Jedro

Za odločanje o zahtevku za plačilo davčnih obveznosti izbrisane družbe zoper njene družbenike je pristojno sodišče.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zadeva ne spada v sodno pristojnost ter tožbo zavrglo. Zoper ta sklep se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožuje tožeča stranka in navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da se nalogi za prenos glasijo na pravno osebo ter dejstvo, da je bil tožbeni zahtevek dajatvene narave ter postavljen zoper družbenika - fizično osebo. Res je, da se zahtevek nanaša na plačilo neporavnanih davkov družbe. Vendar pa določbe Zakona o davčnem postopku veljajo v skladu s 1. členom za posameznike, pravne osebe in druge stranke ter državne organe, kadar so ti davčni zavezanci ali kadar za davčnega zavezanca obračunavajo in plačujejo davke. Po 4. odstavku 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij se šteje, da so družbeniki družbe, ki je bila izbrisana iz sodnega registra, podali izjavo v smislu 1. odstavka 394. člena Zakona o gospodarskih družbah. V primeru neplačanih obveznosti družbe je tako razumeti, da so družbeniki dolžni sami plačati dolgove družbe, niso pa davčni zavezanci v smislu Zakona o davčnem postopku. V primeru iz 13. člena tega zakona na osebe, zoper katere davčni organ nadaljuje postopek odmere davka, t.j. dediče, preide premoženje pokojnega davčnega zavezanca. Prehod premoženja, ki je obdavčeno, je odločilno v tem smislu, da dediči zaradi njega pridobijo status davčnega zavezanca. Pri izbrisu družbe in s tem povezanim prehodom odgovornosti družbenikov za morebitne neporavnane obveznosti pa ne pride do kakšnegakoli prehoda premoženja izbrisane družbe na družbenike. Družbenik zaradi tega ne pridobi statusa davčnega zavezanca in postopek izterjave davka zoper njega po določbah Zakona o davčnem postopku ni mogoč. Ta zakon nima določb, po katerih bi lahko postopali zoper nekoga, ki ni davčni zavezanec. Ker davčni zavezanec ne obstaja, lahko od družbenikov, ki niso davčni zavezanci, upnik terja le plačilo terjatev, ki jih je izbrisana družba dolgovala iz naslova neporavnanih davkov, ne more pa od družbenika terjati plačila davka samega. Glede na tak položaj družbenikov družbe, ki je bila izbrisana iz sodnega registra, je mogoče uveljavljati obveznost družbenikov, da plačujejo obveznosti družbe, samo v sodnem postopku in sicer v prekluzivnem roku enega leta po objavi sklepa o izbrisu družbe iz sodnega registra. Res je, da po 3. odstavku 13. člena Zakona o davčnem postopku davčni organ izda sklep o prekinitvi postopka, kadar stranka med postopkom odmere davka umre. Ko so pravni nasledniki umrle stranke znani, se postopek nadaljuje zoper njih. Vendar iz te določbe ni mogoče sklepati, da se nanaša pravno nasledstvo tudi na pravne osebe v primeru njihovega prenehanja. Termin pravno nasledstvo obsega namreč le univerzalno pravno nasledstvo, kar pa odgovornost družbenikov za obveznost izbrisane družbe ni. Obveznost je mogoče opredeliti le kot jamstvo družbenika za obveznosti izbrisane družbe. Niti Zakon o davčnem postopku, niti kak drug predpis ne vsebuje določbe, iz katere bi bilo mogoče zaključiti, da lahko država terjatve iz naslova davčne obveznosti terja v davčnem postopku tudi v primeru, ko terja plačilo obveznosti od družbenikov izbrisanih družb. Postopek izbrisa družbe iz sodnega registra sodi v okvir insolvenčnega prava, ki določa vsebino pravnih razmerij med družbenikom in njegovimi upniki, kakor tudi sodne postopke, v katerih lahko upniki dosežejo zaščito svojih interesov za izpolnitev. Temeljno načelo insolventnega prava pa je načelo enakega obravnavanja upnikov. To načelo bi bilo kršeno, če bi imela država možnost terjati poplačilo terjatev iz naslova davčnih obveznosti po Zakonu o davčnem postopku, medtem ko bi morali drugi upniki zaradi poplačila svojih terjatev predlagati ustrezen sodni postopek. Pritožba je utemeljena. Če je gospodarska družba izbrisana iz sodnega registra, se šteje, da so družbeniki oz. delničarji gospodarske družbe podali izjavo z vsebino, določeno v 1. odstavku 394. člena Zakona o gosodarskih družbah (4. odstavek 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij), t.j. izjavo, da prevzemajo morebitne še neplačane obveznosti družbe, ki jih lahko upravičenci uveljavljajo v enem letu po objavi izbrisa družbe iz sodnega registra. Iz tega izhaja, da so družbeniki, ki so plačilo teh obveznosti prevzeli, glede njih singularni pravni nasledniki družbe, ki je prenehala (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 102/01 z dne 18.10.2001). Terjatev tožeče stranke je tako ohranila svojo pravno identiteto (davčni dolg), vendar pa to samo po sebi še ne pomeni, da je za odločanje v sporih, katerih predmet so take terjatve, pristojen upravni organ. Zakon o davčnem postopku ureja namreč le situacijo, ko gre za univerzalno nasledstvo (13. člen), ne pa tudi primerov singularnega pravnega nasledstva (kakršen je konkreten). Zato je treba tu izhajati iz 4. odstavka 1. člena tega zakona, ki določa, da veljajo določbe tega zakona tudi za posameznike, pravne osebe in druge stranke ter državne in druge organe, kadar so davčni zavezanci ali kadar za davčnega zavezanca obračunavajo in plačujejo davke ali so jim naložene druge dolžnosti v zvezi z ugotavljanjem obveznosti davčnih zavezancev. Upravna pristojnost bi bila tako podana le, če bi šlo za obračunavanje in plačevanje davka, ne pa le za njegovo plačilo (tožeča stranka namreč v tožbi zatrjuje, da je izbrisana družba d.o.o. dolgovala 155.575,30 SIT iz naslova davkov in prispevkov, za kar je tudi predložila dopis z dne 29.8.2000, iz katerega izhaja, da je bil omenjeni družbi že obračunan davek). Ker torej v konkretnem primeru ne gre za obračunavanje in plačevanje davka za davčnega zavezanca (davčni zavezanec bi bila tu le družba d.o.o., ki pa je izbrisana iz registra) marveč le za zahtevek za plačilo (že obračunanega) davka nekdanje gospodarske družbe zoper njenega singularnega naslednika, je zmotno stališče prvostopnega sodišča, da ni podana sodna pristojnost. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbjani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.