Jedro

Sklepa v zvezi z odmero sodne takse in povrnitvijo pravdnih stroškov nista niti sklepa, s katerima bi bila postopek pravnomočno končan, niti sklepa, ki bi obravnavala dovoljenost revizije. Tako je treba ugotoviti, da izpodbijana sklepa nista sklepa, zoper katera bi bila revizija dovoljena.

Po 145.c členu ZIKS se zahtevki iz naslova nezmožnosti uporabe zaplenjenih nepremičnin ne priznajo za čas od zaplembe do pravnomočnosti razveljavitve kazni zaplembe, medtem ko iz 145.a člena ZIKS izhaja, da se navedeni zahtevki priznavajo le za nepremičnine, ki so bile upravičencem vrnjene v naravi.

Ker sta sodbi nižjih sodišč glede odločitve o povrnitvi odškodnine za nezmožnost uporabe treh nepremičnin, ki so bile pravnemu predniku tožnikov vrnjene v naravi, za čas od pravnomočnosti razveljavitve kazni zaplembe (7. 12. 1991) do vračila nepremičnin (31. 5. 1996) obremenjeni z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je revizijsko sodišče sodbi v tem delu razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Izrek

Revizija se v delu zoper odločitvi o odmeri sodne takse in o povrnitvi pravdnih stroškov zavrže. Sicer se reviziji delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita v delu, ki se nanaša na odločitev o odškodnini za nezmožnost uporabe nepremičnin parc. št. 264, 311/1 in 312/1, vse k.o. ..., od 7. 12. 1991 do 31. 5. 1996 ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožniki v tej pravdi zahtevajo odškodnino za nezmožnost uporabe nepremičnin od 1. 1. 1947, ko so bile nepremičnine s kazensko sankcijo zaplenjene njihovemu pravnemu predniku, do 31. 5. 1996, ko so mu bile vrnjene. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Med drugim je presodilo, da se po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij – ZIKS ne priznavajo zahtevki iz naslova nezmožnosti uporabe nepremičnin v času od njihove zaplembe do pravnomočnosti razveljavitve kazni zaplembe. Pravnemu predniku tožnikov so bile vrnjene v last, ne pa tudi v posest, le nepremičnine parc. št. 264, 311/1 in 312/1, vse k.o. ... Zato je odškodnina določena v državnih obveznicah po sklepu Okrajnega sodišča v Grosupljem N 91/93 z dne 21. 4. 2005 dejansko zajela tudi odškodnino zaradi nezmožnosti uporabe oziroma upravljanja teh nepremičnin. Po izdaji sodbe je sodišče izdalo sklepa o odmeri sodne takse in o povrnitvi pravdnih stroškov.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnikov v celoti zavrnilo in potrdilo izpodbijane odločbe prvostopenjskega sodišča. Presodilo je, da bi šla tožnikom sporna odškodnina le za nepremičnine, ki so bile njihovemu pravnemu predniku vrnjene v naravi, in le za čas od pravnomočnosti razveljavitve kazni zaplembe (7. 12. 1991) do njihovega vračila (31. 5. 1996). Ker so tožniki tudi za nepremičnine, ki so jim bile vrnjene v naravi, s pravnomočnim sklepom pridobili odškodnino v obrestujočih se obveznicah toženke, ki poleg odškodnine za odvzeto stvar zajema tudi odškodnino za njeno neuporabo, je v tej pravdi vtoževana terjatev dejansko že (pre)plačana.

Navedbe revidentov

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo so tožniki vložili pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V reviziji izrecno izpodbijajo tudi sklepa nižjih sodišč o odmeri sodne takse in o povrnitvi pravdnih stroškov. Navajajo, da so protispisne trditve nižjih sodišč, da so tožniki tudi za tri v naravi vrnjena zemljišča prejeli odškodnino v obveznicah toženke. Tožnikom bi morali odškodnino prisoditi za vse nepremičnine, in to za čas od njihove zaplembe do vračila. ZIKS je bil spremenjen med pravdo. Ustavno sodišče Republike Slovenije varuje pravno zavarovana pričakovanja. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice nasprotuje spremembam domačih zakonov, ki upravičenca prikrajšajo za odškodnino v času trajanja pravde.

