Jedro

Trženje pravic do osebne podobe določenega nogometaša in prestop tega nogometaša v nov klub sta po sami naravi stvari ločeni vprašanji. Zakaj oziroma kako bi sploh lahko šlo za povezana pravna posla, toženka ni razjasnila.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 560 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

**Odločitev sodišča prve stopnje**

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 29.185,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek za znesek 8.514,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2016 do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 29.185,05 EUR od 16. 1. 2016 do 2. 11. 2016 pa je zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v višini 3.085,25 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

**Pritožbene navedbe**

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožujeta obe stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (II. točka izreka), in sicer zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z dvema stroškoma toženke, za katera meni, da nista povezana s prestopi igralcev, pri katerih je sodeloval. Izpodbija priznani strošek v višini 12.000 EUR, ki naj bi jih toženka plačala družbi A. v zvezi s prestopoma igralcev B. B. in C. C., ter znesek 5.000 EUR, ki naj bi bil jih toženka zaradi prestopa nakazala očetu igralca D. D. Poudarja, da je dokazno breme dokazovanja nastanka in višine stroškov na toženki. Že v prvi pripravljalni vlogi je navedel, da iskanje igralcev v Makedoniji, Bosni in Hercegovini in Srbiji nima povezave z igralci, ki jih je toženki zagotovil tožnik, saj so vsi ti igralci slovenski državljani in prihajajo iz Slovenije. Izpoved D. D., zakonitega zastopnika družbe A., o očitni pomoti na izdanem računu, ki navaja (le) te tri države, je neprepričljiva ter v nasprotju z vsebino računa, ki ga je ta družba izdala. Tudi dogovor med družbo in toženko (priloga B45) je povsem neverodostojen. Stavek, ki bi opredelil vsebino dogovora, je prečrtan, prav tako je letnica sklenitve dogovora popravljena z 2016 na 2015. Tožnik je v postopku zatrjeval, da toženka tega računa sploh ni plačala, toženka pa kljub temu ni predložila bančnega potrdila o plačilu. Takšnega dokaza izjava priče ne more nadomestiti. Tudi plačilo 5.000 EUR očetu igralca D. D. bi bilo lahko izkazano le z bančnim potrdilom, ne pa z zaslišanjem D. D. očeta. Ne drži ugotovitev sodišča, da tožnik dejstva, da je D. D. ta znesek prejel, ni zanikal, saj o tem ni nikoli izpovedal niti ga ni o tem nihče vprašal, v prvi pripravljalni vlogi pa je izrecno prerekal nastanek tega stroška. Pritožba nazadnje še opozarja, da prvostopenjsko sodišče izpodbijane sodbe neutemeljeno ni oprlo na listino v prilogi A8, čeprav je zadnja vrstnica na njej povsem pregledna in so iz nje jasno razvidni stroški za posameznega igralca. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, vključno s povrnitvijo pravdnih stroškov.

4. Toženka sodbo izpodbija v I. in III. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče v novi sodbi ni saniralo kršitev, katerih odpravo mu je naložilo pritožbeno sodišče s sklepom II Cp 2261/2019 z 11. 3. 2020. Sodba je pomanjkljivo obrazložena predvsem v 34. točki, v kateri je sodišče navedlo, da kot skupnega stroška ni mogoče upoštevati zneskov v višini 20.000 EUR in 30.000 EUR, ki sta oba povezana s prestopom nogometnega igralca F. F. Sodišče je izpoved zakonitega zastopnika toženke v tem delu ocenilo kot neprepričljivo, pri tem pa se ni konkretno opredelilo do domnevnih nedoslednosti ali neverodostojnosti. Ob novem sojenju bi moralo neodvisno od predloga določene pravdne stranke ponovno izvesti vse tiste dokaze, za katere je ocenilo, da se do njih ne more vsebinsko opredeliti, ne da bi se znova izvedli. V obravnavani zadevi je to izpoved njenega zakonitega zastopnika. Tožnik navedenima zneskoma ni konkretizirano nasprotoval, zato ni upravičen očitek, da toženka ni zadostila dokaznemu bremenu. Ob kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno. Sodišče je pretirano enostransko in v nasprotju z življenjskim izkustvom oziroma običaji v poslovnem svetu sklepalo o namenu dogovora strank glede delitve stroškov. Za zaključek, da se odbijejo le stroški toženke, ki so nastali s posameznim prestopom, ni imelo podlage v dejstvih. Zmotno je uporabilo tudi materialno pravo. Kljub citiranju stališča Višjega sodišča v Ljubljani v sklepu II Cp 2261/2019 z 11. 3. 2020 prvostopenjsko sodišče ne uspe prepričati z razlogi, zakaj izjava s 16. 1. 2016 ne bi predstavljala izjave o tem, da so obveznosti pravdnih strank poravnane.

