Jedro

Toženka je nadzor zakonito opravljala na podlagi 61. in 221. člena ZEKom-1, pri čemer je preverjala, kako tožnica izvršuje po določbah ZEKom izdano ji odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc in pri tem ugotovila z vsebino odločbe neskladno ravnanje glede uporabe identifikacije. Tožnica ne more uspeti z ugovoroma, da ZEKom-1 ne določa, kako se mora radijska postaja javljati javnosti ter da bi bila podlaga za izdajo odločbe v postopku nadzora lahko le ugotovitev kršitve posamezne določbe ZEKom-1. Skladnost uporabe identifikacije programa z identifikacijo, določeno v odločbi o dodelitvi radijskih frekvenc, terja pravilno izvrševanje odločbe; to pa je predmet nadzora po določbah 61. in 221. člena ZEKom-1 in ne po določbah ZMed.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano odločbo odločila, da mora tožnica v 15 dneh po vročitvi odločbe uskladiti identifikacijo zvokovne difuzijske radijske postaje X. 3, 105,2 MHz, odločba o dodelitvi radijskih frekvenc št. 38111-37/2012, tako da bo v času med 2.00 in 10.00 uro identifikacija „A. Ljubljana“, kot je določeno v prej navedeni odločbi o dodelitvi radijskih frekvenc. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je toženka v postopku nadzora delovanja zvokovne difuzijske radijske postaje X., 10,5 MHz, po odločbi o dodelitvi radijskih frekvenc št. 38111-37/2012, katere imetnica je tožnica, opravljenem v skladu z 61., 221., 222. in 223. členom Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1), preverila delovanje navedene radijske postaje, med drugim glede identifikacije in ugotovila nepravilnost. Navedena radijska postaja je uporabljala identifikacijo „A.“, kar pa ni v skladu z odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc. O nadzoru je bil izdelan zapisnik z dne 7. 3. 2013, o katerem se je tožnica imela možnost izjaviti. Njene ugovore, da radijska postaja X. v opazovanem obdobju identifikacije ni uporabljala v nasprotju z vsebino odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc ter tudi ne v nasprotju s četrtim odstavkom 23. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed), je toženka kot neutemeljene zavrnila.

