Jedro

Glede na jasno določbo zakona, da lahko na prošnjo obsojenca direktor zavoda, kadar za to ne obstajajo varnostni zadržki, prekine prestajanje kazni zapora, med drugim tudi, če obsojencu zavod zaradi njegove hude bolezni, poškodbe ali potrebnega zdravljenja, ki ni bolnišnično zdravljenje, ne more zagotoviti potrebne zdravstvene oskrbe (prva alineja prvega odstavka 82. člena ZIKS-1), odločitev toženke po ugotovitvi, da tožniku lahko zagotovi potrebno zdravstveno oskrbo, po presoji sodišča zakonita.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

O izpodbijani odločbi

1.Toženka je z izpodbijano odločbo na podlagi 1. točke prvega odstavka 82. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju: ZIKS-1) zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Direktorja Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni št. 720-969/2017/173 z dne 17. 2. 2024 (v nadaljevanju Odločba 16-2-24) o zavrnitvi tožnikove prošnje za prekinitev prestajanja kazni z dne 9. 1. 2024 (v nadaljevanju Prošnja).

2.Tožnik je v Prošnji v bistvenem navedel, da iz mnenja o tožnikovem zdravstvenem stanju prof. dr. A. A., FESC z dne 8. 1. 2024 v okviru Specialistične ordinacije B., d. o. o. (v nadaljevanju Mnenje 8-1-24) izhaja, da je tožnikovo zdravstveno stanje slabše. Tožnik je povzel Mnenje 8-1-24, da je imel v letu 2023 kljub jemanju predpisane terapije, pogoste bolečine v prsnem košu; da ima vse pogostejše motnje srčnega ritma - aritmija s srčnim popuščanjem; da je bila napovedana operacija 11. 5. 2023 prestavljena, ker je kardiolog menil, da se mora zaradi popolne diagnoze pred operacijo ponoviti scientigrafija; da je zaradi rizičnosti operativnega posega kardiolog dr. C. C. na podlagi ponovljene scientigrafije predlagal najprej zdravljenje z matičnimi celicami pri prof. D. D. Tožnik je povzel, da iz Mnenja 8-1-24 izhaja, da stanje ni dobro kljub maksimalni anginozni terapiji, saj ima vsakodnevne anginozne bolečine, deloma zaradi mišičnega mostu v LAD, posledično pa zaradi srčnega popuščanja in močnih palpitacij. Tožnik je navedel, da ima predpisano redno jemanje terapije, da so odsvetovani kakršnikoli stresi, priporočeni le manjši telesni napori v smislu sprehodov in podobnih sproščujočih aktivnosti. Tožnik je povzel Mnenje, da zaradi ugotovljene diagnoze in zahtevnega dolgotrajnega zdravljenja ni sposoben za nadaljnje prestajanje kazni zapora do zaključenega zdravljenja z rehabilitacijo, tj. najmanj 9 mesecev.

3.Iz obrazložitve izhaja, da je organ prve stopnje pridobil mnenje Posebne zdravniške komisije PZK 6/2024 z dne 25. 1. 2024 (v nadaljevanju Mnenje PZK), iz katerega izhaja, da se tožniku kljub vmesnemu zdravljenju stanje ni izboljšalo. V ospredju je ishemična srčna (koronarna) bolezen, ki je posledica motene prekrvavitve srčne mišice zaradi več različnih vzrokov, pri čemer specialist kardiolog kljub rednemu zdravljenju z zdravili in stanju po vstavitvi omejevalnika pretoka ugotavlja vsakodnevne angiozne težave (srčne bolečine). V primeru dalj časa trajajoče motnje prekrvavitve in prsne bolečine lahko pri tožniku ob takšnem stanju hitro pride do infarkta srca in trajne okvare srčne mišice, kar je lahko življenjsko ogrožajoč zaplet, prav tako pa do motenj ritma ali pojava srčnega popuščanja. Tako ima tožnik z namenom izboljšanja stanja v naslednjih mesecih predvideno zdravljenje z matičnimi celicami in predstavitev za ponovno kardiokirurško operativno zdravljenje. Toženka je povzela Mnenje PZK, da se zaradi zdravstvenega stanja tožnika in možnosti za zagotavljanje potrebne zdravstvene oskrbe v ZPKZ Dob pri Mirni, priporoča, da se prekinitev prestajanja kazni zapora odloži za 9 mesecev. Iz obrazložitve izhaja, da je organ Mnenje PZK presojal v skladu z 10. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Organ je ugotovil, da pri tožniku ne obstojijo varnostni zadržki.