Odgovor nasprotne stranke

4. Toženka v odgovoru na revizijo pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča in predlaga zavrnitev neutemeljene revizije.

5. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

6. Revizija v delu zoper odločitvi o odmeri sodne takse in o povrnitvi pravdnih stroškov ni dovoljena, sicer pa je delno utemeljena.

O nedovoljenosti revizije

7. Tožniki z revizijo izpodbijajo tudi sklepa pritožbenega sodišča, in sicer sklep o zavrnitvi pritožbe zoper sklep o odmeri sodne takse in sklep o zavrnitvi pritožbe zoper sklep o povrnitvi pravdnih stroškov. V pravdnem postopku je revizija zoper sklep dovoljena le izjemoma (prvi in tretji odstavek 384. člena ZPP). Sklepa v zvezi z odmero sodne takse in povrnitvijo pravdnih stroškov nista niti sklepa, s katerima bi bil postopek pravnomočno končan, niti sklepa, ki bi obravnavala dovoljenost revizije. Tako je treba ugotoviti, da izpodbijana sklepa nista sklepa, zoper katera bi bila revizija dovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP v zvezi s 384. členom ZPP). Zato je revizijsko sodišče revizijo tožnikov v tem delu kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

O delni utemeljenosti revizije

8. Napačno je zavzemanje tožnikov, da je njihov tožbeni zahtevek utemeljen za vse zaplenjene nepremičnine, in to za čas od njihove zaplembe do vračila. Po 145.c členu ZIKS se namreč zahtevki iz naslova nezmožnosti uporabe zaplenjenih nepremičnin ne priznajo za čas od zaplembe do pravnomočnosti razveljavitve kazni zaplembe,(1) medtem ko iz 145.a člena ZIKS izhaja, da se navedeni zahtevki priznavajo le za nepremičnine, ki so bile upravičencem vrnjene v naravi.(2) Pri tem je v reviziji izpostavljeno spremembo ZIKS že večkrat preizkusilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije in zaključilo, da (sama po sebi) ni ustavno sporna.(3) Ker v tem delu torej niso podani v reviziji uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožnikov v tem obsegu na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

9. Pritrditi pa je treba očitku, da sta sodbi nižjih sodišč obremenjeni s tako imenovano protispisnostjo (bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodb o vsebini listin. Sodišči sta namreč napačno povzeli vsebino pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v Grosupljem N 91/93 z dne 21. 4. 2005, in sicer, da so tožniki tudi za nepremičnine parc. št. 264, 311/1 in 312/1, vse k.o. .., ki so bile njihovemu pravnemu predniku vrnjene v naravi, dobili odškodnino v obrestujočih se obveznicah toženke, ter na tej podlagi v celoti zavrnili tožbeni zahtevek. Pravo vsebino sklepa je mogoče razbrati šele ob upoštevanju odločbe kot celote. Pri razlagi (dvoumnega) izreka odločbe je tako revizijsko sodišče upoštevalo tudi njeno obrazložitev, iz katere je jasno razvidno (glej predvsem prvi, drugi in peti odstavek na drugi strani sklepa), da pravnemu predniku za nepremičnine, ki so mu bile vrnjene v naravi, ni bila plačana (tudi) odškodnina v obrestujočih se obveznicah toženke.

10. Ker sta torej sodbi nižjih sodišč glede odločitve o povrnitvi odškodnine za nezmožnost uporabe treh nepremičnin, ki so bile pravnemu predniku tožnikov vrnjene v naravi, za čas od pravnomočnosti razveljavitve kazni zaplembe (7. 12. 1991) do vračila nepremičnin (31. 5. 1996) obremenjeni z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je revizijsko sodišče sodbi v tem delu razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Posebni napotki za delo prvostopenjskega sodišča pri tem niso bili potrebni.

11. Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem in četrtem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Podobno za denacionalizacijske upravičence določa 72. člen Zakona o denacionalizaciji.

Op. št. (2): Enako velja za denacionalizacijske upravičence (glej Pavla Sladič Zemljak, Tanja Kodrič Jurko: Uveljavljanje zahtevkov po 72/2 členu ZDEN, PP, št. 24/94, str.12).

Op. št. (3): Glej npr. odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998 in U-I-156/99 z dne 15. 11. 2001.