5. Tožnik v odgovoru na toženkino pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške. Toženka na vročeno tožnikovo pritožbo ni odgovorila.

**Presoja utemeljenosti pritožb**

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni storilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

_O tožnikovi pritožbi_

8. Neutemeljeno je tožnikovo zavzemanje, da bi moralo sodišče odločitev o stroških, povezanih s posameznimi igralci, opreti na listino v prilogi A8. Kot priznava tudi sam, je listina nepregledna. Neustrezno bi bilo, če bi jo sodišče uporabilo le po razdelkih, tako da bi jo v zvezi z določenimi igralci upoštevalo (nanjo oprlo odločitev glede posameznih stroškov), v zvezi z drugimi pa ne. Da listina ne navaja pravilnih zneskov stroškov, izhaja že iz ugotovitve, da se na njej zapisani zneski ne ujemajo niti s strani tožnika priznanimi stroški. V zvezi s prestopom igralca B. B. je tožnik primeroma (kot izhaja iz 20. točke obrazložitve izpodbijane sodbe) priznal stroške v skupnem znesku 1.279,36 EUR, na navedeni listini pa je naveden nižji znesek (950 EUR). Na drugi strani v zvezi z igralcem G. G. tožnik priznava zgolj strošek v znesku 183,10 EUR, na listini pa je naveden znesek 900 EUR. Iz tega očitno izhaja, da zneski na navedeni listini niso pravilni oziroma ne izražajo dejansko nastalih stroškov. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko jih je ugotavljalo na podlagi drugih dokazov.

9. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodbe, da je toženka izkazala strošek v višini 5.000 EUR, ki so bili plačani očetu igralca D. D. V zvezi z njegovim nastankom je podala zadostne trditve, o namenu in prejemu plačila pa je izčrpno izpovedal D. D.-jev oče v zaslišanju. Povedal je, da je znesek prejel v dveh delih in da je bil s to provizijo tožnik seznanjen. Ne drži pritožbena navedba, da bi moralo biti nakazilo dokazano z bančnim izpiskom. Dokazuje se le dejstva, ki so sporna, vprašanje, ali je bilo nakazilo dejansko izvedeno ali ne, pa v postopku ni bilo izpostavljeno. Tožnik (v prvi pripravljalni vlogi) izvedbe nakazila ni izpodbijal, temveč je oporekal zgolj utemeljenosti odbitja tega stroška pri delitvi prihodkov, saj je menil, da strošek ni bil povezan z igralčevim prestopom. Če je vprašanje, ali je ta strošek resnično nastal, za tožnika kljub skladni in prepričljivi izpovedi D. D.-jevega očeta ostalo sporno, mu je imel v okviru zaslišanja skupaj s svojim pooblaščencem možnost postaviti dodatna vprašanja, pa tega ni izkoristil. 10. Ustrezna je tudi dokazna ocena glede plačila 12.000 EUR družbi A. Da se račun družbe nanaša na igralca B. B. in C. C., izhaja iz listinskih dokazov, predvsem pa iz zaslišanja zakonitega zastopnika navedene družbe. Sodišče prve stopnje, ki je pričo zaslišalo, jo je štelo za verodostojno in je zato sledilo njeni izpovedi, njene prepričljivosti pa pritožba ne uspe izpodbiti. Izpoved priče je skladna tudi z izpovedjo zakonitega zastopnika toženke, ki je pojasnil, da sta B. B. in C. C. s pričinim sodelovanjem podpisala pogodbo z nogometnim klubom H. Ne glede na prečrtane določbe v dogovoru v prilogi B45 je njegova vsebina jasna in skladna z izpovedjo priče. Ne drži, da bi tožnik nasprotoval izvedenemu plačilu. Navajal je le, da stroška nista v zvezi s prestopoma navedenih igralcev, čemur pa sodišče v dokazni oceni, izdelani skladno z 8. členom ZPP, ni pritrdilo.

