Jedro

Četudi bi toženci škodo povzročili skupaj, gre le za navadne materialne sospornike, zato se pritožba, ki je bila utemeljeno vložena s strani enega od njih, ne razteza na ostale.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se glede tretjega toženca, r a z v e l j a v i in v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženim strankam, da so dolžni solidarno plačati tožniku odškodnino v znesku 900.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.2.2001 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške v znesku 330.299,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.2.2001 dalje do plačila, vse v roku 15 dni. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da so toženci 15.6.1994 prišli na tožnikov dom, potem ko so svoj prihod že pred tem najavili po telefonu, da je bil njihov namen obiska, da bi tožnika pretepli, in sicer zato, ker je nasprotoval izgradnji ceste ob Kolpi, tožniku so ob tej priliki resno grozili. Tožnik se je zlasti bal prvih dveh tožencev zaradi njunih fizičnih postav in dela, ki ga opravljata kot redarja v diskoteki. Njune grožnje, da ga bosta fizično likvidirala, je vzel resno. Strah, ki ga je občutil in občutek ogroženosti, ki še vedno traja, po mnenju sodišča opravičuje odškodnino v znesku 900.000,00 SIT. Pri grožnjah je sodeloval tudi tretji toženec, saj je bil kot tretji udeleženec identificiran. Proti tej sodbi je vložil pritožbo tretji toženec, ki v obrazložitvi pritožbe očita sodišču, da je neutemeljeno verjelo tožnikovi izpovedi in se do vloge tretjega toženca niti ni opredelilo. Iz navedb tožnika in razlogov sodbe je razbrati, da naj bi nekdo naročil fizični obračun na tožnika in njegovo imetje. Nič od tega se ni zgodilo, nihče ni bil poškodovan oziroma likvidiran in tudi tožnikovo imetje je ostalo celo. Tako se tožniku na domu ni zgodilo ničesar, sprašuje pa se, zakaj se je tožnik udeležil pogovora v lokalu, če se je tako bal, saj bi lahko poklical policijo in zakaj bi nekdo plačal trojico, da nekoga prestraši. Zatrjuje, da sam v ta dogodek ni bil vpleten. Če je tožnik nasprotoval izgradnji ceste, potem tudi ve, komu je nasprotoval. Sprašuje se, kdo je identificiral pritožnika kot osebo, ki naj bi sodelovala v dogodku. Zatrjuje, da se je zgodila napaka - krivica. Sedaj, ko je bil z izpodbijano sodbo obsojen in se je pogovoril z odvetnikom, je zadevo vzel resno. Dosedanjega zaslišanja in narokov za glavno obravnavo se ni udeležil, ker se je počutil varnega pred tožbo tožnika, saj šteje, da živi v pravni državi. Napačno si je razlagal obrazložitev vabila za narok oziroma zaslišanje in zato, ker je zaposlen pri zasebnem podjetniku, pri katerem je problem dobiti dopust. Predlaga ugodno rešitev pritožbe. Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu. Pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik napada ugotovitve prvostopne sodbe o tem, da je prav on tretja oseba, ki je prišla k tožniku na dom 15.6.1994 in katere identiteta dolgo ni bila poznana, niso takšne, da bi glede teh dejanskih ugotovitev vzbudile dvom. Tudi navedbe, v katerih opravičuje svojo dosedanjo neaktivnost v postopku niso opravičljive. Pač pa ima pritožnik prav, da je sodišče v razlogih izpodbijane sodbe ugotovilo le njegovo identiteto, da pa se do njegove vloge v zatrjevanem škodnem dogodku niti ni opredelilo. Sodba razlogov o odškodninski podlagi odgovornosti tretjega toženca sploh nima, saj govori le o resnih grožnjah, ki naj bi se jih tožnik bal zlasti zaradi prvih dveh tožencev. Če so bili vsi trije toženci med seboj povezani in skupaj delovati ter škodo povzročili skupaj, pa bi moralo sodišče to jasno ugotoviti, saj bi le v takem primeru po 1. odst. 206. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR za škodo solidarno odgovarjali. Ker izpodbijana sodba ne vsebuje ugotovitev o dejstvih, ki so nujno potrebna za uporabo materialnopravnih določb o odškodninski odgovornosti, je pritožbeno sodišče moralo pritožbi tretjega toženca ugoditi in v delu, kolikor je naloženo plačilo odškodnine in povračilo pravdnih stroškov tudi temu tožencu sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in vrniti zadevo v novo odločanje, saj ima sodba tako glede temelja kot glede višine odškodnine tako pomanjkljive razloge, da je niti preizkusiti ni mogoče, to pa predstavlja bistveno kršitev postopka iz 14. točke 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Čeprav bi se iz pomanjkljivih razlogov le dalo razbrati, da naj bi toženci škodo povzročili skupaj, je pritožbeno sodišče ob pritožbi, ki jo je zoper izpodbijano sodbo vložil tretji toženec, to sodbo razveljavilo zgolj v obsegu, ki se tiče pritožnika, saj tudi, če se bo v nadaljevanju ugotovilo, da so vsi trije toženci dejansko za škodo odgovorni solidarno, ker so jo povzročili skupaj, gre še vedno za navadne materialne sospornike in ne nujne, zato se s strani tretjega toženca vložena pritožba ne razteza na ostala dva toženca, ki pritožbe nista vložila. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje zato glede tretjega toženca najprej raziskati vse predpostavke za odškodninsko odgovornost. V dosedanjem postopku so bile že trditve v tem delu zelo skope, zato naj tožnika pozove, da dopolni navedbe. Če bo ugotovilo, da je po temelju zahtevek proti temu tožencu utemeljen, pa bo moralo v nadaljevanju pravilno in popolno ugotoviti tudi dejstva, ki so pomembna za odločitev o višini odškodnine, saj pritožba utemeljeno opozarja na določene okoliščine, ki jih sodišče v dosedanjem postopku ni upoštevalo. Glede trajanja strahu pa je zaključek v izpodbijani sodbi tudi povsem neprepričljiv, saj je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedi tožnika, ni pa upoštevalo vseh dokazov, ki jih je izvedlo v postopku. Če je pri odločitvi o temelju odškodninske odgovornosti upoštevalo poročilo policije, bi ga moralo tudi pri odločanju o višini, ker iz istega poročila izhaja, da tožnik že dve leti nima nobenih telefonskih klicev. Tudi tožnikovo postopanje po dogodku ne kaže na takšno intenziteto strahu kot jo ugotavlja sodišče prve stopnje. Če bo sodišče ugotovilo, da je tretji toženec tožniku odgovoren za škodo po 1. odst. 206. člena ZOR, pa bo moralo pri odločitvi o povrnitvi škode še upoštevati, da gre samo za eno škodo, za katero po tej določbi odgovarjajo toženci solidarno, kar se bo moralo odraziti tudi v izreku nove sodbe.