4.Iz obrazložitve izhaja, da je organ prve stopnje Prošnjo zavrnil, ker je izvedba zdravljenja možna tudi v času, ko je tožnik na prestajanju kazni zapora. Organ prve stopnje je ugotovil, da je pred prekinitvijo kazni zapora tožnik redno obiskoval vse predvidene specialistične preglede, ki so mu bili predpisani za vzdrževanje primernega zdravstvenega stanja; da je bil 1. 2. 2024 premeščen na Odprti oddelek Puščava, kjer je bivanje svobodnejše in za obsojene osebe manj stresno; da bo zato v skladu z režimom prestajanja lažje odhajal na predvidene zdravniške preglede iz samega prestajanja kazni zapora. Organ prve stopnje je ugotovil, da tožnik ni navedel konkretnih datumov zdravniških pregledov, ki bi nakazovali kontinuiteto zdravljenja pri tožniku v obsegu, da bi bila prekinitev kazni smiselna. Organ prve stopnje je upošteval, da se z izvršitvijo kazenske sankcije uresničuje splošen namen izrekanja kazenskih sankcij, to je zagotoviti spoštovanje prava in preprečiti grobe kršitve ali ogrožanje pravnih vrednot, zavarovanih s kazensko zakonodajo; da se s kaznijo (še posebej zaporno, kot edino prostostno kaznijo) uveljavljata dva temeljna namena: povračilnost in preprečevanje, ki ju je mogoče doseči z ustrezno individualizacijo kazni. Organ prve stopnje je na podlagi navedenega ocenil, da niso podani zakonski pogoji za prekinitev kazni zapora iz zdravstvenih razlogov, saj ima zavod zagotovljene pogoje za zagotavljanje zdravstvene dejavnosti, katero tožnik potrebuje pri zdravljenju svoje bolezni, prav tako mu je omogočen odhod na zdravniške preglede zunaj zavoda in prav tako mu bo omogočeno zdravljenje zunaj zavoda (npr. v bolnišnici), o čemer pa odločajo zdravniki. Organ prve stopnje je, ne glede na Mnenje PZK, sledil javnemu interesu, da se kazen zapora izvrši in Prošnjo zavrnil.

5.Iz obrazložitve izhaja, da je toženka pritožbo zavrnila in pojasnila, da je prekinitev kazni zapora izjema. Ugotovila je, da se tožnik sooča z anginoznimi in koronarnimi zdravstvenimi težavami; da je bil od 14. 4. 2017 do dne 20. 1. 2024 na prekinitvi kazni zapora; da ima predpisano zdravstveno terapijo; da je tekom prekinitve prestajanja kazni zapora opravljal kontrolne preglede in zdravstvene preiskave ter je imel predvideno zdravljenje z matičnimi celicami (le to je imel predvideno že v februarju 2022) in nadalje predlagan operativni poseg (kirurška revaskularizacija okludiranega bypassa), kar se še vedno ni izvedlo; da je tožniku svetovano mirovanje oziroma manjši telesni napor in izogibanje večjim telesnih naporom ter psihičnim stresom ter redno jemanje predpisanih zdravil. Toženka je ugotovila, da lahko tožnik vse morebitne zdravstvene preglede in potrebno zdravljenje ter jemanje predpisane terapije opravi med prestajanjem kazni zapora. Tožnik ima vse pogoje za zagotavljanje osnovne zdravstvene dejavnosti v okviru zavoda, ki je vključen v javno zdravstveno mrežo in ima zagotovljeno izvajanje zdravstvene dejavnosti v skladu s 59. členom ZIKS-1. Ugotovila je, da je tožniku tekom prestajanja kazni zapora zagotovljena enaka zdravstvena oskrba, kot bi jo bil deležen na prostosti, možnost pregledov zunaj zavoda kot tudi hospitalno zdravljenje. Po oceni toženke zdravljenje v primeru prekinitve prestajanja kazni zapora v tej fazi ne bi bilo drugačno od zdravljenja med prestajanjem kazni zapora (jemanje predpisane terapije, opravljanje zdravstvenih pregledov in preiskav, predpisano zdravljenje, za katerega pritožnik terminov še nima določenih). Toženka je obrazložila, da organ prve stopnje na Mnenje PZK ni vezan, ampak ga prosto presoja kot vse druge dokaze (10. člen ZUP). Toženka je ugotovila, da pri tožniku niso podane takšne okoliščine, ki bi utemeljevale prekinitev prestajanja kazni zapora oziroma izkazovale razloga za prekinitev na podlagi 1. točke prvega odstavka 82. člena ZIKS-1 in zato pritožbo zavrnila.

