Jedro

Sodišči nižje stopnje sta sicer dovolj pozorno obravnavali splošna tožnikova prikrajšanja v vsakdanjem življenju, povezana z zadebelitvijo poškodovane noge, pri čemer je bilo zavzeto kritično stališče tudi do odstotka invalidnosti, ki ga je izračunal izvedenec kirurg. Vendar pa ni bilo v pravem obsegu upoštevano (kar je sicer v razlogih izpodbijane sodbe posebej ugotovljeno), da je tožnik nezmožen za delo in povečane fizične napore. Nezmožnost za delo se namreč ne glede na nakazane odstotke invalidnosti manifestira tudi kot popolna nezmožnost opravljanja tistega dela, ki je tožniku predstavljalo poklic. Pri tem je treba upoštevati, da je do škodnega dogodka prišlo v času vrhunca njegovih delovnih zmožnosti.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se ob delni ugoditvi pritožbi razsodi: Tožena stranka Zavarovalnica d.d., je dolžna plačati tožniku L. S., iz B., D. znesek 5,000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.9.1993 dalje ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 356.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.9.1993 dalje do plačila, vse na roke pooblaščenca odvetnika V. S., M., v 15 dneh, pod izvršbo. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

Pritožba in revizija se v ostalem delu zavrneta kot neutemeljeni.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 14.732,00 SIT in revizijske stroške v znesku 19.285,00 SIT, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 4,300.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.9.1993 dalje ter pravdne stroške v znesku 304.980,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Dosojeni znesek predstavlja odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti, vse zaradi škode, ki jo je utrpel v prometni nesreči dne 26.10.1988. Višji tožbeni zahtevek (do zahtevanih 5.500.000,00 SIT) je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da mu bo dosojena celotna zahtevana odškodnina. Ni bilo zadosti upoštevano, da je bilo zdravljenje dolgotrajno in da tožnik čaka na odločbo invalidske komisije zaradi invalidske upokojitve. Trajne hude telesne bolečine so trajale skoraj dva meseca, trajne lahke bolečine tri mesece, občasne lahke pa še nadaljnja dva meseca. Bolečine se pojavljajo občasno še vedno. Zdravniška prognoza hudo skažene noge je zelo negotova. Trajne posledice poškodbe se odražajo na različne načine, ki so bili na nižjih stopnjah sicer ugotovljeni, vendar pa so te okoliščine pri odmeri odškodnine prišle premalo do izraza. Postal je trajni invalid. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP). Revizija je deloma utemeljena.

Nižji sodišči sta pri opredelitvi višine odškodnine po posameznih odškodninskih postavkah in v celoti izhajali iz ugotovljenih dejstev o prestanih in prestajanih tožnikovih telesnih in duševnih bolečinah. Pri tem sta pravno pravilno opredelili trajanje in intenzivnost telesnih bolečin (že prestanih, prestajanih in bodočih) in nevšečnosti med zdravljenjem in se utemeljeno odločili za satisfakcijo iz tega naslova v znesku 1,500.000,00 SIT namesto zahtevanih 2,000.000,00 SIT. Revizijski očitek, da ni prišlo do pravega izraza zelo dolgo obdobje trajnih hudih in trajnih lahkih telesnih bolečin, ni utemeljen. Sodišči nižje stopnje sta navedene okolnosti v zadostni meri upoštevali in dosodili tožniku iz tega naslova primerno odškodnino tudi ob upoštevanju vseh z zdravljenjem povezanih nevšečnosti.

Uporaba določbe 200. člena ZOR o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo ne zahteva le konkretizacije oškodovančevih prikrajšanj, ki imajo za posledico telesne in duševne bolečine, temveč tudi primerjavo z drugimi podobnimi primeri škod zaradi zagotovitve enakega obravnavanja manjših, večjih in katastrofalnih škod in odškodnin zanje. Ob dolžni individualizaciji škode - tudi po posameznih postavkah - pa mora tudi razmerje znotraj teh prikrajšanj priti do primernega izraza. V tem obsegu iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti dosojena odškodnina ni v neskladju z odškodninami, dosojenimi v podobnih primerih. Vendar pa dejstva, ki utemeljujejo obstoj škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne pritrjujejo sklepanju o uravnoteženosti višine odškodnine iz te postavke s satisfakcijo za telesne bolečine. Že to povzroča dvom o primernosti višine odškodnine za navedene duševne bolečine. Ne glede na to pa ima revizija prav, da višina te odškodnine ni niti v skladu z obsegom tožnikovih prikrajšanj, niti z odškodninami, dosojenimi v podobnih primerih. Sodišči nižje stopnje sta sicer dovolj pozorno obravnavali splošna tožnikova prikrajšanja v vsakdanjem življenju, povezana z zadebelitvijo poškodovane noge, pri čemer je bilo zavzeto kritično stališče tudi do odstotka invalidnosti, ki ga je izračunal izvedenec kirurg. Vendar pa ni bilo v pravem obsegu upoštevano (kar je sicer v razlogih izpodbijane sodbe posebej ugotovljeno), da je tožnik nezmožen za delo in povečane fizične napore. Nezmožnost za delo se namreč ne glede na nakazane odstotke invalidnosti manifestira tudi kot popolna nezmožnost opravljanja tistega dela, ki je tožniku predstavljalo poklic. Pri tem je treba upoštevati, da je do škodnega dogodka prišlo v času vrhunca njegovih delovnih zmožnosti. Duševne bolečine, ki jih poleg drugih prikrajšanj prestaja tožnik zaradi navedenih okolnosti, pa terjajo satisfakcijo v višini odškodnine, kakor je bila zahtevana, torej v znesku 3,000.000,00 SIT. V tem obsegu je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč tako spremenilo, da je obveznost tožene stranke iz zneska 4,300.000,00 SIT zvišalo na 5,000.000,00 SIT (prvi odstavek 395. člena ZPP).

Sprememba sodbe na revizijski stopnji je imela za posledico tudi drugačno stroškovno odločitev (154. in 166. člen ZPP). Uspeh tožeče stranke na prvi stopnji je ob izhodišču računanja v odstotkih, ki se ga je to sodišče poslužilo, več kot 90 odstoten, zaradi česar mora tožena stranka iz naslova stroškov na prvi stopnji tožniku povrniti 356.000,00 SIT. Na pritožbeni in revizijski stopnji pa je tožeča stranka uspela več kot polovico, zaradi česar ji mora tožena stranka povrniti 14.732,00 SIT pritožbenih in 19.285,00 SIT revizijskih stroškov. Višina stroškov je v skladu z dejanskimi podatki odmerjena po odvetniški tarifi.