Jedro

V obravnavani zadevi ne iz obrazložitev prvostopenjskega in drugostopenjskega upravnega akta, ne iz upravnih spisov zadeve ne izhaja, da bi tožnica kadarkoli v upravnem postopku navajala, da obravnavani objekt ni kozolec, temveč stanovanjska hiša, kot navaja v tožbi. Prav tako ne iz spisa, ne iz tožbenih navedb ni mogoče povzeti kakršne koli okoliščine, ki bi ji to preprečevala. Tožbene navedbe, da je obravnavani objekt stanovanjska hiša in ne kozolec, zato v skladu z določbo tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 predstavljajo nedovoljeno tožbeno novoto, ki je sodišče ob odločanju o zadevi ni moglo upoštevati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnici naložil, da mora kot lastnica in investitorka tam opisanega dvojnega kozolca na zemljišču s parc. št. 350/879 k.o. ... takoj po vročitvi odločbe ustaviti vsa nadaljnja dela na tem objektu (1. točka izreka) in objekt do 30. 11. 2013 odstraniti (2. točka izreka), sicer bo odstranitev nelegalne gradnje in vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje opravljena v izvršilnem postopku po drugi osebi (4. točka izreka). Poleg tega je prvostopenjski organ za navedeni objekt izrekel prepovedi iz prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1; 3. točka izreka) in navedel, da se objekt označi kot nelegalna gradnja, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep, da je odločba izdana po uradni dolžnosti in je takse prosta ter da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršbe (5. do 8. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ na podlagi tožničine izjave ugotovil, da je bil obravnavani kozolec na sedanjo parcelo prestavljen pred približno 13 leti, ne da bi tožnica za to pridobila gradbeno dovoljenje, ki bi ga za postavitev dvojnega kozolca morala pridobiti.

Drugostopenjski upravni organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil, iz obrazložitve njegove odločbe pa izhaja, da je bilo za postavitev objekta, kot je obravnavani kozolec, treba pridobiti upravno dovoljenje tako po zakonodaji, ki je veljala v času njegove postavitve, kot po zdaj veljavni zakonodaji. Pritožbene navedbe, da je bil tožnici za predložitev gradbenega dovoljenja postavljen prekratek rok, zavrača z obrazložitvijo, da za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe niso pomembne okoliščine pridobivanja gradbenega dovoljenja, temveč le, ali je bilo tožnici gradbeno dovoljenje izdano.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je obravnavani objekt kozolec le po videzu, v resnici pa je stanovanjska hiša. Poleg tega objekt ne stoji na kmetijskem zemljišču, temveč na gradbeni parceli, vendar je tožnica za spremembo namembnosti zemljišča izvedela šele po poteku roka za pritožbo, zato te okoliščine v pritožbi ni navedla. Navedeno pomeni, da je dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločba, ugotovljeno tako pomanjkljivo, da izrečenega inšpekcijskega ukrepa sploh ni mogoče izvršiti, saj se ta ukrep nanaša na dvojni kozolec in ne na stanovanjsko hišo. Ker sta objekta spojena, kozolca ni mogoče odstraniti, ne da bi posegli v stanovanjsko hišo, v kateri tožnica prebiva. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povračilo stroškov upravnega spora.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Predmet izpodbijane odločbe je izrek inšpekcijskega ukrepa zaradi nelegalne gradnje (152. člen ZGO-1). Po 12.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. Po prvem odstavku 3. člena ZGO-1 se gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začne le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, izjema pa so le enostavni objekti, gradnja katerih se po prvem odstavku 3. a člena ZGO-1 lahko začne brez gradbenega dovoljenja.

Glede na povzeto pravno ureditev je za odločitev, ali je objekt nelegalna gradnja, pravno pomembno le, ali je bilo za njegovo gradnjo pridobljeno gradbeno dovoljenje oziroma ali gre za enostaven objekt, za katerega tako dovoljenje ni potrebno. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da za obravnavani objekt gradbeno dovoljenje ni bilo pridobljeno, tožnica pa v tožbi tudi ne oporeka ugotovitvi toženke, da gre za objekt, za kakršnega je to dovoljenje treba pridobiti.

Tožbena navedba, da je objekt postavljen na gradbeni parceli in ne na kmetijskem zemljišču, je zato za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe pravno nepomembna. Pristojni upravni organ jo bo sicer moral upoštevati v morebitnem postopku za izdajo gradbenega dovoljenja (1. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1), v obravnavanem postopku pa je – kot je bilo že obrazloženo – pomembno le, da tožnica do izdaje izpodbijane odločbe takega dovoljenja ni pridobila.

Po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imeli možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. V obravnavani zadevi ne iz obrazložitev prvostopenjskega in drugostopenjskega upravnega akta, ne iz upravnih spisov zadeve ne izhaja, da bi tožnica kadarkoli v upravnem postopku navajala, da obravnavani objekt ni kozolec, temveč stanovanjska hiša, kot navaja v tožbi. Prav tako ne iz spisa, ne iz tožbenih navedb ni mogoče povzeti kakršne koli okoliščine, ki bi ji to preprečevala. Tožbene navedbe, da je obravnavani objekt stanovanjska hiša in ne kozolec, zato v skladu z navedeno določbo tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 predstavljajo nedovoljeno tožbeno novoto, ki je sodišče ob odločanju o zadevi ni moglo upoštevati.

Te navedbe pa ne morejo vplivati niti na izvršljivost izpodbijane odločbe. Že iz 152. člena ZGO-1 namreč izhaja, da je treba v primeru nelegalne gradnje objekt odstraniti, čemur sledi tudi izrek izpodbijane odločbe. Opis objekta v tem izreku torej ni namenjen določitvi obsega odrejenih del, temveč zgolj identifikaciji objekta. Za to pa opis njegovega videza (dvojni kozolec) in izmer ter navedba zemljišča gradnje zadostuje, še posebno ker iz tožbenih navedb ne izhaja, da bi bilo med strankama sporno, za kateri objekt gre.

Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker stranke v upravnem sporu niso navedle novih dejstev in dokazov, ki bi jih bilo mogoče upoštevati pri odločanju oziroma bi bili pomembni za odločitev, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.