Jedro

Pri sklenitvi navidezne pogodbe pogodbeni stranki neresnično voljo izražata, kot bi bila njuna prava, pri čemer se tega obe zavedata in hočeta, da posel le na videz nastane. Obe pogodbeni stranki torej želita nekaj drugega in ne tisto, kar zapišeta v pogodbi.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče ugotovilo ničnost kupoprodajne pogodbe sklenjeno med tožečo stranko (v nadaljevanju tožnica) in toženo stranko (pravnim prednikom tožene stranke), ugotovilo neveljavnost vknjižbe lastninske pravice v korist pravnega prednika toženk, vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja tako, da se izbriše vknjižena lastninska pravica v korist pravnega prednika toženk in se znova vpiše lastninska pravica v korist tožnice (točki I. in II. izreka) ter odločilo, da stroške postopka tožnice nosi v celoti tožena stranka, ter da bo o višini teh stroškov sodišče prve stopnje odločilo po pravnomočnosti te sodbe (točka III. izreka).

2.Zoper citirano sodbo vlagata pritožbo toženki z navedbo, da jo izpodbijata zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je podrobno obrazložilo, kako je prišlo do ugotovitve, da je bil tožničin namen sklenitev darilne pogodbe, namen prvotnega toženca, da tožnico izigra, pa sodišče sploh ni obrazložilo in tega tudi ni ugotavljalo. Navajalo je sicer, da je prvo toženka izpovedala, da se s sklenitvijo darilne pogodbe ne bi strinjala. Sodišče pa ni upoštevalo, da nobena od sedanjih toženk ni bila stranka sporne pogodbe niti prisotna pri njenem sklepanju. Sledilo je izpovedbi tožnice, da naslova in vsebine pogodbe ni pregledala, nanjo ni bila pozorna, a je po mnenju toženk morala videti, da je podpisala in v zemljiško knjigo nesla prodajno in ne darilno pogodbo. V nadaljevanju pritožba pojasnjuje vsebino listin, ki sta jih toženki našli po zaključku zadnjega naroka v obravnavani zadevi. Te potrjujejo, da toženec tožnici ni najbolj zaupal, saj si je velikokrat premislila in delovala zelo impulzivno in premoženje zapuščala osebi, s katero je takrat bila v nekem odnosu. Ravno zaradi teh dejstev oziroma tožničine osebnosti, je sedanja prvo toženka, ko ji je prvotni toženec omenil, da mu želi tožnica prepustiti svoje nepremično premoženje, rekla, da se ne strinja z darilno pogodbo, ker se je tožnica velikokrat premislila in razdirala pravne posle in vodila številne sodne postopke. Sodišče je v ponovljenem postopku po zaslišanju prič sklenilo, da je bil namen tožnice, da s svojim nečakom sklene darilno pogodbo, da mu nepremičnino podari. Sledilo je tožničini izjavi, da je bil tak namen, ker nima potomcev, da si želi pomoči, če jo bo potrebovala in si je zato izgovorila bivanje v podarjeni nepremičnini. Glede na obrazložitev naslovnega sodišča, da je bilo ugotovljeno, da med tožnico in prvo tožencem ni bila sklenjena prodajna pogodba, temveč darilna pogodba, kar je bil namen tožnice. Zato bi moralo sodišče ugotavljati, ali so morebiti izpolnjene predpostavke za prikrito pogodbo, katere namen je tožnica imela skleniti. Tožnica je ves čas zatrjevala, da je tožencu nepremičnino podarila, da pa si je želela zagotoviti, da zanjo poskrbi, v kolikor bo kaj rabila. Tožnica tako v zameno za brezplačno prepustitev svojega premoženja ni pričakovala od nečaka ničesar. Zato v postopku ni bilo ugotovljeno, v čem je tožnica bila izigrana oziroma, da je zmota v tem, kakšno pogodbo je podpisala, vplivala na njen darilni namen. Tožnica ni bila izigrana, saj je na podlagi pogodbe imela zagotovljeno, kar je bil namen in nagib za sklenitev pogodbe. Sodišče bi zato v ponovljenem postopku moralo ugotoviti, da je izpodbijana prodajna pogodba dejansko prikrivala sklenitev darilne pogodbe ter nadalje ugotavljati, ali so izpolnjene vse predpostavke za veljavnost darilne pogodbe ter razlog, zakaj do sklepanja prikrite pogodbe ni prišlo. Glede odločitve o tem, ali je prikrita pogodba nična, bi moralo ugotavljati, kaj je bil razlog za sklepanje prikrite pogodbe, saj razlog, da se je ta sklepala zaradi nižjih davkov, ne pogojuje odločitve, da je pogodba zaradi tega nična. V nadaljevanju pritožba povzema materialnopravne določbe navidezne pogodbe. Sodišče tako ni ugotavljalo, kakšna je bila dejanska volja strank, darilna in prodajna pogodba se razlikujeta po njuni podlagi. Kavza prodaje je prejem nasprotne izpolnitve, pri darilni pogodbi pa darovalec v zameno za izpolnitev obveznosti ne prejme nobene nasprotne izpolnitve. Glede na to, da se je sodišče postavilo na stališče, da prvo toženec za nepremičnino ni plačal nič, jo je pa vsekakor prijel, bi moralo ugotoviti, da je bila volja strank usmerjena v neodplačan prenos lastninske pravice, kar ob podani darilni kavzi ustreza darilni pogodbi. Sprejeti bi moralo odločitev, da je navidezna prodajna pogodba prikrivala veljavno darilno pogodbo, ki je v celoti izpolnjena. Simulirana prodajna pogodba in dejanska darilna pogodba se prekrivata glede prenosa lastninske pravice na nepremičnini, plačilo kupnine pa je bilo simulirano. Tožnica je v postopku trdila, da je bila pogodba sklenjena pod prevaro, kar pomeni, da je pogodba zgolj izpodbojna in ne nična. Ničnost je najhujša sankcija in se uporablja restriktivno za najtežje kršitve Ustave, prisilnih predpisov in moralnih načel. Napačna je odločitev sodišča, da je navidezna prodajna pogodba nična, saj se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, ali ta prikriva darilno pogodbo. Sodišče zgolj z enim stavkom obrazloži razloge za ničnost, in sicer ker je bila tožnica izigrana. Ker sodišče ni ugotavljalo, ali sklenjena pogodba izpolnjuje pogoje za veljavnost darilne pogodbe, je ostalo dejansko stanje neugotovljeno, sodišče pa je zato napačno uporabilo materialno pravo.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo odgovarja na pritožbene navedbe ter se zavzema za potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V sporni Kupoprodajni pogodbi z dne 26.2.2009, katere ničnost tožnica uveljavlja, je tožnica navedena kot prodajalka, pravni prednik toženk (tožničin nečak) pa kot kupec, ki je za kupnino 40.000,00 EUR kupil tožničino nepremičnino, ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo, v kateri je ob sklenitvi pogodbe tožnica živela. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločilo drugič potem, ko je tožnica uspela z revizijo, ker v prvotnem postopku niso bili izvedeni dokazi, s katerimi bi se ugotavljal interes oziroma pogodbeni namen, zakaj je tožnica na pravnega prednika toženk prenesla lastninsko pravico na svoji nepremičnini. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje presodilo, da je bil nedvomen namen tožnice v podaritvi hiše svojemu nečaku, ker ga je videla kot osebo, ki bo zanjo skrbel na stara leta, ter da je bil pogodbeni namen prvotnega toženca izigrati tožnico na način, da je pri njej ustvaril prepričanje, da podpisuje darilno pogodbo, čeprav je podpisala kupoprodajno, v kateri je bilo navedeno, da znaša kupnina, ki jo je tožnica prejela, 40.000,00 EUR.

