Jedro

Sodišče, ki je ugotavljalo obseg poškodb na kolesu tudi s pričo, bi se moralo pri presoji utemeljenosti zahtevka za povrnitev škode na kolesu, opredeliti tudi do izpovedbe priče in jo presojati hkrati z drugimi dokazi. Podana dokazna ocena zato ni skladna z metodološkimi napotki, saj sodišče ne more upoštevati le nekaterih izpovedi, ali le nekaterih delov izpovedi, temveč mora vsak relevanten dokaz presoditi posebej in nato vse dokaze skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka oceniti, ali je tožnik uspel dokazati zatrjevana dejstva.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo 2.312,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.6.2018 dalje in v odločitvi o stroških postopka) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) plačati tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnik) 3.372,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da mora tožnik toženki povrniti stroške postopka v višini 2.141,64 EUR, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik je zoper odločitev v delu, ki se nanaša na zavrnitev plačila premoženjske škode za kolo v višini 2.312,00 EUR in glede odločitve o stroških vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse zakonsko določene pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni in mu prisodi še omenjeni znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi in z ustrezno stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, s tem ko je povrnitev škode iz naslova uničenega kolesa popolnoma zavrnilo, čeprav je v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo, da "sodišče verjame, da je bilo kolo v nesreči poškodovano", odškodnine pa ni prisodilo. Meni, da izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe iz obrazložitve (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Nadalje trdi, da je sodišče dejansko stanje zmotno ugotovilo. Zaključek, da tožnik ni uspel dokazati obsega poškodb na kolesu, je napačen. Tožnik je bil v času nesreče v nezavesti, zato ne more izpovedati o stanju kolesa, prav tako ga po nesreči ni več videl, predložil pa je fotografijo, ki so jo na kraju nesreče posneli policisti. Iz nje je razvidno, da je bilo kolo poškodovano. Tudi priča A. A. je tekom zaslišanja potrdil, da je bilo kolo v nesreči povsem uničeno. Kljub temu pa sodišče njegovo pričanje ni štelo za verodostojno, saj naj bi v določenem delu prihajal sam s seboj v nasprotje. Po njegovem mnenju je sodišče napačno interpretiralo to izpovedbo. Trdi, da je A. A. v resnici želel povedati, da se po njegovih izkušnjah glede popravila koles, tožnikovo kolo ne bi dalo več popraviti. Torej je ugotovitev sodišča, da naj bi A. A. kolo domov odpeljal in ga tam skušal popraviti, napačna. Prav tako bi sodišče po mnenju pritožnika moralo upoštevati izpovedbo priče B. B. Ta je ob pogledu na fotografijo poškodovanega kolesa povedal, da se ga ne da več popraviti, ker ima karbonski okvir in ko ta enkrat poči, je kolo nepopravljivo uničeno. Sodišče je njegovo izpovedbo v tem delu docela prezrlo. Pritožnik še trdi, da sodišče ni uporabilo 214. člena ZPP, pa bi ga moralo, kar je vplivalo na pravilnost sodbe. Navaja, da je toženka nekatera dejstva glede kolesa prerekala le pavšalno, brez navajanja konkretnih razlogov, zato bi jih sodišče moralo upoštevati kot priznana. Nazadnje pritožnik izpodbija še odločitev sodišča prave stopnje glede stroškov postopka. Meni, da je v pravdi glede višine uspel v večjem deležu, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Prav tako izpodbija odločitev sodišča o zavrnitvi povračila stroškov prevoda s strani sodnega tolmača C. C. v višini 18,30 EUR. Meni, da bi moralo sodišče upoštevati te stroške, saj so bili tudi ti za pravdo potrebni.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Prereka pritožbene navedbe ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja, da je bil tožnik 31. 5. 2017 udeležen kot kolesar v prometni nesreči na otoku Pag, Republika Hrvaška. Vanj je trčilo osebno vozilo hrvaškega državljana, ki je imel avtomobilsko odgovornost zavarovano pri toženki. Tožnik je v nesreči utrpel hude telesne poškodbe, uničeno pa je bil tudi njegovo športno kolo. Med pravdnima strankama temelj odgovornosti ni bil sporen, sporna pa sta bila obseg in višina nepremoženjske in premoženjske škode, mdr. tudi za uničeno kolo. Tožnik je zatrjeval, da je bilo njegovo kolo v nesreči povsem uničeno (totalka), zanj pa zahteva odškodnino v višini 2.312,00 EUR.

