Jedro

V pravdi na nedopustnost izvršbe v delu stanovanjske hiše s parc.št. X, vpisane v vl.št. Y k.o. Z, ki predstavljajo trgovino s pomožnimi prostori, vetrolovom in skladiščem, je tožeča stranka s tem, ko je v zahtevku navedla, kateri prostori stanovanjske hiše ne morejo biti predmet izvršbe, ne da bi navedla tudi, kolikšen solastninski delež hiše predstavljajo prostori, ki ne morejo biti predmet izvršbe, postavila določen tožbeni zahtevek.

Če se tožbeni zahtevek ne tiče denarnega zneska, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi.

Če v takem primeru tožeča stranka navede očitno previsoko ali prenizko vrednost, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti, lahko sodišče s sklepom le spremeni s strani tožeče stranke navedeno vrednost, ne more pa odločiti, da take vrednosti ne dovoli.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v točki 1 in 2 izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v točki 3 izreka pa se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kočevju je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se določitev sporne vrednosti na 2.300.000,00 SIT ne dopusti, da je samo stvarno pristojno za odločanje v predmetni pravdi in da se tožba kot nepopolna zavrže. Proti sklepu se je pritožila tožeča stranka zaradi relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po mnenju pritožnika stališče sodišča, da za podaljšanje roka v obravnavani zadevi ni opravičenih razlogov, ni pravilno. Podatek, kolikšen je solastninski delež tožeče stranke na stanovanjski stavbi s parc.št. 1972/2, le tej pred vložitvijo tožbe ni bil znan, ker v cenitvenem poročilu, ki ga je sestavila sodna izvedenka v izvršilnem postopku, poslovni prostori niso bili posebej ocenjeni. Tožnik pri cenitvi predmetne nepremičnine ni sodeloval, saj v času cenitve ni bil solastnik nepremičnine in tako tudi ni bil stranka v izvršilnem postopku. V le - tega se je vključil šele 24.9.1998, ko je kot tretji vložil ugovor, takrat pa je bila cenitev že opravljena. Tožnik je cenitvi ugovarjal, ker ni upoštevala dejstev, da je bil iz dela stanovanjskega prostora izdelan poslovni prostor. Glede na navedeno zaključek sodišča, da bi tožeči stranki moral biti ta podatek znan, ne more vzdržati. Sodišče je tožnika napotilo na pravdo za nedopustnost izvršbe v tistem delu nepremičnine, ki naj bi predstavljala trgovino s pomožnimi prostori, vetrolovom in skladiščem. Izvedenec je s tem, ko je ocenil vrednost adaptacijskih del svoje delo po navedenem sklepu opravil, zaradi roka, določenega za vložitev tožbe, pa tožnik od izvedenca zaradi zasedenosti slednjega ni več mogel dobiti dopolnjene ocene. Tožeča stranka je podaljšanje roka za dopolnitev tožbe predlagala še pred potekom roka, določenega za dopolnitev, kar prav gotovo ne kaže na to, da je tožeča stranka neresna. Sodišče neutemeljeno zaključuje, da adaptacije niso veliko vredne. Tudi če bi temu bilo tako, to ne bi smelo pomeniti razloga za nepodaljšanje roka. Ker tožbi priložena cenitev ni opredeljevala, kolikšen solastninski delež v stanovanjski hiši predstavljajo poslovni prostori, ki jih je tožnik izdelal z lastnimi sredstvi, je predlagal ocenitev vrednosti spornega predmeta na 2.300.000,00 SIT. Odločitev sodišča, da se taka vrednost ne dopusti, je preuranjena, saj bi bilo treba upoštevati še cenitev solastninskega deleža, katerega tožnik iz objektivnih razlogov še ni mogel predložiti. Iz dodatnega cenitvenega poročila, ki ga je tožnik že prejel, izhaja, da je delež poslovnih prostorov v sporni stanovanjski stavbi 16,82%. To pa opravičuje določitev vrednosti spornega predmeta na 2.300.000,00 SIT. Tožnik zato predlaga, da se izpodbijani sklep temu ustrezno spremeni, obenem pa dopusti, da se dopusti podaljšanje roka za dopolnitev tožbe in da se 3.točka sklepa odpravi.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede tistih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, in glede pravilne uporabe materialnega prava (1. in 2.odstavek 350.člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99, ZPP). Pri tem je ugotovilo, da je podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Tožba mora obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev (1.odstavek 180.člena ZPP). V konkretnem primeru je izvršilno sodišče tožečo stranko po tem, ko je proti izvršbi ugovarjala kot tretji, upnik pa je ugovoru nasprotoval, na podlagi 2.odstavka 65.člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98, ZIZ) napotilo na vložitev tožbe na nedopustnost izvršbe na tistem delu stanovanjske stavbe s parc.št.1972/2, ki v naravi predstavlja trgovino s pomožnimi prostori, vetrolovom in skladiščem.

Skladno s tem pozivom je tožeča stranka tudi postavila svoj tožbeni zahtevek. Ker v konkretnem primeru ne gre za lastninsko tožbo, temveč za tožbo na nedopustnost izvršbe na določenih prostorih stanovanjske hiše s parc.št. 1972/2, tožeča stranka pa je v svojem zahtevku tudi opredelila, kateri prostori morajo biti iz izvršbe izvzeti, je tožbeni zahtevek, kot ga je postavila tožeča stranka, določen.

Opredelitev, kolikšen solastninski delež stanovanjske hiše ne more biti predmet izvršbe, torej ni potrebna. Predmetna tožba vsebuje vse tiste zakonske sestavine, da je sposobna za obravnavo. Sodišče prve stopnje je torej s tem, ko je tožbo zavrglo kot nepopolno, ker tožeča stranka te ni dopolnila v skladu s pozivom sodišča, kršilo določbo 4.odstavka 108.člena ZPP. Ta kršitev pa je vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in 3. točko izreka prvostopnega sklepa razveljavilo (3.točka 365.člena ZPP).

Če je pristojnost sodišča ali pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, mora tožeča stranka v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta (2.odstavek 180.člena ZPP). V takem primeru je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je v tožbi navedla tožeča stranka (2.odstavek 44.člena ZPP). Če v takem primeru tožeča stranka navede očitno previsoko ali prenizko vrednost, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije, se mora sodišče najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti. O tem takoj odloči s sklepom, zoper katerega ni posebne pritožbe (3.odstavek 44.člena ZPP).

Določitev vrednosti nedenarnega tožbenega zahtevka je torej v dispoziciji tožeče stranke. Le če tožeča stranka po oceni sodišča navede očitno previsoko ali prenizko vrednost, tako da nastane vprašanje stvarne pristojnosti ali dopustnosti revizije, mora sodišče na hiter in primeren način preveriti pravilnost navedene vrednosti in o tej odločiti. Slednje pa pomeni, da sodišče vrednost, določeno s strani tožeče stranke, lahko le spremeni ne pa, da je ne dovoli, kot je ravnalo sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru. S tem, ko je prvostopno sodišče v odločilo, da se vrednost 2.300.000,00 SIT, ne dopusti (1.točka izreka sklepa), in se izreklo za stvarno pristojno (2.točka izreka sklepa), je storilo relativno bistveno kršitev določbe 3.odstavka 44.člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče 1. in 2. točko izreka prvostopnega sklepa razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3.točka 365.člena ZPP). V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje skladno z zgoraj navedenim ponovno prepričati o pravilnosti s strani tožeče stranke določene vrednosti tožbenega zahtevka.