Povzetek tožnikovih navedb

6.Tožnik predlaga, da sodišče spremeni izpodbijano odločbo in ugodi Prošnji ter zahteva povrnitev stroškov postopka. Meni, da je izpodbijana odločba v nasprotju z namenom 82. člena ZIKS-1, predvsem v delu, ki se nanaša tudi na zakonsko ustanovitev posebne zdravniške komisije, ki je namenjena ravno temu, da se po strokovni plati, torej iz medicinskega stališča ugotovi zdravstveno stanje obsojenca, vse v zvezi s prošnjo za prekinitev prestajanja kazni zapora. Izpostavlja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da četudi posebna zdravniška komisija podaja mnenje, da obsojeni ni sposoben prestajanja kazni, da direktor zavoda sledi "javnemu interesu", da se kazen izvrši, in da je tovrsten javni interes nad interesom posameznika ter da je njegova odločitev po prostem preudarku. Meni, da takšna obrazložitev ne more niti ne sme zdržati, saj se s tem pravzaprav ruši pravni red pod "krinko javnega interesa" v primerjavi z interesom posameznika. Poudarja, da je v času prekinitve spoštoval vse, kar mu zakon veleva in tudi ni storil novih kaznivih dejanj, da je urejen človek, ki prevzema odgovornost za svojo preteklost, da se je z do sedaj prekinjenega prestajanja kazni prostovoljno vrnil na prestajanje kazni ter da je bil kmalu po vrnitvi prestavljen v odprti oddelek v okviru zavoda. Vse to po tožnikovem mnenju kaže na to, da gre za človeka, ki je urejen in redno izpolnjeval vse obveznosti. Upoštevajoč priporočilo zdravniške komisije, da se izvrševanje kazni prekine oz. odloži za 9 mesecev, meni, da je predlog za prekinitev prestajanja kazni zapora strokovno utemeljen. Tožnik je prepričan, da je izpodbijana prvostopna odločba, neposredna negacija 82. člena ZIKS-1 v delu, ki se nanaša na utemeljen zdravstveni razlog, ki je temelj prošnji za prekinitev prestajanja kazni zapora, podkrepljen z izhodišči oz. mnenjem, katerega je na svojo zahtevo angažiral odločevalec izpodbijane odločbe. Če bi bila v okvira zavoda zagotovljena takšna ustrezna zdravstvena oskrba, ob tako hudi bolezni, ki jo ima tožnik, zagotovo posebna zdravniška komisija, ki pozna tudi te okoliščine, ne bi izdala takšnega izvedeniškega mnenja, kot ga je.

7.Tožnik še navaja, da je prestajanje kazni že samo po sebi stresna situacija, ob upoštevanju čakanja na zdravljenje z matičnimi celicami in da ZPKZ po njegovem mnenju v primeru infarkta srca in trajne okvare srčne mišice, ne more zagotoviti nujno potrebne in hitre zdravstvene oskrbe, zato meni, da je dokazano, da je tožnikovo življenje ogroženo, kar vse se zrcali v izvedeniškem mnenju s predlogom odložitve oz. prekinitve prestajanja kazni zapora za 9 mesecev. Meni, da je izpodbijana odločba pravzaprav "mučenje" ali zloraba državne moči preko načela proste presoje dokazov, kar je v nasprotju z 18. členom Ustave RS, saj gre za ravnanje, ki prepoveduje ravnanje v smislu nečloveškega in ponižujočega kaznovanja ter pravzaprav "mučenju", glede na to, da zdravstveno stanje obsojenega tožnika ne omogoča normalnega prestajanja kazni zapora, ki jo bo lahko prestajal šele po dokončni rehabilitaciji zdravljenja z matičnimi celicami. Tožnik meni, da je dokazal utemeljenost prošnje na podlagi 69. člena Pravilnika o izvrševanju kazni zapora. Meni, da je izpodbijana odločba nedopustna in nezakonita, ker je odločitev po prostem preudarku v imenu javnega interesa za izvršitev kazni zapora popolno neargumentirano nasprotovanje Prošnji.

