Jedro

Razpad življenjske skupnosti ne predstavlja pravne podlage, na podlagi katere bi razvezani zakonec lahko zahteval od drugega zakonca preživnino, da bi si ohranil enak standard, kot sta ga imela zakonca v trajanju zakonske zveze, ampak preživljanju razvezanega zakonca, če sam ne more poskrbeti za svoje preživljanje.

Sodna praksa je že zavzela stališče, da presoja pravnega standarda nepreskrbljenosti, ki predstavlja predpostavko za upravičenje do preživnine, nujno zajema tudi upoštevanje minimalne socialne varnosti oziroma preskrbljenosti zakonca v bodoče, pri čemer takšna bodoča nepreskrbljenost predstavlja podlago prisoji tako imenovane simbolične preživnine.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku, tako da je tožena strank dolžna za preživljanje tožeče stranke od 10. 7. 2019 dalje plačevati preživnino v višini 1,00 EUR (I. točka izreka), v presežku je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka se ne strinja z določeno višino preživnine, zato vlaga pritožbo zoper II. točko izreka. Navaja, da je zaradi družinskih obveznosti izgubila službo in so njeni dohodki manjši zaradi skrbi za gospodinjstvo in otroke. Toženec je lastnik nepremičnin večje vrednosti, prav tako ima v lasti osebni avtomobil in ima več kot dovolj sredstev za preživljanje sebe in tožnice. Tožnica sama nima nobenih drugih dohodkov, razen pokojnine in socialnih prispevkov. Zaradi zdravstvenega stanja ne more opravljati nobenega dela in ne more izboljšati svojega premoženjskega stanja. Položaj razvezanega zakonca se zaradi razpada zakonske skupnosti ne sme bistveno poslabšati. Ni res, da naj bi toženec izvajal vzdrževalna dela na hiši in naj bi iz tega naslova imel 83,33 EUR mesečnih stroškov. Tožnica je tista, ki skrbi za hišo, jo ureja, čisti in pospravlja, od leta 2007 pa se na hiši niso opravljala vzdrževalna dela. Ker je sodišče prve stopnje upoštevalo strošek vzdrževanja pri tožencu, je posledično napačno določilo le simbolično preživnino. Toženec bi lahko plačeval višjo preživnino, tožnica pa lastnih sredstev za preživljanje nima, zato je upravičena do višje, ne le simbolične preživnine. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje.

3. Tožena stranka v pritožbi izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o ugoditvi tožbenemu zahtevku. V obrazložitvi navaja, da je dolžnost tožnice, da si pridobi sredstva za preživljanje. Lahko bi zahtevala plačilo uporabnine od solastnikov za njen delež na kmetiji, enako ima možnost tržiti vikend zidanico, kakor tudi od otrok zahtevati plačilo hrane. Tožnica ima toliko sredstev, da preživlja sebe in še dva sinova ter daje darilo solastnikom kmetije v obliki brezplačne uporabe, medtem ko ima toženec le 130,00 EUR višjo pokojnino kot tožnica. S plačilom preživnine bi bilo zato ogroženo njegovo preživljanje. Tožnica neutemeljeno zahteva preživnino za čas od 10. 7. 2019 do izdaje sodbe, saj za ta čas niso izpolnjeni zakonski pogoji. Prav tako ni najti zakonske podlage za določitev simbolične preživnine, preživnina pa bi morala biti določena le za določen čas, saj gre za začasno regulacijo preživnine. Zahtevek za določitev preživnine je tožnica vložila prepozno, saj je zakonska skupnost razpadla že leta 2014, zakon pa določa enoletni prekluzivni rok od nastopa okoliščin. Sodba nima razlogov o tem zakaj je znesek določen v višini 1,00 EUR in zakaj ne 0,01 EUR. Tožnica bi lahko v primeru preselitve živela na vikendu, ki je urejen za bivanje, ali si našla cenejše stanovanje, kot za 300,00 EUR mesečno. Sodišče prve stopnje je napačno upoštevalo stroške tožnice. Četudi bi zaradi spremenjenih okoliščin imela 300,00 EUR stroškov z najemom stanovanja, za kar niti ni dokazov o takšnih najemninah v ..., bi ji ostalo dovolj sredstev za preživljanje, saj skupni stroški ne bi presegli 500,00 EUR. Sodba nima razlogov o tem, ali bi se tožniku zaradi odselitve toženke povečali stroški in bi zaradi plačila preživnine prišel v pomanjkanje. To bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati že sedaj. Upoštevati bi moralo tudi, da je do razveze prišlo zaradi bolezenskega obsojanja toženca, da ima drugo žensko, ki ji znosi ves denar, da je sosedu kupil avto in ima z njim razmerje. Krivično bi bilo, da bi toženec zaradi neresničnih obtožb tožnici moral plačevati preživnino. Trditve tožnice o vzgoji, gospodinjstvu, delovnih pogojih in plačah, ki jim je sodišče prve stopnje pavšalno sledilo, niso pravno relevantne za določitev preživnine. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica pri razpolaganju s svojim premoženjem omejena. S slednjim lahko neovirano razpolaga, zahteva lahko delitev ali plačilo uporabnine, ali odda vikend v najem. Tožnica ima tako možnost, da od svojih nepremičnin pridobi rento.

4. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo tožene stranke. Prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Na vročeno pritožbo tožeče stranke tožena stranka ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pravdni stranki sta razvezana zakonca. Ob razvezi zakonske zveze je tožnica od toženca s tožbo zahtevala plačevanje mesečne preživnine v višini 250,00 EUR, ker da nima sredstev za preživljanje in po svoji krivdi ni zaposlena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima tožnica trenutno dovolj sredstev za preživljanje, vendar zgolj zato, ker ji toženec dovoli prebivati v njegovem stanovanju in iz tega naslova nima posebnih stroškov, obstaja pa možnost, da bo v prihodnosti ogrožena njena socialna varnost. Tožnici je zato delno ugodilo in ji določilo simbolično preživnino v višini 1,00 EUR mesečno.

_K pritožbi tožeče stranke_

8. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno zavzema za določitev višjega zenska preživnine. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je glede na višino tožničinega mesečnega dohodka in njenega premoženja ter višino njenih mesečnih stroškov, tožnica trenutno preskrbljena. Preživljanje po drugem zakoncu je po svoji naravi subsidiarno. Zagotavlja se le, če je dejansko potrebno, in v potrebnem obsegu. Preživninski upravičenec mora najprej sam (vsaj delno, če ne v celoti) poskrbeti za svoje preživljanje.1 Ker ima tožnica trenutno mesečne dohodke višje kot znašajo njeni mesečni stroški, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zaradi trenutne preskrbljenosti tožnice niso izpolnjeni pogoji za določitev višje preživnine, kot le simbolične preživnine v višini 1,00 EUR. Ali ima toženec stroške z vzdrževanjem nepremičnine v višini 83,33 EUR ali ne, na določitev simbolične preživnine ne vpliva, saj gre za mesečne stroške toženca in ne tožnice. Četudi toženec takšnih stroškov ne bi imel, gre za morebitne nižje stroške toženca, kar pa na presojo preskrbljenosti tožnice ne vpliva. Za presojo tožničine preskrbljenosti so pomembni le njeni prihodki in odhodki oz. drugo premoženje s katerim razpolaga.

9. Razpad življenjske skupnosti ne predstavlja pravne podlage, na podlagi katere bi razvezani zakonec lahko zahteval od drugega zakonca preživnino, da bi si ohranil enak standard, kot sta ga imela zakonca v trajanju zakonske zveze, kot zmotno navaja tožnica v pritožbi, ampak preživljanju razvezanega zakonca, če sam ne more poskrbeti za svoje preživljanje. Ker je tožnica trenutno preskrbljena, do višje preživnine ni upravičena.

_K pritožbi tožene stranke_

10. Toženec v pritožbi neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje o določitvi simbolične preživnine. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 81. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR),2 ki postavlja kot pogoj za prisojo preživnine razvezanemu zakoncu njegovo nepreskrbljenost, pomanjkanje sredstev za življenje in nesposobnost za delo. Dejanske ugotovitve so omogočile sklepanje, da je tožničina trenutna preskrbljenost zgolj posledica dejstva, da ji toženec trenutno dovoli prebivati v njegovem stanovanju in nima dodatnih stroškov z najemom stanovanja in plačevanjem tekočih mesečnih stroškov za stanovanje. Vendar se lahko to stanje bistveno spremeni, če bi se morala tožnica izseliti iz stanovanja, ki je v izključni lasti toženca, tožnica pa nima nikakršnega zagotovila ali pravice, da se ne izseli iz stanovanja, če toženec to zahteva. Tožnica zato glede na trenutno stanje ni dejansko preskrbljena v smislu določbe 81. člena ZZZDR.

