Jedro

Predmet nepravdnih postopkov (in tudi ne postopka za ureditev meje), ni uveljavljanje terjatve ene stranke proti drugi, pač pa ureditev določenih razmerij in osebnih stanj. To sicer ne izključuje možnosti izdaje začasne odredbe samo po sebi, pomeni pa, da je mogoča zgolj izdaja začasne odredbe v smislu začasne ureditve spornega razmerja, to je tako imenovane regulacijske začasne odredbe v smislu 3. točke 273. člena ZIZ

Izrek

Pritožba se zavrne se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožniki sami nosijo stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagateljev za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi nasprotni udeleženki prepovedalo kakršnokoli delo povezano s širitvijo ceste, ki meji na nepremičnine predlagateljev parc. št. 1619/3, 1621, 1624/2 in 1624/4, vse k.o. S., vse do pravnomočne odločitve v tem sporu. Ocenilo je, da predlagatelji niso izkazali verjetnosti svoje terjatve, saj spornega mejnega prostora niso mogli priposestvovati, prav tako pa ni podan noben izmed dodatnih pogojev za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve po 272. čl. ZIZ.

(2) Pritožbo zoper takšno odločitev vlagajo predlagatelji iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP v zvezi z 37. členom ZNP in predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi in vrne v ponovno odločanje ali da ga spremeni tako, da predlogu ugodi. Priglaša stroške. V bistvenem navaja, da je verjetnost terjatve izkazana že s tem, da predlagatelji že desetletja svoje nepremičnine uživajo v nespremenjenem obsegu. Interes po širitvi ceste bi morala nasprotna udeleženka izkazati. Površina nepremičnin predlagateljev je glede na obstoječe meje ustrezna. Javno dobro pozna naša zakonodaja šele od uveljavitve SPZ, pred tem obstoječa družbena lastnina pa je imela drugačne omejitve, pri čemer nasprotna udeleženka tega ni dokazala. Škoda se kaže v tem, da bi bila, v primeru, da bi bil položen asfalt, vrnitev v prejšnje stanje onemogočena ali pa precej otežena, saj iz asfaltne ceste težko ustvariš rodovitno njivo. Ni res, da škodo trpi javni interes, saj je nasprotna udeleženka že spomladi ustavila vsa dela na spornem območju.

(3) Nasprotna udeleženka na pritožbo ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep v skladu z 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki so navedene 2. odst. 350. člena ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava.

(6.) V tej nepravdni zadevi so predlagatelji vložili predlog za ureditev meje med nepremičninami parc. št. 1619/3, 1621, 1624/2 in 1624/4, vse k.o. S., ki so v njihovi solasti in nepremičninama parc. št. 2569/1 in 2570, obe k.o. S., ki sta po podatkih zemljiške knjige javno dobro. Za zavarovanje takega „zahtevka“ so predlagali, da se nasprotni udeleženki prepove kakršnokoli delo povezano s širitvijo ceste, ki meji na njihove nepremičnine, vse do pravnomočne odločitve v tem sporu.

(7.) Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločilo prav, ko je predlagano začasno odredbo zavrnilo, čeprav je izhajalo iz napačnih izhodišč in presojalo predlog tudi preko trditev v predlogu.

(8.) Predmet nepravdnih postopkov (tudi postopka za ureditev meje), ni uveljavljanje terjatve ene stranke proti drugi, pač pa ureditev določenih razmerij in osebnih stanj (v konkretnem primeru meje). To sicer ne izključuje možnosti izdaje začasne odredbe, vendar pa je mogoča zgolj izdaja začasne odredbe v smislu začasne ureditve spornega razmerja, to je tako imenovane regulacijske začasne odredbe v smislu 3. točke 273. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up 275/97). Ker je bistvo regulacijske začasne odredbe v varstvu obstoječega stanja, ne pa v zavarovanju kasnejše izvršbe, je tudi pogoje, ki jih sicer predpisuje ZIZ, potrebno presojati v tej luči. (9.) Tako je pogoj po 1. odst. 272. člena ZIZ v postopku za ureditev meje izkazan, če predlagatelji z verjetnostjo izkažejo, da meja (ki je sicer sporna) poteka tako, kot to zatrjujejo. V konkretnem primeru pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča, da predlagatelji tega pogoja niso verjetno izkazali. V konkretni zadevi namreč predlagatelji predlagajo ureditev meje med zemljiščem v zasebni lasti in zemljiščem, ki ima status javnega dobra. Ker je na javnem dobru posest izključena, predlagatelji ne morejo uspeti s trditvami, ki so jih ponudili v predlogu in se nanašajo na stanje posesti in posledično dokazovanje svoje močnejše pravice na podlagi priposestvovanja, saj je v takšnih primerih potrebno upoštevati stanje katastra.(1) Do izjem lahko pride zgolj v primeru, da so v katastru napake ali pomanjkljivosti, kar pa so predlagatelji v predlogu zgolj pavšalno zatrjevali. Pritožniki zato zaključek sodišča prve stopnje, da pogoj po 1. odst. 272. člena ZIZ ni izkazan, neutemeljeno izpodbijajo, pri čemer je potrebno poudariti, da je dokazno breme, da so pogoji za izdajo začasne odredbe izpolnjeni, na njihovi strani. Vprašanje interesa za širitev ceste in pravne podlage zanjo, za ta postopek ni relevantno vprašanje, saj se v postopku za ureditev meje ureja zgolj meja. Enako velja tudi za samo površino posamezne parcele, ki ni kriterij za določanje meje, ampak je eventuelno lahko okoliščina, ki je pomembna pri delu izvedenca geodetske stroke. Vse ostale pritožbene trditve (da pred uveljavitvijo SPZ sporna cesta ni bila javno dobro in da je vprašljiv tudi obstoj družbene lastnine), pa so zgolj trditve, ki niso z ničemer izkazane, torej niti s stopnjo verjetnosti, zato tudi te na odločitev v zvezi z začasno odredbo ne morejo vplivati.