6. Iz razlogov izpodbijanega dela sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje ni dvomilo, da je bilo v nesreči poškodovano kolo z opisanimi karakteristikami (športno kolo znamke Basso, z opremo Ultegra 11, predelano v tripleks izvedbo, s karbonskim okvirjem) in da je bilo leta 2015 kupljeno kot novo v trgovini D. d. o. o. Zaključilo pa je, da tožeča stranka s predlaganimi in izvedenimi dokazi ni dokazala, kakšen je obseg poškodb oziroma da je bilo kolo uničeno (totalka). Navedlo je, da je tožnik uničenost kolesa dokazoval s fotografijo, posneto ob nesreči, in z izpovedbo priče A. A. Zaključilo je, da se iz fotografije ne da razbrati, ali je bilo kolo poškodovano po principu totalke, izpovedbe omenjene priče pa ni štelo za verodostojno. Tožbeni zahtevek za povračilo škode za uničeno kolo je zato v celoti zavrnilo. Utemeljena je pritožbena graja, da navedeni zaključek sodišča prve stopnje temelji na pomanjkljivo opravljeni dokazni oceni.

7. V postopku ni bilo sporno, da se sporno razmerje med pravdnima strankama v skladu z določbami Haaške konvencije o zakonu, ki velja za prometne nesreče, presoja po določbah hrvaškega Zakona o obveznim odnosima (ZOO). Ta določa, da je škoda zmanjšanje premoženja (1046. člen ZOO) in da je njen nastanek dolžan dokazati oškodovanec (145. člen ZOO). Določa tudi pravila povrnitve škode, in sicer da je obveznost odgovorne osebe, da vzpostavi stanje, ki je bilo pred nastankom škode (prvi odstavek 1085. člena ZOO), če pa vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča, je odgovorna oseba dolžna izplačati oškodovancem ustrezno odškodnino.

