Jedro

Delno utemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje povezano s potrebami otrok in zmožnostmi toženca.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, v katerem je odločeno, da je tožena stranka J. K. kot oče dolžan za preživljanje mld. Ž. K. in mld. J. K. od vložitve te tožbe dalje plačevati mesečno preživnino v znesku 350,00 € za vsakega otroka, delno spremeni tako, da se znesek 350,00 € nadomesti z zneskom 300,00 €, v presežku do zahtevane preživnine v znesku 350,00 € za vsakega otroka pa se tožbeni zahtevek zavrne.

Sicer se pritožba zavrne in se v še izpodbijanih in nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo dne 7. 9. 2013 v ... sklenili pravdni stranki (prvič navedena točka I v izreku sodbe); otroka pravdnih strank Ž.K. in J. K., rojena 18. 7. 2014, zaupalo v varstvo in vzgojo materi S. K. (prvič navedena točka II); razsodilo, da je toženec kot oče dolžan za preživljanje mld. Ž. K. in mld. J. K. od vložitve te tožbe dalje plačevati mesečno preživnino v znesku 350,00 € za vsakega otroka na TRR tožnice, in sicer do pravnomočnosti te sodbe zapadle obroke je dolžan plačati v 15 dneh, v bodoče dospevajoče pa najkasneje do vsakega 10. dne v mesecu za tekoči mesec vse do prve uskladitve preživnin z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin v R Sloveniji, nato pa v usklajenih zneskih, upoštevaje vsakokratno obvestilo pristojnega CSD, v primeru zamude pa je dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od zapadlosti vsakega preživninskega obroka dalje do plačila, vse pa v 15 dneh, da ne bo izvršbe (drugič navedena točka I); tožencu odvzelo pravico do stikov z mld. sinovoma Ž.in J. K. (drugič navedena točka II); razsodilo, da je toženec od vložitve tožbe dalje, pa vse dokler se ne bo redno zaposlila, dolžan plačevati tožnici preživnino po 200,00 EUR mesečno, do vsakega 10. dne mesečno za tekoči mesec na njen TRR, do prve uskladitve preživnin z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin v R Sloveniji, nato pa v usklajenih zneskih, upoštevaje vsakokratno obvestilo pristojnega CSD, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe (točka III); v presežku glede zahtevane mesečne preživnine tožeče stranke tožbeni zahtevek zavrnilo (točka IV) in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka (V. točka).

2. Toženec se je zoper sodbo pravočasno pritožil. Četudi v pritožbi navaja, da se zoper sodbo pritožuje v celoti, je glede na pritožbene navedbe razbrati, da se pritožuje le zoper odločitev sodišča v tistem delu sodbe, v katerem je sodišče tožencu naložilo plačilo preživnine za otroka pravdnih strank (drugič navedena točka I v izreku sodbe), in zoper odločitev v točki III, v kateri je sodišče tožencu naložilo plačilo preživnine za tožnico. Toženec predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, tožeči stranki pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov. Vse ostale pravnopomembne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju obrazložitve.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj ne drži, da je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik, ki ni sodeloval na glavni obravnavi. Četudi ni napisano v zapisniku, izhaja iz same vsebine zapisnika o glavni obravnavi dne 9. 9. 2019, da je razpravljajoča sodnica glavno obravnavo začela znova. Potem ko sta pravdni stranki podali še nekatere navedbe, so sodišče in stranki razpravljali o dejanskih in pravnih vidikih spora in opredelili sporna vprašanja ter možnosti za sklenitev sodne poravnave, do katere pa ni prišlo. Razpravljajoča sodnica je nato sprejela dokazni sklep, v okviru katerega je najprej ugotovila, da pravdni stranki dovolita, da se vpogledajo vsi do sedaj izvedeni dokazi. Nato je odločila, da se o trditvah tožeče stranke izvede dokaz z vpogledom v vse listine in priloge A v spisu in jih tudi naštela, ter da se pregledajo listinska dokazila, ki jih je pridobilo sodišče, ki jih je prav tako naštela, odločilo, da se v dokaznem sklepu navedene listine vpogledajo in preberejo in dokazovanje zaključilo. Glede na povzeto ni utemeljen očitek, da iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo ni razvidno, da bi sodišče obravnavo začelo znova, da bi strankam omogočilo se izjaviti, da je odločilo, da se dokazi izvedejo z branjem zapisnikov in da so bili zapisniki prebrani. Sodišče prve stopnje tako ni kršilo načela neposrednosti in tudi ne določbe tretjega odstavka 302. člena ZPP.

