110, 3111, 3112, 3113, 3114, 3115 in 3116 vsi k.o. ... .

V obrazložitvi upravni organ ugotavlja, da so neutemeljeni tožnikovi ugovori, da naj bi investitorji z vso dolžino gradbene ograje (okoli 5 m) posegli na njegovo zemljišče parc. št. 3145/1 k.o. ..., da je sama gradnja tik na meji in da je po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) mišljen prehod – izhod iz načrtovane stavbe direktno na zemljišče, katerega solastnik je. Gradnja naj bi namreč potekala v skladu s PGD št. ... iz decembra 2000, ki jo je izdelala B. d.o.o., in v skladu z lokacijskim dovoljenjem z dne 30. 6. 2000 (v zvezi s sklepom o popravi pomote lokacijskega dovoljenja z dne 23. 2. 2000) ter dopolnilnim lokacijskim dovoljenjem z dne 23. 2. 2001. Iz predložene projektne dokumentacije je tako razvidno, da bo gradnja potekala le na tam navedenih zemljiščih, ne pa tudi na zemljišču parc. št. 3145/1 k.o. ..., za katerega sta tožnik in C.C. vložila denacionalizacijski zahtevek za vračilo v naravi. Gradbeno dovoljenje je bilo izdano tudi v skladu z lokacijskim dovoljenjem z dne 30. 6. 2000, za katerega je Ministrstvo za okolje in prostor v odločbi z dne 8. 10. 2008 ugotovilo, da ne predvideva posegov na takratno zemljišče parc. št. 3145 k.o. ... (to se je kasneje razdelilo na parc. št. 3145/1 in 3145/2). V zvezi z dejstvom, da gradnja poteka do meje zemljišča parc. št. 3145/1 k.o. ... in v zvezi z zatrjevano postavitvijo gradbiščne ograje v dolžini 5 m na to zemljišče, upravni organ pojasnjuje, da zemljišča posega ležijo v območju CO 1/13, funkcionalna enota št. ..., ki ga ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urejanja v mestnem središču (v nadaljevanju PUP). Ta ne določa minimalnega odmika objekta od sosednjega zemljišča niti ne določa, da je pred gradnjo objekta, ki meji na sosednje zemljišče, treba pridobiti soglasje njegovega lastnika. Iz gradbenega dovoljenja tudi ne izhaja postavitev gradbiščne ograje na tožnikovem zemljišču. Ta ima možnost zahtevati varstvo svoje lastninske pravice pred pristojnim sodiščem, ne more pa to biti razlog za neizdajo gradbenega dovoljenja. Razlog za odpravo gradbenega dovoljenja ne more biti niti gradnja pasaže (prehoda med ... ulico in tožnikovim zemljiščem). V projektni dokumentaciji in gradbenem dovoljenju ni nikjer navedeno, da se bo uporabljalo tudi tožnikovo zemljišče, kar je ugotovil že drugostopenjski upravni organ v odločbi z dne 8. 10. 2008, ki je bila izdana v zvezi z obnovo postopka za lokacijsko dovoljenje. Zato lahko tožnik v primeru, če mu bo v naravi vrnjeno zemljišče parc. št. 3145 k.o. ..., prepove oz. prepreči uporabo tega zemljišča, kar pa ne pomeni, da celotnega objekta in prehoda ne bo mogoče uporabljati. Pasaža bo pač dostopna le s ... ulice. Neutemeljeni pa so tudi ugovori glede uporabe ... prehoda, saj ta z gradbenim dovoljenjem in PGD ni predvidena.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih uvodoma navedel, da je bilo gradbeno dovoljenje z dne 8. 8. 2001 izdano po določbah Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in naslednji; v nadaljevanju ZGO), zato je po njegovih določbah treba presojati zakonitost izdanega gradbenega dovoljenja. Pritožbeni organ ugotavlja, da je investitor predložil svoji zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja vse listine iz 36. člena ZGO. Prav tako je upravni organ ugotovil, da ima PGD vse sestavne dele po 19. členu ZGO, projekt pa je izdelan v skladu s pogoji lokacijskega dovoljenja. Poudarja, da je bilo sporno gradbeno dovoljenje izdano v dvofaznem postopku in so se v prvi fazi, to je postopku izdaje lokacijskega dovoljenja, presojali lokacijski pogoji, ki se nanašajo na lego objekta v prostoru, odmike od meja in sosednjih objektov, namembnost objekta, njegova velikost in oblika, morebitni vplivi in podobno. Tožnik zato z ugovori, ki so lokacijske narave, kamor sodi tudi odmik od meje, ne more uspeti.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da mora investitor izkazati pravico graditi tudi za zemljišče, na katerem sicer sama gradnja ni predvidena, vendar pa uporaba in obratovanje objekta ni mogoča brez posega v lastninsko pravico sosednjih nepremičnin. Tudi vplivno območje, kot je predvideno s Pravilnikom o projektni in tehnični dokumentaciji (Uradni list RS, št. 66/04), zajema ne le vplivno območje v času gradnje, ampak tudi vplivno območje objekta, ko je ta v uporabi. Navaja, da je že v pritožbi zatrjeval, da se bo pri gradnji dela objekta, ki leži neposredno vzdolž parcelne meje, uporabljala njegova nepremičnina. Meni, da ne gre za ugovor lokacijske narave, saj je želel varovati svoje pravne koristi, ki jih uživa iz naslova imetništva nepremičnine. Tudi glede gradbiščne ograje meni, da bi morala toženka ugotoviti, da se z izpolnitvijo zakonskih zahtev o zavarovanju gradbišča posega v lastninsko pravico tožnika. Ograje namreč v delu ob parcelni meji ni mogoče postaviti brez posega v njegovo nepremičnino. Glede pasaže med ... ulico in tožnikovo nepremičnino je izpodbijana odločba sama s seboj v nasprotju, saj ugotavlja, da je v PGD predviden izhod iz pasaže na tožnikovo nepremičnino, po drugi strani pa ugotavlja, da v PGD ni nikjer navedeno, da se bo to zemljišče tudi uporabljalo. O tej kršitvi se pritožbeni organ ni opredelil. Meni tudi, da če bo prepovedal uporabo svojega zemljišča in bo pasaža dostopna le s ... ulice, ne bo šlo več za prehod, ampak le za dostop do objekta s ... ulice. Zato iz samega gradbenega dovoljenja implicitno izhaja, da gradnja objekta, ki vključuje pasažo, predvideva uporabo nepremičnine. Tožbene navedbe glede pasaže je treba uporabiti tudi glede ... prehoda. Glede na navedeno tožnik meni, da investitorji niso izkazali pravice graditi, saj niso izkazali, da lahko na tožnikovi nepremičnini izvajajo dela, ki so potrebna zaradi gradnje oz. obratovanja objekta. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, s katerimi sta upravna organa utemeljila izpodbijano odločitev. Zato se na te razloge sklicuje in jih v celoti ponovno ne ponavlja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1). Bistvena ugotovitev v zadevi je, da po predloženem PGD niso načrtovani posegi na parc. št. 3145/1 k.o. ..., ampak le na zemljiščih, ki so v lasti investitorjev. Gradbeno dovoljenje z dne 8. 8. 2001 – kot je razvidno tudi iz upravnih spisov – pa je bilo izdano le za tako projektno dokumentacijo, ki je postala tudi sestavni del njegovega izreka. Povedano drugače: izpodbijano gradbeno dovoljenje dovoljuje le posege na investitorjevih zemljiščih, ki so prikazana v PGD kot sestavnem delu gradbenega dovoljenja. Vsakršni drugačni posegi pri gradnji (in kot bo razvidno iz nadaljevanja tudi pri uporabi objekta), torej izven investitorjevih zemljišč, v izdanem gradbenem dovoljenju nimajo podlage. Če bo do njih prišlo, lahko tožnik v tem primeru zahteva varstvo svojih pravic v civilnem sodnem postopku. Stvar investitorja (in v njegovo breme) je, da poskrbi za izbiro takega načina gradnje, da z njo ne bo posegel v nepremičnine tretjih oseb, ni pa to dolžnost upravnega organa, ki mora pred izdajo gradbenega dovoljenja, v skladu z 41. členom ZGO preveriti le, ali ima PGD vse zahtevane sestavne dele iz 19. člena ZGO in ali je projekt izdelan v skladu s pogoji lokacijskega dovoljenja.