8. Tožnik je zatrjeval, da mu usoda kolesa ni znana, saj je bil po nesreči v nezavesti in prepeljan v bolnišnico v Zadru. Tudi njegova žena, ki je bila z njim na počitnicah, se v skrbi za njegovo življenje, za kolo ni zanimala. Tožnik, ki je tudi zaslišan izpovedal, da ne ve, kaj se je zgodilo z njegovim kolesom, je predlagal tudi zaslišanje priče A. A. z namenom, da potrdi, da se domači s kolesom niso ukvarjali, saj so se ob nesreči zbali za njegovo zdravstveno stanje, da so uničeno kolo odpeljali drugi in da je bilo kolo uničeno po principu totalke.1 Priča je tekom zaslišanja to tudi potrdila. A. A. je izpovedal, da je ob nesreči videl kolo, da je šlo za kup zvitega pleha, da pa ne ve, kaj se je s kolesom po nesreči dogajalo in ga od takrat nikoli ni več videl. Zato se tudi podrobnih poškodb na kolesu ni spomnil oziroma je priznal, da ga v podrobnosti ni gledal.2 Po mnenju prvostopenjskega sodišča pa je A. A. pri izpovedbi prihajal sam s seboj v nasprotje, saj naj bi sprva izpovedal, da je doma skušal kolo popraviti, nadalje pa je trdil, da ne ve, kaj se je s kolesom po nesreči dogajalo. Do takšnega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi vprašanja priči: "Kaj pa po vašem spominu, bi se dalo to kolo popraviti", ta pa je odgovoril: "Ne, ne, to kar sem se doma s tem dajal, s tem ne"3. Zgolj na podlagi tega odgovora, je torej štelo, da je A. A. kolo odpeljal domov in ga tam tudi popravljal. Glede na presojo celotne pričine izpovedi je treba pritrditi tožnikovi pritožbeni trditvi o nepravilnosti takšnega dokaznega zaključka prvostopenjskega sodišča in da je mogoče pričin izrečeni stavek razumeti zgolj v pomenu, da se po njenih (domačih) izkušnjah pri popravilu koles, tožnikovo kolo ne bi dalo več popravit. Sodišče prve stopnje je torej zaključek, da je A. A. po nesreči kolo odpeljal domov in ga tam skušal popraviti, izpeljalo iz razlage ene same njegove izjave (podane le v enem stavku), ki pa je izvzeta iz konteksta in se vsebinsko ne ujema niti z izpovedbo tožnika, ki je povedal, da ne ve, kaj se je s kolesom po nesreči dogajalo4, niti z izpovedbo A. A., ki je zatrdil, da kolesa po nesreči ni več videl. Iz tega sledi, da je razlaga sodišča prve stopnje v tem delu napačna, saj nima podlage niti v trditveni podlagi strank, niti v izpovedbi A. A. Iz njegovega pričanja, upoštevajoč pravilno interpretacijo sporne izjave, nedoslednosti potem ni zaznati. A. A. je namreč povedal, da je na kraju nesreče videl kolo, ki je bilo precej zvito, v podrobnosti ga ni gledal, vendar se po njegovem mnenju takšno kolo ne da več popraviti. Po nesreči pa tožnikovega kolesa ni več videl. Zaradi nepravilno izpeljane argumentacije prvostopenjskega sodišča je napačen njegov zaključek, da je kolo odpeljala navedena priča. Tega v tem postopku tudi nihče ni zatrjeval. 9. Ne glede na zaključek ali kolo še obstoji oziroma ali tožnik z njim še razpolaga ali pa ne in je v tem smislu prikrajšan, kar bi pogojevalo prisoditev odškodnine zanj, pa tudi zaključek, da tožnik ni dokazal, da je bilo kolo uničeno po principu totalke, temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Prvostopenjsko sodišče je pri ugotavljanju tega dejstva povsem spregledalo dokaz z zaslišanjem priče B. B. Tožnik je na prvem naroku za glavno obravnavo z dne 10. 11. 2021 podal dokazni predlog, da se glede škode na kolesu (poleg A. A.) zasliši tudi B. B., zaposlenega pri prodajalcu kolesa, ki je tožnikovo kolo dobro poznal. Sodišče je to tudi storilo. B. B. je ob pogledu na fotografijo kolesa med drugim povedal, da se ga ne da več popraviti, saj ima karbonski okvir in ko ta enkrat poči, je kolo nepopravljivo uničeno. Takšno kolo je za odpis.5 V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče do izpovedbe B. B. v tem delu sploh ni dokazno opredelilo. Upoštevalo je le del njegove izpovedbe glede tožnikovega nakupa kolesa, lastništva in karakteristik kolesa (16. in 17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Pri tem je celo štelo, da gre za prepričljivo pričo, ki nima nobenega interesa za izid pravde (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje, ki je ugotavljalo obseg poškodb na kolesu tudi z navedeno pričo, bi se torej moralo pri presoji utemeljenosti zahtevka za povrnitev škode na kolesu, opredeliti tudi do njegove izpovedbe in jo presojati hkrati z drugimi dokazi. Podana dokazna ocena zato ni skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, saj sodišče ne more upoštevati le nekaterih izpovedi, ali le nekaterih delov izpovedi, temveč mora vsak relevanten dokaz presoditi posebej in nato vse dokaze skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka oceniti, ali je tožnik uspel dokazati zatrjevana dejstva. Glede na navedeno, je v postopku prišlo do zatrjevanje relativne procesne kršitve (prvi odstavek 339. člena ZPP), kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

10. Zaradi omenjenih pomanjkljivosti je dejansko stanje v izpodbijanem delu odločitve ostalo nepravilno in tudi nepopolno ugotovljeno, kar je razlog za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Pritožbeno sodišče ni samo opravilo glavne obravnave oziroma dopolnjevalo dokaznega postopka v smislu pooblastila iz omenjenega določila, saj v prvostopenjskem postopku višina škode na kolesu oziroma njegova vrednost še ni bila ugotavljanja. Tako bi prišlo do položaja, ko bi relevantna dejstva in dokaze v zvezi z višino škode na kolesu prvič ugotavljalo šele pritožbeno sodišče. V tem primeru bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. Vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje glede razveljavljenega dela odločitve je zato smotrna, hkrati pa to tudi ne bo povzročilo hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 355. člena ZPP).

11. Delna razveljavitev odločitve o glavni stvari je terjala tudi razveljavitev stroškovne odločitve (III. točka izreka izpodbijane sodbe). O povrnitvi stroškov postopka bo mogoče odločati šele v končni odločbi, ko bo znan končni uspeh strank v pravdi (četrti in šesti odstavek 163. člena ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

1 Tožnikova prva pripravljalna vloga. 2 11. stran prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 4. 1. 2023. 3 11. stran prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 4. 1. 2023. 4 28. stran prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 10. 11. 2021. 5 4. stran prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 4. 1. 2023.