2. Tožnica v tožbi zatrjuje, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča U-I-137/93. Meni, da iz razlogovanja v navedeni odločbi jasno izhaja, da je toženka kot del izvršilne oblasti vezana na zakon, iz tega pa sledi, da kar ni prepovedano, je dovoljeno. Dalje meni, da toženka ni pristojna presojati skladnosti identifikacije medija z zakonom, ker je po ZMed to v pristojnosti ministrstva za kulturo. Iz 1. člena ZEKom-1 jasno izhaja, da ta zakon ne ureja področja medijev in identifikacije medijev, ker identifikacija medija (torej vsebina, ki je izrečena na sami radijski postaji) ni predmet urejanja ZEKom-1. Po drugi strani pa ZMed v slovenski pravni red implementira Direktivo Sveta z dne 3. oktobra 1989 89/552/EGS, katere vsebina je pomembna za obravnavano zadevo. ZMed v 108. členu jasno določa, da nadzor nad izvrševanjem tega zakona izvaja ministrstvo, pristojno za kulturo. ZMed v 1. alineii drugega odstavka 109. člena tudi jasno določa, da je toženka pristojna izvajati strokovno nadzorstvo nad izvajanjem samo tistih določb ZMed, ki so taksativno naštete. Glede na te določbe pa toženka ne nadzoruje izvajanja ZMed v delu, ki ureja obvezne programske vsebine in torej tudi ne četrtega odstavka 23. člena tega zakona, po katerem se mora ime oziroma logotip radijskega in televizijskega programa objavljati najmanj enkrat na vsako uro oddajanja. Tako je tožnica ugovarjala že v postopku za izdajo izpodbijane odločbe. Tožnica ni kršila določb ZMed in ZEKom-1, saj se mora skladno z ZMed samo enkrat na uro identificirati, toženka pa ji kršitve tudi ni dokazala. Toženka je namreč že po lastni navedbi preverjala identifikacijo samo v obdobju 15 minut, v tem času pa niti ni mogla ugotoviti pravilnosti identifikacije radijske postaje tožnice. V obdobju ene ure se je radijska postaja pravilno identificirala in s tem zadostila zakonskim določbam. Toženka v izpodbijani odločbi tudi ni navedla, katero zakonsko določbo naj bi tožnica kršila. ZEKom-1 pa tudi ne določa, kako se mora radijska postaja označevati oziroma javljati javnosti. Poleg tega tožnica še poudarja, da z identifikacijo, kot jo uporablja, ni z ničemer povzročila zmede pri poslušalcih radijske postaje, kajti poslušalci jo prepoznajo že po napovedovalcih programa, poleg tega pa tožnica vsako uro oddajanja povsem pravilno identificira svoj radijski program. Tega pa, kot že navedeno, toženka ni niti preverjala. Toženka ni preverila, ali je bila navedba A. oznaka radia ali ne, ker ni preverjala oddajanja programa celo uro, niti ni navedla podatka o tem, kako naj bi ta oznaka kršila določbe ZMed, ki ne prepovedujejo skrajšane identifikacije in celovite identifikacije enkrat na uro. Tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo razveljavi ali odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani odločbi ter meni, da je pravilna in zakonita ter da očitane kršitve niso podane. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Na tožbene navedbe med drugim odgovarja, da je na podlagi 61., 221. in 224. člena ZEKom-1 pristojna izvajati nadzor nad izvajanjem vseh posamičnih aktov, ki jih sprejema na njegovi podlagi; med te akte pa sodi tudi odločba o dodelitvi radijskih frekvenc, s katero so bile tožnici dodeljene frekvence za razširjanje radijskega programa, ki se mora, v skladu z izrekom odločbe, v času med 2.00 in 10.00 uro identificirati z imenom „A. Ljubljana“. Določbe ZMed so zato za predmetni postopek nerelevantne. V skladu z odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc, v kateri je navedeno ime, to je identifikacija programa (s katero se določen radijski program loči od drugega programa), mora tožnica pri razširjanju svojega radijskega programa, če kadarkoli v času, določenem v odločbi, predvaja identifikacijo, uporabiti identifikacijo, kot jo vsebuje odločba. Tožnica pa je v opazovanem času dvakrat uporabila napačno identifikacijo, ki je poleg tega enaka in zato zamenljiva z identifikacijo programa, ki se predvaja vsak dan v času med 10.00 in 2.00 uro, ter je s tem kršila predmetno odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna odločba toženke, izdana tožnici kot imetnici odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc v postopku nadzora nad izvrševanjem te odločbe, in v katerem je toženka v delovanju zvokovne difuzijske radijske postaje X. ugotovila nepravilnost pri uporabi identifikacije ter tožnici naložila uskladitev identifikacije z vsebino odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc.

6. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bil nadzor, v postopku katerega je toženka izdala izpodbijano odločbo, voden (med drugim) na podlagi 61. in 221. člena ZEKom-1 in da je v tem postopku preverila skladnost delovanja zvokovne difuzijske radijske postaje X. z odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc 38111-37/2012, izdano tožnici. Iz 61. člena ZEKom-1 izhaja, da agencija (toženka) nadzira izvajanje določb VI. poglavja tega zakona – z navedenimi določbami je urejen radiofrekvenčni spekter in (med drugim) izdaja odločb o dodelitvi radijskih frekvenc – in izvrševanje odločb, ki jih izda na tej podlagi. V 221. členu ZEKom-1 pa je določeno, da agencija (toženka) opravlja (tudi) nadzor nad izvajanjem vseh posamičnih aktov in ukrepov, ki jih sprejema na podlagi tega zakona ter na njegovi podlagi sprejetih predpisov in splošnih aktov. Glede na navedene zakonske določbe, ki toženko pooblaščajo za nadzor nad izvajanjem posamičnih aktov, ki jih je izdala na podlagi določb ZEKom-1 in še posebej določb tega zakona, ki urejajo radiofrekvenčni spekter, sodišče tožnici ne pritrjuje, da bi toženka na podlagi določb ZEKom-1 ne bila pristojna za nadzor nad izvrševanjem odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc.