V skladu s 1. alinejo 36. člena ZGO mora investitor v zadevi predložiti tudi dokaz, da ima pravico graditi na določenem zemljišču, kar za upravni organ pomeni, da mora pred izdajo gradbenega dovoljenja ugotoviti, da investitor izkazuje pravico, da sme graditi na zemljišču načrtovanega posega. Ker z gradnjo, kot je v konkretnem primeru prikazana v PGD, investitor ne posega na tožnikovo nepremičnino, ni pravilno tožbeno stališče, da bi tudi za parc. št. 3145/1 k.o. ... moral izkazati pravico graditi. Ob tem sodišče še poudarja, da lahko tožnik kot stranski udeleženec v postopku izdaje gradbenega dovoljenja v tem postopku varuje svoje pravne interese (v tem primeru iz naslova lastninske pravice) le v takem obsegu, kolikor to dopušča narava konkretnega upravnega postopka. V obravnavanem primeru torej ni mogoče upoštevati posegov, ki so izven določb ZGO, ki urejajo izdajo gradbenega dovoljenja. Kot rečeno, ima tožnik v takem primeru na voljo civilno sodno varstvo.

Navedeno je treba upoštevati tudi glede tožbenih navedb o posegih na tožnikovo nepremičnino med obratovanjem zgrajenega objekta. V zadevi ni sporno, da bo pasaža med ... ulico in tožnikovo nepremičnino zgrajena na zemljišču investitorjev. Prav tako ni sporno, da bo mogoče pasažo uporabljati v smeri dostopa s ... ulice. Zato bo dejstvo, da se tožnik ne strinja z uporabo njegove nepremičnine za dostop v pasažo z druge strani, imelo za posledico le, da se predvidena pasaža ne bo mogla uporabljati kot hodnik skozi stavbo, ki povezuje dve vzporedni ulici (tako o pasaži v SSKJ), ampak kot navaden hodnik oz. prehod, ki se bo končal ob tožnikovi nepremičnini. Tveganje investitorjev torej je, da bo na svojih zemljiščih zgradil nepremičnino, katere predvidena funkcionalnost bo okrnjena. Ker pa zanjo v postopku ni bilo ugotovljeno in tega ne zatrjuje niti tožnik, da bi bila take narave, da objekta brez nje ne bi bilo mogoče graditi in uporabljati, to ne more biti ovira za izdajo gradbenega dovoljenja. Navedeno velja tudi glede ... prehoda, za katerega je upravni organ izrecno ugotovil, da uporaba tega prehoda v skladu z gradbenim dovoljenjem in predloženo dokumentacijo ni predvidena.

Glede na navedeno v izpodbijani odločbi tudi ni zatrjevanega nasprotja v razlogih o odločilnih dejstvih. Ker se je upravni organ druge stopnje v celoti skliceval na obrazložitev prvostopenjske odločbe, je s tem posredno zavzel stališče, da v njej ni v pritožbi zatrjevanih postopkovnih kršitev. Zato se ni bil dolžan še izrecno opredeliti, da razlogi prvostopenjske odločbe niso same s seboj v nasprotju.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.