6. Po določbi prvega odstavka 286.b člena ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tožena stranka bi morala glede na 286.b člen ZPP že v postopku pred sodiščem prve stopnje, saj je bila seznanjena z odločitvijo, da predlaganega dokaza z zaslišanjem strank ne bo izvedlo, opozoriti na to, da sodišče ni odločilo o izvedbi dokaza z zaslišanjem strank glede okoliščin, pomembnih za ugotovitev višine in obveznosti plačevanja preživnine, in da razlogov za neizvedbo tega dokaza tudi ni obrazložilo in da je s tem tožencu odvzelo pravico do izjave v postopku, ter uveljavljati bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker se je na kršitev sklicevala šele v pritožbi, pri tem pa ni izkazala, da kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti, pritožbeno sodišče kršitve ne more upoštevati. Sodišče prve stopnje razlogov za neizvedbo tega dokaza tudi v sodbi ni obrazložilo, kar predstavlja postopkovno kršitev, ki pa jo pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 354. člena ZPP odpravlja z razlago, da tožena stranka navedb, ki jih je tožeča stranka podala na zadnjem naroku o okoliščinah, pomembnih za ugotovitev višine in obveznosti plačevanja preživnine, ni prerekala, sploh pa ne konkretizirano, zaradi česar se te navedbe štejejo za priznane in jih ni bilo potrebno dokazovati (214. člena ZPP).

7. Neutemeljen je nadalje očitek, da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Delno utemeljene pa so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje povezano s potrebami otrok in zmožnostmi toženca.

8. Sodišče določi višino preživnine glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca (129. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; ZZZDR). Preživnina mora zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka (129.a člen ZZZDR). Pri tem pa ne gre zgolj za matematično operacijo, ampak mora sodišče ugotoviti preživninske potrebe otroka in hkrati zmožnosti zavezancev. Pri določanju višine preživnine torej sodišče upošteva tudi preživninske zmožnosti otrokovih staršev, pri čemer pa se od staršev pričakuje, da se odrekajo in omejujejo pri svojih potrebah v korist svojih otrok. Korist otrok je temeljno vodilo tudi pri določanju preživnine za mld. otroke.

