Jedro

Ker je drugostopenjski organ o zadevi odločil šele po izteku šestmesečnega roka od tedaj, ko je pristojni delavec tožene stranke zbral vse izjave, ki so bile podlaga za uvedbo disciplinskega postopka, je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je zaradi zastaranja razveljavilo odločbi tožene stranke, s katerima je bil tožnik spoznan za odgovornega storitve težjih kršitev delovne discipline in mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je kot nezakoniti razveljavilo disciplinsko odločbo disciplinskega organa prve stopnje št. 720-2/2006-39 z dne 4. 9. 2006, na osnovi katere je bil tožnik spoznan za odgovornega težjih kršitev delovne discipline in mu je bi izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja ter odločbo disciplinske komisije druge stopnje tožene stranke št. 200-76/2006-21 z dne 6. 11. 2006, s katero je bil ugovor tožnika zoper odločbo disciplinskega organa prve stopnje zavrnjen kot neutemeljen in potrjena z ugovorom izpodbijana odločba disciplinskega organa prve stopnje pri toženi stranki, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe (točka 1), toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnika nemudoma pozvati nazaj na delo in naloge „načelnika odseka S-1 v 670 POVLOGB (točka 2), tožniku obračunati in izplačati vsa prikrajšanja pri mesečnih plačah, do katerih je prišlo zaradi izdaje nezakonitih odločb in posledično temu odločbe o suspenzu, od pravnomočnosti izrečenega disciplinskega ukrepa dalje pa vse do reintegracije tožnika v delovni proces pa vse pripadajoče plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dnevov zapadlosti posamičnih mesečnih neto plač v izplačilo pa vse do plačila in to na način, da mu do vsakokratnih mesečnih zneskov prikrajšanja pri plačah oz. od vsakokratne bruto mesečne plače obračuna in pri pristojni regionalni skupnosti odvede vsakokratne mesečne davke in prispevke iz naslova pokojninskega, invalidskega, socialnega ter zdravstvenega zavarovanja, mu za tem izplača pripadajoče neto mesečne plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu v njegovo delovno knjigo vpiše vso manjkajočo delovno dobo v 15 dneh, da ne bo izvršbe (točka 3). Odločilo pa je tudi, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v višini 1.854,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila na transakcijski račun pooblaščenca tožeče stranke odvetnika A.P. pri ... d.d., ... št. ..., v 15 dneh, da ne bo izvršbe (točka 4).

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter odloči, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Navaja, da je v obravnavani zadevi pritožbeno sodišče že enkrat in sicer s sklepom opr. št. Pdp 289/2008 z dne 2. 10. 2008 ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je ugotovilo, da vodenje disciplinskega postopka zoper tožnika ni zastaralo, ker se je za storilca in kršitev v konkretni zadevi izvedelo, ko je poveljnik SIKON v EUFOR – ju toženi stranki podal predlog za uvedbo disciplinskega postopka t.j. dne 18. 4. 2006, disciplinski postopek pa je bil končan z dnem odločitve disciplinske komisije dne 7. 10. 2006. Po napotilih pritožbenega sodišča bi moralo sodišče prve stopnje o zadevi materialno pravno odločiti, vendar se prvostopno sodišče teh napotil ni držalo, s čimer je po pritožbenem stališču preseglo okvir napotil višjega sodišča. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku ugodilo, je tako zmotna.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi tega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi že odločilo in sicer je tožbenemu zahtevku ugodilo in kot nezakoniti razveljavilo odločbi tožene stranke, s katerima je bil tožnik spoznan za odgovornega storitve težjih kršitev delovne discipline ter mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja, toženi stranki naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo, mu obračuna in izplača vsa prikrajšanja pri mesečnih plačah in tožniku povrne stroške postopka, saj je ugotovilo, da je vodenje disciplinskega postopka zastaralo. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da naj bi bila tožena stranka najkasneje dne 25. 4. 2006, ko je bil podan predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnika na podlagi dopisa EUFOR – a z dne 18. 4. 2006, seznanjena s kršitvami, ki naj bi jih tožnik storil, drugostopni organ pa je o zadevi odločil 6. 11. 2006, tako da disciplinski postopek ni bil zaključen v roku šestih mesecev, kot to določa 10. odstavek 57. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.). Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožene stranke sodbo razveljavilo, saj je ugotovilo, da disciplinski postopek, glede na opisane ugotovitve sodišče prve stopnje, ni zastaral, saj je drugostopni organ tožene stranke o pritožbi tožnika odločil 7. 10. 2006 in tako je bil rok iz 10. odstavka 57. člena ZObr spoštovan in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tako je sodišče prve stopnje znova preverilo, kdaj je bila tožena stranka seznanjena s kršitvijo vojaške discipline in storilcem in ugotovilo, da se je tožena stranka s kršitvijo in storilcem seznanila 3. 4. 2006. Ugotovilo je namreč, da je bil za vodenje disciplinskega postopka v času, ko je bil tožnik na mednarodni vojaški dolžnosti, pristojen nadrejeni tej skupini, to pa je bil poveljnik slovenskega SIKON-a A.G. ZObr v sedmem odstavku 57. člena določa, da za pripadnike stalne sestave na prvi stopnji odloča načelnik generalštaba oz. poveljnik bataljona, njemu enake ali višje enote, ki ga za vodenje disciplinskega postopka pooblasti načelnik. V osmem odstavku pa je določeno, da je ne glede na prejšnji odstavek, za vodenje disciplinskega postopka v začasni skupini ali enoti oziroma v drugi enoti, ki opravlja službo izven države, pristojen neposredno nadrejeni taki skupini ali enoti, ki ima tudi pooblastila načelnika generalštaba iz prejšnjega odstavka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je A.G. glede tožniku očitane kršitve delovne dolžnosti zbiral podatke še v času, ko je bila enota še v tujini in je na podlagi odločbe tožene stranke z dne 4. 9. 2006 ugotovilo, da je vse izjave, ki so bile podlaga za uvedbo disciplinskega postopka zbral do 3. 4. 2006, ko je opravil razgovor s F.M. Ker je drugostopenjski disciplinski organ o ugovoru tožnika odločil 7. 10. 2006, je vodenje disciplinskega postopka zastaralo. Iz tega razloga je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika.

Pritožbeno sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje v celoti strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja: Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je preseglo okvir napotil pritožbenega sodišča, ki naj bi mu zadevo vrnilo v izključno materialnopravno odločanje. V sklepu, s katerim je pritožbeno sodišče razveljavilo prvo odločitev sodišča prve stopnje, je izhajalo iz tedaj znanih podatkov o začetku teka subjektivnega zastaralnega roka. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje, da je datum podaje predloga za uvedbo disciplinskega postopka skrajni datum, ko je tožena stranka izvedela za kršitev in storilca disciplinske kršitve. Ker je predlog za uvedbo disciplinskega postopka podal poveljnik SIKON-a A.G. že dne 18. 4. 2006, je pritožbeno sodišče kot skrajni datum začetka teka subjektivnega zastaralnega roka štelo ta dan. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v novem sojenju pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka že dne 3. 4. 2006 seznanjena z vsemi elementi, potrebnimi za vodenje disciplinskega postopka, je tako subjektivni zastaralni rok začel teči s tem dnem in ne šele z dnem podaje predloga za uvedbo disciplinskega postopka. Tako je vodenje disciplinskega postopka zoper tožnika zastaralo, saj je disciplinski organ druge stopnje odločil o tožnikovem ugovoru šele po izteku roka iz 10. odstavka 57. člena ZObr.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških je odpadel, ker jih tožena stranka ni priglasila.