6.Podlaga oziroma kavza pogodbe je razlog, zaradi katerega pogodbeni stranki sklepata pogodbo in obsega vse okoliščine, ki sestavljajo skupni namen strank za sklenitev pogodbe1 (določba 39. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Sodišče je na podlagi ugotovljenega konkretnega dejanskega stanu materialnopravno presodilo, da je bila sporna pogodba sklenjena z namenom izigranja tožnice, kar je v nasprotju z moralnim načelom in je zato nična.

7.Bistvo pritožbe toženk je v tem, da sodišče ni ugotovilo ter ni obrazložilo namena, ki ga je zasledoval toženec (njun pravdni prednik) pri sklenitvi sporne kupoprodajne pogodbe ter zlasti, da sodišče ugotovljeno dejansko stanje ni presojalo glede navideznosti zapisane prodajne pogodbe ter veljavnosti prikrite darilne pogodbe.

8.Sodišče druge stopnje v pritožbenem preizkusu, ki ga je opravilo v okviru pritožbenih navedb ter po uradni dolžnosti (določbe 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), kršitev ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku pravno relevantna dejstva ugotovilo na podlagi dokazne ocene, ki je skladna z določbo 8. člena ZPP. Da je bil tožničin namen v podaritvi hiše prvotnemu tožencu, ki je bil njen nečak, z zavezo, da ji bo nudil pomoč in oskrbo, pritožba ne izpodbija. Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da sodišče namena pravnega prednika toženk ni obrazložilo oziroma, da ga sploh ni ugotavljalo. Obrazložilo ga je na podlagi razumne in življenjsko sprejemljive dokazne ocene (v točkah 8 do 14 obrazložitve). Argumentiralo je, da je pokojni toženec pri tožnici ustvaril prepričanje, da podpisuje darilno pogodbo, sam pa je vedel, da sta podpisala kupoprodajno pogodbo, v kateri je zapisano, da znaša kupnina 40.000,00 EUR. Nadalje je sodišče navedlo razloge s katerimi je utemeljilo dejanska zaključka, da tožnica ni vedela, da podpisuje kupoprodajno pogodbo, ter da tožnici kupnina nikoli ni bila izročena. V točki 8 obrazložitve je navedlo tudi, da sporna pogodba glede na dejanske ugotovitve ni navidezna. Nestrinjanje z dokazno oceno pa ne more biti utemeljen pritožbeni razlog.