9. Sodišče prve stopnje je v točki 40 obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo denarne potrebe za enega otroka: za hrano (93,33 €), obleko (40,00 €), obutev (30,00 €), za higieno, čistila in kozmetiko (16,66 €), za zdravila in frizerja (10,00 €), za športne rekvizite oziroma razvedrilo (50,00 €), za vrtec (21,07 €), za oskrbnino v Varni hiši (62,45 €) ter za stroške prevozov v vrtec, na zdravniške ter terapevtske preglede, vključno z vzdrževanjem osebnega avtomobila (50,00 €). Ob tako natančno ugotovljenih stroških, ki skupaj nanesejo 373,51 €, toženec z utemeljeno navedbo, da je matematičen izračun napačen, upravičeno izpodbija oceno sodišča, da potrebe vsakega otroka znašajo približno 390,00 € (kolikor je sicer v tožbi potrebe enega otroka ocenila tožnica). Glede na obrazložitev v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje pri oceni denarnih potreb ni upoštevalo stroška tečaja plavanja za vsakega od otrok v znesku 40,00 € mesečno, saj otroka tečaja še ne obiskujeta, in je pravilno štelo, da je to bodoče negotovo dejstvo. Pritožnik zato neutemeljeno sodišču očita, da je znesek tečaja plavanja prištelo med potrebe otrok. Ker pa je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je navedeni izdatek priznalo, kljub temu da ga je tožnica opredelila le za tečaj plavanja, ker je v korist otrok, da imata športne rekvizite, da gresta kam na izlet, na plavanje ipd., je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje priznalo za stroške razvedrila 50,00 EUR, torej 10,00 EUR več, kot je mati zatrjevala, da znaša strošek plavalnega tečaja. Po oceni pritožbenega sodišča pa je 40,00 € dovolj za stroške razvedrila za enega otroka, zato je neutemeljeno priznan višji znesek. Ob dejstvu, da je tožnica navajala, da ima avto, a da so s prevozi stroški, tako da se rajši poslužuje prevoza s Celebusom (po podatkih na spletni strani M. je vožnja otrok do 6 let starosti brezplačna, mesečna vozovnica za odraslega pa znaša 15,00 €), tako da so stroški čim manjši, in da veliko hodijo tudi peš, je na mestu očitek toženca, da je sodišče ocenilo pretirano stroške prevozov otrok v vrtec, na zdravniške preglede ter stroške vzdrževanja avta na 50,00 € mesečno. Ob pritožbeno neizpodbijanem znesku 8,30 € za vzdrževanje avtomobila, je po oceni pritožbenega sodišča ob zgoraj obrazloženem zadosten znesek 30,00 € mesečno za vsakega otroka, glede na to, da vseh voženj pa ni moč opraviti z avtobusom. Po obrazloženem tako znašajo denarne potrebe enega otroka 343,51 € oziroma okrog 340,00 € in ne 390,00 €, kolikor je ocenilo sodišče prve stopnje.

10. Toženec sodišču očita, da je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, povezano z njegovo preživninsko zmožnostjo, ko je ugotovilo, da njegovi mesečni dohodki znašajo približno 2.048,00 €. Sodišče prve stopnje je sicer res (v točki 37) navedlo, da tožencu tudi po odštetju davkov ostane mesečno v povprečju 2.048,09 €, a se ta zaključek, na podlagi katerega je sklepalo, da ob izkazanih izdatkih ne gre verjeti tožencu, da se mu je znižala plača, glede na obrazložitev sodišča nanaša na leto 2018. Kljub temu pa je v točki 41 utemeljeno upoštevalo, glede na samo navedbo toženca na zadnjem naroku glavne obravnave, da prejema od 1.600,00 € do 1.800,00 € in da je prejel z regresom vred v mesecu juniju 2019 3.000,00 €, da so toženčevi dohodki višji od zatrjevanih. Glede na to, da je toženec v odgovoru na tožbo ocenil, da potrebuje 300,00 € za hrano, pijačo in oblačila in je 50,00 € za oblačila in obutev sodišče prve stopnje upoštevalo v seštevku ostalih izdatkov, ne pa tudi stroška prehrane (250,00 €), ki pa je malo previsoko ocenjen glede na to, da je za prehrano tožnice in obeh otrok upoštevalo sodišče 280,00 € (93,33 € na enega), bo po oceni pritožbenega sodišča tudi ob svojih ostalih izkazanih izdatkih (za gorivo, leasing, zavarovanje avtomobila, najema stanovanja v Avstriji, življenjskega zavarovanja ter stroškov hiše v Sloveniji) v znesku 1.103,00 €, ob tem, da je sposoben in zmožen delati in tudi tako dodatno zaslužiti, sicer resda za hrano ali kakšno protiuslugo1, toženec zmogel prispevati za preživljanje vsakega otroka po 300,00 € mesečno in tožnici po 200,00 € preživnine, dokler si ne bo našla zaposlitve, skupaj tako 800,00 €. Potrebno je poudariti, da bo mati, pri kateri oba otroka živita oziroma sta ji zaupana v varstvo in vzgojo, še vedno zavezana k naturalnemu izpolnjevanju preživninskih obveznosti, saj se institut preživninske obveznosti nanaša na oba starša enako. Toženec je, kot je navedel na naroku, bil pripravljen plačevati za oba otroka 504,00 € preživnine in za tožnico preživnino v znesku 100,00 €, skupaj tako 604,00 €, zato je tudi iz navedenega, ko razlika do zneska sedaj določenih preživnin skupaj znaša 196,00 €, moč sklepati, da bo ob dodatnem angažiranju, za katerega ni ovir, zmogel prispevati preživnine v določenih zneskih.