8.Na naroku je tožnik še navedel, da toženka mnenja strokovne komisije, če ji ne ustreza, ne upošteva, ponavlja, da je po njegovih ocenah predlog utemeljen, glede na dane okoliščine, slabo zdravstveno stanje tožnika, ki je razlog, da se naroka tožnik ni udeležil. Glede navedb toženke o številu izhodov, režimu, pojasnjuje, da so podatki točni, poudarja pa, da se tožniku sicer zdravstveno stanje ni še poslabšalo, ni pa se niti izboljšalo in ravno zato redno hodi in koristi dovoljene izhode za zdravstvene storitve.

Navedbe toženke

9.Toženka tožbi nasprotuje in predlaga zavrnitev tožbe in zahteve za izdajo začasne odredbe. Poudarja, da je upoštevaje že ustaljeno sodno prakso prekinitev kazni zapora izjema, zato mora biti izpolnitev zakonsko zahtevane podlage s strani tožnika dejansko izkazana. Dokazno breme za obstoj razlogov za prekinitev prestajanja zaporne kazni je tako na tožniku, kar jasno izhaja iz 69. člena Pravilnika o izvrševanju kazni zapora, v vsakem primeru oziroma postopku pa posebej presoja utemeljenost prekinitve prestajanja kazni zapora. S sklicevanjem na 82. člen ZIKS-1 poudarja, da pridobljeno mnenje PZK ne zavezuje direktorja zavoda, saj bi se s tem poseglo v njegovo pristojnost odločanja glede prekinitve prestajanja kazni posameznemu obsojencu. Zdravljenje v primeru prekinitve prestajanja kazni zapora v tej fazi pri tožniku ne bi bilo drugačno kot med prestajanjem kazni zapora (jemanje predpisane terapije, opravljanje zdravstvenih pregledov in preiskav, predpisano zdravljenje, za katerega tožnik terminov še ni imel določenih). Odsvetovan psihični stres s strani Posebne zdravniške komisije pa ne more biti razlog za (podaljšanje) prekinitve prestajanja kazni tožniku. Toženka poudarja, da ne nasprotuje zdravljenju tožniku, saj ima le-ta vse pogoje za zagotavljanje osnovne zdravstvene dejavnosti v okviru zavoda, ki je vključen v javno zdravstveno mrežo in ima zagotovljeno izvajanje zdravstvene dejavnosti v skladu z 59. členom ZIKS-1.

10.Na naroku je toženka še navedla, da tožnik prestaja kazen v najsvobodnejšemu odprtem režimu na odprtem oddelku Puščava Zavoda Dob pri Mirni. V tem objektu je okrog 20 obsojencev, nekateri od njih prestajajo vikend kazen, zato niso nenehno prisotni, da se tožniku vedno ko zaprosi za kakršenkoli namenski izhod zaradi zdravniških pregledov, to tudi omogoči, da je imel od 1. 2. 24 dalje odobrenih in izvedenih že 38 namenskih izhodov zaradi raznih pregledov, da ima tudi že odobrene proste izhode in v največjem možnem številu, 5 x mesečno po 53 ur, kar vse tožnik koristi. Toženka je poudarila, da odkar je tožnik na odprtem oddelku, ni prišlo do situacije, da bi bila potrebna kakšna nujna zdravniška oskrba tožnika, recimo, da bi prišlo reševalno vozilo ali karkoli drugega, da tožnik ni zaprosil, da bi se ga vozilo na zdravniške preglede, ampak se na zdravniške preglede vozi sam, da ima svoj avto tam, da redno tudi koristi obiske, ko prihajajo do njega in po toženi znanih informacijah tožnik še ni pričel terapijo z matičnimi celicami. Upoštevajoč, da je t0žnik na odprtem oddelku Puščava, da ima več izhodov, ki jih vse koristi maksimalno, da se mu odobrijo vsi namenski izhodi za namen zdravljenja, toženka vztraja, da predlog za prekinitev prestajanja kazni zapora ni utemeljen in meni, da je izpodbijana odločba zakonita.