7. Iz odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc št. 38111-37/2012 z dne 1. 8. 2012, v izvajanju nadzora nad izvrševanjem katere je toženka izdala izpodbijano odločbo, in ki je v spisni dokumentaciji, izhaja (med drugim), da so bile tožnici za čas veljavnosti od 3. 8. 2012 do 14. 10. 2018 dodeljene radijske frekvence 105,2 MHz za lokacijo Ljubljana 3 za program z identifikacijo A. Ljubljana s časom oddajanja od 2.00 do 10.00 ure. Glede na to (in v prejšnji točki obrazložitve navedene zakonske določbe 61. in 221. člena ZEKom-1) po presoji sodišča tožnica neutemeljeno ugovarja tudi, da bi toženka ne bila pristojna za nadzor nad uporabo identifikacije s strani radijske postaje oziroma ali radijska postaja uporablja identifikacijo v skladu z vsebino izdane odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc. V četrtem odstavku 48. člena ZEKom – na podlagi določb tega zakona je bila prej navedena odločba o dodelitvi radijskih frekvenc tožnici izdana – pa je (med drugim) določeno, da kadar je predmet odločbe dodelitev radijskih frekvenc za opravljanje radiodifuzije, da vsebuje odločba tudi navedbo imena programa ter pogoje in zahteve glede programskih vsebin, ki morajo biti izpolnjeni pri uporabi radijskih frekvenc. Kar pomeni, da je toženka v predmetnem postopku nadzora tudi preverjala delovanje radijske postaje v pogledu skladnosti z vsebino odločbe, ki je bila po zakonu (ZEKom) obvezna (enako določbo vsebuje četrti odstavek 51. člena zdaj veljavnega ZEKom-1). To pa potrjuje prej podano presojo sodišča o tem, da je toženka na zakoniti podlagi nadzirala skladnost uporabe identifikacije z identifikacijo, določeno v odločbi o dodelitvi radijskih frekvenc. Ker je toženka v skladu z zakonom (ZEKom-1) preverjala, ali tožnica pravilno izvršuje izdano ji odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc, in pri tem ugotovila z vsebino odločbe neskladno ravnanje glede uporabe identifikacije (nepravilna uporaba identifikacije s strani radijske postaje X. v času med 2.00 in 10.00 uro), tožnica tudi ne more uspeti z zgrešenima ugovoroma, da ZEKom-1 ne določa, kako se mora radijska postaja javljati javnosti ter da bi bila podlaga za izdajo odločbe v postopku nadzora lahko le ugotovitev kršitve posamezne določbe ZEKom-1. 8. Ker je toženka v izpodbijani odločbi navedla, da je nadzor opravljala na podlagi (med drugim) 61. in 221. člena ZEKom-1, pri čemer je preverjala, kako tožnica izvršuje po določbah ZEKom izdano ji odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc, sodišče pa je že presodilo, da je tak nadzor zakonito lahko opravljala, tožnica tudi ne more biti uspešna z zgrešenim ugovorom, da je preverjanje skladnosti identifikacije medija z zakonom v pristojnosti ministrstva za kulturo. Kolikor se pri tem sklicuje na 108. člen ZMed, se ta določba (po kateri upravni in inšpekcijski nadzor nad izvajanjem tega zakona izvaja ministrstvo, pristojno za kulturo) namreč nanaša na nadzor nad izvajanjem določb ZMed, za kar pa v izpodbijani odločbi ne gre. Iz istega razloga se tožnica neutemeljeno sklicuje na 109. člen ZMed, ki tudi ureja strokovni nadzor agencije (toženke) nad izvajanjem ZMed glede programskih zahtev in omejitev, za kakršnega v obravnavanem primeru ne gre. Iz že navedenega je razvidno, da iz izpodbijane določbe ne izhaja, da bi jo toženka izdala v postopku opravljanja nadzora glede izvajanja določbe četrtega odstavka 23. člena ZMed, po kateri se mora ime oziroma logotip radijskega in televizijskega programa objavljati najmanj enkrat na vsako uro oddajanja. Zato tožnica tudi ne more uspešno ugovarjati, da navedene zakonske določbe ni kršila ter da toženka v 15-minutnem opazovanem obdobju kršitve (določbe o obveznem objavljanju imena enkrat na vsako uro) ne bi mogla ugotoviti ter da ji ta kršitev tudi ni bila dokazana. Citirane določbe četrtega odstavka 23. člena ZMed pa po mnenju sodišča tudi ni mogoče razlagati, kot meni tožnica, namreč da terja celovito identifikacijo enkrat v eni uri in da dopušča skrajšano identifikacijo (v obravnavanem primeru tako A. namesto A. Ljubljana), ki je ne prepoveduje. Določba namreč zgolj zapoveduje pogostnost objavljanja imena programa ter se na vsebino identifikacije programa (ime, morebitno skrajšano ime itd.) ne nanaša. Po že navedenem skladnost uporabe identifikacije programa (tudi vsake posamezne) z identifikacijo, določeno v odločbi o dodelitvi radijskih frekvenc, terja pravilno izvrševanje odločbe; to pa je predmet nadzora po prej citiranih določbah 61. in 221. člena ZEKom-1 in ne po določbah ZMed.

