Jedro

Tožnica je v izpovedi potrdila, da ji je bilo znano, kaj so njene naloge in kaj se od nje pričakuje, zaradi česar sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo njenim navedbam, da ji naloge oziroma pričakovanja niso bila znana. V pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da ji v času trajanja poskusnega dela ni bilo nič očitano, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo drugače, in sicer da je bila ustrezno in sproti soočena s pomanjkljivostmi pri delu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 9. 2020 iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela, ki jo je podala toženka tožnici dne 14. 12. 2020, ugotovitev, da tožnici delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 9. 2020 ni prenehalo 22. 12. 2020, ampak je trajalo v obdobju od 23. 12. 2020 do 30. 6. 2021 z vsemi pravicami in obveznostmi, priznanje vseh pravic za čas prenehanja delovnega razmerja od 23. 12. 2020 do 30. 6. 2021, prijavo v obvezna socialna zavarovanja, obračun vsakomesečnega nadomestila plače v višini 1.941,62 EUR bruto, obračun in plačilo vseh davkov in prispevkov, izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, plačilo denarnega povračila v višini 11.649,72 EUR, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Odločilo je, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do bistvenega vprašanja, ali je zakonita odpoved, podana na obrazcu, brez navedbe konkretnih razlogov, in ali lahko toženka šele v sodnem postopku konkretizira razloge za odpoved. To vprašanje je bistveno, kot je tožnica večkrat izpostavila. Sodišče prve stopnje na navedeno vprašanje ni odgovorilo, tožnice ni enakopravno obravnavalo. Odločilo je le na podlagi izpovedi prič. V času poskusne dobe tožnici ni bilo nič očitano, naloge in obveznosti ji niti niso bile znane, prepuščena je bila sama sebi. Izpodbijana odločitev je nerealna, ponižujoča. Tožnica je šibkejša stranka delovnega razmerja. Priče so izpovedale skladno, njihove izpovedi po vsebini predstavljajo obrekovanje tožnice. Na takšnih izpovedih ne bi smela temeljiti odločitev sodišča. Sodišče prve stopnje ni utemeljilo, zakaj je verjelo izpovedim prič, ne pa tožnici. Ni zaslišalo s strani tožnice predlagane priče A. A., ki je bila enako kot tožnica nezakonito odpuščena. B. B. je opravljal odvetniški poklic, pri toženki pa je več ur preživel v kadilnici in nadlegoval sodelavce, enako velja za C. C. D. D. je podajala neresnične izjave in opravljala. Direktor toženke ni bil seznanjen s tožničinim delom in se je, ko je bil zaslišan, sprenevedal. On je le podpisal odpoved, z delavci ni imel nobenega stika. Izpoved je v delu, da tožnica ni dosegala zastavljenih ciljev in da je bila premalo strokovna, neresnična.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da ta ne temelji na nobenih pravno relevantnih razlogih, ampak tožnica v njej žali in diskreditira predsednico senata sodišča prve stopnje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da jo kaznuje. Sicer predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Toženka je tožnici redno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 14. 12. 2020 podala zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, torej iz razloga, kot ga določa Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) v 5. alineji prvega odstavka 89. člena. V drugem odstavku 87. člena ZDR-1 določa, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved. To je toženka storila, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

7. Toženka tožnici odpovedi ni podala na obrazcu, kot neutemeljeno navaja v pritožbi. Obrazec je bil podlaga za ocenjevanje poskusnega dela. Komisija za spremljanje poskusnega dela ga je izpolnila dne 3. 12. 2020, in sicer je tožnico po vseh kriterijih razen kriteriju ustvarjalnost in natančnost (ocena C – zadovoljivo) ocenila z oceno D – nezadovoljivo. Obrazcu je komisija priložila kratko obrazložitev neuspešno opravljanega poskusnega dela, ki jo je toženka povzela v odpoved. Ta obrazložitev ni splošna niti je toženka v sodnem postopku ni (nedopustno) širila; (dopustno) je utemeljila, zakaj je tožnica poskusno delo neuspešno opravila, s tem da je navedla posamezne okoliščine in primere.

8. Sodišče prve stopnje se je v zvezi z obrazložitvijo (redne) odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela v izpodbijani sodbi utemeljeno sklicevalo na sprejeto sodno prakso, in sicer je izpostavilo sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 93/2018 z dne 26. 9. 2018, ki upošteva stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi VIII Ips 30/2013 z dne 15. 4. 2013, da ugotavljanje dejanskega razloga, kot je naveden v odpovedi, v dokaznem postopku pred sodiščem ne pomeni spreminjanja ali dopolnjevanja razloga za odpoved.

9. Tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje oziroma konkretno predsednici senata sodišča prve stopnje na način, ki meji na nedopustnega, neutemeljeno očita neprimerno vodenje sodnega postopka. Iz zapisnikov o narokih za glavno obravnavo, na katere tožnica ni imela pripomb v smislu drugega odstavka 124. člena ZPP, nikakor ne izhaja, da bi tožnico neprimerno ali neenakopravno obravnavala.

10. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnice za zaslišanje priče A. A.; svojo odločitev je v izpodbijani sodbi ustrezno obrazložilo. Kot je navedla tožnica v prvi pripravljalni vlogi, je A. A. prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, čeprav je bila dolgoletna vodja kadrovske službe pri toženki, in je bilo znano, da je vodja pravne službe izvajala načrtna nagajanja, ki bi utemeljila odpoved, o čemer bi predlagana priča A. A. izpovedala. Ta dejstva za odločitev niso bistvena, tožnica pa tudi ni navedla naslova, na katerega bi sodišče pričo vabilo (236. člen ZPP), pri čemer jo je sodišče prve stopnje na substanciranje dokaznih predlogov v prvi pripravljalni vlogi opozorilo na pripravljalnem naroku.

11. Tožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je odločitev sprejelo le na podlagi izpovedi prič. V okviru dokaznega postopka je prebralo predložene in pridobljeno listino, zaslišalo je stranki ter priče E. E., C. C. ter D. D., člane komisije za spremljanje poskusnega dela, in B. B., ki opravlja delo v zvezi z izterjavami.

12. Pravdni stranki sta se s pogodbo o zaposlitvi dogovorili za trimesečno poskusno delo. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, saj je tožnica navedeno listino podpisala, je bila dne 11. 9. 2020 seznanjena s komisijo za spremljanje poskusnega dela, ki jo je imenoval direktor toženke. Predsednica in člana komisije so bili iz pravne službe, v okviru katere je bila tožnica zaposlena. Delo je opravljala na projektu skrajšanega delovnega časa, ki je sicer sodil v različne službe, pod vodstvom F. F., ki je predsednici komisije E. E. poročala, pred sprejemom končne odločitve (ocene poskusnega dela) sta se posvetovali. Glede na delo, ki so ga opravljali, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so tako predsednica komisije kot njeni člani poznali vsebino tožničinega dela in da so bili kompetentni, da o tem sprejmejo oceno.

13. Na podlagi izpovedi tožnice in prič, predvsem E. E., C. C. in D. D., je sodišče prve stopnje nadalje pravilno ugotovilo, da je bila seznanjena s svojimi nalogami in pričakovanji toženke ter načinom spremljanja poskusnega dela, prejela je gradivo in se tudi udeležila izobraževanja za novo zaposlene na projektu skrajšanega delovnega časa in glede pisanja odločb. Sama tožnica je v izpovedi potrdila, da ji je bilo znano, kaj so njene naloge in kaj se od nje pričakuje, zaradi česar sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo njenim navedbam, ki jih ponavlja v pritožbi, da ji naloge oziroma pričakovanja niso bila znana. V pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da ji v času trajanja poskusnega dela ni bilo nič očitano, saj je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi prič E. E. in D. D. pravilno ugotovilo drugače, in sicer da je bila ustrezno in sproti soočena s pomanjkljivostmi pri delu.

14. Tožnica v pritožbi priznava, da so bile izpovedi prič glede poskusnega dela skladne, povsem neprimerno pa jih označi kot obrekovanje. Pred sodiščem prve stopnje so zaslišani E. E., C. C. in D. D., kar je potrjeno z vsebino predloženih listin, na primer izpovedali o nekonkretiziranih in nejasnih odgovorih, ki jih je tožnica podala v okviru projekta skrajšanega delovnega časa, nerazumevanju postavljenih vprašanj, pomanjkanju ustreznega strokovnega znanja, neupoštevanju rešitev, sprejetih na sestankih interventne skupine, z nekonstruktivnostjo je zavirala delovne procese pri toženki, dileme je poglabljala, pokazala je premalo samoiniciativnosti pri delu, nenatančnost, nespoštljiv odnos do sodelavcev, neprimerno komunikacijo in čustvena neravnovesja, zamujanje na delo, nepoznavanje drugih pravnih področij … Njihove izpovedi je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo in pravilno presodilo, da je negativna ocena poskusnega dela, podana po posameznih kriterijih, ki se med seboj prepletajo, utemeljena, da temelji na konkretnih ugotovitvah o neustrezno, nestrokovno in nekvalitetno opravljanem delu.

15. Zaradi neuspešno opravljanega dela je v imenu toženke tožnici redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podal zakoniti zastopnik, torej direktor. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi njegove izpovedi, je bila odločitev za odpoved njegova, sprejel jo je po pogovoru z E. E., v katerem mu je predstavila razloge za sprejeto negativno oceno. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je odpoved zakonita in je tožničin zahtevek utemeljeno zavrnilo.

16. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.