K I. točki izreka

11.Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer je prebralo dokaze, ki so v sodnem spisu označeni kot priloga od A1 do A4, B1 do B8.

11.Tožba ni utemeljena.

12.Po presoji sodišča je zakonita zavrnitev tožnikove prošnjo za prekinitev prestajanja kazni z dne 9. 1. 2024, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

13.Institut prekinitev prestajanja kazni zapora je urejen v 82. členu ZIKS-1, ki v za ta upravni spor relevantnem delu določa, da lahko na prošnjo obsojenca, ali z njegovo privolitvijo na prošnjo njegovih ožjih družinskih članov, rejnika in skrbnika, direktor zavoda, kadar za to ne obstajajo varnostni zadržki, prekine prestajanje kazni zapora, med drugim tudi, če obsojencu zavod zaradi njegove hude bolezni, poškodbe ali potrebnega zdravljenja, ki ni bolnišnično zdravljenje, ne more zagotoviti potrebne zdravstvene oskrbe (prva alineja prvega odstavka 82. člena ZIKS-1). Gre za institut prekinitve prestajanja kazni zapora pod pogoji, ki jih določa zakon (1. točka prvega odstavka 82. člena ZIKS-1), ki ga ima obsojenec na voljo v primeru nevarnosti resnega poslabšanja zdravstvenega stanja za njeno odvrnitev. Iz 82. člena ZIKS-1 jasno izhaja, da prekinitev prestajanja kazni zapora ni obsojenčeva pravica, ampak gre za privilegij, o katerem ima na podlagi ocene obsojenčeve prognoze diskrecijo odločati pristojni upravni organ. Zaradi navedenega zakonskega pooblastila upravnemu organu za odločanje po prostem preudarku, je sodišče v upravnem sporu pooblaščeno le za preizkus, ali je bil prosti preudarek upravnega organa uporabljen v zakonsko določenih mejah in ali ustreza namenu, za katerega je bil določen (drugi odstavek 27. člena ZUS-1, tretji odstavek 40. člena ZUS-1). Zaradi navedene diskrecije toženke torej sodišče ne more v upravnem sporu polne jurisdikcije sámo odločiti o tem, da se predlogu za prekinitev prestajanja kazni ugodi, temveč lahko v primeru uspeha s tožbo izpodbijani akt zgolj odpravi (64. člen ZUS-1). Sodišče poudarja, da v primeru, da ima organ pooblastilo, da odloča po prostem preudarku, posameznik nima pravice zahtevati odločitve z določeno vsebino, a odločanje po prostem preudarku tudi ne pomeni pravno nevezanega odločanja. Če je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, mora biti odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano. Namen in obseg pooblastila določa zakon, ali predpis lokalne skupnosti, ki vsebuje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku (drugi odstavek 6. člena ZUP). Kadar je upravni organ pooblaščen za odločanje o prostem preudarku, sodišče preveri, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen (tretji odstavek 40. člena ZUS-1). Iz obrazložitve tovrstne odločbe mora biti razvidno, da je odločitev skladna z namenom, zaradi katerega je pooblastilo za odločanje po prostem preudarku dano.

14.Zakon določa, kot že povzeto za ta upravni spor v bistvenem delu, da lahko na prošnjo obsojenca direktor zavoda, kadar za to ne obstajajo varnostni zadržki, prekine prestajanje kazni zapora, med drugim tudi, če obsojencu zavod zaradi njegove hude bolezni, poškodbe ali potrebnega zdravljenja, ki ni bolnišnično zdravljenje, ne more zagotoviti potrebne zdravstvene oskrbe (prva alineja prvega odstavka 82. člena ZIKS-1).