_**O toženkini pritožbi**_

11. V zvezi s toženkino pritožbo pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da so neutemeljene njene (ponovne) navedbe o (ne)jasnosti pogodbenega določila o odbitju stroškov pri delitvi provizije ter o sklenjenem sporazumu o poplačilu terjatve. O obeh vprašanjih se je pritožbeno sodišče že izreklo. V sklepu II Cp 2261/2019 z 11. 3. 2020 je v 7. točki pojasnilo, zakaj je sodišče prve stopnje pri interpretaciji pomena spornega določila o odbitju stroškov pravilno izhajalo iz skupnega namena pogodbenikov in določilo razlagalo v okviru splošnih načel obligacijskega prava, upoštevajoč dejstvo, da je pogodbo sestavila toženka sama ter je zato nejasna določila treba razlagati v korist tožnika (83. člen Obligacijskega zakonika), in zakaj toženka z drugačno razlago 3. člena dogovora glede obsega upoštevanih stroškov ne more biti uspešna. Prav tako je že pritrdilo prvostopenjskemu stališču, da obveznost toženke do tožnika s plačilom zneska 60.300 EUR ni ugasnila (8. točka obrazložitve). V izogib ponavljanju in glede na povsem pavšalne pritožbene navedbe v tej smeri se sodišče druge stopnje v celoti sklicuje na svoje ugotovitve in stališča v navedenem sklepu.

12. Nadalje je neutemeljeno toženkino prepričanje, da bi moralo sodišče prve stopnje njenega zakonitega zastopnika ponovno zaslišati. Stranki sta soglašali, da se ob ponovnem sojenju zgolj preberejo zapisniki o zaslišanju strank in prič iz prvega sojenja. Presoja sodišča, da izpoved stranke oziroma priče ni verodostojna, ne predstavlja razloga za njeno ponovno zaslišanje. Ne drži, da je sodišče prve stopnje enostransko sledilo tožnikovim navedbam in njegovi izpovedi. Pri številnih priznanih stroških je svojo odločitev oprlo prav na toženkine navedbe oziroma izpoved njenega zakonitega zastopnika (na primer glede spornih stroškov v višini 5.000 EUR in 12.000 EUR).

13. Končno pritožbeno sodišče pritrjuje tudi pravilnosti odločitve prvostopenjskega sodišča v zvezi z računom za svetovanje glede pravic do osebne podobe v znesku 20.000 EUR in nakazilom nogometnemu klubu J. v znesku 30.000 EUR. Tožnik je oba stroška obrazloženo izpodbijal v prvi pripravljalni vlogi. Ne drži, da je obrazložitev sodišča v tem delu pomanjkljiva. Glede zneska 20.000 EUR je sicer res skopa, a zajema bistvo: pravice do osebne podobe niso v neposredni zvezi s prestopom igralca v klub. Trženje pravic do osebne podobe določenega nogometaša in prestop tega nogometaša v nov klub sta po sami naravi stvari ločeni vprašanji. Zakaj oziroma kako bi sploh lahko šlo za povezana pravna posla, toženka ni razjasnila. Glede zneska 30.000 EUR pa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je toženka s tem plačilom poplačala svojega upnika in da ni videti nobene povezave s prestopom igralca F. F. Obrazložitev je prepričljiva in je toženka tudi v pritožbi ne uspe izpodbiti.

**Sklepno**

14. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je glede na vse navedeno pravilna, pritožbene navedbe pa neutemeljene. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu sodbe tudi ni ugotovilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, je obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

**Stroški pritožbenega postopka**

15. Ker nobena od pravdnih strank s pritožbo ni uspela, obe krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa je tožniku dolžna povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Te je sodišče odmerilo glede na vrednost spora v pritožbenem postopku ter tožniku priznalo 750 točk za sestavo odgovora na pritožbo, povečano za materialne stroške in DDV, kar ob vrednosti točke 0,6 EUR znaša 560 EUR.