9. Tožnica neutemeljeno ugovarja tudi, da z uporabo identifikacije programa, za kakršno je toženka ugotovila, da je neskladna z identifikacijo, navedeno v odločbi o dodelitvi radijskih frekvenc, ni ustvarila zmede med poslušalci radijske postaje. Iz določb 224. člena ZEKom-1, na katere je toženka tudi oprla odločitev v izpodbijani odločbi, namreč izhaja, da če agencija (toženka) pri nadzoru ugotovi nepravilnosti, lahko zahteva ustavitev kršitve ter hkrati sprejme ukrepe za zagotovitev odprave nepravilnosti (prvi in drugi odstavek). Tako pa je toženka ravnala, svojo odločitev v tem delu pa je tudi obrazložila, pri čemer je izhajala s stališča, da je namen identifikacije programa informiranje poslušalcev o tem, kateri radijski program poslušajo ter torej razločevanje med programi, zaradi česar ne sme biti napačna, saj v tem primeru take vloge ne odigra, ter na tej podlagi ocenila kot nesprejemljivo uporabljeno napačno identifikacijo „A.“ namesto pravilne „A.“, ker je napačna identifikacija hkrati ime drugega radijskega programa, kar pa onemogoča razločevanje. Sodišče se strinja z razlogovanjem toženke, da je namen identifikacije razločevanje med programi, saj sicer navedba identifikacije programa ne bi štela za obvezno sestavino odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc. Pritrjuje pa toženki tudi, da je ob navedenem ter njeni ugotovitvi, da uporabljena napačna identifikacija predstavlja ime drugega programa, saj tako izhaja odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc, mogla izreči ukrep uskladitve, kar pomeni, da ji sodišče pritrjuje, da je pooblastilo za odločitev po prostem preudarku iz drugega odstavka 224. člena ZEKom-1 pravilno uporabila ter izbrala tudi primeren in sorazmeren ukrep za odpravo ugotovljene nepravilnosti.

10. Kolikor pa se tožnica sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča U – I – 137/93 ter s tem v zvezi na kršitve ustavnih pravic (splošne svobode ravnanja iz 35. člena Ustave, svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave in 120. člena Ustave), pa sodišče tudi navedbe tožnice, podane v navedeni smeri, presoja kot neutemeljene. Kolikor razume tožnica določitev identifikacije programa v odločbi z dne 1. 8. 2012 (s katero so ji bile za ta program dodeljene radijske frekvence, in ki je glede te določbe ni pravilno izvrševala, v posledici česar ji je bil z izpodbijano odločbo izrečen ukrep odprave nepravilnosti) kot omejitev svobode ravnanja oziroma omejitev pri opravljanju gospodarske dejavnosti, v tem postopku upravnega spora ne more z uspehom zatrjevati, da gre za nedopusten poseg v njene ustavne pravice, kajti o identifikaciji (imenu) programa je bilo odločeno z drugo, že pravnomočno odločbo (ter je tožnica imela možnost uveljavljati zdaj zatrjevane kršitve v postopku za izdajo te odločbe in s pravnimi sredstvi zoper to odločbo). Z izpodbijano odločbo je bilo namreč ugotovljeno zgolj, da tožnica odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc ne izvršuje pravilno ter izrečen ukrep zaradi odprave nepravilnosti. Kot izhaja iz predhodnih točk obrazložitve te sodbe, pa je sodišče že presodilo, da je toženka postopek za izdajo izpodbijane odločbe vodila na zakoniti podlagi (pristojnostne določbe 61. in 221. člena ZEKom-1) in da je na zakonito podlago - drugi odstavek 224. člena ZEKom-1 - tudi oprla odločitev, pri tem pa, kot je sodišče prav tako že presodilo, to zakonsko določbo tudi pravilno uporabila. Toženki pa tako po presoji sodišča ni mogoče očitati, da je kršila načelo vezanosti uprave na ustavo in zakon.

11. Ker je po navedenem sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

12. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, v katerem sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.