15.Kot je mogoče povzeti, je bistveni očitek, ponovljen na glavni obravnavi, da toženka pri svoji odločitvi ni ravnala tako, kot je predlagala PZK v Mnenju PZK in Prošnji za prekinitev prestajanja kazni zapora zaradi zdravstvenega stanja tožnika, ni ugodila. Sodišče ugotavlja, da zdravstveno stanje tožnika niti ni sporno, ni sporno niti pričakovano zdravljenje z matičnimi celicami, ni sporna predpisana terapija niti niso sporna priporočila, kot je ugotovila PZK. Po presoji sodišča pa ni utemeljeno pričakovanje tožnika, da je organ prve stopnje na Mnenje PZK vezan. Sodišče opozarja na načelo proste presoje dokazov, ki določa, da o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (10. člen ZUP), na kar se utemeljeno sklicuje tudi toženka. Zato je tudi po presoji sodišča odločitev toženke, da je Mnenje PZK presojala na podlagi 10. člena ZUP, pravilna.

16.Tožnik spregelda, da je utemeljitev toženke za zavrnitev Prošnje v ugotovitvi, da ZPKZ lahko zagotovi potrebno zdravstveno oskrbo, ki jo tožnik nudi in, da mu potrebno zdravstveno oskrbo nudi v največji možni meri in posledično ni pogojev iz prve alineje prvega odstavka 82. člena ZIKS-1, ki določa (tudi) negativni pogoj, da zavod ne more zagotoviti potrebne zdravstvene oskrbe (prva alineja prvega odstavka 82. člena ZIKS-1). Ni sporno, saj tožnik to izrecno priznava, da tožnik prestaja kazen v najsvobodnejšemu odprtem režimu na odprtem oddelku Puščava Zavoda Dob pri Mirni; da je v tem objektu okrog 20 obsojencev, ki niso nenehno prisotni; da se tožniku vedno, ko zaprosi za kakršenkoli namenski izhod zaradi zdravniških pregledov, to tudi omogoči; da je imel tožnik od 1. 2. 2024 dalje odobrenih in izvedenih že 38 namenskih izhodov zaradi raznih pregledov; da ima tudi že odobrene proste izhode in v največjem možnem številu, 5 x mesečno po 53 ur, kar vse tožnik koristi; da od kar je na odprtem oddelku ni prišlo do situacije, da bi bila potrebna kakšna nujna zdravniška oskrba tožnika (npr., da bi prišlo reševalno vozilo ali karkoli drugega); da tožnik ni zaprosil, da bi se ga vozilo na zdravniške preglede, ampak se na zdravniške preglede vozi sam in ima svoj avto tam; da tožnik redno tudi koristi obiske, ko prihajajo do njega in da tožnik še ni pričel terapijo z matičnimi celicami. Ugotovitvi toženke, da mu zavod lahko zagotovi potrebno zdravstveno oskrbo, tožnik ni arugmentirano nasprotoval, ampak dejansko zdravstveno oskrbo, ki jo prejema in dovoljene izhode, izrecno priznava.

17.Glede na jasno določbo zakona, da lahko na prošnjo obsojenca direktor zavoda, kadar za to ne obstajajo varnostni zadržki, prekine prestajanje kazni zapora, med drugim tudi, če obsojencu zavod zaradi njegove hude bolezni, poškodbe ali potrebnega zdravljenja, ki ni bolnišnično zdravljenje, ne more zagotoviti potrebne zdravstvene oskrbe (prva alineja prvega odstavka 82. člena ZIKS-1), odločitev toženke po ugotovitvi, da tožniku lahko zagotovi potrebno zdravstveno oskrbo, po presoji sodišča zakonita. Obrazložitev izpodbijane odločbe je utemeljena na konkretnih podatkih, v okviru pooblastil iz 82. člena ZIKS-1, zato niso bile prekoračene meje prostega preudarka niti ni bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen (tretji odstavek 40. člena ZUS-1). Toženka po presoji sodišča ni prekoračila meje prostega preudarka in ni odločila v nasprotju z namenom, zaradi katerega ji je pooblastilo dano in tu se preizkus sodišča v primeru odločanja po prostem preudarku, zaustavi.

18.Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka

Tožnikove navedbe o zahtevi za izdajo začasne odredbe

19.Tožnik na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predlaga, da sodišče toženki naloži, da tožnika začasno odpusti s prestajanja kazni. Navaja, da iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da je obsojeni tožnik zdravstveno rizična oseba, pri katerem se lahko nenadoma pojavi situacija, ki ima lahko za posledico celo smrt. To dejstvo je ugotovila tudi posebna zdravniška komisija in ravno v ta namen je podala mnenje, da naj se prestajanja kazni zapora prekine (odloži, kot je zapisano v izvedeniškem mnenju) za 9 mesecev, iz razlogov opredeljenih v posebnem izvedeniškem mnenju, ki ga prvostopni organ enostavno ignorira. Takšno ravnanje po mnenju tožnika pomeni hudo nevarnost za tožnikovo zdravstveno stanje oz. za njegovo življenje nasploh.