(10.) Ne glede na že navedeno, pa je potrebno ugotoviti, da predlagatelji tudi sicer niso z verjetnostjo izkazali nobenega od nadaljnjih pogojev po 2. odst. 272. člena ZIZ. Pri tem pogoj po prvi alineji 2. odst. 272. člena ZIZ že po naravi stvari ne pride v poštev, saj v postopku za ureditev meje ne moremo govoriti o kondemnatorni terjatvi, ki bi bila lahko predmet bodoče izvršbe.

(11.) Predlagatelji so v zvezi s tem navajali, da je nasprotni udeleženec že začel s širitvijo ceste in je s tem onemogočil, da bi najemniki najete nepremičnine uporabljali v celoti. To naj bi najemnikom oziroma predlagateljem povzročilo neizogibno materialno škodo, ki bo trajala celo sezono, do začetka zime, saj se določena dela lahko opravljajo samo v določenem času, koristi pa se pokažejo šele kasneje. Ob presoji teh trditev lahko ugotovimo, da gre za smiselno, a pomanjkljivo zatrjevanje pogoja po 2. alineji 2. odstavka 272. člena ZIZ (da obstoji nevarnost nastanka težko nadomestljive škode). Pomanjkljivo zato, ker predlagatelji težko nadomestljive škode ne zatrjujejo, sam nastanek (tudi po višini neopredeljene) materialne škode pa seveda ne zadostuje za izdajo začasne odredbe. Da bi bil morebiti izpolnjen kateri od drugih (alternativno določenih) pogojev, predlagatelji niso zatrjevali in se je zato sodišče prve stopnje do njih povsem po nepotrebnem opredeljevalo. (2) (12.) Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na asfaltiranje sporne površine in na možnost kasnejše vzpostavitve prejšnjega stanja, so nedovoljena pritožbena novota ( 337. člen ZPP v zvezi z 37. členom ZNP), ki je pritožbeno sodišče ne more upoštevati in posledično zato ni potrebno, da bi se do teh trditev posebej opredeljevalo.

(11.) Zgolj v opozorilo sodišču prve stopnje (in predlagateljem) pa pritožbeno sodišče dodaja, da ima v skladu z določbo 268. člena ZIZ sklep o začasni odredbi (če je seveda izdan) učinek sklepa o izvršbi. Da bi sklep o zavarovanju imel tak učinek, pa mora vsebovati vse, kar mora vsebovati predlog za izvršbo (primerjaj 40. člen ZIZ), med drugim tudi sredstvo izvršbe - to je sodno dejanje, s katerim se neposredno ali posredno doseže izvršitev, pri čemer so sredstva izvršbe v ZIZ navedena taksativno. Tega pa predlagana začasna odredba ni vsebovala in bi to, če ne bi bila že zaradi pomanjkanja zakonskih pogojev za njeno izdajo neutemeljena, terjalo postopek po 1. odst. 108. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

(12.) Pritožba torej ni utemeljena, uradni preizkus izpodbijanega sklepa pa tudi ni pokazal kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo predlagateljev zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 37. členom ZNP potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

(13.) Predlagatelji, ne glede na to, da s pritožbo niso uspeli, tudi sicer niso upravičeni do povračila stroškov, ki so jim s tem nastali. Stroške, ki v nepravdnem postopku nastanejo z zastopanjem, namreč po 1. odst. 35. člena ZNP, udeleženci nosijo sami.

(1) primerjaj odločitve v zadevah VSL I Cp 1268/2010, VSL II Cp 3470/2009, SSL I Cp 2502/2009,VSK I Cp 1041/2006

(2) Predlagatelji tega, da bi obstajala nevarnost uporabe sile (po 2. alineji 2. odst. 272. člena ZIZ) ali da dolžnik (v konkretnem primeru nasprotna udeleženka) z izdajo začasne odredbe, če bi se med postopkom izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku, to je predlagateljem (3. alineja 2. odst. 272. člena ZIZ), niso trdili.