Jedro

Pogodba o čiščenju hotelskih sob jasno določa, da mora toženka tožnici plačati vse dodatno izvedene ure čiščenja (nad 372 urami čiščenja na mesec) po (v pogodbi) določeni ceni. Zavzemanje toženke, da pogodba določa, da je tožnica upravičena le do plačila nadur v mesecih, v katerih je bila zasedenost hotela večja od 60%, ni utemeljeno, saj takšne vsebine sklenjena pogodba nima. Toženkino pritožbeno izpostavljanje nekakšne drugačne utečene poslovne prakse med pravdnima strankama, je njena lastna dokazna ocena, ki ji ni mogoče slediti, pa čeprav je podkrepljena z dokaj domiselnim razumevanjem spisovne vsebine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 466,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, (I.) da je tožena stranka (toženka) dolžna tožeči stranki (tožnici) plačati 13.673,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.12.2018 dalje do plačila in stroške izvršilnega postopka v višini 186,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2019 dalje do plačila, oboje v roku 8 dni, ter (II.) ji v 15 dneh povrniti 1.618,44 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da prihaja sodišče prve stopnje s postopanjem in obrazložitvijo samo s seboj v nasprotje in gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Če je namreč sodišče prve stopnje menilo, da toženka ni bila zastopana po upravičeni osebi, se toženka sprašuje, zakaj je izvajalo dokazni postopek. S tem so pravdnima strankama po nepotrebnem nastali nadaljnji pravdni stroški, saj bi sodišče prve stopnje moralo zahtevku ugoditi že po sprejemu spisa v obravnavanje. Če je toženka bila zastopana po „nepravem pooblaščencu“, potem izpodbija stroškovno odločitev glede stroškov, ki so nastali po nepotrebnem. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo navedbam tožnice. Pogodbo sta sklenila dva gospodarska subjekta, pri čemer toženka zatrjuje, da je bila tožnica upravičena do plačila nadur le v mesecih, ko je bil hotel zaseden preko 60%. Takšna utečena poslovna praksa izhaja iz dejstva, da tožnica drugih tožb zoper toženko ni vlagala. Tožnica bi sicer tudi za preostalo obdobje, ki ni sporno, lahko predložila dokazila, da takšna zasedenost ni bila predpogoj za plačilo opravljenih nadur. To vprašanje se je pojavilo šele ob izteku leta 2018 in nikoli prej. Temu je botrovalo dejstvo, da je toženka pogodbo z dne 21.7.2016 ob izteku leta odpovedala. Sodišče prve stopnje se ni posvetilo navedbam toženke, ki jih je podala v izvršbi in pravdi, temveč je nekritično sledilo tožnici. Tožnici je bilo ob podpisu pogodbe znano, s čim se ukvarja toženka, in moralo bi ji biti znano, kakšni so njeni gosti. Izven konteksta je obrazložitev pod točko 25. izpodbijane sodbe, da je zaradi eno in dvodnevnih gostov potreben večji obseg dela. To je bilo tožnici znano ob podpisu pogodbe, zato ta okoliščina ne more biti temelj za plačilo vtoževanega računa. Edini pogoj za plačilo nadur je bila zasedenost nad 60%. Gre za jasno zapisan pogoj v pogodbi in ob upoštevanju poslovne prakse ter dejstva, da tožnica ni predložila za nazaj dokazil o drugačnem obračunavanju, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Takšnemu dogovoru je sledila tudi izdaja računa z dne 30.10.2018, s plačilom katerega je toženka poravnala nadure za april, avgust in oktober 2018, ko je bila zasedenost preko 60%, pa čeprav je tožnica v računu zapisala, da se nanaša na oktober 2018 (op. očitno se je pripravljala na tožbo). Na zapis toženka ni bil pozorna, saj je vedela na kaj se račun nanaša. Na podlagi povedanega toženka sodišču prve stopnje očita zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter posledično zmotno uporabo materialnega prava.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in priglaša pritožbene stroške. Meni, da so pritožbene navedbe pritožbena novota, saj je tožbeni zahtevek ostal, ker toženka ni izkazala pooblastila za zastopanje, neprerekan. Absolutna bistvena kršitev ni podana, če je sodišče prve stopnje vseeno izvedlo dokazni postopek. Zmotno je stališče, zakaj je bil izveden dokazni postopek. Toženka je bila pravilno vabljena in ni v nasprotju z ZPP, da se narok opravi brez pravilno vabljene stranke. Dokazni postopek je pokazal, da je toženka prejela račune in poračunala vhodni DDV ter s tem pripoznala tožbeni zahtevek. Tožnica soglaša s celovito ugotovljenim dejanskim stanjem in toženka skuša s pritožbo v spis lansirati svojo pomanjkljivo trditveno podlago.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, to je zlasti pomanjkljivosti, ki so razvidne iz omenjene določbe ZPP. Odločilni razlogi sodbe niso med seboj v nasprotju. Omenjena kršitev tudi ni podana, če je sodišče prve stopnje, čeprav je imelo, ker se toženka na pozive po odpravi pomanjkljivosti v njenem zastopanju in na vabilo na narok za glavno obravnavo ni odzvala, podlago za odločanje (že) v tožničinih neprerekanih trditvah, nato izvedlo še dokazni postopek ter svojo odločitev utemeljilo in na podlagi neprerekanja s strani toženke in na podlagi izvedenega dokaznega postopka oziroma na podlagi ugotovljenih dejstev. Predmetno je stvar procesnega vodstva, pri čemer so stroški, četudi bi se bilo nekaterim morebiti mogoče izogniti, nastali tožnici, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da mora toženka tožnici, ki je s tožbenim zahtevkom uspela, povrniti nastale pravdne stroške, pravilna in je nasprotno pritožbeno zavzemanje neutemeljeno.

6. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, ki je razvidno iz izpodbijane sodbe in ga zato pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo podrobneje povzemalo. Za ″nekritično sledenje trditvam tožnice″ je imelo podlago ne samo v toženkini pasivnosti na prvi stopnji sojenja (v posledicah njene neodzivnosti), temveč tudi v izvedenem dokaznem postopku. Pogodba o čiščenju hotelskih sob št. 10/16 z dne 21.7.2016 v 5. členu jasno določa, da mora toženka tožnici plačati vse dodatno izvedene ure čiščenja (nad 372 urami čiščenja na mesec) po (v pogodbi) določeni ceni. Zavzemanje toženke, da pogodba določa, da je tožnica upravičena le do plačila nadur v mesecih, v katerih je bila zasedenost hotela večja od 60%, ni utemeljeno, saj takšne vsebine sklenjena pogodba nima. Toženkino pritožbeno izpostavljanje nekakšne drugačne utečene poslovne prakse med pravdnima strankama, je njena lastna dokazna ocena, ki ji ni mogoče slediti, pa čeprav je podkrepljena z dokaj domiselnim razumevanjem spisovne vsebine. Tako iz dejstva, da je med pravdnima strankama prišlo do spora šele glede plačila nadur za mesece od januarja do septembra v letu 2018, ni mogoče izpeljati zaključka o nekakšni drugačni poslovni praksi (op. takšni, ki nasprotuje vsebini pisne pogodbe). Povedano drugače, tožnici ob jasni pogodbi ni bilo treba dokazovati ničesar, kar presega vtoževano plačilo opravljenih nadur v spornem obdobju. Podobno velja glede dejstev, da je tožnica omenjene nadure zaračunala z vtoževanim računom in da je toženka pogodbo odpovedala ob izteku leta 2018. Tudi iz teh dejstev ni razviden obstoj drugačne poslovne prakse. Ob jasnosti, nedvoumnosti in razumljivosti pogodbenih določil toženki nikakor ne more biti v korist pritožbeno sklicevanje na dejstva, da sta pogodbo sklenila dva gospodarska subjekta in da sta se (očitno oba) zavedala dejstev o obsegu dela pri toženki. Obrazložitev sodišča prve stopnje v 25. točki obrazložitve je namenjena dokazovanju obsega s strani tožnice opravljenih nadur, čemur toženka tudi sicer ni konkretizirano nasprotovala (op. glej npr. toženkino trditev, da naj bi nekatera dela opravile čistilke toženke). Obseg opravljenih nadur po pogodbeno določeni ceni je temelj za plačilo vtoževanega računa. Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti nadaljnji lastni toženkini dokazni oceni, da naj bi po „dogovoru“ s plačilom računa št. 999 tožnici poravnala nadure za mesece april, avgust in oktober 2018, ko je bila zasedenost hotela večja od 60%, saj ima omenjeni plačani račun popolnoma drugačno vsebino (nanaša se le na opravljeno delo v oktobru 2018), in da naj ne bi bila pozorna na vsebino računa. K slednjemu velja samo še pripomniti, da je toženka tožnici plačala tudi računa za november in december 2018, ki pritožbeno nista sporna in ne kažeta na s strani toženke zatrjevano drugačno poslovno prakso.

7. Ker drugih pritožbenih trditev toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP in 366. člen ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo in tudi zmotna uporaba materialnega prava ni podana. Iz dejanskih ugotovitev, ki so razvidne iz prvostopenjske sodbe, zato jih pritožbeno sodišče na tem mestu ni podrobneje ponavljalo, je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče v konkretni zadevi materialno pravo pravilno uporabilo in je toženka dolžna plačati vtoževano terjatev s pripadki. Prav tako je pravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

8. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela in sama krije svoje pritožbene stroške, mora tožnici povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožnici se prizna priglašenih 625 točk za odgovor na pritožbo, 12,5 točk materialnih stroškov (2% nagrade za odgovor na tožbo) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife (OT)) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 466,65 EUR.