20.Meni, da je treba upoštevati sorazmernost prizadetosti javne koristi in koristi nasprotne stranke. Tožnik je prestal 1/2 zaporne kazni, njegovo zdravstveno stanje pa se slabša. Meni, da ZPKZ brez ustrezne strokovne pomoči ni tista institucija, ki bi mu zagotavljala takojšnjo strokovno medicinsko pomoč. Prestajanje kazni zapora povzroča tožniku hud psihičen pritisk, čemur se mora izogibati, kar je prav gotovo tudi upoštevana okoliščina in če pride do motnje prekrvavitve in prsne bolečine, lahko hitro pride do infarkta srca in trajne okvare srčne mišice, kar je lahko življenje ogrožajoč zaplet. Lahko pride tudi do motnje ritma ali pojava srčnega popuščanja, čemur se želi obsojenec izogniti, predvsem pa z namenom izboljšanja njegovega stanja glede na predvideno zdravljenje z matičnimi celicami in glede na nadaljnje ponovno kardiološko operativno zdravljenje. Gre za komplicirano srčno obolenje, ki lahko nenadoma povzroči infarkt srca in trajne okvare srčne mišice, kar lahko pomeni konec življenja in ravno temu bi se rad tožnik izognil s prekinitvijo prestajanja kazni zapora. Obsojenec se prestajanju kazni ne izogiba, rad bi le ozdravel oz. prišel do takšne zdravstvene faze, da bo možno zdravljenje z matičnimi celicami s ponovnim kardiokirurškim operativnim zdravljenjem, kajti le takšen pristop bo lahko tožniku povrnil zdravje oz. takšno stanje, da bo po ozdravitvi lahko nadaljeval oz. dokončal prestajanje kazni v javnem interesu, ki z ničemer ne bi bil ogrožen, če bi bilo prekinitvi ugodeno. Tudi dosedanja prekinitev ni izkazala oz. prizadela javne koristi in interesa po izvršitvi kazni zapora, temveč ravno nasprotno, ob dejstvu, da je tožnik že polovico kazni prestal, da je "na nitki" njegovo življenje, saj v nasprotnem primeru ne bi bilo planirano zdravljenje z matičnimi celicami, ki je kompleksno zahtevno zdravljenje, namenjeno resno bolnemu človeku. Tožnik meni, da je s tem dokazana težko popravljiva škoda. Tožnikovo zdravje ni ogroženo zgolj zaradi pričakovanja predvidenega zdravljenja z matičnimi celicami in tudi s ponovnim kardiokirurških posegom, temveč tudi zaradi odsotnosti drugih nujnih potreb zdravljenja, kot so npr. takojšnja strokovna zdravstvena pomoč, pravočasnost prejemanja medikamentov ipd.. Tožnikovo zdravstveno stanje je resno ogroženo in bi bilo brez ustreznega zdravljenja, ki je načrtovano, lahko nepopravljivo poslabšano. Zaradi prestajanja kazni zapora bi se lahko pojavile nevarne okoliščine, kot izhajajo iz izvedeniškega mnenja in sicer bi lahko nastala motnja prekrvavitve in prsna bolečina, kar lahko hitro pride do infarkta srca in trajna okvara srčne mišice, kar je lahko življenjsko nevarno, splošno znano je, da lahko v primeru preživetja po takšnem infarktu pride do trajnih poškodb tako v fizičnem kot tudi psihičnem smislu, saj je znano, da so lahko pacienti po srčnem infarktu neprepoznavni v vseh oblikah svojega dosedanjega življenja. Verjetno pa si tega nihče ne želi. Tožnik prestajanja kazni ni sposoben, začasna odredba pa je namenjena ravno temu, da bi se tožnik izognil nevarnosti nastanku hujši škodljivi posledici na njegovem zdravju, do teh nevarnosti, ki jih izpostavlja predlagana začasna odredba (in tudi tožba nasploh) pa se prvostopni organ sploh ni opredelil, še več ignoriral je strokovno mnenje posebne zdravstvene komisije, ki je bila zakonsko ustanovljena ravno za namene, kot je predmetni. Tožnik meni, da je dokazal težko popravljivo škodo in posledice, ki bi lahko nastale zaradi zavrnitve prošnje za prekinitev prestajanja kazni zapora, kar je strokovno utemeljeno z mnenjem posebne zdravniške komisije pri Ministrstvu za zdravje RS, na katerega se tožeča stranka v celoti sklicuje in z njim soglaša, ob upoštevanju vse zdravniške dokumentacije, ki je v prvostopnem spisu. Tožnik še navaja, da javna korist ne bi bila prizadeta. Izpostavlja, da je treba upoštevati tudi načelo sorazmernosti, ki v konkretnem primeru ni podano, saj je prizadetost oz. nevarnost nastanka nepopravljive škode pri tožniku bistveno višja v primerjavi s prizadetostjo javne koristi, s čemer je tudi kršeno načelo sorazmernosti, kar še dodatno utemeljuje izdajo predlagane začasne odredbe. Vse skupaj predstavlja nevarnost nastanka nepopravljivih posledic pri tožniku.