9.Sodišče druge stopnje zato kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe, da sodišče pogodbenega namena pravnega prednika toženk ni ugotavljalo. Tudi celotno procesno dogajanje v zadevi in same navedbe toženk v postopku, dodatno potrjujejo namen pravnega prednika toženk, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz pritožbenih navedb izhaja, da toženec tožnici ni zaupal glede neodplačnega prenosa, "saj si je v preteklosti velikokrat premislila in delovala impulzivno in svoje premoženje zapuščala tistemu, s katerim je bila takrat v nekem odnosu". Ta okoliščina, ki pritožbeno ni sporna, dodatno potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni želel, da se prenos tožničine nepremičnine zapiše v obliki darilne pogodbe, ker se je želel zavarovati z zapisom pravnega posla kot kupoprodajne pogodbe. Ker pa je vedel, da tožnica nima pogodbene volje oziroma interesa svojo stanovanjsko hišo prodati, da torej ne bi hotela podpisati prodajne pogodbe, jo je dejansko izigral, saj se ni zavedala, da je podpisala odplačno pogodbo, ki je vsebovala pogodbeno določilo, da je v zameno za hišo prejela kupnino. Vse to potrjuje ugotovljeni nepošteni pogodbeni namen. Takšno ravnanje je sodišče pravilno opredelilo kot nedopustno razlog oziroma kavzo, ker izkazujejo postopanje v nasprotju z moralnimi načeli. Sklenitev pogodbe z namenom izigranja sopogodbenika je v nasprotju z moralo in narekuje sankcijo ničnosti2.

10.Toženki zatrjujeta v pritožbenih navedbah, da dejstvo neplačane kupnine potrjuje, da je bila volja strank usmerjena v neodplačen prenos lastninske pravice, da se je sklepala navidezna kupoprodajna pogodba, da tožencu kot obdarjencu ni bilo potrebno plačati davka v višini, ki velja za darilno pogodbo. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sta toženki svoje dejanske trditve spremenili potem, ko nista uspeli dokazati plačila kupnine. Tudi takšno procesno postopanje dodatno potrjuje, da pravni prednik toženk ob sklepanju sporne pogodbe ni ravnal odkrito, torej vestno in pošteno.

11.Glede na konkretni dejanski stan, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče ni ugotavljalo dejstev glede sklenitve navidezne pogodbe ter morebitne veljavnosti pogodbe, ki jo navidezna prikriva. Ker je sodišče ugotovilo, da sta bili pogodbeni volji tožnice in pravdnega prednika toženk različni, je pravilno presodilo, da institut navidezne pogodbe ni uporabljiv. Pri sklenitvi navidezne pogodbe pogodbeni stranki neresnično voljo izražata, kot bi bila njuna prava, pri čemer se tega obe zavedata in hočeta, da posel le na videz nastane3. Obe pogodbeni stranki torej želita nekaj drugega in ne tisto, kar zapišeta v pogodbi. V takšnem primeru predpostavk za veljavnost navidezne pogodbe ni, saj zanjo ni volje pogodbenic in je zato navidezna pogodba nična. Lahko pa velja prikriti posel, če je volja strank glede njega resnična4. Logična posledica dejanskih zaključkov sodišča v obravnavani zadevi je, da ni mogoča presoja, da sta tožnica in njen nečak sklepala navidezno pogodbo. Zato so vse navedbe glede morebitne veljavnosti prikritega posla pravno nerelevantne in sodišču nanje ni bilo potrebno odgovarjati.

12.Zaradi ugotovljene ničnosti je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tudi vrnitvenemu tožbenemu zahtevku, s katerim tožnica uveljavlja neveljavnost vknjižbe lastninske pravice na nepremičnini, ki je bila predmet nične pogodbe, izbris vknjižene lastninske pravice v korist pravnega prednika toženk ter vzpostavitev prejšnjega zemljiško knjižnega stanja. V tem delu je tožbeni zahtevek oblikovan kot izbrisna tožba, ki jo opredeljuje 243. člen ZZK-1.

13.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (določba 353. člena ZPP).

14.Toženki s pritožbo nista uspeli, odgovor na pritožbo tožnice pa ni bistveno pripomogel k obravnavi pritožbe, zato nosita pravdni stranki vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (določba 154., 155. in 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Določba 39. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ): Vsaka pogodbena obveznost mora imeti dopustno podlago (razlog). Podlaga je nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. Domneva se, da ima obveznost podlago, čeprav ta ni izražena. Če ni podlage ali je ta nedopustna, je pogodba nična.

2VSL sodba I Cp 545/2025, z dne 5.2. 2026.

3VSL sklep I Cp 3490/2026, z dne 20.4.2016.

4Določba 50. člena Obligacijskega zakonika.