11. Ne drži, da sodišče ni ničesar reklo o obstoječih socialnih transferjih, ki jih otroka že prejemata, in da teh ni vkalkuliralo v izračun potreb otrok ter posledično toženčeve mesečne preživninske obveznosti. Toženec ni prerekal navedb tožnice v tožbi, da je v Avstriji prejemal otroški dodatek v znesku 375,00 € za oba otroka (na naroku dne 11. 2. 2019 je povedal, da ga je prejemal do 6. 12. 2018), niti navedb tožnice na zadnjem naroku glavne obravnave, da je otroški dodatek (nesporno od toženca) dobivala res do takrat, ko je z otrokoma odšla v decembru 2018, kasneje pa nič več (in da sedaj to ureja s pomočjo Centralne enote za starševsko varstvo in družinske prejemke; toženec pa je na tem naroku navedel, da se ne spomni, kje je denar od otroških dodatkov za januar in februar 2019, da pa bo tožnici ta denar nakazal, če bo potrebno;), zato sodišče upravičeno ni pri oceni denarnih potreb otrok in določitvi preživnine za oba otroka ni upoštevalo otroškega dodatka.

12. Neutemeljeni so nadalje očitki, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je tožnica nezaposlena brez lastne krivde, glede na to, da je toženec na zadnjem naroku navedel, da je pripravljen tožnici plačevati preživnino 100,00 € mesečno, saj je s tem pritrdil trditvam, da je upravičena do preživnine. Posledično so neutemeljeni tudi očitki, da je sodišče odločalo le na podlagi navedb tožnice, ne da bi o tem izvedlo kakšen dokaz, in da ni izvedlo dokaza z branjem dopisov J. d.o.o., S. d.o.o. in J. d.o.o., ki naj bi dokazovali, da si tožnica išče delo. Tudi sicer je sodišče v tem delu pravilno ugotovilo dejansko stanje in uporabilo materialno pravo (81. in 82. člen ZZZDR). Višine preživnine za tožnico (200,00 €) toženec konkretizirano ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa v okviru materialnopravnega preizkusa ugotavlja, da je le-ta odmerjena v primernem znesku - tolikšnem, da jo bo toženec zmogel plačevati glede na svoje dohodke in zmožnosti brez škode za svoje preživljanje, glede na okoliščine, navedene že zgoraj pri preživnini za otroka.

13. Ob upoštevanju pojasnjenega je bilo treba pritožbi delno ugoditi in izpodbijano sodbo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP delno spremeniti tako, da je toženec dolžan za vsakega otroka namesto 350,00 € plačevati preživnino v višini 3.00,00 € mesečno. V preostalem delu je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi, saj glede tega dela niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

14. Toženec je s pritožbo delno uspel, vendar je pritožbeno sodišče glede na okoliščine primera in naravo postopka, v skladu s prostim preudarkom, odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka (413. člen in drugi odstavek 165. člena ZPP).

1 Toženec je na zadnjem naroku glavne obravnave navedel, da zna delati hiše, pokrivati strehe, da sedaj drugim pomaga pri gradnji, zato da dobi za jesti ali kakšno protiuslugo, da zna veliko stvari in rad dela in je zdrav ter da je nazadnje zadnji mesec in pol prekrival mami streho na štali.