Jedro

Če se projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja glede na pogoje PUP bistveno spremeni, organ, ki je izdal gradbeno dovoljenje, preveri skladnost projekta s pogoji lokacijskega dovoljenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 3094/97-11 z dne 3.2.1999.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 18.11.1997. Z njo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote L., Izpostave Š. z dne 25.9.1997, s katero je spremenila odločbo o gradbenem dovoljenju z dne 28.11.1989, ki je bila izdana investitorju Stanovanjski zadrugi M. za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 1451/1 k.o. V. tako, da je gradnjo stanovanjske hiše dovolila po spremenjeni projektni dokumentaciji in pod pogoji soglasij k projektu, spremenil pa se je tudi investitor gradnje in sicer sta nova investitorja J.K. in M.K.- K. V ostalem je ostal izrek odločbe z dne 28.11.1989 nespremenjen. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka odločitev oprla na določbi 45. in 41. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84, 29/86, Uradni list RS, št. 71/93, 29/95, 59/96, ZGO), po katerih upravni organ, ki je izdal gradbeno dovoljenje, odloča o njegovi spremembi na podlagi spremenjene projektne dokumentacije, ki mora biti skladna s pogoji lokacijskega dovoljenja. Sodišče pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da iz upravnih spisov ne izhaja, da bi bil predloženi projekt v nasprotju s pogoji spremenjenega lokacijskega dovoljenja. Sicer pa to tudi ni sporno, saj tožnik v tožbi tega ne zatrjuje. Tožbene ugovore, ki se vsebinsko nanašajo na pravnomočno lokacijsko dovoljenje in ki jih je navajal že v upravnem postopku, je tožena stranka utemeljeno zavrnila.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je med gradnjo objekta prišlo do več kršitev gradbenih predpisov. J.K. je med drugim sam izvedel zakoličenje objekta in zmanjšal odmik od posestne meje s 4 m na 2,7 m, zaradi česar je občutno zmanjšano osončenje tožnikove stanovanjske hiše. V obravnavanem primeru je bila legalizacija opravljena le na njegov račun, zato takšni legalizaciji nasprotuje. Kaj več, kot da v tem postopku ugotovljenih kršitev predpisov ni dopustno uveljavljati, tožena stranka ne pove, kar ne more biti pravilno. Dokler investitor ne odpravi posledic nezakonitih dejanj, prvostopni organ ne bi smel izdati gradbenega dovoljenja. Kot je povedala uslužbenka prvostopnega organa, si je J.K. depozit izračunal sam, kar je nezakonito. Z vselitvijo v objekt bo tožnik oškodovan in izigran, kar v pravni državi ni dopustno. Potrditev izpodbijane sodbe bo opogumila še druge investitorje, ki bodo gradili objekte le po lastnih željah. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da odločbo tožene stranke odpravi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek in odločanje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

V odgovoru na pritožbo prizadeta stranka J.K. navaja, da so tožnikove navedbe neutemeljene in neresnične ter namenjene oviranju gradnje, zato predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za spremembo gradbenega dovoljenja z dne 28.11.1989 na podlagi spremembe lokacijskega dovoljenja z dne 4.5.1996. Predmetna sprememba temelji na določbi 45. člena ZGO, po kateri mora investitor spremembo projektne dokumentacije predložiti organu, ki je izdal gradbeno dovoljenje, če se projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja tako spremeni, da to pomeni za objekt, ki se gradi, spremembo elementov, ki lahko vplivajo na zdravstvene pogoje, na okolje, na varnost objekta, na večjo porabo energije ali spremembo okoljevarstvenih pogojev. Po prejemu projektne dokumentacije organ v skladu z določbo 41. člena ZGO preveri skladnost projekta s pogoji lokacijskega dovoljenja. Da ti pogoji ne bi bili izpolnjeni, tožnik niti ne trdi, ampak uveljavlja le ugovore, ki se nanašajo na ravnanja investitorja in na spremenjeno lokacijsko dovoljenje. Toda v tem postopku ne more uspeti z ugovori, ki se vsebinsko nanašajo na pravnomočno lokacijsko dovoljenje. Zatrjevana ravnanja investitorja pa so dejanja druge stranke v postopku in ne dejanja upravnega organa, ki bi kazala na kakšno kršitev pravil postopka pri preverjanju pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja glede na 41. člen ZGO. Glede česa naj bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, pa tožnik niti ne pojasni.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.