Jedro

Ker se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, ki jih vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti izrecno navede in obrazloži, ne preizkuša navedb, kjer se vlagatelj "v izogib ponavljanju" sklicuje na navedbe v drugih pravnih sredstvih.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je s sklepom z dne 19.2.2003 na podlagi 1. odstavka 413. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo zahtevo obsojenčevega zagovornika za obnovo kazenskega postopka, pravnomočno končanega s sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah z dne 4.4.2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 24.9.2002. Višje sodišče v Celju je z izpodbijanim sklepom pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper navedeni sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornik je dne 9.9.2003 zoper sklep Višjega sodišča v Celju vložil zahtevo za varstvo zakonitosti brez navedbe razlogov, iz katerih je mogoče vložiti to izredno pravno sredstvo in predlagal, naj ji Vrhovno sodišče ugodi in zadrži izvršitev zaporne kazni.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, ker ni utemeljena. Zahteva se ne opredeli, katero kršitev zakona naj bi sodišči pri odločanju o obnovi kazenskega postopka storili. Ponavlja le okoliščino, ki jo je uveljavljal že v dosedanjem postopku za obnovo, to je, da obsojenec zaradi svojih osebnostnih lastnosti, t.j. zaradi duševne prizadetosti ni mogel izvršiti kaznivega dejanja. Tako ponavlja že uveljavljane dejanske okoliščine in s tem zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi navaja: "drugostopni sklep je nezakonit, saj nima razlogov o pritožbi. Prvo in drugo sodišče namreč sploh ne vidita (ali pa nočeta) pravo bistvo zahteve za obnovo postopka. Zato se zagovornik v izogib ponavljanju sklicuje na svojo zahtevo za obnovo postopka in pritožbo. Zagovornik tu le ponovi, da obsojenec po svojih osebnostnih lastnostih zaradi duševne prizadetosti ni mogel izvršiti kaznivega dejanja".

Glede na takšno vsebino zahteve je treba spomniti, da se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti na podlagi 1. odstavka 424. člena ZKP omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, ali drugače povedano: kršitve, ki jih vložnik uveljavlja, mora v svoji zahtevi izrecno navesti in obrazložiti. Tem zakonskim kriterijem pa vložena zahteva ni zadostila.

Iz vsebine zahteve je razvidno, da zagovornik v njej ni navedel nobenih razlogov in kršitev zakona, zato na posplošene očitke o nezakonitosti sklepa, ker ta naj ne bi imel razlogov o pritožbi, Vrhovno sodišče ni bilo dolžno odgovarjati. Iz enakih razlogov tudi ni preizkušalo navedb, kjer se zagovornik "v izogib ponavljanju" sklicuje na vloženo zahtevo za obnovo postopka in pritožbo; tudi takšno sklicevanje na kršitve zakona v zahtevi za varstvo zakonitosti ne izpolnjuje zakonskih kriterijev citirane določbe. S ponavljanjem trditve, da "obsojenec po svojih osebnih lastnostih zaradi duševne prizadetosti ni mogel izvršiti kaznivega dejanja", zagovornik ne uveljavlja nobene kršitve zakona v postopku obnove, pač pa se vrača na dejanska vprašanja, ki zadevajo obsojenčevo krivdo, ugotovljeno v pravnomočni sodbi, zaradi česar tudi v tem delu zahteva ni upoštevna.

Po navedenem je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo, ker je neutemeljena.