Jedro

Vrednost spornega predmeta v sporih premoženjske narave se določa glede na tožbeni zahtevek (to je glede na vrednost glavnega zahtevka), kar izhaja tudi iz 1. odstavka 39. člena ZPP, ne pa glede na morebitno drugačno opredelitev te vrednosti s strani tožeče stranke.

Pravno podlago za določitev vrednosti spornega predmeta (tožeča stranka je v tožbi vtoževala mesečne razlike v plači za določeno obdobje) predstavlja določba 1. odstavka 24. člena ZOdvT, po kateri se vrednost spornega predmeta določi po znesku zahtevanih dajatev, pri čemer vrednost predmeta ne sme presegati triletnega zneska dajatev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek zaradi umika tožbe (I. točka izreka) in naložilo toženi stranki, da je dolžna v 8 dneh tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 81,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (II. točka izreka).

Zoper II. točko izreka sklepa se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo odločitve o stroških postopka in odmero nagrade glede na vrednost spornega predmeta, ki ga je tožeča stranka sama označila v tožbi. Navaja, da je vrednost spornega predmeta določila tožeča stranka že v tožbi, zato bi moralo sodišče stroške odmeriti skladno s to vrednostjo. Tožeča stranka vrednosti spornega predmeta tekom postopka ni spreminjala. Sodišče prve stopnje v vrednost spornega predmeta ni dvomilo, saj tožeče stranke k popravi tožbe v tem delu ni pozvalo. Zaradi tega ne bi smelo samo, brez predloga nasprotne stranke, vrednosti spreminjati. Vrednost spornega predmeta v skladu z določbami ZPP lahko sodišče spremeni le, če ne gre za denarni zahtevek, v skladu z 31. členom ZST-1 pa mora sodišče, če vrednost spornega predmeta spreminja po uradni dolžnosti (če obstaja dvom, da je vrednost stranka navedla previsoko ali pa prenizko), izdati sklep. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi sodišče v vrednost spornega predmeta dvomilo, sodišče tudi ni izdalo sklepa, s katerim bi na novo določilo vrednost spornega predmeta. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da so pritožbene navedbe neutemeljene, zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu izpodbijanega dela sklepa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ter da je ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

Zmotno je pritožbeno stališče tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje kot vrednost spornega predmeta za odločitev o priglašenih stroških upoštevati vrednost, ki jo je tožeča stranka navedla v uvodu tožbe (in od katere je sprva tudi priglasila nagrado za postopek), saj je iz tožbenega zahtevka evidentno, da se zahtevek nanaša na prikrajšanje za daljše obdobje od 1. oktobra 2010 dalje in zajema ob vložitvi tožbe še nedospele – bodoče terjatve. Vrednost spornega predmeta v sporih premoženjske narave se določa glede na tožbeni zahtevek (to je glede na vrednost glavnega zahtevka), kar izhaja tudi iz 1. odstavka 39. člena ZPP, ne pa glede na morebitno drugačno opredelitev te vrednosti s strani tožeče stranke. Zahtevo za povračilo stroškov zastopanja lahko stranka, čeprav jo je že navedla v tožbi (oz. v odgovoru na tožbo ali v drugi vlogi), do konca postopka na prvi stopnji spremeni, kar je tožeča stranka tudi storila v pisni vlogi – umiku tožbe z zahtevo za povračilo stroškov (2. in 3. odstavek 163. člena ZPP).

Pravno podlago za določitev vrednosti spornega predmeta (tožeča stranka je v tožbi vtoževala mesečne razlike v plači od oktobra 2010 dalje) predstavlja določba 1. odstavka 24. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 - ZOdvT), po kateri se vrednost spornega predmeta določi po znesku zahtevanih dajatev, pri čemer vrednost predmeta ne sme presegati triletnega zneska dajatev. Vrednost spornega predmeta v obravnavani zadevi je prikrajšanje pri plači za 20 mesecev. Ker pa je tožeča stranka v umiku tožbe vrednost spornega predmeta določila na 900,00 EUR in po tej vrednosti tudi priglasila stroške postopka, je sodišče prve stopnje o stroških postopka moralo odločati v okviru postavljenih stroškov. Sodišču prve stopnje o vrednosti spornega predmeta ni bilo potrebno odločati s sklepom, saj o vrednosti spornega predmeta odloči s sklepom le v primerih iz 31. člena ZST-1, če se pojavi utemeljen sum, da je stranka vrednost predmeta oziroma zahtevka ocenila prenizko, ko določi pravo vrednost za plačilo takse, ali pa ob pogojih iz 44. člena ZPP - ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, tožeča stranka pa je navedla očitno previsoko ali prenizko vrednost ali tedaj, kadar je navedla le skupno vrednost spornega predmeta, čeprav je zoper isto toženo stranko uveljavljala več zahtevkov, pa niso podani pogoji iz 41. člena ZPP, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije. V obravnavni zadevi ne gre za take primere. Tovrstni sklepi se izdajo le, če gre za nedenarne zahtevke. V obravnavanem primeru pa tožeča stranka s tožbo uveljavlja denarni zahtevek.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla, zato po določbi 155. člena ZPP sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.