Navedbe toženke v zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe

21.Toženka začasni odredbi nasprotuje, meni, da iz predloga za izdajo začasne odredbe ne izhajajo okoliščine in dejstva, s katerimi tožnik utemeljuje težko popravljivo škodo. Poudarja, da ima vsak zavod za prestajanje kazni zapora skladno z 59. členom ZIKS-1 pogoje za zagotavljanje osnovne zdravstvene in zobozdravstvene dejavnosti. Zdravstvena dejavnost se lahko opravlja tudi v ustreznih zdravstvenih ustanovah zunaj zavoda, o takšni napotitvi obsojenca na zdravstveni pregled ali zdravljenje zunaj zavoda, pa odloča zdravnik, ki opravlja v zavodu zdravstveno dejavnost. Tožnik ima v okviru ZPKIZ zagotovljeno ustrezno zdravstveno oskrbo, preglede pri specialistih zunaj zavoda ter možnost hospitalizacije, zato prekinitev prestajanja kazni zapora v času čakanja na predvideno zdravljenje, po oceni toženke v tej fazi ni potrebna. Toženka še izpostavlja, da bi z ugoditvijo predloga tožniku, da se mu z začasno odredbo začasno prekine prestajanje kazni zapora, sodišče s tem že odločilo v zadevi.

Zahteva za izdajo začasne odredbe ni dovoljena.

22.Tožnik je zahteval tudi izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1. Zahtevo za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu je dopustno vložiti hkrati s tožbo ali po vložitvi tožbe, vse do pravnomočne odločitve o tožbi. Glede na izdano sodbo, s katero je pravnomočno odločeno o upravnem sporu, začasna odredba ni dovoljena.

23.Sodišče ne glede na to, da zahteva za izdajo začasne odredbe ni dovoljena, še pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že zavzelo stališče, da (sicer v primeru pogojnega odpusta) zaradi zakonskega pooblastila upravnemu organu za odločanje po prostem preudarku, sodišče ne more v upravnem sporu polne jurisdikcije sámo odločiti o tem, da se obsojenca pogojno odpusti, temveč lahko v primeru uspeha s tožbo izpodbijani akt zgolj odpravi (64. člen ZUS-1). Ker sodišče svojega pooblastila za odločanje v upravnem sporu tudi pri izdaji začasne odredbe ne sme preseči, sodišče tudi ne more izdati začasne odredbe, da se obsojenec začasno (do pravnomočne odločitve o izpodbijanem aktu) pogojno odpusti s prestajanja kazni zapora, kot je to predlagal tožnik tudi v tem upravnem sporu. Takšna začasna odredba bi presegala okvir možne odločitve sodišča o glavni stvari oziroma pravnega varstva, ki bi ga tožnik lahko dosegel s končno meritorno odločitvijo.

K III. točki izreka

24.Sodišče je na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Glej VSRS sklep I Up 190/2022 z dne 9. 11. 2022.

2Prim. L. Šturm v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 1018, 1019.

3Tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu I Up 190/2022 z dne 9. 11. 2022.

-------------------------------

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (2000) - ZIKS-1 - člen 82

Pridruženi dokumenti*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.