Jedro

Tožena stranka ni izkazala za verjetno, da dejstev, ki jih je navedla prvič v pritožbi in dokazov, ki jih je tudi prvič priložila, ni mogla brez svoje krivde uveljavljati do konca glavne obravnave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba (2., 3. in 4. točka izreka) sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji vtoževana terjatev tožeče stranke v znesku 51.498,70 SIT s pripadki in da ne obstoji terjatev takse tožene stranke do tožeče stranke v znesku 349.591,50 SIT in je zato sklep o izvršbi, s katerim je bilo toženi stranki naloženo v plačilo 51.498,70 SIT s pripadki vzdržalo v veljavi ter toženi stranki naložilo, da mora plačati tožeči stranki še pravdne stroške v znesku 34.724,00 SIT.

Proti tej sodbi se tožena stranka pritožuje in izpodbija 2., 3. in 4. točko sodbe. Trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno odločilo o tem, da tožena stranka zneska 349.591,50 SIT ni plačala tožeči stranki in da je zmotno tudi odločilo, da napak ni reklamirala. Pritožbi priloži več dokaznih listin (priloge B 6 do 14).

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in tudi sama podala dokazne predloge z zaslišanjem večih prič.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je v tem pritožbenem postopku uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, ker je bila sodba izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (glej 1. odst. 498. čl. Zakona o pravdnem postopku - Ur. list RS 26/99).

Predmetni spor je spor, v katerem se uporabjajo pravila o postopku v gospodarskih sporih (1. točka 498. čl. ZPP). V teh postopkih se smejo v pritožbi navesti nova dejstva in predlagati novi dokazi le, če pritožnik izkaže za verjetno, da teh dejstev ali dokazov brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave (glej 1. odst. 496. a člena ZPP). Od pritožbi priloženih listin je nekaj takih, ki jih tožena stranka do konca glavne obravnave ni predložila. Gre za priloge B 7, 8, 9 in 12. Te listine so prvič priložene s pritožbo in so zato novi dokazi. Z njimi tožena stranka dokazuje, da je terjatev po fakturi tožeče stranke št. 229408113 z dne 1.4.1994 plačala (glej prilogi B 7, 8) in trdi, da je zato sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da ni dokazov, da je tožena stranka prej citirano fakturo plačala. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožena stranka s pritožbo ni izkazala za verjetno, da teh dveh listin brez svoje krivde ni mogla predložiti do konca glavne obravnave. Ker tožena stranka tega ni izkazala, sodišče druge stopnje teh dveh novih dokazov ne more upoštevati (glej 1. odst. 496. a člena ZPP), čeprav iz njih izhaja, da naj bi tožena stranka fakturo tožeči stranki poravnala. Ob trditvah pravdnih strank in po njih do konca glavne obravnave predloženih dokazih, ko je tožeča stranka trdila, da ni dokazano, da je faktura plačana, pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo listine, ko je zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je faktura bila plačana. Zato dejansko stanje ni bilo glede tega zmotno in nepopolno ugotovljeno.

Glede na trditve in predložene dokaze pravdnih strank pa dejansko stanje tudi ni bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno glede reklamacije napak na dobavljenih vratih. Tožena stranka svojo nasprotno terjatev temelji na trditvah, da je tožeči stranki plačala račun št. 229480113 dne 1.4.1994, s katerim ji je bilo zaračunanih 30 vrat. Zaradi napak na dobavljenih vratih, se je tožeča zavezala investitorju vrata zamenjati. Glede teh trditev se je tožena stranka sklicevala na prilogo B 5. Zatrjevala je, da tožeča stranka ni odpravila napak, zato naročnik vrat toženi stranki ni plačal. S tem je bila tožena oškodovana za znesek plačanega računa in tudi njen ugled je trpel. Sodišče je zaključilo, da tožena stranka zahtevek temelji na trditvi, da je zaradi napak na vratih razdrla pogodbo in da zato zahteva vrnitev plačanega. Zaključilo je tudi, da ni dokazala reklamacije, zato sodišče ni moglo ugotoviti, za kakšno napako gre in ali je bila ta pravočasno reklamirana ter da tožena stranka ni dokazala, da je prišlo do razdrtja pogodbe. Dopis, na katerega se je sklicevala, pa ne dokazuje, da je bil poslan toženi stranki in torej ne dokazuje, da se nanaša na sporno poslovno razmerje.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožena stranka šele v pritožbi podrobneje in natančneje opisuje potek pravnega posla v zvezi z nabavo 30 vratnih kril, ki so bila toženi stranki zaračunana s fakturo št. 229408113 z dne 1.4.1994 in šele v pritožbi pojasni, kdo vse je v tem poslu sodeloval in komu so bila dobavljena vrata. Šele na podlagi v pritožbi navedenih dejstev je mogoče razumeti, kakšen pomen ima dopis tožeče stranke z dne 13.6.1994 (priloga B5). Do konca glavne obravnave pa je tožena stranka navedla premalo konkretnih dejstev v zvezi z dobavo 30 vrat. Na podlagi dejstev, ki jih je tožena stranka navedla do konca glavne obravnave, sodišče prve stopnje dopisa tožeče stranke z dne 13.6.1994 (priloga B 5) ni moglo oceniti drugače kot tako, da je zaključilo, da ta dopis ne dokazuje, da se nanaša na sporno razmerje med pravdnima strankama. Iz vsebine dopisa sodišče prve stopnje kaj drugega tudi ni moglo sklepati, saj v njem ni nikjer kakorkoli omenjena tožena stranka niti da gre za vrata po sporni fakturi. Enako velja za dotedaj predloženi prilogi B 2 in B 4. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji tega tudi ni dovolj konkretno pojasnila, kar tudi sama ugotavlja v svoji pritožbi. V pritožbi na novo navedenih dejstev pa kot je bilo obrazloženo že prej ni mogoče upoštevati, saj tožena stranka ni izkazala za verjetno, da teh dejstev in za ta dejstva predloženih dokazov (B 9, 12) ni mogla predložiti do konca glavne obravnave. Iz teh razlogov tudi ne more uspešno uveljavljati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bilo na podlagi dejstev, ki sta jih stranki navedli do konca glavne obravnave, dejansko stanje ugotovljeno v zadostnem obsegu in na to dejansko stanje je bilo tudi materialno pravo pravilno uporabljeno.

Sodišče druge stopnje pa ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (368. čl. ZPP).