11. Sodna praksa je že zavzela stališče, da presoja pravnega standarda nepreskrbljenosti, ki predstavlja predpostavko za upravičenje do preživnine, nujno zajema tudi upoštevanje minimalne socialne varnosti oziroma preskrbljenosti zakonca v bodoče, pri čemer takšna bodoča nepreskrbljenost predstavlja podlago prisoji tako imenovane simbolične preživnine.3 Bodoči tožničin premoženjski položaj je torej negotov, zaradi česar je podlaga za prisojo simbolične preživnine v celoti podana, odločitev o simbolični preživnini pa pravilno temelji na zakonski določbi 81. člena ZZZDR.

12. Toženec v pritožbi v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje navaja višino trenutnih mesečnih stroškov tožnice ter višino mesečnih stroškov tožnice v primeru, da bi morala najeti stanovanje. Sodišče prve stopnje je glede ne trditve tožnice in izvedeni dokazni postopek prepričljivo ugotovilo, da mesečni dohodek tožnice znaša 545,00 EUR, mesečni stroški oziroma odhodki pa dobrih 400,00 EUR. Pri tem je pravilno upoštevalo, da ima tožnica še premoženje v obliki 50 delnic družbe X, je solastnica 1/6 kmetije, ki jo dejansko delno uporablja za pridelavo hrane in pripravo ozimnice ter je solastnica polovice nepremičnine, ki v naravi predstavlja vikend zidanico.

13. V primeru izselitve iz toženčevega stanovanja, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da bi tožnica morala stanovanje najeti in bi za najem plačala približno 200,00 EUR ter za mesečne stroške prebivanja 100,00 EUR. Gre za približno oceno stroška najema stanovanja, ki ima podlago v splošno znanih dejstvih o ceni najema nepremičnin. Ker se v konkretnem primeru pri določitvi simbolične preživnine presoja zgolj standard preskrbljenosti in ne določa višina preživnine, povsem natančen izračun trenutne tržne cene najema nepremičnin v okolici prebivališča tožnice ni potreben, saj je bilo že na podlagi splošno znanih dejstev očitno, da bi v primeru najema stanovanja, tožničini odhodki presegali njene dohodke ter bi bil posledično njen socialni položaj ogrožen.

14. Iz vsebinsko enakih razlogov je bilo nepotrebno tudi ugotavljanje natančne vrednosti ostalega premoženja tožnice. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da vikend glede na navedbe toženca predstavlja skupno premoženje toženca in tožnice in ni primeren za bivanje, saj nepremičnina nima stanovanjske namembnosti in osnovne komunalne opreme in ni primerna za bivanje, zato posledično tudi ni primerna za oddajanje v najem, kot navaja toženec oziroma bi bila najemnima precej nižja, kot sicer. Glede na navedbe toženca znaša vrednost vikenda z zemljiščem 40.000,00 EUR, vrednost 1/6 kmetije pa 30.000,00 EUR, kar ne predstavlja takšnega zneska, ki bi utemeljeval tožničino preskrbljenost, upoštevajoč, da predstavlja vikend skupno premoženje ter, da tožnica svoj solastninski delež na kmetiji delno uporablja in na svojem delu tudi prideluje hrano. V kolikor bi tožnica svoj delež kmetije odsvojila ali zahtevala plačilo uporabnine, se bi s tem povečal tudi strošek za prehrano. Kakšen delež hrane natančneje pridela tožnica na kmetiji in koliko bo znašal dejanski mesečni strošek prehrane za tožnico, bo potrebno ugotavljati v primeru spremenjenih razmer.

15. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, je torej očitno, da v primeru selitve tožnice iz stanovanja toženca in najema lastne nepremičnine, tožnica ne bi bila preskrbljena. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zaključilo, da je tožnica izkazala, da bo v prihodnosti verjetno ogrožena njena socialna varnost in so izpolnjeni pogoji za določitve simbolične preživnine v znesku 1,00 EUR, ki ne odraža dejanskih preživninskih zmožnosti toženca ali preživninskih potreb tožnice. V primeru spremenjenih okoliščin pa bo za določitev višine preživnine potrebno natančno ugotoviti tržno vrednost tožničinega premoženja in potencialnega dohodka, ki bi ga lahko prejemala iz tega premoženja in slednje prišteti k dohodkom tožnice. Ob spremenjenih okoliščinah bo potrebno upoštevati tudi morebitne drugačne odhodke tožnice ter morebiti drugačne preživninske zmožnosti toženca. Glede na sedanje premoženjske razmere toženca pa v konkretnem primeru določen znesek v višini 1,00 EUR mesečne preživnine, brez dvoma ne bo ogrozil toženčevega preživljanja.

16. Zmotno je navajanje toženca v pritožbi, da je tožnica tožbo za plačilo preživnine vložila prepozno, da bi bilo zaradi ravnanj tožnice krivično, da bi toženec zaradi neresničnih obtožb moral plačevati preživnino ter da bi morala biti preživnina določena le začasno. Na podlagi 81.a člena ZZZDR sme nepreskrbljeni zakonec zahtevati preživnino v postopku za razvezo zakonske zveze, lahko pa tudi s posebno tožbo, ki jo mora vložiti v enem letu, odkar je bila zakonska zveza pravnomočno razvezana. Skladno s prvim odstavkom 82. b člena ZZZDR se preživnina določi v mesečnem znesku in za naprej, zahteva pa se lahko od trenutka, ko je bila vložena tožba za preživnino. Tožnica je tožbo na plačilo preživnine vložila znotraj enoletnega prekluzivnega roka, saj jo je vložila dne 4. 1. 2019, skupaj s pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo o razvezi zakonske zveze, zakonska zveza med pravdnima strankama pa je bila nato pravnomočno razvezana šele 10. 7. 2019. Sodišče prve stopnje je glede na čas vložitve tožbe utemeljeno prisodilo simbolično preživnino že od 10. 7. 2019 dalje, kot je to zahtevala tožnica in je pravilno ni prisodilo le začasno ali za določen čas, saj je namen simbolične preživnine ravno v tem, da se zagotovi socialna varnost razvezanemu zakoncu v primeru spremenjenih razmer. Trajanje preživnine je tako vezano na čas nastanka spremenjenih okoliščin.

17. Na podlagi tretjega odstavka 81.a člena ZZZDR sodišče lahko zahtevek za preživnino zavrne, če bi bilo plačilo preživnine upravičencu glede na vzroke, ki so pripeljali do nevzdržnosti zakonske zveze, krivično do zavezanca ali če je upravičenec pred ali med postopkom za razvezo zakonske zveze oziroma po razvezi zakonske zveze storil kaznivo dejanje zoper zavezanca, otroka ali starše zavezanca. Toženec ni postavil konkretnih trditev, da naj bi bil zaradi ravnanj tožnice podan razlog iz tretjega odstavka 81.a člena ZZZDR, ampak je zgolj na splošno navajal, da je prišlo do razveze zakonske zveze zaradi nevzdržnosti zaradi ravnanj tožnice, posledično sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotavljalo, ali je podan razlog, ki bi utemeljeval sklep, da bi bilo plačilo preživnine tožnici glede na vzroke, ki so pripeljali do nevzdržnosti zakonske zveze, krivično do toženca. Tudi sicer takšni razlogi, ki jih je toženec navajal tekom postopka, niso ravnanja, zaradi katerega bi bilo plačilo preživnine krivično do zavezanca. Za takšna ravnanja se štejeta npr. pretepanje zakonca ali grobo žaljenje njegovega dostojanstva.4

18. Pritožbi se tako pokažeta kot neutemeljeni, zato ju je bilo potrebno zavrniti, in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

19. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Pritožnika nista uspela s pritožbama, tožeča stranka pa s svojim odgovorom na pritožbo tudi ni prispevala k hitrejši rešitvi spora, zato vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 157/2012 z dne 16. 10. 2014. 2 Ur. l. RS št. št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo, 101/07 – odl. US, 90/11 – odl. US, 84/12 – odl. US, 82/15 – odl. US, 15/17 – DZ in 30/18 – ZSVI. 3 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 16/2007 z dne 22. 2. 2007. 4 B. Novak, Družinsko pravo, druga in spremenjena dopolnjena izdaja, Uradni list RS, Ljubljana, 2017, str. 123.