Jedro

Delo obsojencev (plačilo za delo) je urejeno v ZIKS-1 in na njegovi podlagi sprejetem Pravilniku o plačilu za delo obsojencev. Tožnik sodnega varstva ne uveljavlja na podlagi 85. člena ZIKS-1 (prvi odstavek 8. člena pravilnika) niti 83. člena ZIKS-1 (obsojenec, ki meni, da je podvržen mučenju ali drugim oblikam krutega, prepovedanega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja), ampak zahteva plačilo denarnega zneska od Republike Slovenije. Gre za spor iz premoženjskega razmerja fizične in pravne osebe, za katerega je podana stvarna pristojnost sodišča splošne pristojnosti – Okrožnega sodišča v Ljubljani

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da ni stvarno pristojno in da se zadeva odstopi Okrajnemu sodišču v Ljubljani.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik. Navaja, da ZIKS-1 določa, da ima obsojenec, ki med prestajanjem kazni zapora opravlja delo, vse pravice iz dela po splošnih predpisih in da se plača določi glede na orientacijska delovna mesta v sistemu plač javnega sektorja. Iz navedenega izhaja, da je stvarno pristojno delovno sodišče. Delo se obravnava enako kot v okviru delovnega razmerja, le da je obsojenec upravičen do 25 odstotkov plače. Pravilnik, ki tako določa, je nezakonit. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, in da je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

5. Tožnik je obsojenec na prestajanju kazni zapora. Med prestajanjem kazni je opravljal delo v A., d. o. o. Kot je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, je delo obsojencev (plačilo za delo) urejeno v Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1; Ur. l. RS, št. 22/2000 in nadalj.) in na njegovi podlagi sprejetem Pravilniku o plačilu za delo obsojencev (Ur. l. RS, št. 27/2016 in nadalj.). Tožnik sodnega varstva ne uveljavlja na podlagi 85. člena ZIKS-1 (prvi odstavek 8. člena pravilnika) niti 83. člena ZIKS-1 (obsojenec, ki meni, da je podvržen mučenju ali drugim oblikam krutega, prepovedanega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja), ampak zahteva plačilo denarnega zneska od Republike Slovenije. Gre za spor iz premoženjskega razmerja fizične in pravne osebe, za katerega je podana stvarna pristojnost sodišča splošne pristojnosti – Okrožnega sodišča v Ljubljani, kot je pravilno sklenilo v izpodbijanem sklepu.

6. Navedbe v pritožbi se pretežno nanašajo na vprašanje materialnopravne utemeljenosti zahtevka in ne stvarne pristojnosti delovnega sodišča. Iz ureditve, po kateri ima obsojenec, ki med prestajanjem kazni zapora opravlja delo, pod določenimi pogoji vse pravice iz dela po splošnih predpisih (45. člen ZIKS-1) in se plača določi glede na osnove za obračun plače orientacijskega delovnega mesta v sistemu plač javnega sektorja (prvi odstavek 54. člena ZIKS-1), ne izhaja, kot zmotno meni tožnik, da je obsojenec delavec v delovnem razmerju z Republiko Slovenijo niti da uveljavlja premoženjski zahtevek kot delavec zoper svojega delodajalca.

7. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljena zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).